Jedro

Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2022, za ugotovitev, da delovno razmerje na podlagi te odpovedi ni zakonito prenehalo in še traja ter za reintegracijo in reparacijo. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

2.Tožnica se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo presenečenja. Sodbe ni mogoče preizkusiti, prav tako ne vsebuje materialnih določb, na podlagi katerih je sodišče odločalo. Odločalo je mimo trditev strank, v nasprotju z izvedenimi dokazi, do relevantnih trditev se ni opredelilo. Kršilo je 7., 8., 212. in 286. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP ter 8., 10., 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem so tožnici kršene tudi ustavne pravice. Sodišče je odpovedni razlog presojalo tudi izven dejanske vsebine, ki je naveden v odpovedi in izven pravočasno podane trditvene podlage. Iz izpodbijane sodbe pravilno izhaja, da je toženka dejansko razpolagala z ustreznim delovnim mestom, ki bi ga lahko ponudila tožnici in ji kot invalidki omogočila nadaljnjo zaposlitev na istem delovnem mestu. Pravilen je tudi zaključek, da je zato odpoved iz razloga invalidnosti nezakonita. Kljub temu, da je toženka z ustreznim delovnim mestom razpolagala, pa ga tožnici v nasprotju z določbami 116. člena ZDR-1, 40. člena ZZRZI ter ZPIZ-1 in ZPIZ-2 ni ponudila. Že zato je tudi odpoved iz poslovnega razloga nezakonita. Sodišče je citirane določbe povsem prezrlo. Ugotovitev, da je odpoved iz poslovnih razlogov utemeljena, je v nasprotju z izpovedbami prič in strank, ki jih sodišče zgolj selektivno povzema in jim ne pripiše ustrezne teže. Dejanski razlog za odpoved je bila tožničina invalidnost in njen bolniški stalež, ne pa dejansko prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Toženka slednjega ni dokazala, še posebej ob dejstvu, da je v času, ko je tožnici podala odpoved, zaposlila delavko invalidko A. A. na novem delovnem mestu glede na ugotovljeno novo invalidnost. Tožnica je bila nedvomno v primerjavi s to delavko diskriminirana. Potreba po delu tožnice namreč ni trajno prenehala iz poslovnega razloga, saj je toženka vztrajala in dokazovala, da za tožnico ni imela ustreznega delovnega mesta na podlagi nove odločbe ZPIZ in ne zato, ker iz ekonomskega razloga ne bi imela več potrebe po njenem delu. Tožnica je bila neenako obravnavana v razmerju do drugih delavcev in je očitno odpoved prejela zgolj zaradi invalidnosti. Iz izpovedi prič (B. B., C. C., D. D.) povsem jasno izhaja, da bi tožnica obdržala zaposlitev (tako kot A. A.), če ne bi imela domnevno dodatnih omejitev, ki so po (zmotnem) mnenju toženke terjale njeno premestitev na drugo delovno mesto. Njihove izpovedi potrjujejo tožničine trditve o fiktivnosti odpovednega razloga. Do slednjega se sodišče v ničemer ni opredelilo. Delavec v postopku odpovedi ne more biti neenako obravnavan zaradi invalidnosti. Ni jasno, zakaj je toženka odpovedala pogodbo prav tožnici in ne drugemu delavcu, npr. A. A. Toženka je v odpovednem roku tožnice za določen čas zaposlovala delavce za nadomeščanje bolniških odsotnosti, čeprav bi tožnica s skrajšanim delovnim časom lahko opravljala svoje dosedanje delo, kar kaže na to, da je pri toženki obstajala potreba po delu. Sodna praksa se je že izrekla o nezakonitosti takšnega početja (npr. VIII Ips 100/2017, VIII Ips 194/2017). Tako je evidentno, da ni trajno prenehala potreba po njenem delu in da je toženka zlorabila institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi delno zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar prvostopenjske odločitve zaenkrat ni mogoče podpreti kot pravno pravilne.

6.Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni bila storjena, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, tožnica pa niti ne navede, v čem naj bi bila podana protispisnost. Prav tako tožnica ne konkretizira trditev o tem, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo mimo trditvene in dokazne podlage strank, s čimer naj bi kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP v povezavi s 7. in 212. členom ZPP. Njene tovrstne navedbe ostajajo na ravni pavšalnih zatrjevanj, posledično so neutemeljene.

7.Tožnica je bila na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 13. 10. 2020 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, priznana ji je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto: delo v dopoldanskem času s polnim delovnim časom od 13. 5. 2020 dalje. Na podlagi te odločbe je imela s toženko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 13. 7. 2020 na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami" (delo v dopoldanskem času s polnim delovnim časom). Tožnici je bila z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022 priznana nova razbremenitev in sicer zgolj časovna, pridobila je pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 1. 5. 2022 dalje. Ker je toženka štela, da za tožnico, glede na novo odločbo ZPIZ, nima ustreznega delovnega mesta (ne pri njej ne pri drugih delodajalcih) niti ji ne more prilagoditi delovnega mesta "sestavljalec III - z omejitvami", je tožnici dne 2. 11. 2022 podala odpoved tako iz razloga invalidnosti kot tudi iz poslovnega razloga.

8.Posebno varstvo, ki ga slovenska zakonodaja zagotavlja delavcem invalidom otežuje položaj delodajalca v primeru, ko le-ta ugotovi, da delavcu glede na njegovo omejeno delovno zmožnost ne more zagotoviti ustreznega delovnega mesta. Bodisi, da do tega pride zaradi delavčeve novo nastale invalidnosti, bodisi zaradi poslovnega razloga, ki je nastal pri delodajalcu. Toženka je v tem postopku zatrjevala oba razloga.

9.Predmet tega spora je tako zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je odpoved iz razloga invalidnosti neutemeljena, ker bi toženka tožnici lahko omogočila delo na istem delovnem mestu, vendar le s krajšim delovnim časom (4 ure dnevno, 20 ur tedensko). Presoja temelji na pravilni ugotovitvi, da nove stvarne razbremenitve s to odločbo ZPIZ tožnici niso bile priznane in da je toženka izhajala iz napačnega prepričanja, da tožnica, ki ji je bila na novo priznana zgolj časovna razbremenitev, ne bi več smela delati na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami". Pravica, kot je bila tožnici priznana z odločbo ZPIZ z dne 8. 7. 2022, se je po pravilnem stališču sodišča prve stopnje v konkretnem primeru lahko realizirala tudi tako, da bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, za katero je imela z delodajalcem že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, in sicer na način, da bi na njem opravljala le še delo, ki ustreza odločbi ZPIZ (torej s krajšim delovnim časom). Ker pa je sodišče nadalje ugotovilo, da je delo tožnice, ki ga je opravljala pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi dejansko (hkrati) postalo nepotrebno zaradi utemeljenega poslovnega razloga, je presodilo, da je odpoved iz poslovnega razloga zakonita. Takšen zaključek je po presoji pritožbenega sodišča preuranjen.

10.Pritožba zatrjuje, da Komisiji za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi toženka ni posredovala točnih informacij, ter da komisija ni preverjala dejanskih razmer pri toženki. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, da v zvezi s postopkom pred komisijo (103. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ-1) niso bile podane nobene nepravilnosti. Izpoved predsednika te komisije in listine potrjujejo zaključek, da je toženka komisiji podala ustrezno obrazložen predlog z vso potrebno dokumentacijo, prav tako ni bilo ugotovljeno, da bi komisija postopala v nasprotju s Pravilnikom o načinu dela Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Ur. l. RS, št. 117/2005 in nadaljnji). Preverjanju vsebinske pravilnosti ugotovitve komisije o obstoju podlage za odpoved pa je namenjen ta sodni postopek.

11.Pritožba očita, da prvostopenjska zavrnilna odločitev predstavlja sodbo presenečenja. Očitek ni utemeljen. O takšni sodbi ne govorimo v primerih, ko sodišče svojo odločitev opre na dokazno presojo, s katero se pritožnik ne strinja. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je (le) v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvena. Česa takega pa pritožba niti ne zatrjuje.

12.Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi citiralo zgolj določbe ZDR-1, pa je iz pojasnil v obrazložitvi razvidno, da je pri presoji upoštevalo tudi relevantne določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 oziroma ZPIZ-2) ter Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI), saj je dejansko stanje ugotavljalo v smeri, ki jo te določbe začrtavajo. Tako je tudi v okviru presoje obstoja poslovnega razloga za odpoved ugotavljalo, ali bi toženka tožnici lahko ponudila kakšno drugo ustrezno delovno mesto, pri njej ali pri drugih delodajalcih. S tem v zvezi pritožbeno sodišče na pritožbeni argument tožnice, da je toženka dejansko razpolagala z ustreznim delovnim mestom, ki bi ji ga lahko ponudila, pojasnjuje, da je delovno mesto, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je za tožnico ustrezno (to je dejansko isto delovno mesto, na katerem bi tožnica lahko opravljala delo v skrajšanem delovnem času), res ustrezno z vidika njene ugotovljene invalidnosti. Ne glede na to, da je za tožnico, glede na njeno invalidnost ustrezno, pa tega (v konkretnem primeru dejansko istega) delovnega mesta ni mogoče prištevati med ustrezna delovna mesta, če je za to delovno mesto resnično prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji (že sklenjene) pogodbe o zaposlitvi oziroma toženka, tožnici zaradi pomanjkanja dela (oziroma zatrjevanih poslovnih razlogov), tega dela tožnici (glede na njeno invalidnost) ni mogla ponuditi niti v skrajšanem delovnem času. Slednje pa v tem sporu ni bilo še v dovoljšnji meri razjasnjeno.

13.Na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na strani delodajalca. Poslovni razlog je torej podan, ko delodajalec iz razlogov, ki izhajajo izključno iz njegove sfere, delavcu ne more več zagotoviti dela pod pogoji, ki izhajajo iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Takšen razlog mora biti po določbi drugega odstavka 89. člena ZDR-1 utemeljen ter mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Utemeljenost odpovednega razloga mora skladno s prvim odstavkom 84. člena ZDR-1 dokazati delodajalec. Toženka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovnem mestu "sestavljalec III - z omejitvami" tudi po 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. V obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je toženka navedla, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici (tudi) ekonomski, saj se toženka že najmanj od julija 2022 sooča z drastičnim upadom naročil oziroma pomanjkanjem dela, zaradi česar je bila prisiljena organizirati zgolj enoizmensko delo, zmanjšati število zaposlenih in se poslužiti ukrepa čakanja na delo.

14.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženka dokazala slabše poslovanje v drugi polovici leta 2022. Navedeno potrjujejo predložene listine in izpovedi zaslišanega direktorja toženke E. E. ter prič B. B. (kadrovnica toženke), C. C. (vodja proizvodnje), D. D. (vodja službe proizvodnje) in F. F. (vodja tovarne). Izvedeni dokazi potrjujejo ugotovitve prvostopnega sodišča o upadu naročil pri toženki v spornem obdobju, zmanjšanju dela in s tem zmanjšanja števila izmen, napotitvi delavcev na čakanje na delo doma ter prenehanju delovnega razmerja večjemu številu delavcev zaradi poteka časa ali na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa slabše poslovanje delodajalca neobhodno še ne terja odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost slednje je bistveno, da zaradi poslovnega razloga tudi resnično in trajno preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

15.Tožnica v pritožbi izpostavlja, da ta pogoj ni izpolnjen. Trdi, da bi, ne glede na poslovno situacijo toženke v spornem obdobju, obdržala zaposlitev (tako kot A. A.), če ne bi imela domnevno dodatnih omejitev, ki so po (zmotnem) mnenju toženke terjale njeno premestitev na drugo delovno mesto. Zatrjuje tako, da dejanski razlog za odpoved ni bilo prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi, temveč je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost in njen bolniški stalež. V potrditev svojih pritožbenih naziranj se sklicuje na izpoved prič B. B. in C. C., pa tudi na izpoved zakonitega zastopnika toženke.

16.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v pritožbi v zvezi s presojo utemeljenosti in resničnosti poslovnega odpovednega razloga utemeljeno izpostavlja izpoved direktorja toženke ter prič B. B. in C. C. Iz dela njihovih izpovedi, ki jih povzema, zaenkrat dejansko ni mogoče z gotovostjo zaključiti, da je njeni odpovedi dejansko botroval resničen in utemeljen odpovedni razlog poslovne narave. Priča B. B. je namreč izpovedala, da so v času postopka odpovedi tožnici vodili postopek tudi za delavko A. A., pri čemer pa je šlo pri slednji za eno pomembno razliko in sicer je imela A. A. odločbo ZPIZ na istem delovnem mestu z omejitvami, tožnica pa je imela v odločbi ZPIZ zapisano, da ima pravico do dela na drugem delu. Na vprašanje, zakaj na A. A. ni vplival poslovni razlog, je izpovedala, da pri njej postopka odpovedi niso vodili, ker je lažje zagotoviti 4 ure omejitve, kot pa iskati drugo delo in da delovno mesto tožnice, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ni bilo primerno, ker je ZPIZ zahteval drugačno delovno mesto. Na nadaljnje vprašanje, kako to, da so kljub poslovnemu razlogu za A. A. imeli zaposlitev za tožnico pa ne, pa je priča C. C. pojasnila, da lahko, če bi bilo zapisano, da dela s krajšim delovnim časom na istem delovnem mestu … problem je bil samo v tem, da je bilo zapisano drugo delovno mesto ...

17.Že z vidika izpovedi navedenih prič in zakonitega zastopnika toženke ter upoštevajoč zmotno prepričanje toženke, da je nova odločba ZPIZ terjala dejansko premestitev tožnice na drugo delovno mesto, je po presoji pritožbenega sodišča v tem postopku treba raziskati oziroma odgovoriti na vprašanje, ali bi tožnica, ne glede na izkazano slabše poslovanje toženke v spornem obdobju, obdržala zaposlitev, v kolikor bi toženka pravilno interpretirala odločbo ZPIZ. Na navedeno bi vsekakor kazalo ravnanje toženke, ki je v izogib odpovedim najprej izvajala t. i. mehke ukrepe (odpoved iz poslovnih razlogov je glede na izpoved priče B. B. v spornem času prejelo zgolj pet delavcev - list. št. 66 oziroma zgolj trije delavci - list. št. 167), ki je v primeru A. A. (ki je prav tako prejela odločbo ZPIZ za krajši delovni čas od polnega - B121), kljub slabšim poslovnim rezultatom, z njo v spornem času sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z razbremenitvami, kot izhajajo iz odločbe ZPIZ in kljub temu, da naj bi je ne potrebovali, kot je izpovedala priča B. B. Na navedeno bi kazalo tudi ravnanje toženke, ki je v odpovednem roku tožnice za določen čas zaposlovala nove delavce (za nadomeščanje bolniško odsotnih delavcev). Resda, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, na delovno mesto "sestavljalec III" (tožnica pa je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "sestavljalec III - z omejitvami"), vendar je pri presoji takšnega ravnanja potrebno ugotoviti, ali gre po vsebini (glede opravljanja nalog, ki jih je bila dolžna opravljati tožnica po odpovedani pogodbi o zaposlitvi) res za različno delovno mesto. Pri tem pa ni nepomembno, da je bila tožničina razbremenitev po odločbi ZPIZ z dne 28. 5. 2020 zgolj delo v dopoldanskem času, po odločbi ZPIZ z dne 8. 7. 2022 pa še v krajšem delovnem času od polnega, pri čemer pa, kot je izpovedala priča D. D. (list. št. 87), toženka v spornem času niti ni več prešla na troizmensko delo, temveč se je delo opravljalo zgolj v dopoldanskem času in torej zgolj ta omejitev za toženko ne bi smela pomeniti prevelikega bremena, kot je to zatrjevala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zakaj konkretno tožnica ne bi mogla opravljati del, za katere je toženka v spornem obdobju zaposlovala nove delavce za določen čas, v dokaznem postopku še ni bilo dovolj razčiščeno. Tovrstna presoja v prvostopenjskem postopku, ki bo podlaga za odgovor na vprašanje, ali je odpovedi tožnice dejansko botroval resen in utemeljen poslovni razlog ali pa je bil dejanski razlog za odpoved izključno tožničina invalidnost in zmotno prepričanje toženke, da mora tožnico premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, ni bila opravljena, zato jo mora sodišče prve stopnje opraviti v ponovljenem sojenju.

18.Utemeljene pa so nadalje tudi pritožbene navedbe tožnice, da je v sodbi sodišča prve stopnje umanjkala ugotovitev, zakaj je bila med vsemi zaposlenimi odpoved iz poslovnega razloga podana ravno tožnici. ZDR-1 pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alineji prvega odstavka 89. člena sicer ne zahteva uporabe formalnih kriterijev za izbiro presežnega delavca, kot je to predvideno pri odpovedi večjemu številu delavcev, vendar pa je pri izbiri delodajalec (če kriteriji za izbiro niso določeni že v zanj veljavni kolektivni pogodbi) omejen z določbo četrtega odstavka 83. člena ZDR-1. Ta namreč določa, da je redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov iz 6. člena tega zakona neveljavna. Po prvem odstavku 6. člena ZDR-1 je prepovedana diskriminacija delavca tudi v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Če delavec v primeru spora navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, je dokazno breme, da ni kršil načela enakega obravnavanja na strani delodajalca. Ne glede na to, da delodajalec v skladu z veljavnimi predpisi, v primeru prenehanja potrebe po delu manjšega števila delavcev, ni dolžan uporabiti kriterijev za izbiro le-teh izmed zaposlenih na prizadetih delovnih mestih in je zato v takšnem primeru izbira prepuščena delodajalcu, to še ne pomeni, da slednji ni dolžan opraviti objektivne izbire.

19.Sodišče prve stopnje je sicer presodilo, da bolniška odsotnost ni bila razlog za odpoved tožnici, pri čemer se je oprlo na izpoved zakonitega zastopnika toženke in listinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da je pri toženki veliko bolniških odsotnosti. Vendar navedeno ne zadošča za sprejem pravilne odločitve. V smislu določbe četrtega odstavka 83. člena ZDR-1 v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZDR-1, ki ju je sodišče prve stopnje upoštevalo le delno, je namreč treba presoditi tudi, ali je delodajalec pri odločitvi o tem, kateremu izmed delavcev bo odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, izhajal iz objektivnih meril. Ker je tožnica zatrjevala, da je bil dejanski razlog za odpoved izključno njena invalidnost, bolniški stalež ter dejstvo, da je toženka napačno interpretirala odločbo ZPIZ, je bila toženka dolžna dokazati, da temu ni tako, ter da je tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga odpovedala na podlagi objektivne izbire med zaposlenimi delavci (ki so po vsebini opravljali enako delo kot tožnica). Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s tem vprašanjem, zato je ugotovljeno dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno, odločitev sodišča o zavrnitvi tožničinega zahtevka pa posledično preuranjena.

20.Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 355. člena ZPP). To je dolžno v ponovljenem postopku upoštevati vsa materialnopravna izhodišča, na katera je bilo opozorjeno s tem sklepom in ugotoviti pravno pomembna dejstva glede dejanskega razloga za odpoved in okoliščin izbire tožnice kot presežne delavke. O zadevi naj nato ponovno odloči ob vestni in temeljiti oceni vseh dokazov.

21.Pritožbeno sodišče ni moglo samo dopolnjevati postopka, saj se razveljavitev nanaša na dopolnitev dejstev glede ključnih dokaznih zaključkov. Namen instančnega postopka ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. V primeru, da bo v ponovljenem sojenju tožbenemu zahtevku ugodeno, je treba odločiti tudi o pobotnem ugovoru (list. št. 49, 146), o katerem prvostopenjsko sodišče v dosedanjem sojenju ni odločalo (ker je izdalo zavrnilno odločbo). Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

22.Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker za sprejeto odločitev niso relevantne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji.

2Ur. l. RS, št. 16/07-UPB.

Zveza:

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (1999) - ZPIZ-1 - člen 103 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 6, 6/1, 83, 83/4, 84, 84/1, 89, 89/1, 89/1-1, 89/1-4, 89/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.