Jedro

Prosilec mora pri sestavi prošnje in izjave za dodelitev brezplačne pravne pomoči ravnati s potrebno skrbnostjo in navesti popolne in pravilne podatke o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svoje družine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Novem mestu zavrnil prošnjo za BPP in ugotovil, da je tožnik v izjavi ki je del prošnje za dodelitev BPP navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju družinskega člana zaradi česar 6 mesecev od prejema izpodbijane odločbe ne more ponovno zaprositi za BPP. Tožnik je 13. 3. 2013 vložil prošnjo za BPP za zastopanje na prvi stopnji zaradi tožbe za plačilo uporabnine zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine. Na naslovu stalnega bivališča živi s svojo ženo A.A. in mld. sinom B.B. Sodišče je opravilo ugotovitveni postopek o sredstvih na transakcijskih računih in o privarčevanih sredstvih prosilca in njegovih družinskih članov in sicer prosilčeve žene pri C. d.d., pri D. d.d. in pri E. d.d. Tožnik je v prošnji za dodelitev BPP na obrazcu v rubriki z navedbo „Ali imate prihranke“ odgovoril z „Ne“, kar pa se ni skladalo z opravljenimi poizvedbami sodišča, zato je tožena stranka tožnika 16. 4. 2013 seznanila z opravljenimi poizvedbami in mu dala možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Tožnik je zanikal, da bi zamolčal prihranke žene in navedel, da ima žena varčevalni račun. Imela pa ga je zato, da je lahko prijela limit. S tem denarjem je plačevala položnice. Tožnik je predložil še zahtevek na D. d.d. za ukinitev računa z dne 18. 4. 2013 in listino iz katere izhaja, da je bil naveden račun zaprt. Sodišče je po pridobljenem pojasnilu tožnika od vseh navedenih bank pridobilo pogodbe o odprtju varčevalnih računov oziroma hranilne knjižice, saj je pomemben zlasti podatek za kakšen namen je bil posamezni varčevalni račun oziroma hranilna knjižica odprt. Iz navedenih listin izhaja, da ima tožnikova žena odprt račun pri D. d.d. na podlagi pogodbe o varčevanju s pologom sredstev v višini najmanj 20,00 EUR, ki se obrestujejo. Organ za BPP je tako ugotovil, da gre za varčevalni račun oziroma, da so sredstva na njem privarčevana sredstva oziroma prihranki, česar pa tožnik v svoji prošnji ni navedel. Ni pomembno dejstvo, da je tožnikova žena naknadno podala zahtevek za ukinitev tega računa in da je dejansko prišlo do zaprtja računa. Pomembno je premoženjsko stanje prosilca in njegove družine ob dnevu vložitve prošnje, ki mora biti prikazano resnično in popolno. Tožnikova žena je sklenila tudi pogodbo o odprtju hranilne knjižice na E. d.d., kjer stanje na knjižici 13. 3. 2013 znaša 27,00 EUR. Gre za privarčevana sredstva oziroma prihranke, česar tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel. Organ za BPP je pridobil tudi dokumentacijo pri C. d.d. v zvezi z odprtjem računa o postopnem varčevanju, na katerem je bilo 13. 3. 2013 privarčevanih 395,01 EUR. Iz narave poslovnega razmerja izhaja, da gre za varčevanje. Istega dne je bila sklenjena z C. d.d pogodba o postopnem varčevanju z nespremenljivo obrestno mero, iz katere izhaja, da je obdobje varčevanja od 19. 1. 2012 do 19. 1. 2017 (60 mesecev) in bo varčevalec na varčevalnem računu vsaj enkrat na mesec vplačeval denarna sredstva v višini najmanj 30,00 EUR. Gre za varčevalni račun oziroma za sredstva za namene varčevanja, česar pa tožnik v prošnji ni označil. Ob takšnih ugotovitvah, predvsem upoštevaje podatke banke in pogodb o odprtju posameznih varčevalnih računov oziroma hranilne knjižnice, je organ za BPP zaključil, da gre pri sredstvih v višini 395,01 EUR, 27,00 EUR in 20,40 EUR nedvomno za prihranke oziroma privarčevana sredstva. Namen varčevanja, višina sredstev, možnost razpolaganja in druge okoliščine pa v predmetni zadevi niso relevantne. Dejstvo je, da je tožnikova žena na dan vložitve prošnje na dveh varčevalnih računih in hranilni knjižnici imela stanje sredstev pozitivno, kar pa tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel oziroma ni obkrožil, da ima prihranke.

V skladu s petim odstavkom 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v primeru, če je prosilec v pisni izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Za zavrnitev prošnje za dodelitev BPP in 6 mesečno prepoved ponovnega vlaganja določa ZBPP zgolj objektivni pogoj neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi in v ničemer ne določa, da mora biti neresnično navajanje namerno oziroma krivdnega značaja. Ni pomembno ali je prosilec namenoma navajal v prošnji za dodelitev BPP neresnične podatke glede premoženjskega stanja svoje žene, pomembno je, da je prosilec s tem, ko je podpisal izpolnjeni obrazec navajal neresnične podatke, pri čemer višina prihrankov, namen njihove uporabe ali podobne okoliščine niso relevantne. Prosilec je podpisal obrazec BPP in s tem tudi izjavo na 4. strani obrazca za BPP, ki jo je podal pod materialno in kazensko odgovornostjo ter s tem jamčil, da je v prošnji navedel točne, resnične in popolne podatke. V postopku pa se je izkazalo, da temu ni bilo tako. Za odločitev je bistveno, da je prosilec navedene podatke zamolčal, ne pa, da gre za premoženje manjše ali večje vrednosti. Od povprečno skrbnega posameznika je pričakovati, da pozna svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svojih družinskih članov, s katerimi živi v skupnem gospodinjstvu. Tudi žena prosilca je podpisala obrazec prošnje za dodelitev BPP in je tako imela možnost, da preveri podatke glede svojega premoženjskega stanja in dohodkov v obrazcu, ki se nanašajo nanjo. Organ za BPP je ugotovil tudi, da je ukrep iz petega odstavka 20. člena ZBPP v skladu z načelom sorazmernosti. Poseg je predpisan z zakonom in je tudi primeren ter nujen. Časovna omejitev 6 mesecev pa je predpisana z zakonom, torej v prosti presoji zakonodajalca. Izpolnjen je tudi pogoj sorazmerja v ožjem pomenu besede. Ker je organ za BPP ugotovil, da je tožnik v izjavi iz prvega odstavka 20. člena ZBPP v vloženi prošnji za BPP navajal neresnične podatke o premoženjskem stanju svoje žene, je pristojni organ za BPP prošnjo zavrnil in hkrati odločil, da nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi ponovno navaja, da za varčevalni račun svoje žene ni vedel in da je bil ta račun 18. 4. 2013 zaprt ter da so bila sredstva v znesku 395,01 EUR prenesena na drug račun z namenom pokritja limita. Po mnenju tožnika je izpodbijana odločba nezakonita. Navaja določbo 20. člena ZBPP. Tožnik je vložil prošnjo za BPP na predpisanem obrazcu, pri čemer sta tako tožnik kot njegova žena s podpisom soglašala s pridobitvijo podatkov, ki so davčna tajnost po uradni dolžnosti. Skladno z določbo 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu, ki jih tožnik navaja. Posamezne določbe so bile črtane in ne veljajo več. Pogoje za dodelitev socialne pomoči določa Zakon ZSVarPre v 12. členu. Po mnenju tožnika zneskov, ki jih ima njegova žena na svojih računih, v višini 27,00 EUR, 20,40 EUR ter 395,01 EUR, ni mogoče šteti za prihranke. S sredstvi na računu pri C. d.d. v višini 395,01 EUR se je pokrival limit, torej negativno stanje. Navedeno pomeni, da ne gre za prihranke. ZBPP v povezavi z določili ZSVarPre kot prihranke šteje denarni znesek v višini, ki presega 48 minimalnih dohodkov. Vsa sredstva na računih tožnikove žene pa so znašale skupaj 442,41 EUR.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je za zavrnitev prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena ZBPP potreben zgolj objektivni pogoj, to je neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi in v ničemer ne določa, da mora biti neresnično navajanje dejstev namerno oziroma krivdnega značaja. Pomembno je, da je tožnik podpisal obrazec za dodelitev BPP in s tem tudi izjavo, navedeno na 4. strani obrazca za BPP. Izjavo je podal pod materialno in kazensko odgovornostjo in to ne glede na to ali gre za njegove podatke ali podatke njegovih družinskih članov. S tem, ko je podpisal obrazec, pa tožnik jamči, da je v prošnji navedel točne, resnične in popolne podatke. Od povprečno skrbnega posameznika se pričakuje, da pozna svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svojih družinskih članov, s katerimi živi. Tudi če je bil račun 18. 4. 2013 zaprt, to ne vpliva na odločitev. Ko je tožena stranka prošnjo za BPP prejela, torej 13. 3. 2013, je bilo pomembno finančno in premoženjsko stanje na naveden dan. Glede navedbe tožnika, da prihranki oziroma privarčevana sredstva ne spadajo med dohodke ampak med premoženje, pri čemer takšna sredstva niso izvezeta iz premoženja, ki se ne upošteva po določbi 24. člena ZSVarPre, pa tožena stranka navaja, da tudi, če bi imel tožnik avtomobil, ki ne bi presegal vrednosti določene v 5. točki prvega odstavka 24. člena ZBPP v zvezi z Zakonom za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF) (do višine 8.060,00 EUR), in se torej ne bi upošteval pri ugotavljanju vrednosti premoženja, to ne bi pomenilo, da tožnik ne bi bil dolžan označiti z „da“ lastništvo avtomobila v obrazcu prošnje za BPP. Če ima nekdo privarčevana sredstva v višini do 13.780,00 EUR mora vseeno v prošnji to označiti in sicer v rubriki „Ali imate prihranke“. Zmotno je stališče tožnika, da je treba v prošnji navesti le tiste podatke o premoženjskem stanju, ki bi lahko vplivali na izpolnjevanje premoženjskega pogoja za dodelitev BPP. Tožnika doleti sankcija po petem odstavku 20. člena ZBPP tudi če zamolči lastništvo premoženja, ki je zgolj manjše vrednosti, o čemer je bila že sprejeta sodna praksa Upravnega sodišča RS, med drugim tudi v zadevah II U 308/2011-5 in II U 427/2011-5. Navedba „prihranki na osebnem računu“ ne pomeni, da je potrebno takšno rubriko izpolniti oziroma označiti z „DA“ zgolj v primeru, če so na osebnem računu določeni prihranki, ne pa tudi, če so na drugih računih, katerih prvenstven namen je varčevanje. V dosedanji upravni praksi ni bilo sporno, da se med prihranke štejejo privarčevana sredstva na varčevalnih računih, hranilnih knjižicah in podobnih računih, odprtih z namenom varčevanja. Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen za katerega se zbirajo. Žena tožnika je 19. 1. 2012 podala vlogo za odprtje računa, v katerem je izjavila, da odpira račun oziroma sklepa trajno poslovno razmerje v svojem imenu, in za svoj račun ter je v sami vlogi opredelila kot namen in predvsem naravo sredstev in poslovnega razmerja varčevanja. Istega dne je bila sklenjena pogodba pri C. d.d. za postopno varčevanje z nespremenljivo obrestno mero. O kakršnemkoli namenu odprtja računa za namen prejema limita v navedeni pogodbi ni govora, zato takšno trditev tožnika toženka zavrača. Za ostala dva računa tožnik tudi v tožbi ne zatrjuje, da gre za pokrivanje limita, torej gre nedvomno pri obeh računih pri D. d.d. in E. d.d. za prihranke. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da ni vedel, da je imela njegova žena pri banki odprt varčevalni račun, na katerem je imela skupaj 442,41 EUR. Po mnenju tožnika to tudi ni bistveno. Tožnik je takoj, ko ga je tožena stranka pozvala naj pojasni okoliščine v zvezi z računi in sredstvi, to tudi storil. Tožniku ni moč očitati, da je zamolčal premoženje. Sicer pa pojem zamolčanje po slovarju Slovenskega knjižnega jezika pomeni namenoma ne povedati česa. Tožnik pa takega namena ni imel. Tožnik in njegova žena sta s podpisom obrazca podala soglasje, da tožena stranka pridobi vse podatke o njunem finančnem stanju in jih preveri ter vpogleda v podatke o uradnih evidencah in pri upravljavcih podatkov, kar je tožena stranka tudi storila. Tožnik meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa dodaja: Kot izhaja iz upravnih spisov in kar med strankama ni sporno je, da je tožnik premoženjsko stanje svoje družine v v izjavi, ki je del prošnje za dodelitev BPP v rubriki „Ali imate prihranke“ navedel besedo „NE“. Kot je to pravilno navedla že tožena stranka se v skladu z določbo 20. člena ZBPP premoženjske stanje prosilca ugotavlja na podlagi njegove pisne izjave o njegovem premoženjskem stanju in družinskih članov, ki jo poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo. V postopku je bila tožniku tudi dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik je v dopisu 19. 4. 2013 pojasnil premoženjsko stanje svoje družine. Glede prihrankov pa je zanikal, da bi zamolčal prihranke svoje žene, saj naj ne bi vedel, da ima žena varčevalni račun. Imela pa ga je zato, da je lahko prejemala limit, s čimer je plačevala položnice. Iz listin upravnega spisa nedvomno izhaja, da je tožnikova žena imela odprt varčevalni račun pri D. d.d. s stanjem na dan 13. 3. 2013 v višini 20,40 EUR, izkazano na podlagi pogodbe o varčevanju, iz česar tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da gre za varčevalni račun oziroma so sredstva na njem privarčevana sredstva oziroma prihranki. Tožena stranka je tudi pravilno navedla, da okoliščina, da je tožnikova žena naknadno podala zahtevo za ukinitev tega računa, in da je prišlo do zaprtja tega računa ter posledičnega prenosa sredstev na osebni račun tožnikove žene, ne vpliva na odločitev, saj se premoženjsko stanje tožnika in njegove družine ugotavlja ob dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, to je 13. 3. 3013. Premoženjsko stanje pa mora biti prikazano resnično in popolno. Prav tako iz listin upravnega spisa izhaja, da je imela tožnikova žena pri E. d.d. sklenjeno pogodbo o odprtju hranilne knjižice, ki je bila odprta 4. 6. 2012 z namenom varčevanja. Stanje na njej je bilo na dan 13. 3. 2013 v višini 27,00 EUR in gre tako tudi po presoji sodišča za privarčevana sredstva oziroma prihranke. Iz listin upravnega spisa prav tako izhaja, da je imela tožnikova žena pri C. d.d. na dan vložitve prošnje 13. 3. 2013 stanje 395,01 EUR. Podala je namreč vlogo za odprtje računa, v kateri je navedla, da sklepa trajno poslovno razmerje v svojem imenu za svoj račun ter kot namen opredelila „VARČEVANJE“. Sklenila je pogodbo za postopno varčevanje z nespremenljivo obrestno mero, iz katere izhaja, da je bila pogodba sklenjena za obdobje od 19. 1. 2012 do 19. 1. 2017 in da bo varčevalka redno enkrat na mesec vplačevala denarna sredstva v višini najmanj 30,00 EUR. Tako tudi to sodišče ugotavlja, da gre za varčevalni račun oziroma so sredstva na njem privarčevana sredstva oziroma prihranki. Navedenega pa tožnik v svoji prošnji ni označil. Tudi po presoji sodišča gre za varčevanje oziroma za prihranke in ne za sredstva z namenom pokrivanja limita, kot to ugovarja tožnik. Kot je bilo že navedeno, je pomembno premoženje tožnika in njegove družine ob dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, to je v danem primeru 13. 3. 3013. Premoženjsko stanje mora biti v izjavi prikazano resnično in popolno.

Po presoji sodišča je dejansko stanje tožena stranka pravilno ugotovila in sicer, da je tožnikova žena na dan vložitve prošnje na dveh varčevalnih računih in hranilni knjižnici imela stanje sredstev pozitivno, česar pa tožnik v prošnji ni navedel oziroma ni obkrožil, da ima prihranke. V skladu s petim odstavkom 20. člena ZBPP v primeru, če prosilec v pisni izjavi o premoženjskem stanju navaja neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih 6 mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP. Za zavrnitev prošnje in 6-mesečno prepoved ponovnega vlaganja prošnje za dodelitev BPP tudi po presoji sodišča ZBPP določa zgolj objektivni pogoj, to je neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi, dani kot sestavni del prošnje za dodelitev BPP. Tako tudi po mnenju sodišča ni potrebno, da bi moralo biti to navajanje namerno oziroma krivdnega značaja. Pomembno je, da je tožnik podpisal obrazec za BPP in s tem podal izjavo na 4. strani obrazca za BPP pod materialno in kazensko odgovornostjo. Tudi po presoji sodišča je za odločitev bistveno, da je tožnik zamolčal podatke, da ima njegova žena na varčevalnih računih pozitivno premoženjsko stanje in pri tem ni pomembno ali gre za premoženjsko stanje večje ali manjše vrednosti.

Na odločitev ne vpliva navedba tožnika, da ni poznal premoženjsko stanje svoje žene, saj se tudi po presoji sodišče od povprečno skrbnega posameznika pričakuje, da pozna svoje premoženjsko stanje in premoženjsko stanje svojih družinskih članov, s katerim živi v skupnem gospodinjstvu. Poleg tega pa je izjavo v zvezi s prošnjo za dodelitev BPP nesporno podpisala tudi tožnikova žena, ki je bila s tem tako tudi seznanjena z vsebino izjave. Po mnenju sodišča je potrebno določbo petega odstavka 20. člena ZBPP tolmačiti tako, da je potrebno navesti vsakršno pozitivno stanje oziroma prihranke oziroma privarčevana sredstva na računih prosilca, pri tem pa sama višina sredstev ni pomembna. Na odločitev zato tožnikovi ugovori, da gre za sredstva, ki so izvzeta od premoženja, ki naj se upošteva po določbah 24. člena ZSVarPre, ne vplivajo. V skladu z ustaljeno sodno prakso prosilca doleti sankcija po petem odstavku 20. člena ZBPP v primeru, če zamolči lastništvo premoženja, ki pa je lahko tudi manjše vrednosti. Med prihranke pa se štejejo privarčevana sredstva na varčevalnih računih, hranilnih knjižicah in podobnih računih, odprtih za namen varčevanja. Že sredstva na računih pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen za katerega se zbirajo. Med strankama pa ni sporno, in tožnik tudi ne ugovarja, da je imela njegova žena finančna sredstva v višini 395,01 EUR, 27,00 EUR in 20,40 EUR. Glede na podatke banke in glede na določbe pogodb o odprtju posameznega varčevalnega računa oziroma hranilne knjižice, gre tudi po presoji sodišča za prihranke oziroma za privarčevana sredstva. Pri tem namen varčevanja, višina sredstev in možnosti razpolaganja in druge okoliščine niso relevantne. Dejstvo je, da je tožnikova žena na dan vložitve prošnje na dveh varčevalnih računih in hranilni knjižici imela stanje sredstev pozitivno, česar pa tožnik v prošnji ni navedel oziroma ni obkrožil, da ima prihranke. Tako so tudi po presoji sodišča izpolnjeni pogoji, navedeni v petem odstavku 20. člena ZBPP, da je prosilec v pisni izjavi o premoženjskem stanju navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju in je tako pristojni organ za BPP na tej pravni podlagi pravilno izdal odločbo in prosilcu za nadaljnjih 6 mesecev prepovedal, da ne more ponovno zaprositi za BPP. Za zavrnitev prošnje in 6-mesečno prepoved ponovnega vlaganja prošnje namreč ZBPP določa objektivni pogoj in to je neresnično navajanje podatkov o premoženjskem stanju v izjavi.

Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno ugotovila, prav tako je pravilno uporabila materialno pravo, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka. ZUS-1 v prvem odstavku 63. člena določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.