Jedro

Glede vprašanja ali je dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodbe, predstavlja besedna zveza: „najpozneje do 30.11.2008“ potreben konkretni dejanski stan za uporabo zakonskega dejanskega stanu iz 4. odstavka 104. člena OZ. Fiksnost roka izhaja že zgolj iz besedne zveze. Ker je takšno besedilo zapisal celo notar, ki je zgolj povzel soglasno voljo pogodbenih strank, obstaja nedvoumen tudi pravni pomen tega zapisa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo razširitev tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka. S sodbo pa je razsodilo, da je prodajna pogodba, sklenjena, dne 9. 4. 2008 med tožečo stranko in toženo stranko razvezana. Toženi stranki je naložilo, da tožečima strankama plača denarni znesek v višini 28.705,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, v petnajstih dneh. O stroških postopka je odločilo tako, da je tožena stranka dolžna tožečima strankama povrniti stroške pravdnega postopka v višini 2.107,70 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v petnajstih dneh.

2. Zoper navedena sklep in sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani napadeno sodbo v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da napadeno sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje pred drugim sodnikom. V zvezi z izpodbijanim sklepom navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo. Enake razloge navaja v zvezi z izpodbijano sodbo. V obširni pritožbi povzema tako razloge izpodbijane sodbe, kot tudi navedbe pravdnih strank, podane v vlogah. Poudarja, da je v odgovoru na tožbo, v prvem pripravljalnem spisu in drugem pripravljalnem spisu natančno pojasnila, zakaj meni, da v prodajni pogodbi sklenjeni v obliki notarskega zapisa notarja D., pod opr. št. SV 229/2008, z dne 9. 4. 2008, izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe. Predlagala je številne dokaze, do katerih pa se sodišče sploh ni opredelilo in je v razlogih sodbe zgolj pavšalno zapisala, da je po izvedenem dokaznem postopku (vpogled v listine in zaslišanje strank) vse ostale dokazne predlog zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba teh dokazov za pravilno popolno ugotovitev dejanskega stanja ni potrebna. Tožeča stranka je v tožbi v izreku navajala, da je prodajna pogodba razvezana dne 25. 2. 2009. V tretjem pripravljalnem spisu pa je tožbeni zahtevek pod I/1 modificirala in navajala, da je pogodba razdrta dne 26. 2. 2009 (glej I/1 tretjega pripravljalnega spisa), v podrejenem zahtevku istega spisa, pa da je pogodba razdrta z dne 6. 3. 2009 (glej II/1 tretjega pripravljalnega spisa). Prvostopno sodišče pa ni navedlo niti enega stavka, kljub dejstvu, da je iz izreka sodbe II/1 razvidna ugotovitev, da je sodišče razsodilo, samo da je pogodba razvezana. Zakaj je izpustilo datum iz tožbenega zahtevka, ki ga tožena stranka zgoraj citira, pa v ničemer in z ničemer ni obrazložilo, zaradi česar je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti. Bistveno vprašanje je, ali šteti pri prodajni pogodbi, ki sta jo sklenili pravdni stranki, da je izpolnitev obveznosti v določenem roku, bistvena sestavina pogodbe. Tožena stranka je v svojih vlogah jasno navedla, da pogodbeni rok, kot ga navaja tožeča stranka o izročitvi predmeta pogodbe dne 30. 11. 2008 ni bistvena sestavina pogodba, zato pogodba ne more biti razdrta po samem zakonu, prav tako ni nobenega razloga za odstop od pogodbe na način, kot to navaja tožeča stranka, saj je treba upoštevati drugi odstavek 105. člena Obligacijskega zakonika, kar pomeni, da bi tožeča stranka morala dati toženi stranki primeren dodaten rok za izpolnitev, če bi hotela odstopiti od pogodbe. Postavljeni rok iz dopisa z dne 17. 2. 2009 in 18. 2. 2009 pa v gradbeništvu ne pomeni primernega roka za izpolnitev, katere posledica je odstop od pogodbe. Pravdni stranki sta podpisali prodajno pogodbo, katerega predmet je stanovanje, ki je navedeno v prodajni pogodbi. Poleg predmeta pogodbe, kupnine, sta dogovorili tudi primopredajo predmeta pogodbe in sicer najkasneje do 30. 11. 2008 in dogovorila v točki 6 pogodbe primer, če prodajalec po svoji krivdi ne preda predmetnih nepremičnin, pogodbeno kazen za vsak dan zamude. Ne v prodajni pogodbi, ne v splošnih pogojih prodaje ni določeno, da predstavlja rok izročitve nepremičnine fiksen in bistveni del pogodbe, kot tudi ne, da se šteje pogodba za razdrto, če pride prodajalec v zamudo z izročitvijo nepremičnine. Če bi pravdni stranki res imeli v mislih, da je rok izpolnitve bistvena sestavine pogodbe (104. člen OZ), bi to zapisali, kot tudi, da je v primeru neizpolnitve pogodbe ta razvezana po samem zakonu. Tožena stranka je opozarjala, da prodajne pogodbe ni pisal kdorkoli, temveč notar, ki je oseba javnega zaupanja. Pisal jo je torej strokovnjak, ki bi zagotovo, če bi bila volja pogodbenih stranka takšna, kot jo zatrjuje tožeča stranka, glede roka, tudi zapisala, da je izpolnitev obveznosti predmeta pogodba bistvena sestavina pogodbe in tudi pogodbene stranke opozoril na posledice, da je pogodba po samem zakonu razdrta, če izpolnitev obveznosti v določen roku ni. Pričevanje notarja D. iz B. bi zato zagotovo odločujoče razjasnilo vse dvome in odpravilo vse nejasnosti in trditve, ki jih zatrjuje tožeča stranka. Zakaj sodišče ni zaslišalo notarja D., ki je avtor prodajne pogodbe v obliki notarskega zapisa, ni jasno, po mnenju tožene stranke pa tudi nerazumljivo. Notar je povsem jasno zapisal na drugi strani notarskega zapisa v zadnjem odstavku, da je pred sestavo notarske listine udeležencem na razumljiv način opisal vsebino in pravne posledice pravnega posla in jih opozoril na znana in običajna tveganja, v zvezi s sklenitvijo takšnega pravnega posla. Navedeni zapis povsem jasno nakazuje, da si je notar vzel čas in strankam kot je zapisal obrazložil vsebino in pravne posledice in v primeru dvoma, glede tega ali predstavlja rok izročitve nepremičnin fiksen in bistveni del pogodbe, bi sodišče najmanj, zaradi korektnosti in kontradiktornosti postopka moralo zaslišati notarja, kar je tožeča stranka predlagala v odgovoru na tožbo. Pričevanje notarja bi zagotovo bistveno in pomembno prispevalo k razrešitvi vprašanja, ki je bistveno za razsojo v predmetni zadevi, ali je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe in zakaj ni zapisal, da predstavlja rok izročitve nepremičnine fiksen in bistveni del pogodbe, kot tudi zakaj ni zapisal, da se šteje pogodba za razdrto, če pride prodajalec v zamudo za izročitev nepremičnine. Moral bi tudi obrazložiti, zakaj sta se pogodbeni stranki dogovorili, če nastopi primer, da prodajalec po svoji krivdi ne proda nepremičnin, za plačilo pogodbene kazni. Sodišče brez argumentov zgolj na podlagi trditve tožeče stranke navaja, da besedna zveza „najpozneje do 30. 11. 2008“ nakazuje na fiksno obveznost, katere posledica je razdrtje pogodbe zaradi nespoštovanja te obveznosti. Takšen zaključek je neutemeljen in z ničemer izkazan in dokazan. Na to kažejo številna dejstva in predlagani dokazi tožene stranke, ki jih sodišče ni upoštevalo niti izvedlo in tudi ni utemeljilo, zakaj vsakega izmed predlaganih dokazov ni izvedlo. Na glavni obravnavi dne 29. 9. 2010 je razpravljajoča sodnica prvo tožnico najprej vprašala „Ali vam je bilo zelo pomembno, da se v kupni pogodbi določi končni rok za izročitev stanovanja“. Prvo tožnica je na to vprašanje, kot je to razvidno iz zapisnika odgovorila, da je bil zanjo in njenega moža zelo pomembno, kdaj bo stanovanje dokončano in izročeno in da sta zaradi določenega datuma se tudi odločila za nakup. V bistvu je povedala, da je zanjo bil rok izročitve stanovanja bistvena sestavina pogodbe. Na isto vprašanje pa je toženec odgovoril drugače. Za presojo ali je rok izročitve bistvena sestavina pogodbe so odločujočega pomena tudi dejanja, ki so se zgodila po poteku roka, to je po 30. 11. 2008. V prvem odstavku 104. člena OZ je navedeno, da če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodba, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu. V drugem odstavku istega člena pa je navedeno: vendar lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev. V tretjem odstavku istega člena je navedeno: če upnik zahteva izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe. Dejstva, ki so pomembna pa so sledeča: tožnika sta po sklenitvi prodajne pogodbe zahtevala prostorsko spremembo, zaradi česar je tožena stranka za predmet pogodbe morala spremeniti projektno dokumentacijo PGD/PZI, kar je bilo sodišču predloženo, v celoti je bilo tudi realizirano naročilo tožnikov, po odstranitvi predelne stene in ostalega, kar je navedeno v prvi pripravljalni vlogi tožene stranke v točki sedem na strani štiri. Prvo pisanje po sklenitvi prodajne pogodbe je bilo, ko je tožena stranka naslovila na tožečo stranko dopis, z dne 17. 11. 2008. Iz vsebine tega dopisa je razvidno, da tožena stranka obvešča tožečo stranko o zamiku prodaje stanovanj (navedeno pismo je tožena stranka priložila k odgovoru na tožbo z dokazom, da je bilo tudi poslano tožeči stranki). Postavlja se vprašanje, zakaj bi tožena stranka pisala pismo tožeči stranki, če bi bil rok bistvena sestavina pogodbe in bi bila pogodba razdrta po samem zakonu. Tožeča stranka je bila torej pred potekom pogodbenega roka (30. 11. 2008) pismeno obveščena, da pogodba v navedenem roku ne bo izpolnjena. Drugo pisanje po sklenitvi prodajne pogodbe je bil dopis z dne 4. 12. 2008 tožene stranke tožeči stranki s pozivom k podpisu aneksa k prodajni pogodbi, iz katerega je jasno razvidno, da se tožečo stranko poziva zaradi spremembe pogodbenega roka k podpisu aneksa za določitev novega roka. Tudi za ta dopis je predloženo dokazilo o oddani poštni pošiljki. Tretje pisanje po sklenitvi prodajne pogodbe je bil dopis z dne 2. 2. 2009 tožene stranke tožeči stranki. Tožeča stranka je bila obveščena, da se bo dne 5. 2. 2009 in 6. 2. 2009 (v dopisu pomotoma zapisana letnica pri datumu 5. 2. 2008) pričel predogled stanovanj. Tudi za ta dopis je predloženo dokazilo o oddaji iz poštne knjige. To pismo ima podlago v gradbenem dnevniku, v katerem je jasno napisano, da so dela končana na dan 2. 2. 2009 (glej gradbeni dnevnik). Tožeča stranka je predložila dopis z dne 17. 2. 2009, iz katerega je razvidno, da ta poziva toženo stranko po odvetniku M., da nepremičnino, ki je predmet pogodbe tej izroči najkasneje do 25. 2. 2009, sicer bo štela, da je pogodba po samem zakonu razdrta. Tega pisma tožena stranka nikoli ni prejela, je pa izkazala in dokazala, da je prejela od odvetnika M. dopis z dne 18. 2. 2009 z isto vsebino kot v pismu z dne 17. 2. 2009, z razliko, da ta zahteva izročitev predmeta pogodbe najkasneje do 26. 2. 2009. Da je prejela drugo pismo, ji je tožeča stranka tudi izkazala in dokazala s predložitvijo tega pisma in z dokazilom knjige o prejetih pošiljkah. Tožena stranka je nadalje predložila dopis z dne 25. 2. 2009 z dokazilom o oddaji te pisemske pošiljke priporočeno s povratnico. Iz tega dopisa je razvidno, da je bil tožeči stranki poslan poziv o prevzemu stanovanja nove stanovanjske soseske S., ki se bo vršil dne 6. 3. 2009 ob 10.00 uri. V dopisu je bila tožeča stranka posebej obveščena, da se pregleda nepremičnine in se kljub vabilu ni udeležila. Ta je bil sporočen z dopisom tožene stranke z dne 2. 2. 2009 (glej zgornjo točko 2) in bila tudi posebej opozorjena na posledice, če se prevzema z dne 6. 3. 2009 ob 10.00 uri ne bo udeležila v smeri, da bo tožena stranka na podlagi 4. točke 19. člena ZVKSES štela, da je izročitev opravljena. Tožeča stranka si je po podpisu pogodbe, v času gradnje, stanovanje večkrat ogledala. V celoti je vedela in videla, kako napreduje gradnja. Razen pisma z dne 18. 2. 2009 (samo tega je tožena stranka prejela in ne tistega z dne 17. 2. 2009), tožeča stranka toženi stranki ničesar drugega ni sporočila ali jo o čemerkoli drugem obvestila. V pismu z dne 18. 2. 2009 pa je tožena stranka tožeči stranki postavila rok za izpolnitev pogodbe. Iz poštne knjige o prejemu pošiljk je razvidno pod št. 65, da je navedeno pismo tožena stranka prejela 24. 2. 2009 in je torej imela rok za izpolnitev le dva dni. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo tudi navedla, da se je dne 6. 3. 2009 prevzema stanovanja udeležila prvo tožnica R. D. in pooblaščenec tožečih strank odvetnik M.. Pred pričetkom ogleda je odvetnik M. postavil zahtevo po dokumentaciji za prevzem, ki jo je pooblaščenec tožene stranke J. G. imel pri sebi, kot je razvidno iz zapisnika o prevzemu in jo ponudil odvetniku M. v pregled. Odvetnik je v nadaljevanju dejal, da dokumentacije ne potrebuje na vpogled, prvo tožnica je z odvetnikom prišla v stanovanje, ki je predmet prodajne pogodbe, tega si je večkrat pred tem tudi ogledala, poznala je vse detajle. Kljub dejstvu, da je bilo stanovanje odprto, je brez utemeljenega razloga odklonila prevzem, kar vse je razvidno iz zapisnika o prevzemu nepremičnin, z dne 6. 3. 2009, ki ga je predložila tožena stranka k odgovoru na tožbo s prilogami. V zapisniku je jasno navedeno, da je bil dne 6 .3. 2009 opravljen ogled predmeta pogodbe in da R. D. in njen zastopnik odvetnik M. nista želela opraviti ogleda nepremičnine in grajati morebitne napake, temveč sta brez utemeljenega razloga odklonila prevzem nepremičnine in odklonila podpis zapisnika o prevzemu nepremičnine. Tožena stranka je kot prodajalec v zapisniku zapisala, da šteje na podlagi v zapisniku citiranega zakonskega določila, da je prevzem opravljen. Tudi o tem zapisniku o prevzemu se sodišče ni izreklo, niti ni povedalo, zakaj šteje, da je na primer zapisnik o prevzemu nepremičnin neverodostojen in neutemeljen dokument, saj prav tako ni navedlo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič J. G., H. D. in T. Ž., ki bi potrdili, da sta prvotožnica in odvetnik M. bila na prevzemu, vstopila v predprostor stanovanjske enote in si stanovanje tam nekaj časa ogledovala. Ni jasno, kako je sodišče na podlagi vseh teh dejstev prišlo do zaključka, da je rok bistvena sestavina pogodbe, ko pa je tožeča stranka prišla celo z odvetnikom na prevzem stanovanja dne 6. 3. 2009 po pozivu tožene stranke. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kaj se navaja v razlogih in v vsebini predloženih listin, predvsem tudi v zapisniku o prevzemu stanovanja. Vprašljiv je utemeljenost in smiselnost sklepa o razširitvi tožbe s postavitvijo podrejenega zahtevka, če pa je sodišče odločilo o zahtevku, za katerega tožena stranka ne ve, o katerem zahtevku. Če je pogodba razdrta po samem zakonu, se postavlja vprašanje, zakaj je treba dodati različne datume v izreku tožbe z navedbo, kdaj je razvezana. Zakaj je sodišče odločilo mimo zahtevka o presežku, pa tožbe ni zavrnilo vsaj v delu, ki se nanaša na datum, ni razjasnjeno, niti obrazloženo. Tožeča stranka je vse datume, ki jih je navedla tako v tožbi kot v tretji pripravljalni vlogi glede modificiranega tožbenega zahtevka in glede podrejenega zahtevka, že pred vložitvijo tožbe poznala. Zato je neutemeljeno, da bi predmetno tožbo razširjala na način, kot to počne. Ker je sodišče odločilo o glavnem zahtevku, se tudi postavlja vprašanje smiselnosti dopustitve razširitve podrejenega zahtevka. Glede podrejenih zahtevkov pa sodišče tudi sicer ni ničesar povedalo v razlogih sodbe. Iz ravnanj tožene stranke nedvoumno izhaja, da izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe. Če bi tožeča stranka hotela odstopiti od pogodbe, bi morala pustiti toženi stranki primeren dodatni rok za izpolnitev. Ker tega ni storila, ni upravičena do posledic, ki jih pozna 105. člen OZ. Tožena stranka je zgolj in samo v dopisu z dne 18. 2. 2009 (ta se sklicuje tudi na dopis z dne 17. 2. 2009) postavila nerazumno kratek rok, ki pa zagotovo ni primeren rok za izpolnitev, zato nima pravice odstopiti od pogodbe. Zato ni upravičena do vrnitve are in dvojne are in posledično do pravdnih stroškov. Predlaga, da je treba v ponovljenem postopku zadevo odstopiti drugemu sodniku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. K pritožbi zoper sklep

5. Glede odločitve o dopustitvi spremembe tožbe (glede podrejenega tožbenega zahtevka) pritožnica navaja, da se postavlja vprašanje smiselnosti takšne procesne odločitve upoštevaje, da je sicer sodišče prve stopnje odločilo o glavnem tožbenem zahtevku. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje ugodilo že primarnemu tožbenemu zahtevku, pa pritožbeno sodišče tudi soglaša, da je v skladu z določbo 185. člena ZPP smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama dopustiti tudi objektivno spremembo tožbe z eventuelnim podrednim tožbenim zahtevkom. V zvezi s tem tožbenim zahtevkom tožeči stranki navajata le kasnejši datum razveze pogodbe. V procesnem pogledu je povsem nepomembna okoliščina, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v izreku pod točko 1 izpustilo datum razveze predmetne pogodbe. Datum razveze pogodbe spada med razloge sodbe.

6. K pritožbi zoper sodbo

7. Ne obstojijo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nobenih pomanjkanj odločilnih pravnih okoliščin kot tudi nobenih nasprotij med zapisniki o zaslišanju prič in pravdnih strank ter listinami ter povzetki teh izpovedb in samimi listinami ni zaslediti v izpodbijani sodbi. Res sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokazov z zaslišanjem v pritožbi navedenih prič, med drugim tudi notarja, ki je sestavil zapis pogodbe v notarski obliki, vendar pa že iz samih pritožbenih trditev o okoliščinah, o katerih naj bi predlagani izpovedovali, kaže na to, da gre za pravno na prvi pogled nepomembne okoliščine (glej še razloge v nadaljevanju pritožbe). Zato ni izkazana vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 287. člena ZPP oziroma 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je obširno in pravno pravilno obrazložilo, zakaj je štelo, da je predstavljal pogodbeni zapis bistveno sestavino pogodbe, zakaj se je v pogodbi določen fiksen rok spremenil v nefiksnega in zakaj je tudi dodatni rok bil razumno dolg. Svojo odločitev je oprlo na v zadostnem obsegu izvedene dokaze, kar bo razvidno iz nadaljevanja te pritožbene odločbe.

8. Glede vprašanja ali je dogovorjeni rok bistvena sestavina pogodbe predstavlja besedna zveza: „najpozneje do 30.11.2008“ potreben konkretni dejanski stan za uporabo zakonskega dejanskega stanu iz 4. odstavka 104. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Fiksnost roka izhaja že zgolj iz besedne zveze, med katere spada tudi navedena. (1) Ker je takšno besedilo zapisal celo notar, ki je zgolj povzel soglasno voljo pogodbenih strank, obstaja nedvoumen tudi pravni pomen tega zapisa. Pri dogovoru o fiksnem roku tudi ni potrebno notarjevo pojasnilo o posledicah njegovega neupoštevanja, kot še zmotno meni pritožnica. Zato njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Pritožnica namreč tudi ne zatrjuje, da bi lahko notar povedal, da sta pogodbeni stranki izrecno dali takšnemu zapisu nek povsem drug pomen, kot izhaja iz samega besedila. Trdnost dokazne ocene v tej smeri tudi ne more omajati v pritožbi izpostavljeno sklicevanje na drugačno izpovedovanje tožene stranke od tožničinega. Bistveno je to, da sta tožeči stranki večkrat in torej ne le z dopisoma, z dne 17.2. 2009 in 18.2.2009, podaljšali toženi stranki rok za izpolnitev pogodbe, najprej do dne 1.2.2009, nato do dne 15.2.2009 (na predlog tožene stranke), in nazadnje do 25. 2. 2009 oziroma 26. 2. 2009. Kljub temu, da nazadnje podeljeni oziroma nazadnje podaljšani rok ni bil dolg (le nekaj dni) ter, da je zadnji dopis tožena stranka prejela le nekaj dni pred njegovim iztekom, je pravno odločilno to, da je bil rok podaljšan že pred tem in da je skupni dodatni rok bil primerno dolg. Tudi ni pomemben datum ogleda - 6. 3. 2009, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje je kot na dlani, da je bila pogodba s strani tožečih strank upravičeno razvezana že 26. 2. 2009. Do tedaj tožena stranka svojih obveznosti ni izpolnila, kot jih tudi ni izpolnila dne 6.3.2009, kot pravilno izhaja iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje. To pa pomeni, da jih ni izpolnila v primerno dolgem dodatnem roku, podaljšanem skupaj za skoraj dva meseca. (glej dejansko in pravno pravilne razloge sodišča prve stopnje na 3. do 5. strani izpodbijane sodbe).

9. Na izpolnitev obveznosti tožene stranke tudi ni mogla vplivati okoliščina, da je bila spremenjena projektna dokumentacija na željo tožečih strank in opravljeni dodatni gradbeni posegi (glej pravilne dejanske razloge sodišča prve stopnje v drugem odstavku na 5. strani sodbe, ki jih pritožbeni očitki dejanske narave prav tako ne morejo izpodbiti).

10. Sicer pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ob naštetih večkratnih podaljševanjih izpolnitvenega roka, pridejo v poštev celo zakonske določbe o nefiksnem roku iz 105. člena OZ. V skladu z 2. odstavkom cit. člena mora upnik, v primeru, če rok ni bistvena sestavina pogodbe, če hoče odstopiti od pogodbe, dolžniku pustiti primeren dodatni rok za izpolnitev. Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe, kar pomeni, da je pogodba prav tako razvezana po samem zakonu oziroma je dopusten odstop od nje (3. odstavek istega člena). V izpodbijani sodbi ugotovljeno trikratno podaljševanje rokov v skupnem trajanju skoraj dveh mesecev omogoča uporabo tudi te zakonske ureditve. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti niti v dodatnih primernih rokih, bi se tudi v tem primeru štelo, da je bila razvezana že dne 26.2.2009 (oziroma da sta tožeči stranki od pogodbe lahko odstopili s tem dnem), in da so posledično nastopile pravne posledice iz 2. odstavka 65. člena OZ. Zato pritožbeno sklicevanje na to, da izpolnitveni rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, toženi stranki ne more omogočiti zanjo ugodnejše odločitve v tej pravdi.

11. Ker se pritožnica sklicuje tudi na datum 6. 3. 2009, ko naj bi bila izvršena primopredaja stanovanja, pa je treba pojasniti, da sta se sicer res tožeči stranki tega dne zglasili na objektu, vendar nista dali soglasja, da se rok podaljša in da se pogodba ne šteje za razdrto in tudi nista podpisali primopredajnega zapisnika. Zgolj ogledovanje stanovanja v pravnem pogledu ne pomeni v konkretni situaciji ničesar. Zato tudi ni pomembno, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zapisnika z dne 6.3.2009, kot tudi ni zaslišalo v pritožbi naštetih prič. Zato tudi v tej smeri ni izkazane v točki 6 omenjene procesne kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, kot tudi ni izkazan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugotoviti, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno glede pravno odločilnih okoliščin, nanj pa tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, po uradni dolžnosti pa tudi ne ugotavlja kakšnih kršitev materialnopravnega ali procesnega značaja. Zato je moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Ker je tožena stranka v celoti propadla s pritožbo nosi tudi sama stroške pritožbenega postopka, sami pa nosita stroške pritožbenega postopka tudi tožeči stranki, saj po oceni pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo ni pripomogel k njenemu reševanju (154. člen ZPP).

(1) Glej tudi v: N. Plavšak in ostali: „Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, 1. do 189. člen, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 569; v tem delu avtor komentarja: dr. M. Juhart.