Jedro

Druga tožena stranka je upravljalec smučišča in jo zadevajo določbe zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. list SRS, št. 16/77 in 42/86). Tako mora med drugim proge za smučanje pripraviti tako, da na njih ni nevarnih mest (prvi odstavek 9. člena), če pa na smučišču ni zadostne količine snega, pa je treba ustaviti obratovanje (5. točka 11. člena).

Temelj odškodninske odgovornosti je opustitev potrebnega zavarovanja smučišča, natančneje izostanek vidnih opozoril o kopninah, če se je upravljalec - druga tožena stranka - že odločil, da proge ne bo zaprl.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo, da morata nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 250.000,00 SIT s pripadki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo, obenem pa zavrnilo tudi ugovor, da ni krajevno pristojno. Pritožbi toženih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej odločitvi vlagata obe toženi stranki revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno razveljavitev ter razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugovor krajevne nepristojnosti sodišča prve stopnje je utemeljen, saj s strokovnim mnenjem, ki bi bil pribavljen s soglasjem toženih strank, ni izkazano, da je tožnik utrpel hudo telesno poškodbo. Zato ni mogoče uporabiti o krajevni pristojnosti določbe 52. člena ZPP, po kateri je krajevno pristojno tudi sodišče, na katerega območju ima tožnik stalno bivališče, če je utrpel hudo telesno poškodbo. Tožba je bila vložena proti toženi stranki R. - R. Z., ki ni obstojala niti tedaj, niti prej. Gre za kršitev določbe prvega odstavka 77. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP. Tožena stranka U., K. Z. na spremembo tožbe ni pristala. Tožnik je utrpel lahko telesno poškodbo, saj so mu mavec z desne noge odstranili že po 6 dneh. Njegovo zdravljenje je bilo končano v treh tednih. Sodišči nižjih stopenj tudi nista opravili vestne dokazne presoje vseh dokazov in vsakega dokaza posebej.

Meteorološki podatki se nanašajo na vrh R., ne pa na iztek smučišča, kjer se je tožnik poškodoval. Tu je bil umetni sneg, ki se počasneje topi. Zato na tem delu, kjer je prišlo do poškodbe, ni bilo kopnine. Tožnik svoje poškodbe tudi ni prijavil reševalcu, kar je bila njegova dolžnost. Sicer pa je prišlo do poškodbe zaradi tožnikovih nespretnosti. Če bi kopnina bila, bi jo moral videti in se ji izogniti. Dosojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT za prestane telesne bolečine in neugodnosti pa je tudi previsoka.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženi stranki sta ugovarjali, da sodišče prve stopnje za sojenje v tej stvari ni krajevno pristojno. Ugovor je bil zavrnjen, sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tudi pritožbo proti tej odločitvi. Glede na izrecno določbo 1. točke prvega odstavka 385. člena ZPP na revizijski stopnji o pravilnosti te presoje ni mogoče razpravljati. Revizija se sicer lahko vloži zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar je med kršitvami, zaradi katerih je ni mogoče vložiti, navedena tudi domnevana kršitev, ki se nanaša na krajevno pristojnost (4. točka drugega odstavka 354. člena ZPP).

Druga tožena stranka je v postopku na prvi stopnji postavila tudi ugovor, da je prvotno namesto nje bila tožena pravna oseba, ki ni obstajala (R. - R. Z.). Zato naj bi za spremembo v imenu tožene stranke bila potrebna njena prevolitev, ki pa ni bila dana. Ugovor je sodišče druge stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da ne gre za spremembo tožbe po 192. členu ZPP, temveč le za spremembo naziva. Proti taki odločitvi sodišča prve stopnje druga tožena stranka ni vložila pritožbe, zaradi česar je v okviru določbe prvega odstavka 382. člena ZPP v tem obsegu ni mogoče revizijsko izpodbijati.

O odgovornosti za nastalo škodo, o obsegu te škode in o višini odškodnine zanjo pa sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Druga tožena stranka je upravljalec smučišča in jo zadevajo določbe zakona o varnosti na javnih smučiščih (Ur. list SRS, št. 16/77 in 42/86). Tako mora med drugim proge za smučanje pripraviti tako, da na njih ni nevarnih mest (prvi odstavek 9. člena), če pa na smučišču ni zadostne količine snega, pa je treba ustaviti obratovanje (5. točka 11. člena). Iz dejanskih ugotovitev, ki jih izpodbijana sodba povzema iz sodbe sodišča prve stopnje, sledi, da so bile kritičnega dne zaradi visokih temperatur in pomanjkanja snega, posebej tam, kjer ni bilo umetnega zasneževanja, nekatere proge zaprte. Med dejanske ugotovitve spadajo tudi razlogi sodb nižjih sodišč, po katerih so se na progi, na kateri se je tožnik poškodoval, pojavljale kopnine in da mu je kopnina na spodnjem delu proge med smučanjem zaradi rotacije telesa povzročila spiralni zlom desne goleni. Te dejanske ugotovitve so podprte z izpovedbami prič in poročilom Hidrometeorološkega zavoda Republike Slovenije in jih revizijsko ni mogoče več presojati (tretji odstavek 385. člena ZPP). V isti sklop spada tudi ugotovitev o tem, da je po poškodbi tožnik o dogodku obvestil najbližjega reševalca. Temelj odškodninske odgovornosti je opustitev potrebnega zavarovanja smučišča, natančneje izostanek vidnih opozoril o kopninah, če se je upravljalec - druga tožena stranka - že odločil, da proge ne bo zaprl. V tem obsegu pa v dejanskih ugotovitvah izpodbijane sodbe ni podlage za sprejem revizijske teze, da se je tožnik morda poškodoval (tudi) zaradi zatrjevane nespretnosti. Smučarske proge so pripravljene po težavnostnih stopnjah. Proga, na kateri se je tožnik poškodoval, je po dejanskih ugotovitvah manj zahtevna in očitno primerna za povprečnega smučarja.

Glede obsega tožnikove škode in odškodnine zanjo revizija izpodbijani sodbi očita, da je uporabila izvedensko mnenje, ki ga je pridobil sam tožnik, toženi stranki pa se z izbiro izvedenca nista strinjali.

Opisani očitek nakazuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi s členom 251 ZPP. Čeprav gre le za očitek relativne kršitve, ki bi na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe mogla vplivati in ne glede na eventualne razloge, s katerimi bi navedeno relativnost bilo mogoče odpraviti, je predmet revizijskega preizkusa v opisani smeri lahko le sodba sodišča druge stopnje. Ta pa glede obsega nastale škode in višine odškodnine ugotavlja, da je bila poškodba povezana tudi s hujšimi bolečinami, kot je razvidno iz izvedenskega mnenja. Pri tem se opira na podatke spisa, ki očitno glede na povedano omogočajo ugotovitev o obsegu škode mimo izvedenskega mnenja oziroma brez njegovega upoštevanja. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (ob uporabi 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP) v izpodbijani sodbi torej ni.

Res je sicer, da je tožnikova noga bila zamavčena samo nekaj dni (kar je pripisati temu, da ob zlomu ni prišlo do razmaknitve kosti), vendar pa je tožnik prestajal bolečine in nevšečnosti v časovno daljšem obdobju. Še 3 mesece po končanem zdravljenju je pri njem bila prisotna omejena sposobnost za daljšo hojo, stojo in šofiranje. Ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin primera (200. člen ZOR) je na nižjih stopnjah odmerjena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti primerna in tudi v skladu z odškodninami, ki jih sodišča odmerjajo za podobne vrste škod.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154., prvega odstavka 155. in 166. člena ZPP. Toženi stranki nosita stroške odgovora na revizijo, ker z njo nista uspeli, tožeča stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem k odločitvi in prispevala.