Jedro

Z ogledom se je sodišče prepričalo, da je zemljišče parc. št. 352/5 v celoti ograjeno, ker tudi po mnenju pritožbenega sodišča dopušča oceno, da se služnost ne izvaja več niti za potrebe gospodujoče nepremičnine, v korist katere je vknjižena v zemljiški knjigi.

Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno (na podlagi dejanske rabe ali stanja v naravi), ampak po pogojih in postopku, določenem z zakonom. Status javnega dobra se pridobi (šele) z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa vlade (za javno dobro državnega pomena) ali sklepa občinskega sveta (za javno dobro lokalnega pomena) izda pristojno ministrstvo oziroma občinska uprava (prvi odstavek 245. člena ZUreP-2), ki pošlje pravnomočno ugotovitveno odločbo o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra pristojnemu sodišču, slednje pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo o javnem dobru (šesti odstavek 245. člena ZUreP-2).

Pri določanju nujne poti mora sodišče upoštevati pogoje in kriterije, določene v 88. in 89. členu SPZ, in na občinske prostorske akte, ki so podzakonski predpisi, ni vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelja morata v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti nasprotni udeleženki stroške pritožbenega postopka v višini 149,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka naprej.

III. Drugi predlagatelj sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo nujno pot za potrebe nepremičnin z ID znaki parcel 0000 349/12 v lasti prvega predlagatelja, 0000 349/13 v lasti drugega predlagatelja in 0000 349/14 v lasti obeh predlagateljev, v korist vsakokratnega lastnika navedenih parcel, in sicer po celotni dolžini skrajno severnega dela nepremičnine z ID znakom parc. št. 0000 352/23 v lasti nasprotne udeleženke, v ravni liniji dolžine 13,10 m in širine 3,5 m tik ob meji z nepremičnino z ID znakom parc. št. 0000 352/5, od javne poti na nepremičnini z ID znakom 0000 352/8 do nepremičnine z ID znakom 0000 349/14 (točka I. izreka). Odločilo je, da so potek, širina in dolžina poti razvidni iz skice izvedenca geodetske stroke z dne 17. 7. 2021, ki je sestavni del sklepa (točka II. izreka); da se uporaba poti dovoli za hojo in vožnjo z vsemi motornimi vozili in da pravica do nujne poti obsega izgradnjo poti (točka III. izreka); da sta predlagatelja dolžna nasprotnemu udeležencu nerazdelno plačati denarno nadomestilo v višini 9.471,47 EUR za nujno pot v roku 30-tih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (točka IV. izreka); ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (točka V. izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo nasprotna udeleženka. Izpodbija ga v vseh točkah, razen glede stroškov. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZP1 v zvezi s 37. členom ZNP2. Predlaga spremembo sklepa z zavrnitvijo ali zavrženjem predloga. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Očita mu, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo in neutemeljeno zavrnilo stališče nasprotne udeleženke, da je najsmotrnejša možnost nujne poti po varianti 4, ker najmanj obremenjuje služeče zemljišče, je najoptimalnejša s stroškovnega vidika in z najkrajšo traso. Glavnina poteka po javni površini - parc. št. 352/22 k. o. 0000, to je po dejanskem javnem dobru - obračališču kot delu javne ceste. Zaznamba javnega dobra v zemljiški knjigi ni odločilna. Po tej parceli je predviden dostop do obravnavnih nepremičnin tudi v sedaj veljavnih prostorskih načrtih nasprotne udeleženke. Delitev gospodujočega zemljišča parc. št. 349/1 na dve parceli med postopkom pomeni izigravanje veljavnega prostorskega načrta. Parcelacijo bi predlagatelja lahko izvedla na način, ki bi sorazmerno in zakonito obremenjeval služečo nepremičnino. Odločitev sodišča nasprotuje urbanistični in gradbeni stroki in posega v ustavno varovano lastninsko pravico pritožnice. Predlog bi bilo treba zavrniti, ker so imele gospodujoče parcele že dostop do javne ceste s parc. št. 352/5, na kateri je ustanovljena služnost hoje in vožnje v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 352/2. Trasa poti bi bila najkrajša. Načelna prepoved ustanovitve nujne poti preko ograjenih zemljišč (352/5) ni absolutna. Pritožnica nasprotuje tudi višini denarnega nadomestila, ker niso upoštevane aktualne tržne vrednosti nepremičnin. Te se lahko spreminjajo celo na mesečni ravni. Izvedeniško mnenje pa je bilo izdelano 27. 5. 2019. Določeno nadomestilo je najvišje od vseh štirih variant poti, kar kaže na hudo in nesorazmerno obremenitev služeče nepremičnine. Z zmanjšanjem kvadrature v najbolj uporabnem delu je razvrednotena, bistveno zmanjšan je njen tržni potencial, onemogočena je smotrna raba nepremičnine za gradnjo. Poseg v služečo nepremičnino je nesorazmeren. Njena funkcionalnost je bistveno okrnjena.

3. Prvi predlagatelj ni odgovoril na pritožbo. Drugi predlagatelj vlaga odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter plačilo stroškov pritožbenega postopka z obrestmi, ki naj se naložijo v plačilo nasprotni udeleženki. Navaja, da parc. št. 352/22 ni javno dobro in v splošni rabi. Pot po tej trasi ni najkrajša, ampak enako dolga kot po varianti št. 1. Navedbe o razvrednotenju gospodujočega zemljišča so bile zavrnjene z izvedencem. Navedbe o izigravanju prostorskih aktov in o višini nadomestila so nedopustne pritožbene novote. Najvišje nadomestilo je izračunano za varianto št. 3 in ne za varianto 1. Površina gospodujoče nepremičnine je premajhna in neprimerna za stanovanjsko gradnjo, ki na njej dejansko ni možna in je pravno nedopustna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče dovoli nujno pot za nepremično, ki nima za redno rabo potrebne povezave z javno cesto oziroma bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški, in sicer če se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi pot potekala (88. člen in prvi odstavek 89. člena SPZ3). Sodišče določi nujno pot tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina (drugi odstavek 89. člena SPZ).

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, da so podani pogoji za določitev nujne poti v obsegu in na način, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje je po ogledu nepremičnin in z izvedenskim mnenjem izvedenca gradbene stroke ugotovilo, da nepremičnine v lasti predlagateljev nimajo potrebne zveze z javno cesto. Za zatrjevano služnostno pot po parc. št. 352/5, na katero se nasprotna udeleženka ponovno sklicuje v pritožbi, pa je ugotovilo, da v zemljiški knjigi ni vknjižena v korist obravnavanih gospodujočih nepremičnin. Z ogledom se je prepričalo, da je zemljišče parc. št. 352/5 v celoti ograjeno, ker tudi po mnenju pritožbenega sodišča dopušča oceno, da se služnost ne izvaja več niti za potrebe gospodujoče nepremičnine, v korist katere je vknjižena v zemljiški knjigi. Pritožbeni očitek, da bi moralo zavrniti predlog, ker imajo gospodujoče nepremičnine dostop do javne ceste preko nepremičnine 352/5, je torej neutemeljen in ga je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Ugotovitev, da nepremičnine predlagateljev nimajo niti fizičnega niti pravno zagotovljenega dostopa do javne ceste je pravilna. Stvarna služnost je stvarna pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin tako, da učinkuje v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine proti vsakokratnemu lastniku druge nepremičnine. Bremeni služečo nepremičnino, vendar le v odnosu do gospodujoče nepremičnine, ne pa tudi v odnosu do morebitnih drugih sosednjih nepremičnin. Služnostni upravičenec je (le) vsakokratni lastnik gospodujoče nepremičnine, pri čemer po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka ni niti zatrjevala, kaj šele dokazala, da bi bila služnost po parc. št. 352/5 ustanovljena tudi v korist obravnavanih nepremičnin.

7. Tudi predlog nasprotne udeleženke za vzpostavitev nujne poti po parc. 352/5 (varianta 3) je sodišče pravilno zavrnilo po ugotovitvi, da je trasa najmanj primerna za dostop do gospodujočih nepremičnin in bi zaradi posega v ograjeno dvorišče najbolj obremenila (tudi stroškovno) služečo nepremičnino. V primerjavi z ostalimi preverjenimi možnostmi za določitev trase nujne poti se je izkazala za najmanj primerno.

8. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče po ogledu na kraju samem, pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca gradbene stroke in geodetske stroke ter opravljenih poizvedbah o statusu zemljišča parc. št. 352/22 določilo nujno pot po varianti 1 (po parc. št. 352/23). Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je pravilno upoštevalo vsa materialnopravna izhodišča iz 88. in 89. člena SPZ o načelu sorazmernosti in o načelu čim manjše obremenitve tuje nepremičnine.

9. Pravilna je ugotovitev, da parc. št. 352/22 ni javno dobro in da je trasa po varianti 1 enako dolga, kot bi bila trasa po varianti 4. Oporo ima že v trditveni in dokazni podlagi, ki jo je ponudila nasprotna udeleženka sama. Potrdila je namreč, da navedeno zemljišče (obračališče, za katerega trdi, da je del javne ceste in zato zgrajeno javno dobro) ni razglašeno za javno dobro. Zmotno je njeno pritožbeno vztrajanje, da je odločilno stanje v naravi ne glede na zaznambo javnega dobra v zemljiški knjigi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno (na podlagi dejanske rabe ali stanja v naravi), ampak po pogojih in postopku, določenem z zakonom. Status javnega dobra se pridobi (šele) z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa vlade (za javno dobro državnega pomena) ali sklepa občinskega sveta (za javno dobro lokalnega pomena) izda pristojno ministrstvo oziroma občinska uprava (prvi odstavek 245. člena ZUreP-24), ki pošlje pravnomočno ugotovitveno odločbo o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra pristojnemu sodišču, slednje pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo o javnem dobru (šesti odstavek 245. člena ZUreP-2). Ker postopek za pridobitev statusa javnega dobra za parc. št. 352/22 (še) ni bil izveden, pritožnica ne more uspeti s trditvami, da bi bila trasa v nadaljevanju odmerjenega obračališča do gospodujočih nepremičnin krajša in smotrnejša za služečo nepremičnino (parc. št. 352/23). Povezavo gospodujočih nepremičnin z javno potjo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje treba vzpostaviti preko celotnega zemljišča v lasti nasprotne udeleženke (to je v dolžini 13 m).

10. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je določitev trase nujne poti po skrajnem severnem delu (neposredno vzdolž meje s parc. št. 352/5) najmanj obremenjujoča za služeče zemljišče. Pritožba je ne more omajati s sklicevanjem na tržno razvrednotenje zaradi zmanjšane površine. Že vpogled v skico na list. št. 89 pokaže, da je varianta št. 1 najoptimalnejša tako za gospodujoče kot za služeče nepremičnine. Po eni strani zagotavlja dostop do služečih nepremičnin obeh predlagateljev, po drugi strani pa najmanj obremenjuje nepremičnino nasprotne udeleženke. Varianta 4 (po parc. št. 352/22 in v njenem podaljšku po parc. št. 352/23) bi dodatno razdelila služeče zemljišče. Na jugu bi nastal površinsko majhen in povsem nefunkcionalen del parc. št. 352/23. Ne more biti dvoma, da bi taka vzpostavitev nujne poti dodatno razvrednotila služečo nepremičnino, pri čemer je sodišče z izvedencem ugotovilo, da je bilo služeče zemljišče razvrednoteno že pred določitvijo nujne poti, in sicer s parcelacijo zaradi odmere obračališča (parc. št. 352/22). Novo nastala parc. št. 352/23 je po parcelaciji ostala urbanistično in gradbeno neprimerna za stanovanjsko gradnjo in so vse pritožbene navedbe na račun zmanjšane tržne vrednosti in razvrednotenja za gradnjo zaradi določitve nujne poti neprepričljive in tudi neutemeljene. Nasprotne ugotovitve sodišča so oprte na pravilno ocenjeno izvedeniško mnenje. Pritožba jih ne omaje niti s sklicevanjem na veljavni prostorski načrt. Pri določanju nujne poti mora sodišče upoštevati pogoje in kriterije, določene v 88. in 89. členu SPZ, na občinske prostorske akte, ki so podzakonski predpisi, ni vezano.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da med postopkom izvedena sodna delitev solastne gospodujoče nepremične pomeni izigravanje občinskega prostorskega načrta in neutemeljeno oziroma pretirano obremenjuje služeče nepremičnine. Nujna pot se dovoli za nepremičnino, ki nima potrebne potne povezave z javno cesto za svojo redno rabo. Redna raba je pravni standard. Napolnjuje ga sodna praksa v vsakem primeru glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine. Ustanovljena nujna pot mora omogočiti lastniku gospodujoče nepremičnine čim večje in boljše izkoriščanje naravnih lastnosti te nepremičnine. V obravnavanem primeru je bilo gospodujoče zemljišče v solastnini obeh predlagateljev vsakega do 1/2. Med postopkom je bilo v vzporednem sodnem postopku za delitev solastnine razdeljeno na dve samostojni, po velikosti primerljivi parceli, ki sta postali izključna last vsakega od predlagateljev, in na manjšo parcelo, ki je ostala v solastnini zaradi skupnega dostopa (do nujne in naprej do javne poti). Vsaka od novo nastalih parcel (349/12 in 349/13) je po ugotovitvah sodišča prve stopnje zazidljiva in namenjena stanovanjski gradnji vsakega od predlagateljev. Te ugotovitve sodišča prve stopnje imajo oporo v izvedeniškem mnenju izvedenca gradbene stroke. Glede na ugotovljeno redno rabo (zazidljivo zemljišče za izgradnjo dveh stanovanjskih hiš) dejstvo sodne razdelitve gospodujočega zemljišča na dve samostojni (gradbeni) parceli z ničemer dodatno ne obremenjuje služeče nepremičnine. Pač pa je na drugi strani po pravilni oceni in presoji sodišča prve stopnje najbolj primerna za obe - razdeljeni - gospodujoči zemljišči, ker omogoča obema dostop do javne poti na način, ki najmanj obremenjuje tuje nepremičnine.

12. Pritožbeno sodišče torej v celoti zavrača pritožbene navedbe in pritrjuje sodišču prve stopnje ter razlogom v točki 31 sklepa, da je z določeno nujno potjo po trasi 1, ki obema predlagateljema omogoča najprimernejši dostop do javne poti, dosežena za gospodujoče zemljišče večja korist od škode, ki bo zaradi ustanovitve nujne poti obremenjevala služečo nepremičnino.

13. Za dovoljeno nujno pot mora upravičenec plačati zavezancu primerno denarno nadomestilo (tretji odstavek 89. člena SPZ). Zakon ne določa kriterijev za določitev njegove višine. Tudi tu gre za pravni standard, ki ga glede na konkretne okoliščine primera napolnjuje sodna praksa. Sodišče ga je določilo na podlagi izvedeniškega mnenja. Uporabljeni kriteriji so obrazloženi v točki 34 sklepa. V formuli izračuna odškodnine je bila med drugimi relevantnimi kriteriji upoštevana tudi izhodiščna tržna vrednost po načinu ocenjevanja vrednosti nepremičnin na delu obravnavanih parc. št. Pritožnica na prvi stopnji ni ugovarjala ugotovljeni tržni vrednosti nepremičnin. Prepozne in neupravičene so pritožbene navedbe o nihanju tržnih cen, zato jih ni mogoče več upoštevati. Ne glede na to je treba ugotoviti, da niso z ničemer dokazno podprte in jim zato ni mogoče slediti. Dejansko stanje o višini nadomestila je pravilno ugotovljena.

14. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pri odločanju pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. V postopku za dovolitev nujne poti velja posebno pravilo o stroških. Ker se postopek vodi izključno v interesu predlagatelja, mora ta v celoti trpeti skupne stroške ter povrniti drugim udeležencem stroške, ki so jih imeli zaradi postopka. Kljub neuspehu s pritožbo morata torej predlagatelja nasprotni udeleženki povrniti stroške pritožbenega postopka, drugi predlagatelj pa mora sam trpeti svoje stroške, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo. Stroški nasprotne udeleženke so odmerjeni po priglašenem stroškovniku na pritožbi in odvetniški tarifi. Obsegajo stroške odvetniškega zastopanja za sestavo pritožbe (200 točk), materialne stroške (4 točke) ter pripadajoči DDV. Upoštevaje vrednost točke 0,6 EUR v času odločanja znašajo 149,00 EUR. Poravnati jih je treba v roku 15 dni od prejema tega sklepa, sicer bosta predlagatelja dolgovala še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka naprej (313. člen ZPP v zvezi 2 378. členom OZ in načelnim pravnim mnenjem VSS z dne 13. 12. 20065. 1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Zakon o nepravdnem postopku, Uradni list RS, št. 30/1986 s spremembami; uporaba na podlagi 216. člena ZNP-1, Uradni list RS, št. 16/2019. 3 Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002 s spremembami. 4 Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 61/2017 s spremembami. 5 Pravna mnenja 1/2006, stran 7.