Jedro

V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožena stranka v konkretnem primeru postopala nezakonito, ko je posest razlastitvenemu zavezancu (predniku tožnikov) najprej odvzela in nato na njem zgradila infrastrukturo (cesto), ne da bi bil prej izveden (in dokončan) razlastitveni postopek (op. ki ga je imela edino toženka upravičena zahtevati), ali speljan postopek odkupa po pogodbi. Ker se toženka ni poslužila zakonitega vrstnega reda opravil, je podan temelj za prisojo (tudi) nadomestila koristi zaradi nezmožnosti uporabe odvzetih zemljišč (poleg odškodnine za razlaščeno nepremičnino).

Dejansko stanje nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev je treba pri dejanski razlastitvi razlagati tako, da se upošteva ovrednotenje glede na namembnost in stanje razlaščene nepremičnine ob dejanskem odvzemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek prisojenih pravdnih stroškov 2.491,76 EUR nadomesti z zneskom 1.763,44 EUR.

II. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna vsakemu tožencu plačati 16.659,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe 3. 3. 2017 dalje (I. točka izreka). Tožnikom je zato naložilo, da toženi stranki povrnejo pravdne stroške v znesku 2.491,76 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagajo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzemajo svoje tožbene trditve. Poudarjajo, da je sodišče za določitev uporabnine upoštevalo namembnost zemljišč ob dejanski razlastitvi. Na glavni obravnavi so bili stranke seznanjeni, da bo v nadaljevanju postopka postavljen izvedenec, a ne katere stroke. Sodišče je s sklepom, zoper katerega ni posebne pritožbe, postavilo izvedenca za ekonomiko in realizacijo gozdarstva, ki je ocenil uporabnino za sporne nepremičnine kot gozdne površine. Izvedenskemu mnenju, ki je bilo podlaga za odločanje, tožniki niso mogli ugovarjati, saj so za svoje trditve glede temelja ob konkretiziranem izračunu višine zahtevane odmene predlagali izvedenca gradbene stroke. Šele po izdelavi izvedenskega mnenja so lahko tožniki ugovarjali vrsti postavljenega strokovnjaka. Tožniki so na zadnjem naroku za glavno obravnavo vztrajali pri postavitvi izvedenca gradbene stroke. Ker se sodišče o tem dokaznem predlogu ni izjasnilo, zavrnitve dokaza pa tudi ni obrazložilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Sodišče bi moralo postaviti izvedenca gradbene stroke, ker so tožniki izvedeli, da so dejansko izgubili lastnino na spornem zemljišču šele takrat, ko je bila cesta zgrajena, to je leta 1981. Pred tem razlastitve ali sklenjene pogodbe namesto razlastitve ni bilo. Z gotovostjo pa so izvedeli za izgubo lastnine leta 1997, ko je bil sprejet odlok o kategorizaciji ceste v magistralno cesto. Takrat je bilo sporno zemljišče zazidljivo in bi se moralo oceniti kot zazidljivo. Podlaga za takšno razlago ponuja odločba VS RS II Ips 874/2009 in sodba ESČP Guiso-Gallisay proti Italiji z 22. 12. 2009. Opustitveno ravnanje države v zvezi z izvedbo razlastitvenega postopka predstavlja civilni delikt, ki utemeljuje njeno odgovornost in so zato tožniki upravičeni do odškodnine v vrednosti primerljivega zemljišča v stanju ob dejanski razlastitvi, torej gradbene parcele namenjene gradnji ceste. V trenutku dejanske razlastitve sporna zemljišča niso bila več kmetijska zemljišča. Odškodnina za dejansko razlaščeno nepremičnino v primeru nezakonitega ravnanja mora imeti tudi preventivni namen. Ker gre pri lastnikih zemljišč, ki so bili dejansko razlaščeni brez predhodne uvedbe razlastitvenega postopka, za neenak položaj v primerjavi s tistimi, katerim je bilo zemljišče odvzeto za neko odmeno, je treba dejanskim razlaščencem dati primerno odškodnino, ki naj ima tudi preventivni namen v zvezi z ravnanjem državnih organov. Za dejansko razlastitev je pomemben trenutek, ko se je videlo in občutilo, da tožniki dejansko ne morejo izvrševati lastninske pravice. Sodišče bi moralo pred postavitvijo izvedenca sprejeti obvezno stališče, da gre za odvzem gradbene parcele in postaviti temu ustreznega strokovnjaka. Razlastitev ni bila izpeljana v skladu z zakonom, zato bi moralo sodišče poleg valorizirane odškodnine prisoditi tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od dejanskega odvzema nepremičnine dalje kot pavšalno nadomestilo za uporabo tujega denarja. Odmena se mora ravnati po izhodišču, kot da gre za gradbene parcele. Ravnanje države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka, je potrebno ovrednotiti v okviru presoje, ali gre razlastitvenemu zavezancu odmena zaradi nezmožnosti uporabe odvzetih zemljišč in če, v kakšni višini. ESČP in Vrhovno sodišče izhajata iz uveljavljenega razlikovanja med primeri nedopustne razlastitve, ki zahtevajo polno odškodnino in primeri, ko je razlastitev sicer dopustna in ji za njeno zakonitost manjka le plačilo odškodnine. Ustrezna odškodnina je v višini valorizirane tržne vrednosti zemljišča v času odvzema posesti, z obrestmi, od dejanske razlastitve naprej in to kot odmena za nezmožnost uporabe v času dejanskega odvzema do plačila odškodnine. Tožniki so navedli več trditvenih podlag, sodišče pa bi moralo uporabiti pravilno materialno pravo, na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tožniki so podali različna vrednotenja teh zemljišč. Izračun upoštevajoč gradbeno parcelo temelji na predpravdni cenitvi sodnega izvedenca. Glede na določbe Zakona o cestah (ZCes-1) in Zakona o graditvi objektov (ZGO-1) se zastavlja vprašanje, kako je lahko investitor, ki je zgradil cesto na tujem zemljišču, pridobil gradbeno dovoljenje.

Tožniki izpodbijajo tudi stroškovno odločitev. Menijo, da je sodišče nepravilno upoštevalo za podlago določitve vrednosti obravnavanega spornega predmeta vrednost spora opredeljenega v tožbi, saj je toženka med postopkom delno pripoznala in izpolnila tožbeni zahtevek. Plačala je več kot 22 % terjanega zneska, kar pomeni, da so tožniki v postopku delno uspeli. Sodišče bi moralo glede na dosežen uspeh odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naložiti tožnikom, da povrnejo toženi stranki le ustrezen del stroškov. Opozarjajo še, da toženki ne gredo stroški zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja na narok, ker ima sedež v neposredni bližini sodišča. 3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena, in sicer le glede stroškov postopka, sicer pa ni utemeljena.

5. Tožniki s tožbo uveljavljajo plačilo nadomestila koristi zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnine zaradi toženkinega protipravnega posega v njihovo lastninsko pravico v obdobju, ki ga zajema tožba. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da so bili tožniki vse do leta 2016 lastniki treh nepremičnin, na katerih je bila v letu 1981 zgrajena cesta, ki se je v letu 1997 prekategorizirala v magistralno cesto, leto kasneje pa v državno cesto. Pred odvzemom nepremičnin v posest ni prišlo do razlastitvenega postopka, saj so pravdne stranke šele 7. 7. 2016 sklenile tri Pogodbe namesto razlastitve, po katerih je toženka tožnikom izplačala 34.027,38 EUR odškodnine za razlastitev teh nepremičnin. V odgovoru na tožbo je toženka delno pripoznala tožbeni zahtevek do višine 14.100 EUR za vse tri tožnike skupaj, zato je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo na podlagi pripoznave. Tožena stranka je tudi izplačala vsakemu tožniku eno tretjino pripoznanega zneska na račun vtoževane uporabnine za te nepremičnine.

6. Tožniki v tej zadevi uveljavljalo uporabnino še v preostalem in nepripoznanem delu (49.978,02 EUR) za čas od 3. 3. 2012 do izplačila odškodnine za razlaščene nepremičnine (15. 9. 2016). Ker ne gre za vprašanje (načina) določitve in prisoje odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj so bile Pogodbe namesto razlastitve z dne 7. 7. 2016 sklenjene in pogodbena vrednost zemljišč, ki so jim bila odvzeta, tudi izplačana, so vse pritožbene navedbe v tej smeri odveč. Tožniki očitno mešajo pojem odškodnina za razlaščeno nepremičnino, ki je bila tožnikom že izplačana, od pojma nadomestilo/odškodnina zaradi nemožnosti uporabe nepremičnine v času od dejanskega odvzema posesti do izvedbe razlastitvenega postopka. Zato se tudi neutemeljeno sklicujejo na odločbo VS RS II Ips 874/2009, iz katere izhaja, da mora odškodnina v primeru nezakonitega razlastitvenega postopka (v primeru dejanske razlastitve) učinkovati preventivno in da se pri določitvi višine odškodnine za razlaščeno nepremičnino ne upošteva vrednosti tistega, kar je razlastitveni upravičene zgradil na nepremičnin, kot tudi neutemeljeno izpostavljajo v kakšni višini pripada odškodnina razlastitvenemu zavezancu, sklicujoč se na trenutek/čas, ko je mogel z gotovostjo ugotoviti, da je izgubil lastninsko pravico.

7. Pritožba sicer pravilno izpostavlja, da je treba ravnanje države, ki ni izvedla zakonitega razlastitvenega postopka ovrednotiti v okviru presoje, ali gre razlastitvenemu zavezancu odmena zaradi nezmožnosti uporabe odvzetih zemljišča in če da, v kakšni višini, a je to sodišče prve stopnje tudi storilo. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je tožena stranka v konkretnem primeru postopala nezakonito, ko je posest razlastitvenemu zavezancu (predniku tožnikov) najprej odvzela in nato na njem zgradila infrastrukturo (cesto), ne da bi bil prej izveden (in dokončan) razlastitveni postopek (op. ki ga je imela edino toženka upravičena zahtevati), ali speljan postopek odkupa po pogodbi. Ker se toženka ni poslužila zakonitega vrstnega reda opravil1, je podan temelj za prisojo (tudi) nadomestila koristi zaradi nezmožnosti uporabe odvzetih zemljišč (poleg odškodnine za razlaščeno nepremičnino).2

8. Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik (lastnik) po 198. členu OZ ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, da mu nadomesti korist, ko jo je imel od uporabe. Zahtevek za plačilo nadomestne koristi iz 198. člena OZ predstavlja konkretizacijo enega od primerov iz 190. člena OZ. Za uspešnost zahtevka po 198. členu OZ je zato med drugim potrebno dokazati korist na strani tistega, ki tujo stvar uporablja ter (realno in konkretno) prikrajšanje na strani tistega, ki stvari ne uporablja. Tožniki so svoje prikrajšanje zaradi toženkinega ravnanja utemeljevali s trditvami, da je enako višini tržne najemnine za primerljivo stavbno/zazidljivo zemljišče, opirajoč se na tržne podatke za najem takšnih nepremičnin, na podatke o prihodkih tožene stranke iz naslova letnih dajatev za uporabo cest in na običajno plačilo za stavbno pravico. Tožniki niso zahtevali kot odmeno za uporabo njihovih zemljišč plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska odškodnine, o kateri sta se pravdni stranki sporazumeli v pogodbi namesto razlastitve.3

9. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razbrati, da med pravdnimi strankami ni bilo sporno, da je že ob dejanskem odvzemu zemljišč iz posesti tedanje lastnice obstajala javna korist. Od odvzema so se nepremičnine pričele uporabljati za potrebe izgradnje ceste, kakšno kategorizacijo je cesta kasneje pridobivala ni odločilno. Dejstvo je, da tožniki oziroma njihova pravna prednica od izgradnje ceste teh zemljišč niso mogli uporabljati ali dajati v najem.

10. Srž pritožbe je še vedno vprašanje (med pravdnima strankama sporno) namembnosti odvzetih nepremičnin, ki naj se upošteva pri določitvi nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin. Iz ugotovitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo zemljišče pred neupravičenim odvzemom in uporabo tako po namembnosti kot dejanski rabi (stanju) gozdno zemljišče, po odvzemu pa se uporablja kot cesta. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je pri določitvi višine nadomestila za uporabo nepremičnine v takšni situaciji bistven namen, za katerega se je zemljišče pred razlastitvijo uporabljalo. Dejanska razlastitev je nastopila v trenutku, ko je država dejansko odvzela nepremičnine za izgradnjo ceste, kar je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje vse v letu 1981. Dejansko stanje nepremičnine ob uvedbi postopka za razlastitev je treba pri dejanski razlastitvi razlagati tako, da se upošteva ovrednotenje glede na namembnost in stanje razlaščene nepremičnine ob dejanskem odvzemu. Prikrajšanje razlaščenca kot enega izmed pogojev za uveljavitev zahtevka mora biti konkretno in realno. Če bi bilo nadomestilo za uporabo nepremičnin v takem primeru odvisno od namena, za katerega ga je uporabila tožena stranka (razlastitveni upravičenec), torej za gradnjo ceste, to ne bi bilo v nikakršni povezavi z možnostmi izkoriščanja zemljišč, ki jih je imela na voljo pravna prednica tožnikov (sedaj tožnikov). Čeprav so se nepremičnine po odvzemu uporabljale za namen infrastrukture (stavbnega zemljišča), prikrajšanja ni mogoče graditi na stanju nepremičnine, ki ga je izboljšala toženka. Zato ni pomembno, kdaj so tožniki oziroma njihova pravna prednica vedeli, da ne morejo izvrševati lastninske pravice. Če jih tožena stranka ne bi odvzela brez pravne podlage, bi jih lahko tožniki uporabljali vse do sklenitve pogodbe namesto razlastitve, kar pomeni, da bi jih lahko v tem času dajali tudi v najem, a le kot gozdno zemljišče. In to je lahko realna opcija konkretnega in realnega prikrajšanja. Tako je treba pri vrednosti izračuna (tržne) najemnine/uporabnine za neupravičeno uporabo nepremičnin upoštevati stanje ob razlastitvi, to je stanje nepremičnin preden je bila na njih zgrajena cesta (kot stavbni objekt).

11. Ker ob dejanski razlastitvi ni šlo za stavbno zemljišče, je bilo postopanje sodišča prve stopnje s postavitvijo izvedenca gozdarske stroke, ki je za vtoževano obdobje izračunal tržno nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe gozdnih zemljišč, pravilno, čeprav sodišče na naroku ni pojasnilo, izvedenca katere stroke bo postavilo. Glede na pravilno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, ki je terjalo postavitev ustreznega izvedenca, v izpodbijani sodbi ni bilo dolžno še izrecno zapisati, da zavrača dokazni predlog tožnikov po postavitvi strokovnjaka gradbene stroke. Očitana kršitev določb pravdnega postopka zato ni podana.

12. Ker je bilo z izvedencem ugotovljeno, da najemnina/zakupnina za celotno vtoževano obdobje znaša občutno manj, kot je tožena stranka že plačala tožnikom na podlagi pripoznave delnega zahtevka zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v tem obdobju, je bil zahtevek v preostalem delu pravilno zavrnjen.

13. Pritožba pa je utemeljena v zvezi z odmero stroškov postopka. Sodišče prve stopnje zmotno temelji stroškovno odločitev na določbi 157. člena ZPP, saj iz podatkov spisa ne izhaja, da je toženka že pred vložitvijo tožbe privolila v izpolnitveno dejanje. Zato je treba šteti, da je dala povod za tožbo. Ker je tožena stranka pripoznala tožbeni zahtevek v odgovoru na tožbo, v preostalem delu zahtevka pa je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je tožeča stranka v pravdi zmagala deloma, in je zato podlaga za odločitev o stroških postopka drugi odstavek 154. člena ZPP. V konkretnem primeru je treba upoštevati, da je postopek potekal v dveh fazah. V prvi fazi, ko je tožbeni zahtevek in s tem vrednost spora znašala 64.078 EUR, so tožniki glede na delno pripoznavo zahtevka v višini 14.100 EUR v pravdi uspeli s 22 % in so tako upravičeni (na podlagi predloženega stroškovnika in upoštevajoč v tožbi priglašene stroške) do temu ustreznega dela stroškov (1100 odvetniških točk4 za sestavo tožbe in 220 točk za zastopanje več strank - 3. odst. 7. člena Odvetniške tarife (OT, Ur. l. 2/2015), 20 EUR materialnih stroškov - 3. odst. 11. člena OT, povečano za 22 % DDV), kot tudi del sodne takse za tožbo (1.227 EUR), in sicer v skupnem znesku 435,17 EUR. V drugi fazi postopka, ko je tožbeni zahtevek znašal 49.978 EUR in tožniki z njim niso uspeli, je toženka upravičena do povrnitve vseh stroškov postopka, a od zmanjšane vrednosti predmeta spora. Gre za stroške, ki jih je v izpodbijani sodbi priznalo sodišče prve stopnje in jih pritožniki konkretno ne izpodbijajo (za odgovor na tožbo 1000 točk, za prvo pripravljalno vlogo 1000 točk, za drugo pripravljalno vlogo 750 točk, za pristop na prvi narok za glavno obravnavo 1000 točk, za pristop na drugi narok 500 točk, 20 točk za izjavo in predlog, za pristop na tretji narok 500 točk, kar ob vrednosti točke znaša 2.189,43, skupaj z materialnimi stroški (9,18 EUR). Ni pa toženka upravičena do povrnitve stroškov za odsotnost iz pisarne v času potovanja na narok, kot pravilno opozarja pritožba, saj se ti stroški priznavajo za čas potovanja z drugega kraja do sedeža sodišča. Skupaj toženkini pravdni stroški, nastali v drugi fazi postopka, znašajo 2.198,61 EUR. Po medsebojnem pobotu stroškov obeh strank, je toženka upravičena do povrnitve 1.763,44 EUR.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v stroškovnem delu spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov ustrezno zmanjšalo (358. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Na podlagi 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da tožniki krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, saj so s pritožbo uspeli le glede stranske terjatve, glede česar niso nastali posebni stroški.

1 Po ureditvi razlastitvenega postopka v letu 1981, ko je tožena stranka prevzela nepremičnine v posest, je bilo zaporedje pravdnih dejanja ravno obrnjeno. 2 Glej odločbe VS RS II Ips 213/2013, III Ips 46/2014 in druge. 3 Toženka je v okviru pripoznanega dela tožbenega zahtevka tožnikom izplačala znesek obračunanih obresti od prejete odškodnine za vse tri tožnike za čas petih let. 4 Ob izdaji izpodbijane sodbe je bila veljavna vrednost odvetniške točke 0,459 EUR.