Jedro

Tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je solastnik stanovanja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja.

Postopek javnega razpisa je poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Ugovori tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, so splošne in pavšalne narave, zato jih niti ni mogoče konkretno presojati. Prav tako zatrjevano neenakopravno obravnavanje tožnika v postopku iz podatkov spisa ne izhaja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana odločil, da tožnik Ž.Ž. ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem iz razloga, ker je solastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Zaradi neizpolnjevanja pogojev prosilec tako ni uvrščen na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. V obrazložitvi odločbe Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana pojasnjuje, da je dne 18. 12. 2010 v časniku Dnevnik objavil javni razpis za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. Na omenjeni razpis se je v razpisnem roku prijavil tudi tožnik. Pojasnjuje, da so do dodelitve neprofitnega stanovanja upravičeni popolnoma poslovno sposobni državljani Republike Slovenije in ob upoštevanju vzajemnosti državljani ostalih članic Evropske unije, ki izpolnjujejo pogoje in merila, določena s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) ter pogoje, ki jih v skladu s Pravilnikom predpiše najemodajalec. Na razpisu so lahko sodelovali tisti prosilci, ki so izpolnjevali točno določene pogoje. Med njimi tudi peti pogoj, da prosilec ali kdo izmed članov gospodinjstva ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednostni primernega stanovanja. Na podlagi dokazil o premoženjskem stanju je bilo v postopku ugotovljeno, da je prosilec solastnik nepremičnine v vrednosti, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. To za enočlansko gospodinjstvo, ki ga ima prosilec, znaša 15.148,80 EUR. Tako tožnik ni izpolnil splošnega pogoja iz 3. člena Pravilnika, ki ga morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

Z odločbo št. 352-132/2011-218 z dne 30. 1. 2012 je podžupan v začasnem opravljanju funkcije župana, pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V nadaljevanju je še odločil, da se 1. točka izreka citirane odločbe z namenom pravilne odločitve odpravi, 2. in 3. točka pa ostaneta nespremenjeni v veljavi. Zaradi odprave 1. točke odločbe je odločil, da tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je lastnik stanovanja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Zavrnil je tudi zahtevo tožnika o izločitvi uradnih oseb iz postopka. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnikova pritožba ni utemeljena. V nadaljevanju se sklicuje na Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ) oziroma njegov 87. člen. Poudarja, da pri odločanju o zahtevkih za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne gre le za odločanje o izpolnjevanju pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ki jih določajo zakonski in podzakonski predpisi, temveč tudi o uvrstitvi oziroma neuvrstitvi med upravičence, ki jim bodo zagotovljena stanovanja po posameznem javnem razpisu. Prosilci, ki se uvrstijo na prednostno listo, si namreč zaradi nezadostnega oziroma omejenega števila neprofitnih stanovanj, medsebojno konkurirajo. V postopku je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je pritožnik lastnik stanovanja, katerega vrednost presega 40 % primernega stanovanja, ki za enočlansko gospodinjstvo znaša 18.515,20 EUR. Prvostopni organ je pri tem pravilno postopal pri ugotavljanju vrednosti stanovanja, saj ni upošteval obvestila GURS, ki se nanaša le na vrednost zemljišča, ne pa tudi na vrednost stanovanja. Pritožnikove navedbe, da je stanovanje obremenjeno s hipotekami in da ga ne more uporabljati, ker je oddano v najem ter da ni več lastnik, ker ga je že prodal, so neutemeljene. Velja načelo zaupanja v uradne evidence, torej tudi v zemljiško knjigo. V času razpisa je bil pritožnik zemljiško knjižni solastnik nepremičnine, vpisane na parc. št. ... k.o. A. Ugotovitev prvostopnega organa, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev in zato ni uvrščen na prednostno listo, je pravilna, čeprav iz drugega razloga, kot ga je navedel prvostopni organ. Meritorno je odločil, da pritožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je lastnik (in ne solastnik) stanovanja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Število točk, do katerih je upravičen posamezen prosilec, je razvidno iz odločbe prvostopnega organa in je bilo ugotovljeno na podlagi dokazov izvedenih v postopku.

Glede pritožnikove navedbe, da so mu bile kršene z Ustavo določene človekove pravice ter da ni imel možnosti obrambe, pa pritožbeni organ pojasnjuje naslednje. Pravilnik je podzakonski predpis, ki je bil izdan na podlagi 87. člena SZ. Pogoji javnega razpisa veljajo za vse udeležence enako in izjeme niso možne, saj bi vsakršna drugačna odločitev pomenila kršenje predpisov. Postopek je bil voden v skladu z določbami ZUP, dejansko stanje pa je bilo v celoti ugotovljeno na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je pritožnik navedel v vlogi. Glede pritožnikove zahteve za izločitev uradnih oseb iz postopka, drugostopni organ pojasnjuje, da zgolj pavšalno sklicevanje in pritožnikovo opozarjanje na nezakonito ravnanje organov in uradnih oseb niso okoliščine, ki bi v smislu 35. in 37. člena ZUP vzbujale dvom v njihovo nepristranskost. Prav tako samo po sebi ni izločitveni razlog nestrinjanje z odločitvijo. Je le razlog za izpodbijanje odločbe s predpisanim pravnim sredstvom.

Tožnik v tožbi in nadaljnji vlogi navaja, da izpodbija odločbo z dne 30. 1. 2012 iz vseh razlogov, določenih v ZUP, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve določb Ustave RS glede 2., 22. in 25. člena ter 6. in 13. člena Konvencije. Poudarja, da je sporna nepremičnina, ki je v njegovi lasti, obremenjena s hipoteko v višini 126.498,08 EUR. Od leta 2000 se nahaja v izvršilnem postopku. Hipoteka presega večkratno vrednost nepremičnine. Vse od leta 2004 tožniku ni na voljo. Sporna nepremičnina je bila 1. 10. 2010 s prodajno pogodbo prodana družbi Ž.Ž. k.d. Takratni kupec je propadel. Vknjižba ni bila mogoča, saj je nepremičnina preobremenjena. Tudi če bi absurdne ugotovitve tožene stranke bile pravilne, vlagatelj nepremičnine nima več, prav tako je nezaposlen, saj ne more pridobiti ustrezne zaposlitve. V nadaljevanju navaja, da je pravica do kontradiktornega postopka eden od najpomembnejših izrazov pravice do enakega varstva pravic. Organ se mora seznaniti z vsemi vlogami, izjavami, navedbami in dokaznimi predlogi ter ugovori strank. Če organ omeji pravico do enakopravnosti v postopku, je postopek neupravičen in nepošten. Organ s tem posega v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tudi izpodbijana odločba krši omenjeno pravico. Pomeni odmik od načela poštenega upravnega postopka ter s tem izdajo pravilne in zakonite upravne odločbe. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava v tretjem odstavku 15. člena. Nikoli pa ustavne pravice ni mogoče omejiti v primeru, če je po mednarodnem pravu ni dopustno omejiti, kar določa 6. člen Konvencije. Izpodbijana odločba je nedovoljeno posegla v ustavne pravice vlagatelja do enakopravnosti.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v celoti odpravi, zadevo pa vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, zaradi kršenja temeljnih pravic, določenih v Ustavi in Konvenciji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo najprej ugotavlja, da je po njenem tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe. Zato predlaga, naj jo sodišče kot prepozno zavrže. Glede vsebinskega odgovora pa navaja naslednje. Tožnik se je s predpisanim obrazcem in v razpisnem roku prijavil na sporni razpis Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana z dne 18. 12. 2010. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je solastnik stanovanja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. S tem ni izpolnil splošnega pogoja, določenega v javnem razpisu v točki 2.3-premoženjske pravice. Slednje je tožena stranka ugotovila na podlagi dokazil, ki jih je predložil tožnik in na podlagi pridobljenih listin upravnega organa iz uradnih evidenc oziroma javnih knjig. Tožnik med postopkom ni nasprotoval ugotovitvi, da je solastnik nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje, sporna pa je vrednost stanovanja. Iz podatkov v spisu izhaja, da gre v naravi za trisobno stanovanje v izmeri 83 m2 v prvem nadstropju na naslovu ... Kupnina za stanovanje je bila v pogodbi določena v znesku sedanjih 92.032,54 EUR. Informativni izračun geodetske uprave z dne 22. 9. 2010, na katerega se sklicuje tožnik, ne izkazuje realne vrednosti nepremičnine. Že splošno znano dejstvo je, da takega stanovanja v Ljubljani ni mogoče kupiti za samo 11.264,00 EUR. Upravni organ je pravilno ugotovil, da se ocena vrednosti geodetske uprave nanaša le na vrednost zemljišča, ne pa tudi stavbe. Tožnik se sklicuje tudi na kupoprodajno pogodbo z dne 1. 10. 2010, ki jo je sklenil sam in komanditna družba Ž.Ž. k.d., katere edini družbenik in pooblaščenec za zastopanje je prav tožnik. Z njo naj bi sam s seboj sklenil kupoprodajno pogodbo, s katero naj bi prenesel lastninsko pravico na komanditno družbo. Glede na to, da je v zemljiški knjigi ves čas upravnega postopka kot lastnik stanovanja vpisan tožnik kot fizična oseba, navedena pogodba z dne 1. 10. 2010 nima vpliva na postopek dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga naj tožbi zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni od vročitve odločbe, s pripadki vred.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj dejansko stanje relevantno za presojo tega upravnega spora, med strankama ni sporno.

Glede na ugovor tožene stranke se je sodišče najprej opredelilo do vprašanja, ali je tožba tožeče stranke pravočasna ali ne. Pri tem ugotavlja, da je tožnik tožbo v omenjeni zadevi na tukajšnje sodišče vložil 27. 2. 2012. Sodišče je presodilo, da je na podlagi 31. člena ZUS-1 nepopolna, zato jo je tožniku v skladu s 108. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ob upoštevanju prvega odstavka 22. člena ZUS-1, vrnilo v popravo. Tožba z dne 23. 3. 2012, ki jo je prejela tudi tožena stranka, ni zato prvotna tožba, pač pa popravljena. Tožnik je odločbo organa druge stopnje, kot izhaja iz podatkov spisa, prejel 6. 2. 2012. Glede na to, da je tožbo vložil 27. 2. 2012, je slednje storil v 30 dnevnem roku iz 28. člena ZUS-1. Zato je njegova tožba pravočasna. Drugi odstavek 29. člena ZUS-1 namreč določa, da se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila vložena neposredno ali mu je bila poslana po pošti oziroma tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto. Zakon torej ne zahteva, da mora biti, v smislu pravočasnosti, vložena tožba s skladu z 31. členom ZUS-1 tudi popolna. Zato jo je sodišče vsebinsko obravnavalo.

Tožba ni utemeljena.

Tudi po presoji sodišča med strankama ostaja sporno, ali tožnik izpolnjuje pogoje in merila, določena s Pravilnikom, konkretno tisti pogoj, da ni lastnik drugega premoženja, ki presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Upravni organ je po mnenju sodišča omenjeno okoliščino pravilno ugotovil ter jo tudi zadovoljivo pojasnil. V zvezi s tožnikovimi navedbami o neustavnosti samega postopka in izdanih odločb, pa sodišče pripominja naslednje. Za razpisni postopek kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Prvostopni organ je v postopku ocenjeval popolnost vloge prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. To pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojo prošnjo tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju v naprej zagotovljena. Pri postopku javnega razpisa gre po mnenju sodišča za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, tudi enako obravnavani. Načelo enakosti pred zakonom pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do pravnih subjektov. Smiselni ugovori tožnika, da mu niso bile dane enake možnosti, so splošne in pavšalne narave, zato jih niti ni mogoče konkretno presojati. Prav tako zatrjevano neenakopravno obravnavanje tožnika v postopku iz podatkov spisa ne izhaja.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navajata oba upravna organa, kot tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrača pritožnikove ugovore. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge upravnih organov sklicuje, v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške upravnega spora.