Jedro

Skrbnik denacionaliziranega premoženja pred pravnomočnostjo sklepa o dedovanju tega premoženja ne bi smel odtujiti premoženja, ki mu je bilo zaupano. Kot skrbnik je bil dolžan upravljati denacionalizirano premoženje in skrbeti zanj tako, da se to ohrani za dediče. Čeprav je toženec v nasprotju z navedeno zahtevo že odprodal del obveznic, pa s tem vendarle ni okrnil tožničine dedne pravice, saj preostalo denacionalizirano premoženje očitno zadošča za poplačilo njenega dednega deleža. Sodišče prve stopnje je začetek teka zamudnih obresti materialnopravno pravilno vezalo na pravnomočnost sklepa o dedovanju. Toženčeva obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je namreč zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je bilo jasno, kdo so dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka glede zavrnitve obrestnega zahtevka od zneska 21.941,40 EUR za čas pred 22. 6. 2011) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 21.941,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 6. 2011 do prenehanja obveznosti. V presežku (za 677,80 EUR z obrestmi in za zakonske zamudne obresti od zneska 21.941,40 EUR za čas pred 22. 6. 2011) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je še naložilo, da mora tožnici povrniti 2.793,90 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Tožnica se je pravočasno pritožila. Izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice za čas pred 22. 6. 2011. Sklicuje se na zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe v navedenem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da bi moral toženec kot skrbnik v postopku denacionalizacije skrbeti za vrnjeno premoženje, ne bi pa smel z njim razpolagati, saj je vedel, da je to predmet dedovanja po materi pravdnih strank. S sredstvi, ki jih je prejel na svoj račun, je ravnal kot z lastnimi, del obveznic je odprodal, v zapuščinskem postopku pa poskušal dokazati, da je edini dedič. Tožnica je morala zato predlagati začasno odredbo, svoje pravice iz naslova dedovanja po materi pa uveljavljati s tožbo. Ker je bil toženec očitno nepošten, ji dolguje zamudne obresti že od izplačila zapadlih kuponov in obresti za obveznice SOS2 – E. 3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je v zamudo prišel šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju. Prej tožničina terjatev ni nastala, saj še niso bili znani vsi dediči. Hkrati pa je šele takrat tožencu prenehala funkcija skrbnika.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženec po izpodbijani sodbi dolguje tožnici njenemu dednemu deležu ustrezen del odškodnine, ki ga je kot skrbnik denacionaliziranega premoženja zapustnice prejel na svoj račun. V pritožbenem postopku je ostalo sporno plačilo zamudnih obresti od prisojenega zneska.

6. Pravni položaj ter pravice in obveznosti, ki jih ima skrbnik denacionaliziranega premoženja, so po vsebini enaki tistim, ki jih ima začasni skrbnik zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju (ZD). Funkcija skrbnika preneha, ko postane sklep o dedovanju denacionaliziranega premoženja pravnomočen. Toženec torej pred tem ne bi smel odtujiti premoženja, ki mu je bilo zaupano. Kot skrbnik je bil dolžan upravljati denacionalizirano premoženje in skrbeti zanj tako, da se to ohrani za dediče. Čeprav je toženec v nasprotju z navedeno zahtevo že odprodal del obveznic, pa s tem vendarle ni okrnil tožničine dedne pravice, saj preostalo denacionalizirano premoženje očitno zadošča za poplačilo njenega dednega deleža. Brez pomena so zato pritožbeni očitki na račun toženčeve nepoštenosti.

7. Sodišče prve stopnje je začetek teka zamudnih obresti materialnopravno pravilno vezalo na pravnomočnost sklepa o dedovanju. Toženčeva obveznost, da tožnici izroči njen delež podedovanega premoženja, je namreč zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, ko je bilo jasno, kdo so dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži. Ker toženec spornega denacionaliziranega premoženja na svoj račun še pred odločitvijo o dedovanju po zapustnici ni pridobil samovoljno, ampak kot skrbnik denacionaliziranega premoženja, mu tožnica za čas trajanja te njegove funkcije ne more utemeljeno očitati, da se je s tem premoženjem okoristil. 8. Tudi dejstvo, da je morala tožnica svoje pravice iz dedovanja zavarovati z začasno odredbo oziroma uveljaviti s tožbo, ne vpliva na začetek teka zamudnih obresti. Po prvem odstavku 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ker vsa upravičenja na dediče preidejo šele tedaj, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen, toženec prej ni bil v zamudi, zato tudi tožnica za čas pred tem ni upravičena do zamudnih obresti, kot ji je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 193. člena OZ, ki predpisuje obseg vrnitve, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno. Res je v takem primeru treba plačati zamudne obresti že od dneva pridobitve, če je bil pridobitelj nepošten, sicer pa od dneva vložitve zahtevka. Kot že navedeno, je toženec v obravnavanem primeru sporno korist pridobil šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju in ne že takrat, ko so bila sredstva nakazana na njegov račun.

10. Dejstva, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, so torej bodisi nepomembna bodisi jih je sodišče prve stopnje že pravilno upoštevalo pri svoji odločitvi. Zatrjevani pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan, prav tako ne pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ker je torej izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo. V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo niti uradoma upštevnih procesnih kršitev, drugih pa tožnica v pritožbi ni uveljavljala.

11. Tožnica je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, medtem ko toženec s svojim odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Sodišče druge stopnje je zato odločilo, da morata pravdni stranki svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona).