Jedro

V postopku za izdajo začasne odredbe zakon obligatornosti naroka ne predvideva. Pri ocenjevanju smotrnosti izvedbe naroka mora sodišče spoštovati načelo hitrosti postopanja. V praksi je odločanje brez razpisanega naroka pravilo in ne izjema.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo razpolaganja in obremenjevanja stanovanja – posameznega dela stavbe z ID znakom 000 in vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podredno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da prvostopenjsko sodišče ne sledi višjemu sodišču, ki je odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe enkrat že razveljavilo. Višje sodišče je opozorilo na številne okoliščine, ki jih je potrebno raziskati. Opozarja, da je odločitev sprejeta brez naroka in to označuje za nezakonito. Na naroku bi morali biti zaslišani pravdni stranki in izvedeni bi morali biti vsi dokazi. Sodišče ne opravičuje svoje odločitve brez razpisanega naroka. Ker narok ni bil izveden, sta kršeni tožnikovi ustavni pravici do enakega varstva pred sodiščem in do človekovega dostojanstva, določeni v 21. in 22. čl. Ustave RS. Sodišču očita, da ni primerjalo časovnih okoliščin v zvezi s plačilom kupnine in podpisom pogodbe o ustanovitvi služnosti. Opozarja, da je datum na pogodbi napisan lastnoročno, kar izkazuje, da je prilagojen plačilu zadnjega obroka. Trdi, da oporoka ni predložena in je sodišče tožencu slepo verjelo, da je tožnik testiral v toženčevo korist. S tem, ko se je sodišče odločilo, da gre za tožnikovo darilo tožencu, se je že odločilo o zahtevku samem. Ni pa obrazložilo nagiba za darilo, zato je odločitev v nasprotju s 533. čl. Obligacijskega zakonika. Tožnik, ki je upokojenec, nikoli ni imel toliko prihranjenega denarja, da bi tožencu lahko izročil 88.000,00 EUR. Prodal je stanovanje v Luciji, ki ga je podedoval po svojem bratu. Sodišče je prišlo sámo s seboj v nasprotje, ker ugotavlja tudi, da je tožnik denar izročil zaradi ustanovitve služnosti stanovanja. Sodišče se ni kategorično izreklo, ali gre za darilo ali za plačilo služnostne pravice. Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice od tožnika ne terja plačila takega zneska. Nesporno je, da je tožnik stanovanje prevzel v izključno posest in ga na lastne stroške preuredil po svojih željah in potrebah. S prevzemom posesti se je tožnik obnašal kot vsak kupec in lastnik nepremičnine. Izpodbijani sklep nima razlogov in je sam s seboj v nasprotju, zato se ga ne da preizkusiti. Razlogi so nejasni, zato je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo, saj so pogoji za izdajo začasne odredbe podani.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve sodišče na podlagi 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) izda, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji (tako imenovani objektivni pogoj) in eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (tako imenovana subjektivna nevarnost). Sodišče prve stopnje izdajo začasne odredbe zavrača z argumentom, da uveljavljana terjatev ni verjetno izkazana.

5. V 5. in 6. točki sklepa II Cp 2032/2016 z dne 3.8.2016 se je pritožbeno sodišče že izreklo, da je v tožbi postavljeni lastninski zahtevek očitno neutemeljen, saj tožeča stranka ne zatrjuje dejstev, ki bi ga utemeljevala. Ker je pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom tudi pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo), ki ga tožnik ne zatrjuje, na pravnoposlovni podlagi lastninske pravice ni pridobil. Lahko pa je utemeljen zahtevek za izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, saj tožeča stranka v tožbi zatrjuje sklenitev kupoprodajne pogodbe (sklenitev zavezovalnega pravnega posla). Izdaja zemljiškoknjižnega dovolila je namreč prodajalčevo izpolnitveno dejanje, ki ga je kupec, ki je svoje obveznosti iz pogodbe izpolnil, nedvomno upravičen uveljavljati.

6. Pred izdajo obravnavanega sklepa je tožeča stranka svoje trditve podala v tožbi in pritožbi z dne 13.6.2016 (list. št. 27 – 31) ter predložila listinske dokaze, ki so v spisu označeni kot listine A1 – A10. Tožena stranka pa je pred izdajo obravnavanega sklepa svoje trditve podala v odgovoru na tožbo in predložila listinske dokaze, ki so v spisu označeni kot listine B1 – B5. Na osnovi tega gradiva se je prvostopenjsko sodišče izreklo, da sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje ni verjetno izkazana. To pomeni, da zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine, na osnovi katere naj bi se tožnik kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo, ni utemeljen. Iz tega razloga je prvostopenjsko sodišče predlagano začasno odredbo (prepoved obremenitve in razpolaganja s stanovanjem) zavrnilo.

7. Pritožnik odločitev izpodbija s trditvijo, da prvostopenjsko sodišče ni sledilo napotkom pritožbenega sodišča iz sklepa II Cp 2032/2016 z dne 3.8.2016. Očitek ni utemeljen, saj se napotki višjega sodišča nanašajo na obravnavanje vprašanja ničnosti pogodbe, ki ni sklenjena v pisni obliki.(1) Z izpodbijanim sklepom prvostopenjsko sodišče svojega zaključka – da zatrjevana kupoprodajna pogodba za stanovanje ni bila sklenjena – ne utemeljuje s pomanjkanjem obličnosti pri sklepanju pogodbe. Neizkazanost uveljavljane terjatve utemeljuje z razlogom, da (s stopnjo verjetnosti) ni izkazano, da bi se pogodbenika sporazumela o prenosu lastninske pravice in da bi izjavila voljo prenesti lastninsko pravico na stanovanju.

8. Procesno kršitev pritožba utemeljuje (tudi) z dejstvom, da je bila odločitev sprejeta brez razpisanega naroka. Očitek ni utemeljen, ker zakon obligatornega naroka ne predvideva. Z 29.a in 239. čl. ZIZ je določeno, da v postopku za izdajo začasne odredbe sodišče narok opravi takrat, kadar zakon takó določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno. Pri ocenjevanju smotrnosti izvedbe naroka mora spoštovati načelo hitrosti, predpisano z 11. čl. ZIZ. V praksi je narok prej izjema kot pravilo. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim očitkom, da je sodišče kršilo pravila postopka, ker naroka pred odločanjem o začasni odredbi ni izvedlo. Na osnovi trditev in listin, ki sta jih pravdni stranki predložili, je lahko sprejelo odločitev o verjetni izkazanosti terjatve. O utemeljenosti zahtevka se ni dolžno prepričati z ustnim in neposrednim obravnavanjem. Z zasliševanjem strank, glede katerega pritožba opozarja, da ni bilo izvedeno, bi se sodišče spustilo v sojenje, kar bi pomenilo prekoračenje potreb postopka za izdajo začasne odredbe, v katerem je treba ugotoviti zgolj verjeten obstoj terjatve.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da sklenitev kupoprodajne pogodbe za stanovanje na Č. v Ljubljani ni verjetno izkazana. Toženčeve trditve so skladne z listinskimi dokazi, ki potrjujejo sklenitev pogodbe o služnosti stanovanja. Pogodba je bila sklenjena po tem, ko je tožnik z več nakazili nakazal in tožencu osebno izročil denarni znesek v skupni vrednosti 88.000,00 EUR. Pogodba je bila sklenjena ob zadnjem nakazilu. Dejstvo, da je datum sklenitve pogodbe zapisan ročno, ne dokazuje, da je prirejen. Tožnik ni prepričljiv, ker je v tožbi podpis pogodbe o ustanovitvi služnosti stanovanja zanikal, v pritožbi pa pri tej trditvi ne vztraja, ampak se sklicuje na prirejenost datuma pogodbe. Toženec je odgovoru na tožbo priložil s tožnikove strani podpisano Pogodbo o ustanovitvi služnosti stanovanja. Nerazumno je, da bi pogodbenika ustanavljala služnost stanovanja v korist kupca, ki je v celoti izpolnil obveznost iz kupoprodajne pogodbe. Bolj prepričljiv kot tožnik je toženec, ki prepričljivo pojasni odnose v družini in svoj odnos s tožnikom (stricem), nakazani znesek pa opredeli kot medsebojno pomoč med članoma širše družine. Listinski dokazi potrjujejo tudi toženčevo trditev, da je do 1.1.2016 plačeval stroške stanovanja, česar za tuje stanovanje, ki ga ne uporablja, gotovo ne bi počel. Z oporoko z dne 11.11.2010 je tožnik toženca določil za dediča svojega premoženja. Tožnikov dopis tožencu z dne 26.1.2016 (dokaz B4) je skladen s toženčevimi trditvami o nastanku spora v zvezi z A. uporabo stanovanja, medtem ko tožnik A. sploh ne omenja.

10. Ni res, da je sodišče slepo verjelo toženčevim navedbam o sestavi oporoke. Oporoka je bila predložena in kot priloga odgovora na tožbo vročena tožnikovi pooblaščenki. Dobrih odnosov v širši družini in medsebojnega razumevanja ne opisuje le toženec, ampak vse to zatrjuje tudi tožnik v I. točki tožbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni izreklo o nagibu za darilo, kajti izročenega denarnega zneska ni opredelilo za darilo. Ni odločilno, ali je bil izročeni denarni znesek tožencu darovan, ali izročen kot odmena za ustanovljeno služnostno pravico stanovanja. Bistveno je, da je s stopnjo verjetnosti izkazano, da kupoprodajna pogodba za stanovanje med strankama ni bila sklenjena. Trditev, da je po plačilu zneska 88.000,00 EUR tožnik stanovanje vzel v posest in preuredil po svojih željah, zatrjujeta obe pravdni stranki. Ker podlaga posesti ni nujno lastninska pravica, ampak lahko tudi služnost, na osnovi tožnikove posesti ni mogoče sklepati, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena.

11. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje so vseobsegajoči in odločitev prepričljivo utemeljujejo. Nasprotja med razlogi ni. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da utemeljenost zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na stanovanju ni verjetno izkazana. To pomeni, da razlogi, ki govorijo v prid sklenitvi kupoprodajne pogodba za stanovanje (plačilo velikih denarnih zneskov) niso tehtnejši in številčnejši kot nasprotni razlogi, s katerimi je sklenitev kupoprodajne pogodbe zanikal toženec.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena.

Op. št. (1): Ko je prvostopenjsko sodišče prvič zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, je odločitev argumentiralo s stališčem, da ustno sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje ne more biti veljavno sklenjena in ne more konvalidirati. Odločitev je bila s sklepom višjega sodišča opr. št. II Cp 2032/2016 z dne 3.8.2016 razveljavljena.