Jedro

1. Sodna praksa loči primarni strah (strah, ki ga oškodovanec utrpi ob škodnem dogodku) in sekundarni strah (strah, ki ga oškodovnec trpi v času zdravljenja posledic poškodbe), zakon pa kot pravno priznano nepremoženjsko škodo opredeljuje zgolj strah (200. čl. ZOR). Ne glede na to, za kakšno vrsto strahu ali celo morda za obe vrsti, sodišče oškodovancu prisodi za to nepremoženjsko škodo enotno odškodnino. 2. Odprto je ostalo vprašanje, ali ni morda stalno šumenje v ušesu kot stalna neprijetnost iz telesnih bolečin kot posebne oblike škode prešla v trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti kot druge oblike škode - to pa je treba presojati glede na vse okoliščine primera. Zaenkrat ni mogoče ugotoviti, ali je poslabšanje tožnikovega sluha posledica škodnega dogodka in ne morda njegovega večletnega dela na hrupnem delovnem mestu oziroma ni mogoče razmejiti posledic škodnega dogodka od morebitnih posledic dela v prekomernem hrupu - zlasti ne ob nepripravljenosti samega tožnika, da bi sodeloval na ustreznih testiranjih, ki bi to lahko pokazala. 3. V okviru odškodnine za skaženost se priznavajo tudi spremembe, ki so zvezane z oškodovančevo zunanjostjo (kot je npr. trajna uporaba navzven vidnih medicinskih pripomočkov). Pri priznavanju odškodnine za duševne bolečine za skaženost se priznavajo tudi subjektivna merila, vendar do razumne mere.

Izrek

Pritožbama se deloma ugodi in se sodba sodišče prve stopnje v obsodilnem delu in zavrnilnem delu razveljavi za odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (skupno v višini 1.400.000,00 SIT) ter v izreku o stroških pravdnega postopka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanih nerazveljavljenih delih potrdi sodba prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 1.300.000,00 SIT odškodnine in mu povrniti pravdne stroške v znesku 199.656,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, v presežku (tožnik je zahteval plačilo 2.000.000,00 SIT) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Odškodnina za telesne bolečine se nanaša na sprva močno šumenje in razbijanje v glavi z glavoboli in vse nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče tožniku verjame, da mu v ušesih šumi in to je hujše od vsake fizične bolečine. Tudi izvedenec ocenjuje, da je šumenje v levem ušesu moteče in prispeva k poslabšanju psihičnega stanja. V tem kontekstu je razumeti tudi vso nemoč in nezmožnost tožnika pri preiskavah, saj toliko časa trajajoče šumenje še pri psihično stabilni osebi zmanjša in ogrozi njegovo psihično stanje in možnost vseh oblik sodelovanja in komuniciranja. Prisojena odškodnina nikakor ni adekvatna moči šumenja in trajanju ter vsem nevšečnostim v teku zdravljenja. Prav tako je prenizko ocenjena odškodnina za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodišče pri določitvi te odškodnine omenja, da je tožnik že ob zdravstvenem pregledu v l. 1976 slabše slišal. Iz zdravstvenega kartona splošne prakse, kjer je tožnik voden od l. 1975, glede stanja sluha ni podatkov. Zabeležka, da je na pregledu dne 17.8.1976 ob prehladu nekoliko slabše slišal, nikakor ne more biti v škodo tožniku, saj je povsem običajno, da se pri močnem prehladu sluh poslabša, vendar se stanje po ozdravitvi povsem odpravi, kar je bilo tudi pri tožniku. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik star šele 45 let. Prizadetost sluha na levem ušesu je trajna in je vplivala tudi na poslabšanje psihičnega stanja, zaradi obojega pa ne more biti več na delovnem mestu, ki je izpostavljeno ropotu. Zaradi tega se je zelo spremenilo življenje tožnika, kar opravičuje odmero višje odškodnine. Slušni aparat je bil predpisan tožniku po koncu zdravljenja. Čeprav izvedenec navaja, da zaradi te izgube sluha tožniku ne bi bilo treba uporabljati slušnega aparata, poudarja, da na levo uho nič ne sliši in nikakor ni mogel normalno komunicirati brez aparata. Aparat je prisiljen nositi. Bistvo odškodnine za skaženost ni samo v tem, ali in v kakšni meri spremenjen izgled oškodovanca vzbuja v okolju gnus, pomilovanje ali siceršnjo pozornost, ampak je treba upoštevati do določene mere tudi subjektivna merila. Tožnik se ne pridružuje mnenju sodišča, da je nošenje slušnega aparata že povsem običajno in da se aparata niti ne vidi. Tožnik je vendarle psihično prizadet zaradi tega. Če je že stalno vstavljanje in jemanje aparata, ker skuša prihraniti denarna srestva za baterije, upoštevano pri odškodnini za trajno invalidnost, bi že tudi iz tega razloga ta morala biti vsekakor višja, pripada pa mu tudi zaradi povsem vidnega nošenja ortopedskega pripomočka na najbolj izpostavljenem delu telesa. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Tožena stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). V delu, v katerem je sodišče priznalo odškodnino za sekundarni strah, sodba sploh nima razlogov. Tožeča stranka zahteva odškodnino za primarni in sekundarni strah in za obe obliki strahu odškodnino priznava tudi sodišče, obrazložitev sodbe pa se nanaša izključno na primarni strah. S tem je podana bistvena kršitev pravdnega postopka, saj v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Pri vseh drugih oblikah škode pa je sodišče premalo upoštevalo dejstvo, da je imel tožnik težave s sluhom že pred dogodkom. Več kot deset let je delal v ropotu, kar je v letu 1994 tudi sam povedal, ob sedanjem pregledu pa je to okoliščino zanikal. Delal je na delovnem mestu, kjer je bil prisoten stalen, močan ropot, kar je pripeljalo do poslabšanja sluha oškodovanca. Sedaj želi to posledico v celoti pripisati škodnemu dogodku. Takoj po eksploziji je pregled sluha pokazal, da je sluh na desnem ušesu normalen. Izvedenec ugotavlja, da se ponavadi prizadetost sluha zaradi akutne akustične travme ne poslabša. Zakaj se je v obravnavanem primeru poslabšalo levo, leto po škodnem dogodku pa tudi desno, ni prave razlage. Tožnik pri vseh raziskavah sluha sodeluje slabo in zato njegovih težav ne morejo do konca objektivno in tudi ne medicinsko logično ovrednotiti. Postavlja se vprašanje, ali dejansko gre za poslabšano stanje na obeh ušesih. Lahko gre tudi za simulacijo. Na to kaže obnašanje tožnika, ki pri preizkusih, ki bi dokončno objektivirali stanje, noče sodelovati, po drugi strani pa zatrjuje popolno izgubo sluha na levem ušesu, izvedenec pa ugotavlja, da gre le za srednjestopno naglušnost, zaradi katere tožniku ne bi bilo treba uporabljati slušnega aparata, ampak bi zaradi prizadetosti sluha lahko že skorajda normalno komuniciral. Sposoben bi bil tudi za delo, vendar ne na delovnem mestu, kjer bi bil izpostavljen ropotu. Zaradi eksplozije petarde je tožnik utrpel akustično poškodbo levega notranjega ušesa srednje stopnje. Posledica tega je slabši sluh in šumenje v ušesu in vse druge prizadetosti, ki jih še omenja, ne morejo biti posledica škodnega dogodka. Šumenja v desnem ušesu in v glavi torej ni mogoče pripisati škodnemu dogodku. Kljub temu, da je v izvedenskem mnenju to jasno zapisano, pa sodišče zaključuje, da verjame tožniku, da mu v ušesih šumi in mu tako za šumenje priznava odškodnino v določeni višini. Poleg tega je sodišče pri odmeri višine premalo upoštevalo dejstvo, ki izhaja tudi iz izvedenskega mnenja, da je večina tožnikovih težav psihične narave, ki niso pogojene s škodnim dogodkom, pač pa so se že leta 1978 pojavile v obliki nervoze in se v naslednjih letih še stopnjevale. Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj dokazov ni prav presodilo, v posledici tega pa tudi napačno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi le do višine 800.000,00 SIT ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na vročeno pritožbo nasprotnika pravdni stranki nista odgovorili. Pritožbi sta utemeljeni v delu, ki se nanaša na odškodnino za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Prav ima pritožba tožene stranke, da sodna praksa loči primarni strah (strah, ki ga oškodovanec utrpi ob škodnem dogodku) in sekundarni strah (strah, ki ga oškodovnec trpi v času zdravljenja posledic poškodbe). Zakon kot pravno priznano nepremoženjsko škodo opredeljuje zgolj strah (200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ne glede na to, za kakšno vrsto strahu ali celo morda za obe vrsti gre pri oškodovancu v konkretnem primeru, torej sodišče prisodi za to nepremoženjsko škodo oškodovancu enotno odškodnino. Razlikovanje med primarnim in sekundarnim strahom v praksi se je oblikovalo zaradi različnih kriterijev (intenzivnost, trajanje) in s tem povezano lažjo odmero pravične denarne odškodnine. Primarni strah se kaže kot afekt, t.j. intenzivno in kratkotrajno čustveno stanje, ki ga spremljajo telesni pojavi ter traja nekaj ur, izjemoma dalj časa. Sekundarni strah pa se kaže v zaskrbljenosti ali bojazni, ki kot bolj ali manj enakomerno občutenje traja lahko tudi več mesecev. Sodba prve stopnje v obrazložitvi sledi temu in posveča pretežno pozornost primarnemu strahu - torej strahu ob škodnem dogodku. Pri tem je sodišče prve stopnje očitno upoštevalo tudi naslednje, v sodni praksi oblikovano stališče: "Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, kadar je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če pa je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi denarno odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje" (Poročilo VSS 2/86). Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da je prisojena odškodnina za ves (primarni in sekundarni) strah, ki ga je oškodovanec utrpel zaradi škodnega dogodka, je očitno štelo, da za ugoditev tožbenemu zahtevku za odškodnino za to obliko nepremoženjske škode zadošča že intenziven primarni strah, ki ga je tožnik utrpel ob dogodku. To je jasno obrazložilo, izhajajoč iz izvedenih dokazov. Opustitev natančne obrazložitve, kakšen sekundarni strah je tožnik trpel v procesu zdravljenja, zato ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da sodbe ni mogoče preizkusiti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo zatrjuje tožena stranka v svoji pritožbi, torej ni podana, pritožbeno sodišče pa je pri preizkusu obstoja tega pritožbenega razloga po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77) ugotovilo, da tudi niso podane druge kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Naj bo že na tem mestu obrazložitve v zvezi s strahom navedno, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega te nepremoženjske škode tudi popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Iz izvedenskega mnenja in izpovedbe tožnika izhaja, da je bil primarni strah tožnika ob škodnem dogodku izredno intenziven, saj je bil tožnik praktično še ves dan pretresen in pod vplivom dogodka, zaradi česar tudi priznana odškodnina za strah v višini 400.000,00 SIT predstavlja pravično denarno odškodnino (200. čl. ZOR). Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, tožeča stranka pa izrecno uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa se njene pritožbene navedbe tičejo tudi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in deloma izpodbija tudi te, zato je treba šteti da uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri uveljavljanju tega pa imata pritožbi - kolikor se njuna graja tiče dejanskih ugotovitev glede telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - prav. Izvedenec otorinolaringolog dr. M. Ž. je ugotovil, da tožnik ob eksploziji petarde ni utrpel fizičnih bolečin, da pa je moteča neprijetnost (ki pa ni fizična bolečina) šumenje v levem ušesu, kar se je pričelo tako po navedbah tožnika, kot je bilo zabeleženo tudi ob pregledih v avdiološki ambulanti Klinike za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo in traja še sedaj. Gre za subjektivni občutek, ki pa ga je mogoče pri avdiometriji (ob sodelovanju prizadetega) po jakosti tudi izmeriti. Šumenje v levem ušesu izvedenec ocenjuje kot posledico škodnega dogodka, šumenja v desnem ušesu in v glavi pa ne. Na podlagi navedenega je mogoče pritrditi tožeči stranki, da je stalno šumenje v ušesu neprijetnost, enakovredna hudi bolečini, na drugi strani pa tudi toženi, češ, da telesnih bolečin in drugih nevšečnosti, ki se v skladu s sodno prakso obravnavanju v okviru telesnih bolečin, toženec v dogodku sploh ni utrpel. Odprto je namreč ostalo vprašanje, ali ni morda stalno šumenje v ušesu kot stalna neprijetnost iz telesnih bolečin kot posebne oblike škode prešla v trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti kot druge oblike nepremoženjske škode. O tem je sodna praksa zavzela naslednje stališče: "Nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih trpi oškodovanec, se obravnavajo v okviru odškodnine za telesne bolečine. Ali in pod katerimi pogoji lahko posamezna od nevšečnosti preraste v kakšno drugo samostojno obliko nepremoženjske škode (npr. v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), je treba presojati glede na vse okoliščine primera" (Poročilo VSS 2/86). Razmejiti je torej treba, v katero obliko nepremoženjske škode sodi, ali to šumenje še traja oziroma predstavlja trajno posledico poškodbe in nato odmeriti v okviru ustrezne oblike nepremoženjske škode zanj primerno odškodnino. Doslej navedeno glede telesnih bolečin tako delno že posega v naslednjo obliko nepremoženjske škode, t.j. duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V zvezi s to pa je treba glede na pritožbene navedbe omeniti še naslednje: Res je že izvedenec otolaringolog v svojem mnenju poudaril, da je tožnik na pregledu dne 10.2.1994 povedal, da je na delovnem mestu že deset let izpostavljen ropotu, kar je kasneje zatajil. Nadalje je zapisal, da se ponavadi prizadetost sluha zaradi akutne akustične travme ne slabša, zakaj pa se je v obravnavanem primeru poslabšala levo in bila po letu dni ugotovljena tudi desno, pa ni prave razlage. Sledi ugotovitev, da tožnik pri preiskavah sluha, ki zahtevajo njegovo sodelovanje, sodeluje slabo, določene razlike pri rezultatih tonske pražne avdiometrije pa lahko kažejo na simulacijo. Ob takem izvidu in mnenju izvedenca pa zaenkrat ni mogoče s stopnjo prepričanja ugotoviti (dokazno breme o nastali škodi ter vzročni zvezi s škodnim dogodkom pa je tožnikovo), da je poslabšanje njegovega sluha posledica škodnega dogodka in ne morda njegovega večletnega dela na hrupnem delovnem mestu oziroma ni mogoče razmejiti posledic škodnega dogodka od morebitnih posledic dela v prekomernem hrupu - zlasti ne ob nepripravljenosti samega tožnika, da bi sodeloval na ustreznih testiranjih, ki bi to lahko pokazala. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožnik že ob zdravstvenem pregledu v l. 1976 slabše slišal. Iz izvedenskega mnenja pa izhaja, da je bilo takšno stanje ugotovljeno vse od l. 1975 do škodnega dogodka dne 13.12.1993 le enkrat in to ob prehladu. Tožnik utemeljeno opozarja, da zgolj takšna zabeležka skoraj dvajset let pred škodnim dogodkom, ne more sama po sebi kazati na njegovo zmanjšanje življenjske aktivnosti že pred škodnim dogodkom. Nadalje tožnik v svoji pritožbi opozarja, da je prizadetost sluha vplivala tudi na poslabšanje psihičnega stanja, zaradi obojega pa ne more biti več na delovnem mestu, ki je izpostavljeno ropotu. Zaradi posledic škodnega dogodka pa naj bi se zelo spremenilo življenje tožnika. Za odgovor na navedene pritožbene (pa že tudi tekom postopka prve stopnje podane) trditve pravdnih strank bi bilo treba ugotoviti, na kakšnem delu je delal tožnik pred škodnim dogodkom; koliko časa pred škodnim dogodkom je tožnik opravljal to delo, kakšnemu hrupu je bil pri tem izpostavljen; ali je lahko delo v takšnih delovnih pogojih kakorkoli vplivalo na njegove, v tem postopku obravnavane življenjske aktivnosti; če je, v kolikšni meri je lahko zmanjšanje tožnikove življenjske aktivnosti pripisati dolgoletnemu delu v neugodnih razmerah in v kolikšni meri posledicam škodnega dogodka. Ni tudi ugotovljeno, kakšno delo opravlja tožnik sedaj. Pri vsem tem pa ne gre spregledati tudi očitkov tožene stranke v pritožbi, ki se tičejo dejanskega stanja, konkretno ugotovljene vzročne zveze s tem, ko trdi, da je večina tožnikovih težav psihične narave, ki ne izvirajo oziroma niso pogojene s škodnim dogodkom. "Pri ugotavljanju vzročne zveze je po teoriji adekvatne vzročnosti potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode, kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do določene škodne posledice. Kadar se med te okoliščine vključijo tudi osebne lastnosti in stanja samega oškodovanca, je za presojo adekvatne vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevano posledico potrebno raziskati vse okoliščine v zvezi z nastankom škode, tudi v smeri morebitne deljene vzročne zveze" (pravno mnenje, Pravna mnenja 2/98). Izvedenec otorinolaringolog ni ugotovil, koliko je škodni dogodek prispeval k temu, da so se pojačale tožnikove težave, ki so sicer izvirale iz časa pred škodnim dogodkom. Vse navedeno je narekovalo pritožbenemu sodišču razveljavitev izpodbijane sodbe tudi glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbama je torej pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo prve stopnje v obsodilnem in zavrnilnem delu glede odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmnajšanja življenjske aktivnosti razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odst. 370. čl. ZPP/77). Že je bilo omenjeno, da je pritožba tožene stranke neutemeljena v delu, s katerim graja ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava za odškodnino za strah, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena v delu, s katerim uveljavlja ta dva pritožbena razloga glede odločitve za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. V okviru odškodnine za skaženost se priznavajo tudi spremembe, ki so zvezane z oškodovančevo zunanjostjo (kot je npr. trajna uporaba navzven vidnih medicinskih pripomočkov) in res se pri priznavanju odškodnine za duševne bolečine za skaženost priznavajo tudi subjektivna merila, kot to poudarja tožeča stranka, vendar do razumne mere. Tožnik pa duševnih bolečin zaradi skaženosti ni niti zatrjeval, niti ni o njih izpovedoval, niti tega določno ne opredeli v pritožbi. Trdi sicer, da je zaradi nošenja slušnega aparata psihično prizadet, vendar tega konkretneje (z navedbo relevantnih subjektivnih občutkov) ne pojasni. Zgolj trditve o obstoju določene nepremoženjske škode brez nadaljnje obrazložitve in ponujenih dokazov za to, pa seveda ne zadošča za zaključek, da ta obstoji oziroma da je tožnikova pritožba, ki te trditve vsebuje, utemeljena. Še tudi v pritožbi namreč tožnik poudarja le nevšečnosti z nošenjem aparata in menjavo baterij, ne pa pravno upoštevnih duševnih bolečin v zvezi z njegovim nošenjem. Takšna pavšalna pritožbena graja zato ni utemeljena. V preostalem delu je torej pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje v nerazveljavljenih delih, torej v odločitvi o odškodnini za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti. V ponovljenem posptopku, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o odškodnini za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti pomanjkljivosti, ki so bile doslej že prikazane. Tako bo treba opredeliti, ali šumenje v tožnikovem levem ušesu pomeni trajno posledico, ki že prerašča v drugo obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) in če je tako, ali je tožnik sploh upravičen do odškodnine za telesne bolečine glede na to, da jih po mnenju izvedenca sploh ni imel, kakšnih drugih nevšečnosti med zdravljenjem pa ne zatrjuje. V zvezi z zmanjšanjem življenjske aktivnosti pa bo treba ugotoviti, ali (in koliko) je tožnikova življenjska aktivnost bila zmanjšana že pred škodnim dogodkom zaradi dolgoletnega dela v hrupu in ugotoviti, ali (in koliko) so tožnikovim težavam vzrok njegove osebne lastnosti in stanja. Navedeno je bilo že obrazloženo pri posameznih oblikah nepremoženjske škode. Dejansko stanje naj sodišče prve stopnje dopolni z natančnim zaslišanjem tožnika, ker pa gre za strokovna vprašanja, bo najbrž treba pritegniti tudi ustreznega izvedenca. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.