Jedro

Čeprav tožnika nista zavezanca za plačilo dohodnine, to ne pomeni, da sta iz istih razlogov lahko oproščena plačila pristojbine za gozdne ceste. Pogoje za neplačilo te pristojbine določa ZG, teh pogojev pa tožnika ne izpolnjujeta. Ker sta tožnika ugovarjala na opomin za plačilo sodne takse, je prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko jima je o odmeri takse izdali sklep, zoper katerega sta lahko vložila pritožbo.

Izrek

1. Pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 397/98-8 z dne 29.8.2000, se zavrne in se ta sodba potrdi.

2. Pritožba zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 397/98-14 z dne 26.10.2000, se zavrne in se ta sklep potrdi.

3. Tožnika sama trpita stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.10.1998, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Davčne uprave, Davčnega urada M., Izpostava M. z dne 19.11.1997. S to odločbo je bila tožniku kot zavezancu za davek od dohodka iz kmetijstva, ki sicer ne dosega zneska katastrskega dohodka, zaradi katerega bi morala plačati davek iz kmetijstva (27. člen Zakona o dohodnini), odmerjena le pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest po stopnji 6,90 % na podlagi 6. člena Uredbe o pristojbini za vzdrževanje gozdnih cest (Uradni list RS, št. 38/94, v nadaljevanju: Uredba) od letnega katastrskega dohodka gozdnih zemljišč v znesku 618,00 tolarjev.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da mora tožnik kot zavezanec (predstavnik gospodinjstva po 24. členu Zakona o dohodnini, ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 2/94, 7/97 in 44/96) plačati pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest, določeno z Uredbo, ki temelji na določbah 49. člena Zakona o gozdovih (ZG, Uradni list RS, št. 30/93). Ta pristojbina se po 6. členu Uredbe obračuna po stopnji 6,9 od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč. Ker je bil tožniku za leto 1997 ugotovljen katastrski dohodek gozdnih zemljišč v višini 8.958,50 tolarja, mu je bilo po stopnji 6,9 % od te osnove izračuna pristojbina za gozdno cesto v višini 618,00 tolarjev. Tožnika v tožbi nista navedla okoliščin, ki bi na odločitev v tem postopku vplivale, zato je bilo treba njuno tožbo zavrniti kot neutemeljeno.

Z izpodbijanim sklepom pa je prvostopno sodišče tožnikoma odmerilo sodno takso v skupni višini 21.000,00 tolarjev, in sicer kot takso za tožbo v znesku 4.500,00 tolarjev, takso za opomin v znesku 1.500,00 tolarjev in takso za sodbo v znesku 15.000,00 tolarjev, ter določilo rok 15 dni za plačilo sodne takse. Ta sklep je sodišče izdalo, ker je ugovor tožnikov na opomin za plačilo takse štelo za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse. Pri tem se je sklicevalo na 3., 4. in 26. člen Zakona o sodnih taksah (ZST, Uradni list SRS, št. 1/90-pb, in Uradni list RS, št. 14/91-I, 38/96, 20/98 in 70/2000).

Tožnika vlagata pritožbo zoper sodbo in se pri tem sklicujeta na razloge, navedene v tožbi. Vztrajata pri tem, da jima je prispevek za vzdrževanje gozdnih cest odmerjen nezakonito, saj sta po zakonu oproščena vseh dajatev iz kmetijstva, zato bi morala biti tudi pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Predlagata, da se izpodbijana sodba razveljavi ter da se stroški postopka in plačilo sodnih taks naložijo toženi stranki.

V pritožbi zoper sklep tožnika navajata, da sta upokojena in mislita, da jima je plačilo sodnih taks naloženo nepravično. Navajata, da nista terjala izdaje odločbe o odmeri sodne takse, da takšne takse ne dolgujeta in je tudi nista v stanju plačevati, zlasti pa ugovarjata prisilni izterjavi in kazenski taksi. Menita, da nista dolžna plačati pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, še toliko manj pa potem kakršnihkoli taks, ki so v zvezi s tem nastale. Sklicujeta se na svoje številne vloge, ki pa jim ni ugodeno. Ker nista zahtevala izdaje odločbe o odmeri sodnih taks, predlagata, da ta sklep pritožbeno sodišče razveljavi. Glede na vse to tudi menita, da bi bilo treba tudi takso za pritožbo zoper ta sklep naložiti nasprotni stranki.

Tožena stranka na pritožbo zoper sodbo ni odgovorila.

Pritožbi nista utemeljeni.

K točki 1. izreka: V obravnavanem primeru je sporen obračun pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, ki jo je tožnikoma na podlagi 47. člena Zakona o gozdovih in 6. člena Uredbe odmeril davčni organ z odmerno odločbo, s katero jima je odmeril tudi davek iz kmetijstva.

To pristojbino je dolžan plačati vsak lastnik gozda, fizične in pravne osebe, pri čemer se pristojbina ne plačuje od varovalnih gozdov in gozdov v območjih, ki s cestami niso odprta. Tožnika ves čas postopka niti nista zatrjevala, da bi bili njuni gozdovi varovalni oziroma, da bi bili v območjih, ki s cestami niso odprta. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča zavezanca za plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, in sicer po stopnji 6,9 % od katastrskega dohodka gozdnih zemljišč. Ker je bil ta dohodek za leto 1997 ugotovljen v posebnem postopku v višini 8.958,50 tolarjev, jima je pristojbina za vzdrževanje gozdnih cest odmerjena v pravilni višini 618,00 tolarjev.

V obravnavanem postopku, ko gre zgolj za odmero davka iz dohodka od kmetijstva in pa pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest, tožnika ne moreta uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na višino ugotovljenega katastrskega dohodka, ker je to predmet posebnega postopka.

Neutemeljeni so tudi njuni pritožbeni ugovori, da jima pristojbine ne bi bilo treba plačati, ker jima ni treba plačati davka iz kmetijstva. Gre za dve javni dajatvi, ki sta urejani vsaka v posebnih predpisih. Zato ni mogoče ugodnosti, ki so vsebovane v Zakonu o dohodnini (v tem primeru v 27. členu Zakona o dohodnini, po katerih znaša stopnja davka iz kmetijstva 0 % od osnove, ki znaša do 30 % povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji v preteklem letu, v to skupino spadata tudi tožnika glede na ugotovljeni katastrski dohodek iz gozdnih zemljišč), uporabljati tudi v postopku odmere in plačila pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest. Pogoji in oprostitve plačila te pristojbine so namreč navedeni v ZG in v Uredbi. Da pogoji za obračun in plačilo pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest v tem primeru ne bi bili izpolnjeni, ne izhaja niti iz uradnih evidenc niti tega ne zatrjujeta tožnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sodbo prvostopnega sodišča in je to sodbo potrdilo.

K 2. točki izreka: Pritožbeno sodišče meni, da je sklep prvostopnega sodišča o odmeri sodne takse pravilen in zakonit. Po 1. odstavku 27. člena ZST je sodišče na zahtevo stranke dolžno izdati odločbo o odmeri takse.

Glede na to, da sta tožnika ugovarjala opominu za plačilo sodne takse za tožbo in sodbo, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko jima je te takse odmerilo z odločbo. Z njo je odmerilo takso za tožbo, opomin in za sodbo v pravilnih višinah in za plačilo takse postavilo ustrezen rok. Svojo odločitev pa je pravilno utemeljilo s 3., 4. in 26. členom ZST. Zoper opomin za plačilo sodne takse namreč ni mogoča pritožba, pač pa je ta možna zoper odločbo o odmeri sodne takse. Z izdajo odločbe je bila torej tožnikoma dana priložnost, da se zoper odmero taks pritožita.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov zoper sklep prvostopnega sodišča in je ta sklep potrdilo.

K 3. točki: Pritožbeno sodišče je zavrnilo zahtevo tožnikov, da se stroški postopka, med katere spada tudi sodna taksa za pritožbo, naložijo v plačilo nasprotni stranki. V skladu s 3. členom ZST mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo kakšnega dejanja, torej v tem primeru tožnika. Tudi sicer v upravnem sporu, kadar sodišče presoja le zakonitost upravnega akta, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru, na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Torej že glede na to določbo ZUS, tudi če bi tožnika s pritožbo uspela, stroškov postopka, med katere spada tudi plačilo sodnih taks, glede na določbo 3. odstavka 23. člena ZUS ne bi bilo mogoče naložiti toženi stranki oziroma prvostopnemu sodišču.