Jedro

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 (Ur.list RS št. 28/06) sicer razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Vendar pa se po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku tudi izrecno odločilo o teku obresti, še vedno uporablja razveljavljena določba 277. člena ZOR, ki je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle glavnico, in ki se je glede na cit. prehodno določbo OZ uporabljala tudi za tek obresti, ki so tekle od glavnične terjatve, nastale pred uveljavitvijo OZ (po cit. prehodni določbi se namreč ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ).

Navedeno pa pomeni, da mora tudi sodišče v izvršilnem postopku upoštevati vse tiste izvršilne naslove, ki so postali pravnomočni do izdaje navedene ustavne odločbe, tudi glede teka oz. izračuna zamudnih obresti - tako kot se ti glasijo. Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete uzakonjene v določbi 17. člena ZIZ). To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od izterjevane glavnice prenehajo teči šele z dnem plačila, - tako je namreč povsem jasno določeno v pravnomočnih izvršilnih naslovih, ki so podlaga predmetni izvršbi.

Trenutek prenehanja teka zamudnih obresti je na ta način določen abstraktno (ker seveda dan plačila dolžnikovega dolga v naprej ne more biti znan) oziroma je povsem konkretno določljiv (dan, ko bo dolžnik poravnal svojo terjatev). Dolžnikovo sklicevanje na določbo

376. člena OZ, ki je s 1.1.2002 uzakonila pravilo prepovedi ultra alterum tantum tudi za zamudne obresti (te prenehajo teči, ko dosežejo glavnico), pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče poseči v pravnomočne izvršilne naslove z drugačno materialnopravno oceno, kot jo je zavzelo pravdno sodišče, ki je o tožbenih zahtevkih upnika pravnomočno odločilo. V okviru izvršilnega postopka bi tako nedopustno vzporedno potekala pravda, v kateri bi se ponovno odločalo - na drugačen način oziroma z drugačno materialnopravno presojo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dolžnikov ugovor v smislu 8. točke 55. člena ZIZ torej ni utemeljen tudi iz opisanih razlogov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopolnilo svoj sklep opr.štev. I , z dne 20.10.2005 tako, da je v izrek dodalo odločitev o zavrnitvi dolžnikovega ugovora z dne 16.6.2005 v preostalem delu. Že v prvem sklepu pa je še odločilo, da se nadaljnji izvršilni stroški upnika odmerijo na 53.856,00 SIT.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa predlaga spremembo sklepa v delu, ki se nanaša na obrestni del zahtevka od glavnice in vseh pripadkov oziroma naj se odloči, da obresti od glavnice prenehajo teči, ker je vsota zapadlih in neplačanih obresti dosegla glavnico. Poudarja, da je obračun obresti predložil že upnik v postopku izdaje predhodne odredbe, zato ga ni prilagal v tem postopku. Iz obračuna izhaja, da obresti in glavnica na dan 1.5.2005 znašajo 2.988.554,79 SIT, kar presega glavnico za 2.075.805,70 SIT in zato dolžniku ni potrebno prilagati svojega obračuna in zadošča graja tega dela zahtevka, ki se da preizkusiti na podlagi listinskih podatkov. Zato ni sprejemljiva razlaga, da dolžnik tega dela sklepa posebej ni obrazložil in ni predložil dokazov. Sodišče bi lahko samo ugotovilo višino obresti in preverilo dolžnikove navedbe. Zato je potrebno uporabiti določbo 376. člena OZ. S takšno odločitvijo izvršilno sodišče ne bi vsebinsko poseglo v pravnomočno sodbo. Zakon določa, da obresti nehajo teči, in ne sodba. To je tudi stvar izvršbe, ki jo izvajata sodišče in dolžnikov dolžnik, ki mora vedeti kaj in koliko sme odtegniti dolžniku in plačati upniku, in na katero dejstvo mora paziti izvršilno sodišče. Dolžnik pritožbi tudi prilaga obračun zamudnih obresti od glavnice 912.749,00 SIT za čas od 13.9.1999 do 27.2.2006, ki znašajo 2.106.703,35 SIT in presegajo glavnico za 1.193.954,30 SIT in v tem delu sodišče izvršbe ne more odločiti, kolikor natekle pa neplačane zamudne obresti presegajo glavnico. Sodišče mora dati jasna navodila, do kod lahko seže z izvršbo. Dolžnik graja tudi odločitev o stroških, ki so prisojeni upniku, saj odgovor na ugovor ni obvezno sredstvo. Upnik tudi sicer v odgovoru na ugovor le pavšalno navaja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da dolžnikov ugovor v zavrnjenem delu (da so zamudne obresti presegle glavnico) ni podkrepljen s substanciranimi trditvami, ki bi temeljile na izračunu do tedaj nateklih zamudnih obresti, in ki bi izkazoval, da so zamudne obresti presegle glavnico. To pa pomeni, da dolžnikov ugovor ni obrazložen in s tem že samo iz tega razloga ni utemeljen (glej v izpodbijanem sklepu pravilno uporabljeno določbo 2. odstavka 53. člena ZIZ). Dolžnik bi moral v ugovoru za svoje navedbe o tem, da so zamudne obresti presegle glavnico, tudi številčno konkretizirati in za takšne trditve predložiti tudi dokaze, kar pomeni v konkretnem primeru, da bi moral biti ugovoru priložen tudi ustrezen računalniški izračun zamudnih obresti. Tega dolžnik prilaga prepozno - šele v pritožbi in ga zato tudi glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati. Tudi pavšalno sklicevanje na to, da se izračun nahaja v nekem drugem spisu, ne zadošča.

Glede na nadaljnje pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje:

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04 (Ur.list RS št. 28/06) sicer razveljavilo določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Vendar pa se po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že pravnomočno odločilo in v izreku tudi izrecno odločilo o teku obresti, še vedno uporablja razveljavljena določba 277. člena ZOR, ki je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle glavnico, in ki se je glede na cit. prehodno določbo OZ uporabljala tudi za tek obresti, ki so tekle od glavnične terjatve, nastale pred uveljavitvijo OZ (po cit. prehodni določbi se namreč ZOR še vedno uporablja za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ).

Navedeno pa pomeni, da mora tudi sodišče v izvršilnem postopku upoštevati vse tiste izvršilne naslove, ki so postali pravnomočni do izdaje navedene ustavne odločbe, tudi glede teka oz. izračuna zamudnih obresti - tako kot se ti glasijo. Izvršilno sodišče je v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi (načelo stroge formalne legalitete uzakonjene v določbi 17. člena ZIZ). To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče upoštevati, da zamudne obresti od izterjevane glavnice prenehajo teči šele z dnem plačila, - tako je namreč povsem jasno določeno v pravnomočnih izvršilnih naslovih, ki so podlaga predmetni izvršbi.

Trenutek prenehanja teka zamudnih obresti je na ta način določen abstraktno (ker seveda dan plačila dolžnikovega dolga v naprej ne more biti znan) oziroma je povsem konkretno določljiv (dan, ko bo dolžnik poravnal svojo terjatev). Dolžnikovo sklicevanje na določbo

376. člena OZ, ki je s 1.1.2002 uzakonila pravilo prepovedi ultra alterum tantum tudi za zamudne obresti (te prenehajo teči, ko dosežejo glavnico), pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče poseči v pravnomočne izvršilne naslove z drugačno materialnopravno oceno, kot jo je zavzelo pravdno sodišče, ki je o tožbenih zahtevkih upnika pravnomočno odločilo. V okviru izvršilnega postopka bi tako nedopustno vzporedno potekala pravda, v kateri bi se ponovno odločalo - na drugačen način oziroma z drugačno materialnopravno presojo o zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dolžnikov ugovor v smislu 8. točke 55. člena ZIZ torej ni utemeljen tudi iz opisanih razlogov. Po tej določbi se lahko sklep o izvršbi uspešno izpodbija le v primeru, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Ob povedanem pa zamudne obresti do pravnomočnosti izvršilnih naslovov niso prenehale teči. V tem izvršilnem postopku torej dolžnik drugačne meritorne odločitve o upnikovi terjatvi ne more doseči. Pritožnik tudi nima prav, ko graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi je izrecno predviden v 1. odstavku 58. člena ZIZ. Če upnik na ugovor ne odgovori nastane neizpodbojna domneva, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

Stroški v zvezi z odgovorom na ugovor so torej potrebni stroški in jih je sodišče prve stopnje torej upniku utemeljeno priznalo.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel in mora torej sam nositi stroške v zvezi s pritožbo. Upnikov odgovor na pritožbo pa v zakonu ni predviden in mora zato kot nepotrebne sam nositi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.