Jedro

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali lahko tožnica s stanovanjem dejansko razpolaga, kar pa tožena stranka ni ugotovila v zadostni meri. Tožnica ni bila zaslišala oziroma tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi, čeprav je v prošnji opisala svoje življenjske, družinske in finančne razmere. Tožnica je tako imela šele v tožbi možnost predložiti dokaze, da pred Okrajnim sodiščem teče postopek razdelitve stanovanja – delitev solastnine. To pa je okoliščina, ki je za odločitev pomembna. Tožba na delitev solastnine namreč preprečuje prosto razpolaganje tožnice z nepremičnino, saj njen delež še ni določen.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke opr. št. Bpp 859/2010 z dne 23. 11. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni do tedaj brez obresti, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi in drugi stopnji v pravdnem postopku zaradi plačila uporabnine za stanovanje na naslovu ... Navaja, da iz izpiska iz zemljiške knjige izhaja, da je tožnica lastnica dvosobnega stanovanja št. 11 s shrambo na naslovu ..., s katerim lahko razpolaga. Po lastni navedbi v navedenem stanovanju ne živi, ker se je pred približno tremi leti zaradi psihičnega in fizičnega nasilja A.A. (nekdanji partner) morala iz stanovanja izseliti.

Glede na določbo 14. člena ZBPP v zvezi s 23. členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV) se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke ali premoženje, ki dosegajo ali presegajo višino 60 osnovnih zneskov minimalnega dohodka (13.771,20 EUR). Tožena stranka je zato navedeno stanovanje štela kot njeno premoženje, saj se skladno s 23. členom ZSV kot premoženje ne upošteva le stanovanje, v katerem družina živi in ga predpisi o stanovanjskih razmerjih določajo kot primerno stanovanje.

Tožena stranka je ugotavljala vrednost stanovanja s pomočjo Urada za množično vrednotenje nepremičnin pri Geodetski upravi Republike Slovenije. Iz informativnega izračuna je ugotovila, da je vrednost navedenega stanovanja 95.086,94 EUR. Iz navedenih razlogov je prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Tožnica se ne strinja z odločitvijo tožene stranke in meni, da stališče tožene stranke, da stanovanje na ... predstavlja premoženje, s katerim le ta lahko razpolaga, ni pravilno. Že v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči je navedla, da se je morala iz omenjenega stanovanja izseliti zaradi psihičnega in fizičnega nasilja svojega nekdanjega partnerja A.A. Stanovanje je zasedel njen nekdanji partner, ki je bil do nje in njenega sina večkrat nasilen. V dokaz prilaga sodbo Okrajnega sodišča v Kranju opr. št. K 117/2007 z dne 5. 12. 2010, s katero je bil A.A. spoznan za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, ker je tožnici resno grozil, da bo napadel njeno življenje in telo. Tožnica je sicer zaposlena in bi morala prejemati plačo, vendar plače ne prejema. S tožbo je želela doseči izselitev A.A. iz njenega stanovanje, vendar je okrožno sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je v okviru reševanja predhodnega vprašanja, glede na podani ugovor A.A. ugotavljalo, ali sporno stanovanje morda ne sodi v skupno premoženje nekdanjih zunajzakonskih partnerjev. Stanovanja zato niti ne more prodati, saj glede deleža, ki bi odpadel na A.A., tožnica nima razpolagalne sposobnosti in bi bil pravni posel prenosa lastninske pravice neveljaven. Kot izključna zemljiškoknjižna lastnica stanovanja nima podlage, da bi z novo tožbo zahtevala, da naj se kot solastnik stanovanja vknjiži njen bivši partner. Zato je v nepravdnem postopku predlaga, naj sodišče glede na sodbo okrožnega sodišča civilno razdeli stanovanje (delitev solastnine), nepravdni postopek teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. N 45/2010. Predlog je bil vložen dne 5. 5. 2010. Opozarja tudi, da 14. člen ZBPP določa, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporablja med drugim tudi določba 23. člena ZSV. Smiselno uporaba te določbe pomeni, da pri odločanju o prošnji tožnice tej določbi ni potrebno slepo slediti. ZBPP v 13. členu namreč določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Družinsko in finančno stanje tožnice pa so takšne, da po njeni oceni zagotovo narekujejo izdajo odločbe, s katero bi se ji odobrila brezplačna pravna pomoč. Predlaga naj sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga naj sodišče tožbo zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Po presoji sodišča tožena stranka dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev v zadevi, ni popolno ugotovila, ta pomanjkljivost pa je takšna, da jo je treba odpraviti v ponovljenem upravnem postopku. Odločitev tožene stranke temelji na ugotovitvi, da je lastnica stanovanja, v katerem ne prebiva. V obrazložitvi je izraženo tudi stališče, da s stanovanjem lahko razpolaga. Po presoji sodišča pa je odločitev tožene stranke preuranjena.

Tožena stranka je dejansko stanje ugotovila na podlagi izpiska iz zemljiške knjige, toda kljub obstoju takega dokaza mora upravni organ v postopku upoštevati temeljna načela upravnega postopka, med katera spada tudi načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki določa, da je pred izdajo odločbe treba dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Za odločitev v tej zadevi je po presoji sodišča bistveno, ali lahko tožnica s stanovanjem dejansko razpolaga, kar pa tožena stranka ni ugotovila v zadostni meri. Tožena stranka bi morala biti pozorna na razloge tožnice, ki utemeljujejo vsebinski kriterij za vložitev prošnje. Tožnica je opisala svoje življenjske, družinske in finančne razmere, zato bi morala tožena stranka tožnico o vseh okoliščinah zaslišati. Glede na to, da tožnice ni zaslišala oziroma tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v zadevi, vseh, za odločitev pomembnih dejstev, ni ugotovila. Tožnica je tako imela šele v tožbi možnost predložiti dokaze, da pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. N 45/2010 teče postopek razdelitve stanovanja – delitev solastnine. To pa je okoliščina, ki je za odločitev pomembna. Tožba na delitev solastnine namreč preprečuje prosto razpolaganje tožnice z nepremičnino, saj njen delež še ni določen.

Sodišče je zato na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) tožbi tožnice ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka do v tožbi predloženih dokazov opredeliti in šele potem presoditi, ali tožnica izpolnjuje pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči. K 2. točki izreka: Stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče ugodilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji na podlagi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) priznalo stroške v višini 350,00 EUR.