Jedro

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe.

Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju.

Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje.

Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013.

V ostalem se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izreka (I. in III. točka izreka), potrdi.

II. Prvotoženec in drugotoženka sta dolžna nositi vsak svoje pritožbene stroške ter sta dolžna solidarno povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 8.324,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Glede sodbe sodišča prve stopnje ter pritožbenega postopka

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je prvotoženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.070.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.019.492,00 EUR od dne 19. 6. 2013 dalje do plačila in od zneska 50.508,00 EUR od dne 4. 7. 2013 dalje do plačila. Prvotoženec je dolžan to obveznost, do višine glavnične obveznosti 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska od dne 19. 6. 2013 do dne plačila, izpolniti solidarno z drugotoženko (I. točka izreka). Drugotoženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 20. 6. 2013 dalje do plačila. Drugotoženka je dolžna to obveznost izpolniti solidarno s prvotožencem (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je prvotožencu in drugotoženki naložilo solidarno plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2.Prvotoženec je pravočasno vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbija jo v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Drugotoženka je prav tako vložila pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje. Izpodbija jo v drugem odstavku I. točke izreka, kjer je odločeno, da je dolžna obveznost izpolniti solidarno s prvotožencem ter v II. in III. točki izreka. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženko v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo njenih pravdnih stroškov v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4.Dne 1. 9. 2023 je bila drugotoženka (Banka A., d. d., Ljubljana) pripojena družbi Banka B. S pripojitvijo je Banka A., d. d., kot pravna oseba prenehala obstajati. Njena pravna naslednica (Banka B., d. d.) je postopek prevzela z dopisom z dne 25. 9. 2023. S tem dnem se je prekinjeni pritožbeni postopek nadaljeval.

5.Tožeča stranka je pravočasno vložila odgovor na pritožbi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne ter izpodbijano sodbo potrdi, tožencema pa naloži, da sta dolžna tožeči stranki solidarno povrniti stroške pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

6.Pritožbeno sodišče je štelo, da pritožnika s pritožbo izpodbijata sodbo sodišča prve stopnje vsak v tistem delu izreka, ki se nanaša nanj. To je namreč del, v katerem stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Relevantno dejansko stanje in pravna presoja sodišča prve stopnje

8.E. E. in F. F. (prvotoženec) sta bila od dne 22. 8. 2008 dalje vsak po 50 % družbenika v družbi X. CONCULTING. Bistveno premoženje te družbe je predstavljala družba X., borznoposredniška hiša, d. o. o. (v nadaljevanju: X. BPH), ki je opravljala dejavnost investicijskih storitev in poslov. F. F. je bil direktor družbe X. CONSULTING, prav tako pa tudi predsednik uprave X. BPH. F. F. je kot direktor družbe X. CONSULTING dne 16. 11. ter 19. 11. 2012 sprejel sklep o o spremembi dejavnosti odvisne družbe X. BPH, čeprav bi tako odločitev lahko sprejela le skupščina družbe X. CONSULTING. X. BPH je nato pričela poslovati kot odvisni borznoposredniški zastopnik družbe Y. INVEST, s katero je dne 30. 11. 2012 sklenila Pogodbo o prenosu (klientele) ter Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Navedeni pogodbi je na strani X. BPH, kot predsednik uprave te družbe, podpisal F. F. (poleg člana uprave G. G.). Pravna prednica drugotoženke, ki je bila poslovno povezana s prvotožencem, je zaradi neporavnanih kreditnih obveznosti X. CONSULTING v višini 180.000 EUR s pripadki ter 420.000 EUR s pripadki, ki ob zapadlosti dne 30. 4. 2013 nista bili plačani, unovčila zavarovanje družbe X. CONSULTING. Na javni dražbi, ki jo je izvedla dne 18. 6. 2013, je prodala tri poslovne deleže družbe X. BPH, ki so predstavljali 97,56 % delež v osnovnem kapitalu X. BPH. Terjatev banke do družbe X. CONSULTING je tedaj skupaj s obrestmi in stroški znašala 625.868,13 EUR, kolikor je znašala tudi začetna izklicna cena na dražbi. Cenitev poslovnih deležev pred prodajo ni bila opravljena, niti ni bil morebitnim kupcem omogočen pregled poslovanja družbe. Na predlog za preklic dražbe, v katerem je E. E. opozoril pravno prednico drugotoženke, da lahko poslovne deleže na javni dražbi kupi zgolj oseba z notranjimi informacijami, se drugotoženka ni odzvala. Poslovni deleži so bili na javni dražbi prodani družbi H., ki je na dražbi nastopala kot edini dražitelj, za kupnino v višini 685.868,13 EUR. Družba H. je v lasti prvotoženca. Drugotoženka je družbi H. za nakup poslovnih deležev družbe X. BPH odobrila kredit v višini 605.00,00 EUR, kredit pa je zavarovala z zastavno pravico na istih poslovnih deležih družbe X. BPH. Preostanek, 2,44 % poslovnih deležev je družba X. CONSULTING družbi H. prodala dne 3. 7. 2013 z neposredno pogodbo za kupnino 17.153,73 EUR.

9.Prvotoženec je že od leta 2010 dalje odrezal družbenika E. E. od informacij v zvezi s poslovanjem ter finančnim in drugim položajem družbe X. CONSULTING, kar vključuje zadeve družbe X. BPH. To izkazujejo zahteve družbenika za posredovanje informacij, nenazadnje pa tudi več pravnomočnih sodnih odločb v Ng zadevah. Maja 2014 je bil družbenik F. F. iz tega razloga tudi pravnomočno izključen iz družbe X. CONCULTING. E. E. je tako postal edini družbenik družbe X. CONCULTING, ki pa je bila do tedaj že prazna lupina brez premoženja. Družba X. CONCULTING je bila nato dne 5. 3. 2015 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije. Izbris je, preko družbe H., dosegel prvotoženec, ki o postopku izbrisa E. E. ni obvestil. E. E. vpogled v finančne podatke po Pogodbi o prenosu (klientele) ter po Pogodbi o poslovnem sodelovanju ni bil omogočen do 27. 11. 2017, ko je to dosegel preko vpogleda v kazenski spis. Nad premoženjem izbrisane pravne osebe se je nato, na predlog E.E. kot upnika te družbe, dne 24. 12. 2018 začel stečajni postopek.

10.Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala odškodninsko terjatev zaradi škode, ki je družbi X. CONSULTING nastala z odsvojitvijo poslovnih deležev družbe X. BPH. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da sta toženca ravnala protipravno ter da sta za škodo v višini 2.019.492,00 EUR, ki je nastala dne 18. 6. 2013 s prodajo poslovnih deležev na javni dražbi, odgovorna solidarno, prvotoženec pa še za škodo v višini 50.508,00 EUR zaradi neposredne prodaje preostanka poslovnih deležev v X. BPH. Višino nastale škode je ugotavljalo s pomočjo izvedenke za ekonomijo, revizijo in vrednotenje podjetij, ki je ocenila vrednost poslovnih deležev v družbi X. BPH na dan 18. 6. 2013. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je znašala vrednost lastniškega kapitala X. BPH na dan 18. 6. 2013 3.120.162,00 EUR. Po odštetju zneska 703.021,86 EUR, kolikor je X. CONSULTING že dobil od prodaje poslovnih deležev, predstavlja znesek 2.417.140,14 EUR škodo, ki jo je utrpel X. CONSULTING. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče tožeči stranki prisodilo znesek 2.070.000,00 EUR, toliko kot je tožeča stranka zahtevala v tožbi.

Glede izreka sodbe sodišča prve stopnje

11.Sodišče prve stopnje je tožencema v I. točki izreka naložilo solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2013 dalje (prvotožencu pa še 50.508,00 EUR s pp, kar pa za ta del preizkusa ni bistveno), v II. točki izreka pa jima je še enkrat naložilo solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. Tožencema je bilo torej solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloženo že s I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, nato pa še enkrat z II. točko izreka. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki prisodilo dvakratno plačilo, čeprav glede na njene trditve obstoji zgolj ena obveznost. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe gre sicer za napako pri oblikovanju izreka, kar pa prav tako terja spremembo II. točke izreka izpodbijane sodbe.

Glede zastaranja

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

12.Tožeča stranka je tožbo v tej zadevi vložila 29. 5. 2020. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaran. Oprlo se je na določbo 360. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno zahtevati izpolnitve obveznosti. Naravo nepremagljivih ovir je pripisalo dvema okoliščinama, in sicer: (1) izbrisu družbe X. CONSULTING iz sodnega registra ter (2) prikrivanju informacij in dokumentacije glede nastale škode in njenega obsega družbeniku E. E.

13.Institut zastaranja zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavitev zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Na drugi strani pa pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri kateri sodišče ne upošteva okoliščin posameznega primera, lahko pomeni nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča, če stranki nesorazmerno otežuje oziroma preprečuje, da bi uporabila razpoložljivo pravno sredstvo.⁷ Ustavno sodišče v svojih odločbah je že večkrat opozorilo na razlagalni prostor, ki ga sodišču nudi v zakonski pojem nepremagljivih ovir iz 360. člena OZ, ki so temelj za uporabo instituta zadržanja zastaranja.⁸ Pojem nepremagljivih ovir je pravni standard, ki ga mora v vsakem konkretnem primeru napolniti sodišče. Gre za takšne ovire, ki upniku dejansko onemogočajo, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti.⁹ Razlogi za zadržanje zastaranja so zlasti objektivna ali subjektivna nezmožnost uveljavljati zahtevke, pa tudi primeri, ko je uveljavljanje zahtevkov dejansko oteženo ali neprimerno zaradi posebnega medsebojnega razmerja med strankama (razmerje odvisnosti).¹⁰

14.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pravilno sklenilo, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni zastaran. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo tako objektivni razlog nemožnosti uveljavljati zahtevke (izbris družbe iz sodnega registra dne 5. 3. 2015, s tem pa izgubo njene procesne sposobnosti), kot tudi subjektivni razlog za tako nezmožnost (prikrivanje informacij družbeniku E. E.). Po presoji pritožbenega sodišča sta oba razloga za zadržanje zastaranja skupaj povzročila stanje, ki ga je treba šteti kot nepremagljivo oviro, ki je tožeči stranki preprečevala sodno uveljavljanje odškodninskega zahtevka do toženih strank.

15.Stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe po 443. členu ZFPPIPP je v prvi vrsti namenjen poplačilu upnikov.¹¹ Nad premoženjem izbrisane pravne osebe se lahko opravi stečajni postopek tudi, če ni bila prezadolžena (primerjaj peti odstavek 443. člena), torej tudi, če ob izbrisu ni imela obveznosti. V takem primeru se celotna razdelitvena masa razdeli družbenikom (drugi odstavek 373. člena v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP).¹² Stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe se po navedenem vodi v korist upnikov oziroma družbenikov izbrisane pravne osebe, in ne v korist pravne osebe same. Pravna oseba z izbrisom iz sodnega registra po 440. členu ZFPPIPP ireverzibilno preneha obstajati (441. člen ZFPPIPP).¹³ Z izbrisom pravne osebe pravice in obveznosti izbrisane pravne osebe tudi ne preidejo na družbenike.¹⁴

16.Če se po izbrisu pravne osebe iz sodnega registra, ki je bil opravljen brez (predhodne) likvidacije, izkaže kot netočna predpostavka, da družba ob izbrisu ni imela niti premoženja niti obveznosti, je mogoče to uveljavljati v postopku po 443. členu ZFPPIPP. Predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe lahko vloži upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do izbrisane pravne osebe ali oseba, ki je imela ob izbrisu pravne osebe položaj družbenika.¹⁵ Ker izbrisana pravna oseba po naravi stvari ne more sama začeti stečajnega postopka po 443. členu ZFPPIPP, je za vprašanje obstoja nepremagljivih ovir bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi ta postopek. Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more samo po sebi veljati kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti, kot opozarjata toženca.¹⁶

17.V konkretnem primeru je bil E. E. kot upnik (judikatne) terjatve ter kot edini družbenik aktivno legitimiran za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe X. CONSULTING. Postopek se vodi v njegovo korist. Glede na to je za presojo obstoja nepremagljive ovire bistveno njegovo vedenje.

18.Takšno stališče je mogoče pokrepiti s sklicevanjem na odločbo Vrhovnega sodišča III Ips 104/2016, ki je sicer obravnavala vprašanje zadržanja zastaranja v zrcalni situaciji, torej ko je družba, ki je bila izbrisana iz sodnega registra, nastopala na strani tožene stranke. Kot je poudarilo Vrhovno sodišče v navedeni zadevi, pravni standard nepremagljivih ovir nujno zajema okoliščine, ki jih stranka ni zakrivila in na katere ni imela vpliva, saj le takšne okoliščine lahko opravičujejo njeno pasivnost. Ob logični razlagi določbe 360. člena OZ je upnik varovan z zadržanjem zastaranja le do trenutka, ko izve za premoženje, iz katerega bi se lahko v stečajnem postopku nad njim poplačal. Po tem trenutku pa mora izkoristiti možnosti, ki mu jih nudi zakonodaja (443. člen ZFPPIPP) in predlagati začetek stečajnega postopka ter s tem poskrbeti, da se odstranijo ovire, ki mu onemogočajo sodno uveljavljanje terjatve, saj v nasprotnem primeru sam nosi škodljive posledice svoje pasivnosti.

19.Značilnost naknadno najdenega premoženja izbrisane pravne osebe ima tudi terjatev ali druga premoženjska pravica. V konkretnem primeru predstavlja pozneje najdeno premoženje izbrisane pravne osebe X. CONSULTING v tem postopku uveljavljena odškodninska terjatev. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je glede zadržanja zastaranja bistveno, kdaj je E. E. zvedel za obstoj škode. Ne drži pa očitek pritožnikov, da bi lahko E. E. kadarkoli po nastanku škode sodno zahteval izpolnitev obveznosti tako, da bi predlagal uvedbo stečaja nad premoženjem izbrisane pravne osebe. Od predlagatelja postopka se zahteva, da mora predlog vsebovati opis tega premoženja.¹⁷ Če predstavlja premoženje odškodninska terjatev, o kateri še ni bilo odločeno s pravnomočno sodbo, predlagatelj tej zahtevi ne more zadostiti, če nima zadostnega vedenja o nastali škodi. To pa pomeni, da mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino škode. Škoda mora biti v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka nad naknadno najdenim premoženjem vsaj določljiva.¹⁸

20.Do takšnega vedenja je E. E. uspel priti šele z vpogledom v kazenski spis IV Kpr 000/2017, to je bilo dne 29. 11. 2017, ko se je lahko seznanil s finančnimi podatki, ki so bili navedeni v Pogodbi o prenosu (klientele) ter Pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 30. 11. 2012. Šele vpogled v komercialne podatke po teh pogodbah je družbeniku E. E. omogočal ugotoviti okoliščine, relevantne za ugotovitev obsega in višine škode. Ocena vrednosti teh pogodb je bila zato bistvena za oceno vrednosti donosa družbe X. BPH, posledično pa za oceno vrednosti njenih poslovnih deležev v lasti X. CONSULTINGA. S sklenitvijo navedenih pogodb je družba X. BPH bistveno spremenila svojo dejavnost, kar pomeni, da podatki o preteklem poslovanju te družbe za oceno njene vrednosti niso relevantni. Ker je prvotoženec družbeniku E. E. prikrival podatke o poslovanju družbe ter uveljavitev odškodninske terjatve še dodatno otežil z izvedenim postopkom izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da zastaranje zaradi nepremagljivih ovir ni moglo začeti teči do 29. 11. 2017.¹⁹

21.Ugovor zastaranja je zato, tudi po presoji pritožbenega sodišča, neutemeljen, saj zastaralni rok do vložitve tožbe v tem sporu, to je do dne 29. 5. 2020, za nobenega od tožencev ni iztekel. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, predvsem s prepovedjo zlorabe pravic iz 7. člena OZ ter z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Drugačna razlaga bi bila tudi v nasprotju z že zavzetimi stališči Ustavnega sodišča RS ter zahtevami ESČP, saj bi predstavljala nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča.

22.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bil E. E. s Pogodbo o prenosu in Pogodbo o poslovnem sodelovanju seznanjen že leta 2013, ko je ti pogodbi, skupaj z obrazloženim predlogom uprave, prejel z dopisom z dne 3. 1. 2013 oziroma mu je bilo to gradivo predloženo na skupščini dne 7. 1. 2013. Za uveljavljanje odškodninskega zahtevka so bistveni prav finančni podatki v navedenih pogodbah, s katerimi pa se E. E. ni uspel seznaniti vse do vpogleda v kazenski spis leta 2017, kljub prizadevanju, da bi te podatke pridobil. To izkazujejo njegove zahteve za podajo informacije in vpogleda po 512. člen ZGD-1²⁰ ter sodni postopki po 513. členu ZGD-1.²¹ Čeprav je imel kot družbenik družbe X. CONSULTING pravico do informacij ter do vpogleda tudi v poslovanje hčerinske družbe, kljub izkazanemu prizadevanju, teh informacij ni uspel dobiti.

23.Dokazne ocene sodišča prve stopnje prvotoženec ni uspel omajati niti s sklicevanjem na druge listine v spisu (npr. časopisno objavo z dne 3. 12. 2012, sklep o zavarovanju z dne 13. 12. 2012, zahtevo za informacije z dne 3. 6. 2013), saj iz teh ne izhaja, da bi družbenik E. E. razpolagal s finančnimi podatki po navedenih pogodbah. Prav iz njegove zahteve za vpogled in informacijo z dne 3. 6. 2013 ter njegove ponovne zahteve za informacijo z dne 14. 6. 2013 izhaja nasprotno. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da je bistven čas, ko se je E. E. lahko seznanil s celotnim besedilom Pogodbe o prenosu in Pogodbe o poslovnem sodelovanju, vključno s finančnimi podatki, kar se je zgodilo šele z vpogledom v kazensko zadevo dne 29. 11. 2017.

24.Prvotoženec, kot direktor družbe X. CONSULTING, pravice družbenika E. E. do informacij o zadevah družbe ne bi smel pogojevati s podpisom pogodbe o zaupnosti. Ni mogoče spregledati vsebine pogojev pogodbe o zaupnosti, na primer pogodbene kazni v višini 150.000 EUR za vsako kršitev (do 400.00 EUR). Poleg tega bi se po pogodbi o zaupnosti štelo, da je za kršitev odgovoren družbenik, ne glede na to, kdo bi podatke razširi. Družbenik bi se nadalje s podpisom pogodbe o zaupnosti vnaprej odpovedal vsem pravnim sredstvom in zahtevkom.²²

25.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da prvotoženec dokumentacije v zvezi s poslovanjem družbe X. CONSULTING ni izročil niti stečajnemu upravitelju, čeprav bi bil to po ZFPPIPP dolžan storiti ob začetku stečajnega postopka nad najdenim premoženjem izbrisane pravne osebe. Zaradi izročitve dokumentacije družbe mu je bila ta obveznost naložena s sklepom stečajnega sodišča z dne 6. 12. 2019. Ker prvotoženec obveznosti kljub temu ni izpolnil prostovoljno, je stečajni upravitelj vložil še predlog za izvršbo. Zapisnik o prevzemu sta podpisala šele dne 13. 1. 2021, po izdanem sklepu o izvršbi. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da E. E. v letu 2018 ter 2019 še vedno ni prišel do (vseh) podatkov, na podlagi katerih bi lahko ugotovil oškodovanje družbe X. CONSULTING, se zato, po mnenju pritožbenega sodišča, nanaša na izročitev druge dokumentacije te družbe.

26.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je bila družba z relevantnimi dejstvi seznanjena že od odškodovanja dalje ter bi njeno poslovodstvo to lahko uveljavljalo od tistega trenutka dalje. Glede na to, da je bil direktor družbe X. CONSULTING v času odsvojitve poslovnih deležev družbe X. BPH F. F., zoper katerega uveljavlja tožeča stranka odškodninski zahtevek, je to še dodaten razlog, zaradi katerega zastaranje ni teklo v času do izbrisa družbe iz sodnega registra. Glede zastaranja odškodninske odgovornosti uprave je namreč stališče že zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 14/2016. Kot izhaja iz obrazložitve navedene zadeve, je Vrhovno sodišče (primarno) zavzelo stališče, da je zastaranje odškodninske uprave zoper tedanja člana uprave delniške družbe zaradi računov, plačanih v obdobju do konca januarja 2007, začelo teči šele s trenutkom, ko se je izredna uprava družbe seznanila z ugotovitvami revizijskega pregleda (22. 2. 2011). To stališče je skladno s stališčem sodišča v sedaj obravnavani zadevi.

27.Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da bi lahko E. E. preprečil izbris družbe X. CONSULTING iz sodnega registra oziroma da bi bil izbris dolžan preprečiti. Kot je bilo ugotovljeno, je predlog za izbris družbe X. CONSULTING iz sodnega registra dne 11. 7. 2014 vložila družba H. kot lastnik objekta na registriranem naslovu. Lastnik in zakoniti zastopnik družbe H. je bil prvotoženec, ki je predlog v imenu te družbe tudi podal. Kot razlog za izbris je navedel, da družba X. CONSULTING nima več dovoljenja za poslovanje na registriranem naslovu. O tem družbenika E. E. ni obvestil, niti ni za takšno odločitev navedel nobenih razlogov. Sklep o začetku postopka izbrisa je bil družbi poslan na registrirani naslov, družbeniku E. E. pa ni bil vročen. Na domnevo iz četrtega odstavka 122. člena ZFPPIPP ter na publicitetni učinek vpisov po 8. členu Zakona o sodnem registru (ZSReg) se prvotoženec ne more uspešno sklicevati, saj gre za stanje, ki ga je sam povzročil. Velja namreč, da uresničevanje pravic z namenom škodovati drugemu ne more uživati pravnega varstva. Očitki prvotoženca, da bi bil E. E. ob zahtevani skrbnosti upravičen in dolžan preprečiti izbris družbe iz registra so že zato neutemeljeni.

28.Nadalje pa je bilo ugotovljeno, da prvotoženec E. E. prav tako ni obvestil, da je dne 9. 7. 2014 podal odstopno izjavo za odstop z mesta direktorja družbe X. CONSULTING, niti ni poskrbel, da bi bil njegov odstop vpisan v sodni register. Prvotoženec v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspel dokazati, da bi družbenik E. E. njegovo odstopno izjavo prejel. Izjava volje, dana na daljavo, prične učinkovati, ko nasprotna stranka izjavo prejme. Izjava zato ne učinkuje, če pismo ne prispe k naslovniku.

29.Velja sicer, da ima vsaka oseba, ki je prostovoljno prevzela kakšno funkcijo, tudi možnost, da od te funkcije odstopi in s tem doseže prenehanje funkcije. Vendar pa mora tudi pri tem upoštevati eno od temeljnih pravil obligacijskega prava, to je opravljanje obveznosti v skladu z dobro vero in poštenjem. To pomeni, da poslovodja, ki je sposoben opravljati poslovodstvo, ne more prenehati opravljati te funkcije v času, ki je za družbo neprimeren. Poslovodja mora, tudi po odstopu, še naprej opravljati nujne naloge, in sicer ves čas, ki je razumno potreben za imenovanje novega poslovodje. Odstop prvotoženca z mesta direktorja družbe X. CONSULTING je zato treba presojati tudi v luči zahtevane skrbnosti, čemur pa prvotoženec ni zadostil.

30.Nepravilno je tudi pravno stališče prvotoženca, da za zastaralni rok za odškodninski zahtevek zoper poslovodjo velja 263. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) v zvezi s četrtim odstavkom 515. člena ZGD-1, po katerem zastarajo odškodninski zahtevki v petih letih od nastanka škode. Zastaralni rok za zastaranje terjatve po 263. členu ZGD-1 je določil šele Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1I), zato je potrebno odločitev o zastaranju terjatve v zadevnem primeru opreti na določbe OZ, ki zastaranje terjatev določa glede na njihovo naravo oziroma izvor. Za terjatve iz naslova poslovne odškodninske obveznosti predpisuje zastaralni rok, ki je določen za zastaranje pogodbene obveznosti, katere kršitev je povzročila škodo (tretji odstavek 352. člena OZ). Ta rok teče od trenutka, ko je imel oškodovanec pravico zahtevati izpolnitev pogodbene obveznosti. Sklicevanje prvotoženca na začetek teka zastaralnega roka, ki je vezano na nastanek škode, je zato prav tako neutemeljeno.

Glede materialne predpostavke za vložitev tožbe

31.Prvotoženec je nadalje neutemeljeno uveljavljal ugovor neobstoja materialnopravne predpostavke za tožbo, saj skupščina izbrisane družbe X. CONSULTING nikoli ni sprejela sklepa v zvezi z uveljavljanjem zahtevka družbe proti prvotožencu v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju, prav tako pa takega sklepa ni sprejel edini družbenik v času do izbrisa družbe iz sodnega registra. To stališče je neutemeljeno že zato, ker je z izbrisom pravne osebe iz sodnega registra družba prenehala (441. člen ZFPPIPP). Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo (drugi odstavek 443. člena ZFPPIPP). Premoženje izbrisane pravne osebe zastopa kot zakoniti zastopnik stečajni upravitelj (97. člen ZFPPIPP). Pravila ZGD-1 glede upravljanja družbe so tako, od trenutka izbrisa družbe iz sodnega registra, nerelevantna.

32.Stališče, ki ga je pritožbeno sodišče zavzelo v zadevi Cst 15/2018, da je glede obstoja terjatve odločilno, ali so ob izbrisu pravne osebe obstajale vse materialnopravne predpostavke za uveljavitev terjatve, je bilo že presežno s sklepom I Cpg 5/2022. Prvotoženec tudi s sklicevanjem na odločbi Vrhovnega sodišča III Ips 30/2012 in III Ips 32/2016 ne more uspeti, saj ne gre za primerljive zadeve. Navedeni zadevi sta se namreč nanašali na delujoči družbi, za katere je bistveno, da sprožitev sodnega postopka vodi k razkritju zadev družbe, ki so interne narave, posledično pa k negativni publiciteti za družbo. Za delujoče družbe zato velja, da o uveljavljanju odškodninskih zahtevkov družbe proti poslovodjem odločajo družbeniki (8. alineja 505. člena ZGD-1). To pa niso okoliščine tega primera.

Glede odškodninske obveznosti tožencev

33.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženec že v letu 2010 začel kršiti družbeniku E. E. pravico do obveščenosti in informacij glede družbe X. CONSULTING po 512. členu ZGD-1, pri čemer je kot "zadeve družbe" treba šteti tudi upravljanje z bistvenim premoženjem družbe. Slednje je predstavljala hčerinska družba X. BPH, ki je bila v 100 % lasti družbe X. CONSULTING. Razmerje med obema družbama je zato treba opredeliti kot razmerje med odvisno in obvladujočo družbo (drugi odstavek 529. člena ZGD-1). Pravna in poslovna razmerja s povezanimi družbami spadajo med zadeve družbe, zato se pravica družbenika do informacij in vpogleda nanaša tudi na slednja.

34.Že iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Ng 13/2010 z dne 26. 5. 2010 izhaja, da je sodišče, glede na dve zahtevi družbenika do informacij in vpogleda z dne 5. 3. 2010 in dne 7. 4. 2010, naložilo družbi X. CONSULTING, ki jo je zastopal prvotoženec, da družbeniku E. E. posreduje zahtevane informacije in dovoli vpogled v knjige in spise v zvezi s poslovanjem družbe X. CONSULTING. Med zadeve družbe X. CONSULTING je štelo tudi poslovanje odvisne družbe X. BPH. Izrek navedenega sklepa obsega več strani zahtevanih pojasnil, med drugim tudi v zvezi z morebitno nameravano prodajo poslovnih deležev družbe X. BPH, vrednotenjem te družbe, obračunavanjem najemnine, stroškov reprezentance ter drugo. Na zahtevo družbenika E. E. iz leta 2012 je sodišče dne 13. 4. 2015 izdalo sklep Ng 51/2012, iz katerega prav tako izhaja, da mu mora nasprotni udeleženec posredovati informacije in dovoliti vpogled v listine, med drugim v pisno gradivo glede aktivnosti v zvezi s prodajo poslovnih deležev družbe X. BPH, glede vrednotenja družbe X. BPH, v pogodbi z dne 30. 11. 2012 ter drugo. V zvezi s skupščino z dne 7. 1. 2013 je torej družbenik E. E. od prvotoženca upravičeno zahteval bistveno širši nabor informacij, ki jih od njega ni dobil. To je razvidno tudi iz notarskega zapisnika sklepov te skupščine. V zvezi z letnimi poročili za leta 2009, 2010, 2011, ki so bila predložena na skupščini z dne 7. 1. 2013, je mogoče dodati, da skupščina letnih poročil ni obravnavala po koncu vsakega poslovnega leta, niti tedaj, ko je nasprotnemu udeležencu to naložilo sodišče. Družbenik E. E. je moral zahtevati posredovanje informacij preko sodišča tudi v letu 2013. S sklepoma Ng 28/2013 z dne 29. 7. 2013 in Ng 27/2013 z dne 14. 2. 2014 je bilo nasprotnemu udeležencu med drugim naloženo, da E. E. posreduje kopijo Pogodbe o prenosu z dne 30. 11. 2012 ter morebitno cenitev poslovnih deležev družbe X. BPH in mu da informacije v zvezi z unovčitvijo zavarovanj kreditov Banke C. ter v zvezi s finančnim položajem družbe X. CONSULTING. Pritožbeni trditvi, da je bil E. E. z oceno prihodkov po obeh pogodbah (zadostno) seznanjen na skupščini dne 7. 1. 2013 , zato ni mogoče pritrditi.

35.Vse navedeno utemeljuje sklep, da je prvotoženec že od leta 2010 dalje kršil družbeniku E. E. pravico do informacij, tako kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Pri tem ni bistven datum sprejema sklepa, s katerim je sodišče ugodilo zahtevi družbenika za vpogled v zahtevane informacije, temveč zadene očitek kršitve prvotoženca že zato, ker družbenika o zadevah družbe ni nemudoma obvestil, tako kot mu je to nalagal prvi odstavek 512. člena ZGD-1. V zvezi s tem že iz sklepa I Cpg 364/2013 izhaja, da je izdaja sodne odločbe o pravici do informacij in vpogleda po 513. členu ZGD-1 zanesljiv dokaz, da poslovodja družbe svoje obveznosti dajanja informacij družbeniku prostovoljno ni izvrševal. Iz navedenega razloga je sodišče tudi ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke E. E. ter F. F. kot družbenika izključilo iz družbe.

36.Prvotoženec je kot direktor X. CONSULTING dne 16. 11. 2011 sprejel sklep o spremembi dejavnosti odvisne družbe ter pooblastilo upravi X. BPH za sklenitev pogodb z družbo Y. INVEST. S sklepom o spremembi dejavnosti odvisne družbe X. BPH ter sklenitvijo pogodb z družbo Y. INVEST dne 30. 11. 2012, je X. BPH bistveno spremenila svojo dejavnost. Z dnem 25. 2. 2013 je tako prenehala opravljati dejavnost investicijskih storitev in poslov ter je pričela poslovati kot odvisni borzno posredniški zastopnik družbe Y. INVEST. Odločitev o spremembi dejavnosti odvisne družbe je predstavljala upravljanje družbe X. CONSULTING, ki je v pristojnosti skupščine družbe, in ne zgolj vodenje poslov družbe. Družbeniki namreč skupno odločajo o vseh bistvenih vprašanjih, od katerih je odvisen obstoj družbe.

37.Po predlogu E. E. v sporu zaradi izključitve družbenika F. F. iz družbe X. CONSULTING (pod opr. št. V Pg 785/2011) je sodišče izdalo dva sklepa o zavarovanju. Prvega je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo dne 28. 11. 2012 ter z njim F. F. kot direktorju družbe X. CONSULTING prepovedalo, brez vnaprejšnjega pisnega soglasja E. E., odtujiti, obremeniti ali drugače razpolagati z deležem družbe v družbi X. BPH. Drugi sklep o zavarovanju je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo dne 13. 12. 2012 ter z njim F. F. kot predsedniku uprave družbe X. BPH prepovedalo, brez predhodnega soglasja skupščine X. CONSULTING, izvrševanje sklepa o spremembi dejavnosti z dne 16. 11. 2012, izvršitev Pogodbe o prenosu z dne 30. 11. 2011 ter samo izvedbo prenosa.

3038. Prvotoženec je sprejem sklepa o soglasju k izvedbi prenosa predlagal na skupščini družbe X. CONSULTING z dne 7. 1. 2013, sklep pa ni bil sprejet. F. F. je nato dne 28. 1. 2013 podal odstopno izjavo, s katero je z istim dnem odstopil s funkcije predsednika uprave X. BPH. Kot nadalje izhaja iz dopisa predsednice nadzornega sveta X. BPH Agenciji za trg vrednostnih papirjev (ATVP) z dne 16. 1. 2013, je nameraval nadzorni svet, po posvetu z upravo družbe X. BPH, imenovati takšno upravo družbe, ki bo lahko realizirala podpisano Pogodbo o prenosu strank in arhiva. Prvotoženec je torej s funkcije predsednika uprave X. BPH odstopil z namenom obida izdane začasne odredbe, ki mu je prepovedovala izvršitev podpisane Pogodbe o prenosu strank in arhiva na Y. INVEST, vse v soglasju z nadzornim svetom X. BPH, ki je v tej situaciji nemudoma

3139. Prvotoženec ni podal nobenih konkretnih trditev v zvezi s svojim zatrjevanim prizadevanjem, da bi pri drugotoženki dosegel reprogram in podaljšanje roka vračila kreditov družbe X. CONSULTING, ki sta v plačilo zapadla 30. 4. 2013.

40. Drugotoženka je nato dne 6. 5. 2013 naslovnikom poslala opozorilo o nameravani unovčitvi zavarovanja z izvensodno prodajo zastavljenih poslovnih deležev družbe X. BPH v kratkem roku. Navedeno opozorilo ni bilo naslovljeno na družbenika družbe X. CONSULTING E. E., ki je kot solidarni porok in plačnik sodeloval pri sklenitvi pogodbe o kratkoročnem deviznem posojilu, saj je banka na željo stranke (X. CONSULTING, ki jo je zastopal F. F.) predhodno odobrila zmanjšanje zavarovanja obveznosti po tej pogodbi, zaradi česar je poroštvo E. E. prenehalo. E. E. je bil tako o nameravani prodaji zastavljenih poslovnih deležev obveščen šele dne 31. 5. 2013, ko je prvotoženec sklical skupščino družbe X. CONSULTING, čeprav je šlo za nujno zadevo. Kljub zahtevam za podajo informacij v zvezi s predvideno prodajo in finančnim stanjem družbe X. CONSULTING (dopisa z dne 3. 6. 2013 ter dne 14. 6. 2013) družbenik E. E. do skupščine dne 17. 6. 2013 ni uspel dobiti relevantnih informacij v zvezi s prodajo deležev X. BPH na javni dražbi. Tudi na sami skupščini je prejel le pavšalna ustna pojasnila, kar je vse razvidno tako iz zapisnika skupščine družbe z dne 17. 6. 2013, kot tudi iz njegovih pripomb na zapisnik skupščine z dne 27. 6. 2013. Nenazadnje je prvotoženec sklical skupščino nekaj ur kasneje, kot je potekel rok za plačilo varščine na javni dražbi, kar še dodatno kaže na to, da je prvotoženec na razne načine E. E. preprečeval udeležbo na javni dražbi.

41. Postopek prodaje poslovnih deležev družbe X. BPH je vodila pravna prednica drugotoženke, ki glede predmeta prodaje ni pridobila nobenih informacij za oceno vrednosti, niti ni seznanitve s predmetom prodaje omogočila potencialnim kupcem. Cenitev poslovnih deležev ni bila izdelana, skrbni pregled družbe ni bil opravljen, ta tudi ni bil omogočen potencialnim kupcem. Na drugi strani je iz razpisa javne dražbe z dne 22. 5. 2013 razvidno, da zastavni upnik ne odgovarja za pravne in stvarne napake na predmetu prodaje ter da bo pogodba sklenjena po načelu "videno - kupljeno". Glede na navedeno je pravna prednica drugotoženke zgolj formalno omogočila kupcem udeležbo na javni dražbi s tem, ko je javno objavila datum ter čas in kraj izvedbe javne dražbe. Dejansko pa jim je udeležbo onemogočila, saj potencialni kupci niso imeli možnost pridobiti podatkov ekonomskem, finančnem in pravnem stanju družbe, katere deleži so bili predmet prodaje, kar bi jim omogočilo, da opravijo lastno presojo vrednosti prodajanih deležev. Tožeča stranka je zato utemeljeno navajala, da je bila javna dražba, kot licitacijski način sklenitve pogodbe, izvedena zgolj navidezno, saj dejansko ni bilo omogočeno sodelovanje na javni dražbi nikomur drugemu, razen osebi z notranjimi informacijami. Ni torej bistveno, katerega od licitacijskih načinov prodaje bi morala toženka izbrati, prav tako pa tudi ne, da tedaj ni bilo znano, da bi morala izvensodno prodajo premoženja opraviti na poslovno običajen način pri prodaji premoženja na trgu.

42. Pravilom o izvensodni prodaji zastavljene stvari, ki izhajajo iz 167. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), s konkretno prodajo ni bilo zadoščeno. Zahtevani skrbnosti zastavni upnik ne zadosti s tem, da izpolni svojo obvestilno dolžnost. Pri prodaji pravna prednica drugotoženke ni upoštevala niti pravil o izvensodni prodaji, po katerih se za prodajo poslovnega deleža zahteva cenitev sodnega cenilca (drugi odstavek 178. člena v zvezi s četrtim odstavkom 165. ZIZ). Drugotoženka se nadalje neutemeljeno sklicuje na pomen hitrosti postopka izvensodne prodaje, saj pri prodaji poslovnih deležev družbe ne gre za prodajo hitro pokvarljivega blaga. Osemdnevni rok iz drugega odstavka 167. člena SPZ je določen z namenom, da zastavni upnik pred prodajo opozori dolžnika zavarovane terjatve in zastavitelja, da bo opravil izvensodno prodajo ter jima tako omogoči, da sama izpolnita svojo obveznost in s tem preprečita prodajo. Izvedba izvensodne prodaje mora zato potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Pravna prednica drugotoženke, ki potencialnim kupcem ni omogočila seznanitve s predmetom prodaje, je to zahtevo kršila. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Ovrednotenje poslovnega deleža bi bilo potrebno zaradi kupcev, da bi se ti lahko seznanili s predmetom prodaje. S postopanjem, kot izhaja iz konkretnega primera, je banka kršila načelo vestnosti in poštenja, saj pri izvrševanju pravic ni postopala lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju (prvi odstavek 5. člena OZ).

43. Pravna prednica drugotoženke je na prošnjo družbenika E. E. z dne 4. 6. 2013, s katerim je slednji banko pozval k posredovanju informacij v zvezi z oceno vrednosti zastavljenih poslovnih deležev, odgovorila zgolj s formalnim dopisom, v katerem se je sklicevala na objavo razpisa javne dražbe (dopis toženke z dne 7. 6. 2013). Pravna prednica drugotoženke se na poziv družbenika ni ustrezno odzvala, saj bi se ji vsaj tedaj moral zasejati dvom v ustreznost postopka. Brezpredmetno je zato razpravljanje, ali je banka iz navedenega dopisa lahko razbrala, da se je E. E. nanjo obrnil kot potencialni kupec, saj bi se o tem lahko prepričala z ustrezno komunikacijo z njim. Nenazadnje je E. E. pravno prednico drugotoženke s predlogom za preklic javne dražbe z dne 18. 6. 2013, poslanim slednji pred dražbo, tudi izrecno opozoril, da je dejansko dana možnost sodelovanja na javni dražbi zgolj imetnikom notranjih informacij. Pravna prednica drugotoženke se tudi na te, zelo resne očitke, ni odzvala, s čimer je nase prevzela odgovornost za škodo, nastalo s prodajo deležev na javni dražbi. Iz navedenih razlogov je nebistveno, na kakšen način je dopis E. E. z dne 4. 6. 2013 razumela J. J., ki je bila v spornem obdobju zaposlena v pri pravni prednici drugotoženke, zaradi česar je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno zaslišati.

44. Prvotoženec navaja, da je bila poslovna odločitev banke, da ob zapadlosti posojila tega ne bo podaljšala, vendar pa pred sodiščem prve stopnje ugotovljene okoliščine te trditve ne potrjujejo. Nenazadnje je pravna prednica drugotoženke večkrat podaljšala rok za vračilo kredita, kar izkazuje veliko število aneksov o podaljšanju zapadlosti kreditov. Posplošena sklicevanja prvotoženca na likvidnostno situacijo v Sloveniji ter na slabe obete pritožbenega sodišča ne prepričajo. Dodatno tudi ne zato, ker je banka leta 2012 zmanjšala dano zavarovanje za prejeti kredit z zastavno pravico na nepremičninah v lasti družbe H. Slednji je, na drugi strani, odobrila namenski kredit za nakup teh istih poslovnih deležev na javni dražbi dne 18. 6. 2013 v znesku 605.000,00 EUR, z zavarovanjem danega kredita z zastavo poslovnih deležev v družbi X. BPH. Tožeča stranka je nadalje navajala konkretne očitke, da je šlo za prodajo, dogovorjeno med F. F. in pravno prednico drugotoženke, pri kateri je imela slednja lasten interes, saj so imeli pri njej prvotoženec, njegova žena in družba H. najeta slabo zavarovana posojila, na kar se toženca nista odzvala.

45. Gledano kot celota iz vsega opisanega izhaja, da je prvotoženec preko družbe H. postal lastnik družbe X. BPH ob pomoči pravne prednice drugotoženke, ki je zgolj navidezno izvedla javno prodajo treh poslovnih deležev družbe X. BPH. Prodajo je izvedla po ceni, ki je njej sami zagotavljala poplačilo terjatev iz kreditnih pogodb, prvotoženec pa prenos družbe v svojo last, za kupnino v skupni višini 700 tisoč EUR, čeprav je vrednost lastniškega kapitala X. BPH ocenjena na več kot 3 mio EUR. Prvotoženec je tako, ob asistenci pravne prednice drugotoženke, dosegel izpraznitev družbe X. CONSULTING s prenosom njenega bistvenega premoženja nase, s čimer je bilo oškodovano premoženje družbe X. CONSULTING. Slednja je ostala v lasti edinega družbenika E. E., vendar zgolj kot lupina, izpraznjena pomembnega premoženja ter dejavnosti. Prvotoženec je tako zaobšel tudi prepoved, ki je v zvezi s prepovedjo odtujitve deležev družbe X. BPH zanj izhajala iz izdanega sklepa o zavarovanju v zadevi V Pg 785/2011 z dne 28. 11. 2012. Ravnanje obeh tožencev je protipravno. Predstavlja samo navidezno izvrševanje pravice in je kot tako v celoti prepovedano.

4046. Tako se izkaže, da je prvotoženec, vse od leta 2010 dalje, odrival družbenika E. E. od informacij v zvezi s poslovanjem družbe X. CONSULTING ter njene odvisne družbe X. BPH z namenom, da postane preko družbe H. izključni lastnik družbe X. BPH. Zadnji korak, z nakupom deležev X. BPH na javni dražbi, je izvedel ob sodelovanju drugotoženke. Slednja se je ob izrecnih pozivih in opozorilih E. E. nedvomno zavedala možnosti nastanka škodljivih posledic družbi X. CONSULTING, vendar pa je vanje privolila oziroma jih je dopustila. Pri obeh tožencih je tako podana krivda za nastalo škodo tožeči stranki. Škodo je prvotoženec povzročil z direktnim namenom, pri drugotoženki pa je izkazan vsaj eventualni namen glede povzročitve škode tožeči stranki.

Glede višine škode

47. Tožeči stranki je nastala škoda zaradi prenosa njenega premoženja na prvotoženca, ne pa zgolj zaradi nepravilne izvedbe javne dražbe. Zgoraj navedene ugotovitve o namenskem kreditu družbi H. za nakup poslovnih deležev ne potrjujejo navedb drugotoženke, da je bila javna dražba izvedena zaradi poplačila terjatev iz kreditnih pogodb, temveč iz vsega ugotovljenega izhaja, da je bila javna dražba zgolj način izvedbe prenosa odvisne družbe v lastniško sfero prvotoženca. Cena za nakup družbe se zato ni oblikovala na trgu, temveč v dogovoru med tožencema, ki sta dejansko onemogočila nakup vsem drugim udeležencem na trgu. Glede na ugotovljeni namen prodaje, ki je bil v prenosu premoženja družbe X. CONSULTING v lastniško sfero prvotoženca, dejansko ni šlo niti za prisilno prodajo, niti za prodajo premoženja na trgu, temveč za protipravno ravnanje obeh tožencev. V sfero prvotoženca so bile tako prenesene vse koristi, ki izhajajo iz nadaljnjega poslovanja družbe X. BPH.

48.Sodišče prve stopnje je zato glede višine škode pravilno postavilo izvedenko za ekonomijo, revizijo in vrednotenje podjetij, ki je ocenjevala vrednost poslovnih deležev družbe X. BPH na dan 18. 6. 2013. Ne gre za odškodninsko odgovornost zastavnega upnika za škodo, ki je nastala zaradi nepravilne uveljavitve zastavne pravice. Cena, ki bi jo bilo mogoče doseči, če bi bila prodaja opravljena na poslovno običajen način, zato ni bistvena za ugotavljanje višine škode v konkretnem primeru. Prav tako ne, do kakšne ocene vrednosti poslovnih deležev bi lahko prišel potencialni kupec, če bi na dan javne dražbe razpolagal s podatki o poslovanju družbe X. BPH oziroma bi mu bil omogočen vpogled v pogodbeno dokumentacijo med družbama X. BPH in Y. INVEST. Pritožbene navedbe tožencev, da bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati interes na trgu za nakup poslovnih deležev družbe ter da bi morala izkazati tržno ceno, po kateri bi bili potencialni kupci pripravljeni poslovne deleže kupiti, kot tudi, da bi E. E. na javni dražbi, tudi če bi se te udeležil, sprejel izklicno ceno 695.868,13 EUR, so po navedenem nerelevantne.

49.Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Po tem splošnem merilu mora biti višina denarne odškodnine takšna, da z njenim izplačilom postane premoženjski položaj oškodovanca tak, kakršen bi bil, če škodnega dogodka ne bi bilo. Kot določa 169. člen OZ, lahko sodišče upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode. Tudi pri poslovni odškodninski odgovornosti je določeno, da ima upnik v primeru prevare, namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala (drugi odstavek 243. člena OZ). Pod temi pogoji, ki so v obravnavanem primeru podani, ima oškodovanec pravico do povrnitve popolne odškodnine, tako kot po 169. členu OZ. Navedene zakonske določbe so zato podlaga za odstop od veljavnih mednarodnih standardov ocenjevanja vrednosti (MSOV), zaradi česar je podana zakonska podlaga za upoštevanje dogodkov, ki so nastali po datumu ocenjevanja vrednosti.

50.V konkretnem primeru je glede ocenjevanja vrednosti družbe X. BPH na datum prodaje deležev na javni dražbi, to je na dan 18. 6. 2013, treba upoštevati, da se je na podlagi sklepov X. CONSULTING z dne 16. in 19. 11. 2012, s sklenitvijo Pogodbe o prenosu (klientele) in Pogodbe o poslovnem sodelovanju z Y. INVEST z dne 30. 11. 2012, nadalje z izvršitvijo pogodb (25. 2. 2013 je dan prenosa računov iz X. BPH na Y. INVEST) ter pridobitvijo statusa odvisnega borznega zastopnika družbe Y. INVEST dne 14. 5. 2013, v celoti spremenila dejavnost družbe X. BPH. Na podlagi navedenih sprememb je družba X. BPH prenehala z opravljanjem borznoposredniške dejavnosti ter se je spremenila v odvisnega borznoposredniškega zastopnika družbe Y. INVEST. Običajno se s pridobljenimi informacijami in podatki iz preteklega poslovanja presoja projekcije poslovanja podjetja v prihodnje. V konkretnem primeru iz navedenega razloga analiza preteklega poslovanja X. BPH ne more biti merilo za napovedovanje njenega prihodnjega poslovanja. Ocena vrednosti prodajnih poslovnih deležev v času javne dražbe ni bila izdelana, kot tudi ne projekcije poslovanja družbe X. BPH v zvezi s Pogodbo o prenosu in Pogodbo o poslovnem sodelovanju. Temelj ocenjevanja predstavljajo neopredmetena sredstva v obliki seznama kupcev oziroma strank, ki v računovodskih izkazih družbe na datum ocenjevanja vrednosti niso bila izkazana. Glede na navedeno pritožnika neutemeljeno navajata, da je treba pri izračunu uporabiti projekcije glede na takrat znane podatke, ne pa na dejanske podatke, ki so nastali po presečnem datumu ocene vrednosti. Iz navedenih razlogov je treba pri odmeri odškodnine upoštevati informacije s trga, ki so se v obdobju do danes dejansko zgodile.

51.Tožeča stranka je nadalje utemeljeno ugovarjala verodostojnosti podatkov o poslovanju, ki jih je v tem postopku navajal prvotoženec, ki se nenazadnje, razlikujejo od njegovih navedb v drugih sodnih postopkih zoper Y. INVEST. Iz ocene vrednosti 100% lastniškega deleža družbe X. BPH na dan 31. 5. 2013, izdelane po naročilu prvotoženca s strani pooblaščenega ocenjevalca vrednosti mag. K. K. ter na podlagi finančnih podatkov, ki mu jih je predložil prvotoženec, izhaja tržna vrednost 100 % deleža X. BPH v višini 67.939 EUR, ki je očitno nerealna. Nelogično namreč je, da bi prvotoženec, ki je poslovanje in finančno stanje družbe X. BPH najbolje poznal, za nakup te družbe plačal desetkratnih te cene (703.021,86 EUR). Pravna prednica drugotoženke pa poslovnih deležev te družbe prav tako ne bi sprejela kot ustreznega zavarovanja za kreditno obveznost družbe H. v višini 605.00,00 EUR. Računovodski izkazi družbe X. BPH za poslovno leto 2012 niso bili revidirani, prav tako ne računovodski izkazi X. CONSULTING za leta 2011, 2012 in 2013. Nepravilnost pri knjiženju poslovnih dogodkov v X. BPH je nenazadnje ugotovila tudi izvedenka L. L., sodišče pa samo v zvezi z zatrjevano obveznostjo po izvensodnih poravnavah iz leta 2009.

52.V tej luči je neutemeljen očitek pritožnikov, da je po MSOV pri večini podlag vrednosti prepovedano upoštevati informacije ali razpoloženje na trgu, ki udeležencem na dan merjenja oziroma ocenjevanja vrednosti ne bi bilo znano, ali ga s primerno skrbnostjo ne bi mogli spoznati (MSOV 104 - podlage vrednosti, točka 10.5). Kot je zapisano v MSOV med temeljnimi načeli pri postavljanju standardov ocenjevanja vrednosti (tč. 4. Pravna ureditev), so dovoljena odstopanja od standardov zaradi skladnosti z zakonodajnimi in predpisanimi zahtevami, ki so v nasprotju s standardi. Zahteva za odstopanje od MSOV na podlagi zakonskih, regulativnih ali drugih oblastvenih zahtev prevlada na vsemi drugimi zahtevami MSO (točka 60.1). Glede na ugotovljene dejanske okoliščine konkretnega primera odstop od pravil MSOV narekujejo zakonske določbe OZ glede odmere denarne odškodnine v skladu z načelom popolne odškodnine. V prid tega stališča govori tudi 216. člen ZPP, po katerem se v primeru, če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, pa se višina zneska ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, o tem odloči sodišče po prostem preudarku. Gre za način ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, ki je odsev načela pravičnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča je iz vseh navedenih razlogov izvedenka v izvedenskem izvidu in mnenju upravičeno upoštevala poslovne dogodke, ki so nastali po datumu ocenjevanja vrednosti 100% deleža lastniškega kapitala družbe X. BPH. Iz izvedenskega izvida in mnenja tako izhaja, da je zato izvedenka MSOV uporabila le v ocenjevalsko metodološkem delu.

53.Iz MSOV nadalje izhaja, da mora ocenjevalec izbrati podlago (ali podlage) vrednosti, ki je primerna za nalogo (Uvod točka 4), ter v skladu s pogoji in namenom ocenjevanja vrednosti (točka 20.2), v tem primeru za odmero odškodnine zaradi kršitve poslovne obveznosti. Glede na to, da je poleg podlag vrednosti, ki so opredeljene in naštete v MSOV-ih, tudi odprt seznam drugih podlag vrednosti (točka 20.1), je izvedenka navedla, da je glede na namen ocenjevanja kot podlago vrednosti treba upoštevati pošteno vrednost, ki se uporablja v pravnem okolju (MSOV 104 točka 120.2). Glede na že zapisano o namenu ocenjevanja prvotoženec v pritožbi ni uspel zasejati dvoma v izbrano podlago vrednosti.

54.Glede datuma ocenjevanja vrednosti izvedenka navaja, da je ocenjevanje izvedla na dan 31. 5. 2013, ker je imela na ta dan podatke o poslovanju družbe. Ker iz dokumentacije ni bilo razvidno, da bi se do dne 18. 6. 2013 zgodili kakšni pomembni dogodki, ki bi vplivali na oceno vrednosti, je štela, da je izračunana vrednost na dan 31. 5. 2013 enaka tudi na dan 18. 6. 2013, torej na dan javne dražbe. Vrednost družbe je bila tako določena na dan, ki ustreza zahtevi po tem, da mora biti določena "čim bližje" dnevu sporne transakcije oziroma "neposredno pred" uresničitvijo spornega ukrepa družbe.

55.Glede uporabljene premise vrednosti pritožbeno sodišče dodaja, da je zmotno stališče drugotoženke, da bi bilo treba uporabiti premiso vrednosti prisilne prodaje. Kot je bilo že ugotovljeno, je bil razlog za prodajo v prenosu lastništva družbe X. BPH na družbo H., s tem pa na prvotoženca. MSOV 104, razdelek 170, določajo pogoje, ki morajo biti podani, da je dovoljeno uporabiti premiso vrednosti "prisilna prodaja". Izraz "prisilna prodaja" se pogosto uporablja v okoliščinah, v katerih je prodajalec prisiljen prodati, zato ustrezno obdobje trženja ni mogoče in kupci morda ne morejo opraviti ustreznega skrbnega pregleda. V tej zadevi te pogoji niso bili izpolnjeni. Hitre prodaje pravni prednici drugotoženke ni narekoval noben predpis, slednja pa tudi ni navedla nobenih trditev glede okoliščin, ki bi ji narekovale takšno prodajo. Iz tega razloga tudi ni bistveno, kakšno ceno bi bilo mogoče doseči pri prisilni prodaji deležev družbe.

56.Prav tako se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ukvarjalo z oceno vrednosti klientele ter sprejelo kot pravilne ugotovitve izvedenke. Pritrditi je treba tožeči stranki, da ni razlogov za razlikovanje med strankami ene in druge družbe. Kot navaja, iz letnega poročila družbe X. BPH za leto 2012 izhaja, da je ta družba v tem letu ustvarila povprečno za 121,00 EUR prihodkov na stranko, med tem ko je iz letnega poročila družbe Y. INVEST za isto leto mogoče ugotoviti, da je ustvarila za približno 130,00 EUR prihodkov na stranko. Skoraj enaki prihodki na stranko pri X. BPH in Y. INVEST kažejo na visoko stopnjo primerljivosti strukture strank X. BPH in Y. INVEST. Glede na skoraj enak prihodek na stranko pred prenosom, izvedenka ni imela podlage za razlikovanje med strankami ene in druge družbe. Po prenosu strank pa je tudi za prenesene stranke družbe X. BPH veljal enak cenik, kot za stranke družbe Y. INVEST, kar dodatno utemeljuje stališče, da ni razlogov za razlikovanje med strankami. X. BPH je v vlogi odvisnega bornega posrednika, glede na sklenjeno Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 30. 11. 2012, tudi sam pridobival nove stranke. Del strank pa je preneslo svoje premoženje v produkte Y. SKLADI, kar mu je prav tako zagotavljalo večje prihodke. Iz vseh teh razlogov preteklo poslovanje družbe ni bilo bistveno za oceno njenega prihodnjega poslovanja. S pritožbenimi trditvami glede razlikovanja med strankami na posredovanju ter na gospodarjenju, kot tudi glede razlikovanja strank po velikosti in po prihodkih, zato prvotoženec ne more uspeti.

57.Sodišče prve stopnje je upoštevalo ocenjeno vrednost klientele, ki jo je izvedenka ocenila kot povprečje več scenarijev, pri katerih je upoštevala dejanske prihodke Y. INVEST v obdobju 2013 do 2019 in dejanske prihodke Z. BPD v istem obdobju. Pri izračunih (prodajne cene) prihodka na stranko je tako kot vir uporabila podatke iz vsakokratnih revidiranih letnih poročil družbe Y. INVEST in Z. BPD za leta od 2013 do 2019. Drži pritožbena navedba, da so to podatki, ki so postali znani po datumu ocenjevanja, vendar pa so bili razlogi za to že navedeni. Računovodski izkazi družbe X. BPH za poslovno leto 2012 niso bili revidirani, prav tako ne računovodski izkazi X. CONSULTING za leta 2011, 2012 in 2013. Letna poročila družbe Y. INVEST (in družbe Z. BPD) so bila v vseh navedenih letih revidirana. MSOV določajo, da morajo ocenjevalci vrednosti uporabiti primerne informacije in vhodne podatke na jasen in pregleden način, tako da zagotovijo verodostojno ocenjevanje vrednosti (Uvod točka 11). Ocenjevalci ovrednotijo vse vhodne podatke in predpostavke za njihovo primernost za namen ocenjevanja vrednosti ter proučijo, ali je informacija verodostojna in ali se je nanjo mogoče zanesti (MSOV 102 točka 20.3 in 20.4). Podatki, ki izhajajo iz revidiranih poročil Y. INVEST in Z. BPD, predstavljajo verodostojen in zanesljiv vir informacij za izdelavo ocene vrednosti, zato se je izvedenka, v okoliščinah konkretnega primera, utemeljeno oprla na te podatke.

58.Glede ocene bodočih stroškov poslovanja prvotoženec v pritožbi navaja, da bi morala izvedenka od neto prihodkov odšteti stroške poslovanja, ki jih je Y. INVEST priznala X. ter da ni smiselno odšteti dejanskih stroškov poslovanja. Po mnenju pritožbenega sodišča temu stališču, glede na vse zapisano, ni mogoče pritrditi. Izvedenka je pri izračunu diskontirane neto sedanje vrednosti klientele upoštevala tako direktne, kot tudi priznane stroške, katerih višino je ugotavljala glede na 4. člen Pogodbe o prenosu z dne 30. 11. 2012. Glede dejanskih stroškov poslovanja pa je bilo trditveno in dokazno breme na strani tožencev, ki pa slednjemu nista zadostila. Pritožbene navedbe prvotoženca, da bi morala izvedenka pri izračunu neto dobička odšteti priznane stroške poslovanja, so zato neutemeljene, trditev glede dejanskih stroškov poslovanja pa prvotoženec v pritožbi ni podal. Sodišče prve stopnje se je s pripombami prvotoženca na dopolnitev izvedenskega mnenja ukvarjalo na naroku dne 9. 5. 2023, ko je v zvezi s tem zaslišalo izvedenko, sklicevanje prvotoženca na neodgovorjene pripombe pa ostane v pritožbi nekonkretizirano.

59.Glede ocene vrednosti računalniškega programa iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče pritrdilo izvedenki, ki je njegovo vrednost upoštevala. Nakup računalniškega programa je bil izveden 10. 5. 2013, ocena vrednosti pa je pripravljena na dan 31. 5. 2013, kar je le 21 dni po nakupu. To govori v prid ugotovitvi, da je knjigovodska vrednost programa na ta dan predstavljala približek njegove tržne vrednosti. Drži sicer pritožbeni očitek prvotoženca, da je družba s tem, ko je računalniški program kupila nazaj, pridobila sredstva in ne terjatve, kar pa na odločitev ne vpliva. Kot bistveno je bilo namreč ugotovljeno, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 10. 5. 2013 za povratni nakup računalniškega programa sklenjena v času, ko je družba X. BPH že začela opravljati dejavnost odvisnega borznega posrednika. Ni torej prepričljiva trditev prvotoženca, da bi X. BPH kupila program, ki je bil zanjo v času nakupa vreden nič, saj ga kot odvisni borzni posrednik ni mogla uporabljati. Ni mogoče torej sprejeti pritožbene trditve prvotoženca, da je bila vrednost programa (v višini 173.495,00 EUR) precenjena. Sicer pa bi, tudi če bi ta znesek odšteli, ugotovljeni znesek škode še vedno presegel z izpodbijano sodbo prisojeni znesek odškodnine.

60.Glede "potencialne obveznosti" v višini 519.000,00 EUR je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, pravilno sklenilo, da te obveznosti ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje je tako sklenilo iz dveh razlogov. Ugotovilo je, da izvensodni poravnavi, sklenjeni med X. BPH in M. M. in X. BPH in N. F., obe z dne 14. 10. 2009, nista bili podpisani s strani obeh članov uprave, temveč zgolj s strani F. F., čeprav je tedaj veljavna zakonodaja za bornoposredniške družbe predpisovala skupno zastopanje vsaj dveh članov uprave. Poleg navedenega je ugotovilo, da temelj za nastanek teh obveznosti ni podan, saj prvotoženec v zvezi s tem ni podal nikakršnih trditev, ki bi jih podkrepil z dokazi, čeprav bi moral prav on kot zakoniti zastopnik te družbe razpolagati z ustreznimi pogodbami o zaposlitvi in pogodbami o delu. Tega razloga pritožba vsebinsko ne napada, temveč navaja, da je bila obveznost "odobrena, ugotovljena, dogovorjena in pripoznana" s poravnavami, sklenjenimi v notarskih zapisih dne 22.11. 2012 in 15. 2. 2013, pri sklepanju katerih je bila družba ustrezno zastopana. S tem razlogi pritožbenega sodišča ni uspela prepričati, saj velja, da mora imeti vsaka obveznost dopustno podlago, sicer je pogodba nična (39. člen OZ). V zvezi s tem je mogoče slediti trditvam tožeče stranke, da gre pri terjatvah v skupni višini 519.000,00 EUR za poslovno neobičajno visoki delavski terjatvi. Ker naj bi šlo za terjatvi delavcev do družbe, so bili dogovorjeni tudi poslovno neobičajni pogoji za njuno zapadlost.

61.V računovodskih izkazih družbe X. BPH ti obveznosti nista bili evidentirani niti kot bilančni, niti kot izvenbilančni obveznosti, temveč je bilo v zvezi z njima dano le pojasnilo v letnem poročilu te družbe za leto 2012 (pri čemer sta bili izvensodni poravnavi sklenjeni že leta 2009). Nenazadnje se je dogovorjeni pogoj za zapadlost terjatev že izpolnili, ni pa bilo zatrjevano, da bi bili terjatvi plačani. Ker je tožeča stranka trdila, da gre za fiktivni obveznosti, je bilo na strani tožene stranke trditveno (in dokazno) breme glede temelja te obveznosti, toženca pa v zvezi s tem nista podala nobenih navedb.

62.Sredstva, ki jih izvedenka v izvidu in mnenju opredeli kot "potencialna sredstva" v višini 1.058.301,00 EUR, so bila, po mnenju pritožbenega sodišča, pravilno upoštevana pri prihodkih družbe X. BPH. Gre za višino nadomestila, do katerega je bil X. BPH upravičen v skladu s 26. in 27. členom Pogodbe o poslovnem sodelovanju. Pogoj, pod katerim je bil do njihovega plačila upravičen, je bil izpolnjen s tem, ko je prišlo do prenosa strank iz Y. INVEST na Banko P. februarja 2019, zaradi česar je ugasnila dejavnost družbe X. BPH kot odvisnega borznega posrednika. Izračun te vrednosti temelji, tako kot prvotoženec v pritožbi sicer utemeljeno navaja, na terjatvah, ki jih družba X. BPH vtožuje od Y. INVEST v drugih sodnih postopkih.

63.Zneski v drugih sodnih postopkih vtoževanih terjatev so bili diskontirani (z diskontno stopnjo 49,20%) na vrednost na dan 18. 6. 2013. Drži sicer, da gre za vtoževane terjatve, ne pa za izračun preostale vrednosti. Ker pa ne gre za pravnomočno prisojene zneske, temveč za vtoževane zneske, ki temeljijo na trditavh prvotoženca v drugih postopkih, gre vendarle za oceno. Poleg tega je izvedenka v izračun vrednosti klientele zajela le obdobje od 2013 do februarja 2019, obdobja po februarju 2019 pa ne, čeprav bi sicer morala ugotoviti dolgoročno preostalo vrednost klientele. Tak izračun je pripravila tožeča stranka ter ugotovila, da bi preostala vrednost pogodbenih pravic, diskontirana na dan 18. 6. 2013, znašala 1.552.000,00 EUR. Temu izračunu toženca nista ugovarjala. Ocena višine škode z upoštevanjem diskontiranega zneska vtoževanih terjatev do Y. INVEST torej tožencema ni v škodo.

64.V konkretnem primeru uveljavlja tožeča stranka zoper prvotoženca terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode. Tekom postopka je prvotoženec podal ugovor (delnega) prenehanja terjatve tožeče stranke zaradi pobota s terjatvijo, ki jo ima do družbe kot družbenik, ki je bil izključen iz družbe. Navaja, da ima, po šestem odstavku 502. člena ZGD-1, pravico do izplačila ocenjene vrednosti svojega poslovnega deleža po stanju ob izključitvi ter da mu mora družba to vrednost izplačati najpozneje v šestih letih od dneva izključitve z obrestmi po obrestni meri, po kateri se obrestujejo bančni denarni depoziti na vpogled. Meni, da sta bili terjatvi ob začetku stečajnega postopka po samem zakonu pobotani (prvi odstavek 261. člena ZFPPIPP).

65.Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugovor prenehanja terjatve zaradi pobota pravilno zavrnilo iz več razlogov. Ugotovilo je, da prvotoženčeva ravnanja predstavljajo zlorabo korporacijskih, obligacijskih in postopkovnih pravic. Na podlagi navedene ugotovitve je sklenilo, da prvotoženec, ki je povzročitelj te škode, ne more biti hkrati upravičen do njene delne povrnitve. Glede na načelo prepovedi zlorabe pravic je mogoče to stališče sprejeti, saj pri tem ni bistveno, da prvotoženec uveljavlja v pobot svojo terjatev iz drugega pravnega temelja. Po tretjem odstavku 316. člena OZ pa tudi velja, da terjatev, ki je nastala z namerno povzročitvijo škode, ne more prenehati s pobotom. To je treba upoštevati tudi pri zakonskem pobotu terjatev na podlagi prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP. Upnik ne sme oškodovati svojega dolžnika in potem odškodninskega zahtevka pobotati s svojo terjatvijo.

66.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila družba X. CONSULTING iz sodnega registra izbrisana na podlagi odločitve prvotoženca, ki ni pojasnil, zakaj se je odločil umakniti soglasje za poslovanje družbe na registriranem naslovu ter je preko družbe H. predlagal izbris družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Pogoj za prenehanje obveznosti po 329. členu OZ je, da dolžnik ne odgovarja za nemožnost izpolnitve. Glede dokazovanja odgovornosti drugi odstavek 329. člena OZ določa, da mora dolžnik dokazati okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost. Prvotoženec slednjega ni dokazal, saj je bilo ugotovljeno, da je sam povzročil izbris družbe iz sodnega registra. Že iz navedenega razloga prvotoženec prekinitve teka zamudnih obresti za čas od izbrisa družbe iz sodnega registra do začetka stečaja nad pozneje najdenim premoženjem, ne more doseči.

67.Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da drugotoženka teku zamudnih obresti ni nasprotovala, tožbeni zahtevek tožeče stranke pa v tem delu tudi ni nesklepčen. Kot izhaja iz 300. člena OZ, se ta določba nanaša na upnikovo sodelovalno dolžnost, ki pa v tem primeru ni obstajala. Prav tako ne gre za primer, ko bi dolžnik upniku ponudil svojo izpolnitev, upnik pa bi brez utemeljenega razloga odklonil sprejem izpolnitve. V okoliščinah konkretnega primera sklicevanje na tretji odstavek 300. člena OZ ne pride v poštev.

68.Po presoji pritožbenega sodišča tudi druge kršitve pravil postopka niso podane. V zvezi z vsemi v pritožbi uveljavljenimi procesnimi kršitvami glede neizvedbe dokaznih predlogov z zaslišanji stranke in prič je treba uvodno ugotoviti, da prvotoženec te kršitve v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal, tako kot to določa 286.b člen ZPP. Zahteva se namreč določno in konkretno ugovarjanje procesni kršitvi, saj je le tako lahko doseženo, da se kršitve pravočasno odpravijo pred sodiščem prve stopnje, kar zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka.

69.Glede zaslišanja mag. K. K. pa njegovo zaslišanje ni bilo potrebno, saj o poslovanju družbe X. BPH nima lastnega vedenja. Od priče se namreč zahteva, da izpoveduje o konkretnih preteklih dejstvih, mag. K. K. pa o poslovanju družbe X. BPH nima vedenja, ki bi ga sam zaznal. Kot izhaja iz navedbe v cenitvenem poročilu, njegova cenitev temelji na podatkih o poslovanju družbe X. BPH, ki so mu bili posredovani s strani naročnika. Ker je bila njegova ocena vrednosti lastniškega deleža družbe X. BPH z dne 20. 6. 2022 izdelana po naročilu prvotoženca, mag. K. K. v tem sporu tudi nima položaja izvedenca, ki bi ga bilo treba zaslišati po določbi 253. člena ZPP.

70.Ponovitev dokazovanja z novim izvedencem ni bila potrebna, saj izvid v tem sporu postavljene izvedenke L. L. ni nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj in raziskanimi okoliščinami v nasprotju (254. člen ZPP). Na pritožbene očitke, da ocena vrednosti ni v skladu z MSOV, da izvedenka ne bi smela upoštevati poslovnih dogodkov, ki so se zgodili po datumu javne dražbe 18. 6. 2013, kot tudi ne terjatev X. BPH, ki so predmet sodnih postopkov, da pa bi morala upoštevati pripombe prvotoženca glede vrednosti sredstev, obveznosti, prihodkov in stroškov, je pritožbeno sodišče že odgovorilo in podalo svoja stališča, zato jih na tem mestu ne ponavlja.

71.V zvezi z vročanjem dopolnitve številka 2 izvedenskega mnenja izvedenke L. L. strankam v izjavo, pa iz zapisnika naroka z dne 9. 5. 2023 izhaja, da je razpravljajoča sodnica na naroku sklenila, da se glavna obravnava konča ter da se izid sodne odločbe pridrži do prejema dopolnilne naloge izvedenke. Iz navedenega je bilo razvidno, da je nameravala sodnica zadnji izračun izvedenke, ki je predmet druge dopolnitve, vpogledati sama, izven naroka. Ker stranki temu na naroku nista nasprotovali, je treba šteti, da sta se odpovedali obravnavanju tega dokaza, kar je pogoj za izdajo pridržane sodbe po drugem odstavku 291. člena ZPP. Poleg tega je izvedenka v drugi dopolnitvi izvedenskega mnenja podala zgolj kratek izračun, pri katerem je upoštevala drugačno erozijo strank ter ob upoštevanju spremenjene erozije strank ugotovila, da je vrednost lastniškega kapitala družbe X. BPH nižja od predhodno ugotovljene za 98.000 EUR.

72.Gre torej za nebistven popravek, ki je poleg tega v korist tožencev. Za uveljavljanje kršitve pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) je nadalje predpogoj, da stranka kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja takoj, ko je to mogoče (286.b člen ZPP). Namen te določbe je, da se s tem kršitev pravočasno odpravi že pred sodiščem prve stopnje. Ker drugotoženka te procesne kršitve na naroku dne 9. 5. 2023 ni uveljavljala (uveljavljala je kršitev zaradi tega, ker sodišče ni ponovilo dokazovanja z drugim izvedencem), kršitve pravice do izjave ne more uspešno uveljavljati niti s pritožbo.

73.Sklepno

74.Pritožbeno sodišče je ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe pritožbama delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za solidarno plačilo zneska 2.019.492,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2013. V preostalem pa pritožbi obeh tožencev nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 35o. člena ZPP), zato je pritožbi v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu izreka (I. in III točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Strankama v zvezi z II. točko izreka posebni stroški niso nastali, ne pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbenem postopku. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP sklenilo, da sta toženca dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške ter sta dolžna solidarno povrniti tožeči stranke njene stroške za odgovor na pritožbo. Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in znašajo 8.324,67 EUR (en odgovor na pritožbo 11.250 točk (tar. št. 22/1 OT), ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR, nadalje 73,5 EUR materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) ter 22 % DDV). Prvotoženec in drugotoženka sta dolžna solidarno povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 8.324,67 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------

1V kolikor se ravnanja nanašajo na obdobje pred 1. 9. 2023, je mišljena pravna prednica Banka B. d. d., to je Banka A. d. d., prej poimenovana Banka C. d.d. in še pred tem Banka D. d.d.

2X., borznoposredniška hiša, d. o. o. je bila sicer dne 4. 5. 2013 preimenovana v X., d. o. o.

3Razen v obdobju od 19. 2. 2013 do 9. 8. 2013.

4Glej razloge sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1545/2013 z dne 13. 5. 2014 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 785/2011 z dne 20. 6. 2013.

5Tožbeni zahtevek je torej v presežku nesklepčen, sklepčnost pa je materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka.

6Ta primer se razlikuje od zadev, ki jih navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo (II Cp 1047/2017 in II Cp 90/2019), v katerih je bilo o terjatvi zoper enega od solidarnih dolžnikov že pravnomočno odločeno. Slednjega je treba obsoditi solidarno s tistim, ki je bil na plačilo istega dolga že pravnomočno obsojen. V kolikor pa sta tožena oba solidarna dolžnika hkrati, kot v tem primeru, se tožencema (enkrat) naloži solidarno plačilo prisojenega zneska.

7Primerjaj odločba US RS, št. Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015, točka 17 ter številne druge.

8Odločba US RS št. Up-155/16, U-I-40/16 z dne 4. 6. 2020, točka 15.

9Sodba II Ips 183/2016.

10Primerjaj s. Cigoj, Teorija Obligacij, splošni del obligacijskega prava, ČZ, Ur. List SRS, Ljubljana 1989, stran 407 in 412.

11Drugi odstavek 443. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 224. člena ZFPPIPP.

12Dr. N. Plavšak, Komentar 443. člena ZFPPIPP, e-paket ins s komentarjem ZFPPIPP, urejeno sodno prakso in vzorci, točka 14. 4. 3. Najdeno premoženje in postopki za uveljavitev pravic izbrisane pravne osebe.

13Naknadno najdenenemu premoženju izbrisane pravne osebe je zato podeljena sposobnost biti stranka (76. člen ZPP).

14Ureditev v ZFPPIPP se od ureditve v ZFPPod razlikuje po tem, da (aktivni) družbeniki niso univerzalni pravni nasledniki izbrisane pravne osebe. Zato nanje z izbrisom pravne osebe ne preidejo vse (morebitne) pravice in obveznosti izbrisane pravne osebe. Izbris pravne osebe brez (predhodne) likvidacije namreč temelji na predpostavki (podstati ureditve), da družba nima niti premoženja niti obveznosti (1. točka prvega odstavka 427. člena predloga zakona) (N. Plavšak, e-paket ins, ZFPPIPP s komentarjem, urejeno sodno prakso in vzorci, komentar 443. člena ZFPPIPP).

15Glede na okoliščine tega primera ni relevanten del določbe 2. točke tretjega odstavka 443. člena ZFPPIPP, po katerem lahko predlog za začetek stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe vloži oseba, ki je ob izbrisu pravne osebe opravljala funkcijo člana poslovodstva ali organa nadzora.

16Stranka mora voljo izraziti navzven (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ).

17B. Zabel, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, druga, dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1a do ZGD-1h, druga knjiga, Ljubljana 2014, stran 944.

18ZGD-1I velja šele od 8. 8. 2015, zato ga ni mogoče uporabiti za obravnavano razmerje.

19Tako tudi III Ips 14/2016.

20P. Podgorelec, Informacijske pravice družbenikov, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 80.

21B. Zabel v M. Kocbek (ur.), Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, stran 184.

22Drugače kot v letu 2011, ko je nadzorni svet X. BPH na seji dne 31. 1. 2011, na predlog predsednika uprave F. F., razrešil člana uprave E. E., ki je ATVP ter nadzorni svet X. BPH opozarjal na nepravilnosti pri njegovem delu. Kljub opozarjanju ATVP na kršitev zakonskih določb, po katerih mora imeti uprava borznoposredniške družbe najmanj dva člana, ki borznoposredniško družbo skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu, je nadzorni svet X. BPH drugega člana uprave te družbe imenoval šele 24. 9. 2012.

23V postopku po tožbi zaradi ničnosti in izpodbojnosti sklepa skupščine z dne 8. 1. 2013, s katerim je bi razrešen kot direktor družbe X. CONSULTING, je prvotoženec sicer prav s sklicevanjem na grozečo škodo zaradi zapadlosti kreditov dosegel izdajo začasne odredbe, s katero je bilo zadržano izvrševanje skupščinskega sklepa o njegovi razrešitvi.

24Terjatev do družbe X. CONSULTING je znašala 625.868,13 EUR, kolikor je znašala tudi začetna izklicna cena na dražbi.

Sklicevanje na Komentar zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni prepričljivo, saj pisec komentarja leta 1986 ni mogel imeti v mislih izvensodne prodaje poslovnih deležev družbe.

34A. Berden, V. M. Juhart, M. Tratnik in R. Vrenčur (UR), Stvarnopravni zakonik s Komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 730.

Zastavni upnik iz izkupička prodaja poplača svojo celotno terjatev skupaj z obrestmi in stroški, morebitni presežek pa mora izročiti zastavitelju (drugi odstavek 167. člena SPZ).

36A. Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 730.

V odločbi I Cpg 325/2016 je bilo zavzeto stališče, da sme zastavni upnik pri izvensodne prodaje potrošiti le toliko, kot je potrebno, da lahko uspešno izvede prodajo. To pa ne nasprotuje zahtevi, da mora zastavni upnik pri izvensodni prodaji tudi sicer ravnati lojalno ter v skladu s temeljnimi načeli obligacijskega prava.

Glede na lastna stališča drugotoženka, ob upoštevanju 214. člena ZBan-1, ne bi smela objaviti niti razpisa javne dražbe, saj so bili v njem navedeni podatki o njeni stranki, ki bi jih bila po navedenem dolžna varovati kot bančno tajnost.

Preostala zavarovanja ji, po neprerekanih trditavah tožeče stranke, niso nudila kvalitetnega zavarovanja.

Prvotoženec zmotno meni, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotovilo zgolj njegovo malomarnost. Iz obrazložitve razvidno, da je sodišče ugotovilo njegovo malomarnost pri vodenju družbe. V delu, ki se nanaša na odsvojitev klientele in na prodajo poslovnih deležev, pa je ugotovilo, da je izkazan njegov namen nezakonite izključitve družbenika E. E. iz odločanja, izključitve družbenika od informacij o poslovanju in finančnem stanju družbe ter onemogočanje družbenika v zvezi s sodelovanjem na javni dražbi (glej točka 112 obrazložitve izpodbijane sodbe).

169. člen OZ se uporablja v zvezi z 246. členom OZ, po katerem se za povrnitev škode, nastale s kršitvijo pogodbene obveznosti, smiselno uporabljajo določbe tega zakonika o povrnitvi nepogodbene škode.

42N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 944 in 925.

43Glej D. Wedam Lukić, Pravdni postopek,, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba 2006, str. 395 do 398.

S tem je odgovorjeno tudi na pritožbeno sklicevanje na predloženo Strokovno mnenje Slovenskega inštituta za revizijo, iz katerega prav tako izhaja, da je zaradi zakonskih zahtev odstop od MSOV dopusten, pod določenimi pogoji pa tudi uporaba podatkov oziroma dogodkov, ki so nastali po datumu ocenjevanja.

Glede na sklenjeni izvensodni poravnavi naj bi namreč delavca pridobila pogojno terjatev do družbe, ki bi postala nepogojna v primeru, da družba ustvari dobiček iz poslovanja večji od 100.000,00 EUR. Pod določenimi pogoji, vezanimi na razmerja med X. CONSULTING in X. BPH, bi postala terjatev nepogojna in bi zapadla v plačilo takoj.

Terjatve do Y. INVEST v skupnem znesku 2.150.623 EUR izhajajo torej iz trditev X. BPH, ki ga zastopa prvotoženec.

47M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, druga knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 408.

48A. Galič, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, GV založba, 2010, str. 238.

Oceno vrednosti lastniškega kapitala X. BPH je izvedenka z drugo dopolnitvijo izvedenskega mnenja spremenila iz minimalno 2.580 tisoč EUR ter maksimalno 2.730 tisoč EUR, na minimalno 2.500 tisoč EUR ter maksimalno 2.700 tisoč EUR, kar za odločitev v tem sporu (glede na odločitev o "potencialnih sredstvih" in "potencialnih obveznostih" ter višino vtoževanega zneska) ni bilo bistveno.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 5/1, 7, 18, 18/1, 159, 169, 243, 243/2, 246, 300, 300/3, 316, 316/3, 329, 329/2, 352, 352/3, 360

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 97, 122, 122/4, 224, 224/1, 249, 261, 261/1, 360, 373, 373/2, 432, 432/3, 436, 440, 441, 443, 443/2, 443/3, 443/4, 443/5

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 76, 286b, 291, 291/2, 337, 337/1, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14

Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 263, 502, 502/6, 505, 505-8, 512, 513, 515, 515/4, 529, 529/2

Zakon o sodnem registru (1994) - ZSReg - člen 8

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 167, 167/2

Zakon o bančništvu (2006) - ZBan-1 - člen 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.