20. 11. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 20. novembra 2001

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 38/98 z dne 19. 3. 1998 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1139/97 z dne 9. 10. 1997 in sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 948/97 z dne 2. 10. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek ustavnega pritožnika za objavo popravka in odgovora, v katerem je ta zahteval, da se prvotno objavljena informacija [Mi pa smo po daljšem času spet prejeli pošto oziroma faks znanega mariborskega odvetnika A. A. A.[ dopolni s podatkom, da uredništvo ni prejelo samo enega, temveč tri tožnikove fakse. Sodišče prve stopnje je menilo, da s tako splošno izjavo ne more biti prizadeta kakšna pravica ali interes tožnika. Navedlo je tudi, da tožnik nima pravnega interesa za objavo resnice, ker je bila ta že objavljena. Uredništvo je tisti dan res prejelo en faks, ostala dva pa druge dni. Iz istih razlogov sta bili zavrnjeni tudi pritožba in revizija. Vrhovno sodišče je v svoji obrazložitvi še dodalo, da je tožena stranka pred objavo spornega besedila res prejela faks tožeče stranke, zato objavljena informacija ni netočna. Splošna svoboda izražanja pa naj po mnenju Vrhovnega sodišča tudi ne bi pomenila neomejene pravice do objave vsakršnih mnenj v sredstvih javnega obveščanja.

2.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da sodišča niso presojala interesa javnosti, ki je v tem, da zve za vsebino faksa, ne pa v tem, da zve za vsebinsko prazno in norčavo informacijo, da je pritožnik poslal faks. Če naj bi bil interes javnosti v tem, da zve, da je uredništvo prejelo faks ustavnega pritožnika, potem naj bi bil po mnenju pritožnika interes javnosti tudi v tem, da zve, da je prejelo tri njegove fakse. Meni tudi, da je stališče sodišč, da so pravice in interesi tistega, ki je z imenom omenjen v javnem glasilu, lahko neprizadeti, nerazumljivo. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi moral zaradi pristranskosti izločati sodnico Višjega sodišča že v pritožbi in ne šele v reviziji, naj bi mu kršilo pravico do nepristranskega sodišča, s čimer naj bi mu kršilo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave). S tem, ko mu je sodišče odreklo pravico do popravka in odgovora, naj bi ga postavilo v neenakopraven položaj z novinarjem, ki je s prispevkom smel uveljaviti svojo svobodo izražanja in mu tako kršilo načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ter s tem pravico do enakega varstva pravic. Kršilo naj bi mu tudi svobodo izražanja (39. člen Ustave), pravico do popravka in odgovora (40. člen Ustave), človekovo osebnost in dostojanstvo (21. člen Ustave). Stališče sodišč, da naj ne bi imel iztožljive pravice do objave mnenj, pomembnih za javnost, naj bi nedopustno posegalo tudi v načelo neposrednega uresničevanja pravic (prvi odstavek 15. člena Ustave).

3.Ustavno pravico do popravka in do odgovora (40. člen Ustave) varuje naš pravni red predvsem tako, da ima vsakdo, ki meni, da je zaradi odklonilnega ravnanja uredništva javnega glasila v tej pravici prizadet ali zanjo prikrajšan, pravico v pravdi od odgovornega urednika zahtevati objavo (v času odločanja o pritožnikovi tožbi 14. člen Zakona o javnih glasilih, Uradni list RS, št. 18/94 - ZJG). Te zaščite se je pritožnik poslužil in je je bil s sodbami vseh treh stopenj tudi deležen. Ustavno sodišče ni še ena - torej četrta - instanca rednega sojenja in se praviloma ne more spuščati v ocenjevanje, ali so sodišča pri sojenju pravilno uporabila materialno pravo. Ker pa gre v pravdi zaradi (ne)objave popravka ali odgovora na informacijo neposredno za varstvo človekove pravice, tako da je prav uveljavitev pravice vsebina zahtevka, bi se Ustavno sodišče tokrat smelo in moralo spustiti v obravnavo izpodbijane sodbe in ugotavljati, ali ni bilo v njej materialno pravo uporabljeno tako, da je bila človekova pravica iz 40. člena Ustave zožena in zato kršena. Za tako omejitev bi se lahko izkazala pravna razlaga v sodbi Vrhovnega sodišča, da ustavodajalec tudi pravico do objave odgovora na informacijo (torej ne le pravico do popravka) veže na pogoj, da je bila kršena posameznikova pravica ali interes. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-20/93 z dne 19. 6. 1997, (OdlUs VI, 181), zavzelo in obrazložilo glede tega drugačno stališče. Vendar v obravnavanem primeru omenjena morebitna razlika v razumevanju ustavne določbe pritožniku ni mogla škodovati: Vrhovno sodišče je namreč zavzelo stališče, da ustavni pritožnik nima pravice zahtevati popravka ali objave odgovora, ker vsebuje njegova zahteva le dejstvo, ki pa objavljene informacije vsebinsko pravzaprav ne dopolnjuje ali izpodbija. Dejstvo, da na uredništvo poslani faks, ni bil edini faks, ki je bil kdaj poslan na uredništvo, namreč ne spreminja samega bistva objavljene informacije. Glede na to ugotovitev sodišča pritožniku niso mogla kršiti pravice iz 40. člena Ustave s tem, da so njegov zahtevek zavrnila.

4.Ustavno sodišče se, kot omenjeno v 3. točki obrazložitve tega sklepa, v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč, temveč je njegova pristojnost le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnik v pravdi ni uspel, še ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in s tem pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kršitve načela neposrednega uresničevanja pravic (prvi odstavek 15. člena Ustave), človekove osebnosti in dostojanstva (21. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), svobode izražanja (39. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Ustavno sodišče lahko presoja tudi, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Tega izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati.

5.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

6.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić. Predsednik senata

dr. Lojze Ude