3. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B.-B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 27. junija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 113/2004 z dne 23. 6. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 910/2002 z dne 8. 10. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II P 170/99 z dne 28. 3. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti 3. in 4. točke kupoprodajne pogodbe, ki sta jo 19. 5. 1976 sklenila pritožnik kot prodajalec in Republiška skupnost za ceste v imenu Republike Slovenije (v pravdi tožene stranke) kot kupovalka. Zavrnilo je tudi njegov podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti celotne kupoprodajne pogodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi (primarni in podrejeni) dajatveni del tožbenega zahtevka za plačilo 4.703.885 EUR oziroma 924.387 EUR v tolarski protivrednosti na dan plačila. Z dajatvenima deloma zahtevkov je pritožnik od tožene stranke zahteval plačilo razlike do tržne vrednosti za zemljišča, ki so bila predmet navedene kupoprodajne pogodbe; plačilo tržne vrednosti za zemljišča, ki naj bi mu bila odvzeta brez pravne podlage, ter plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti njegovih preostalih zemljišč. Višje sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je pritožnikovo revizijo zavrnilo. Odločitev sodišč o zavrnitvi ugotovitvenega dela primarnega tožbenega zahtevka temelji na stališču o nesklepčnosti tožbe glede zatrjevanega oderuštva, ki ga je pritožnik utemeljeval s stisko in grožnjo, ter na nadaljnji ugotovitvi, da so tudi roki za izpodbijanje že potekli. Odločitev sodišč o zavrnitvi ugotovitvenega dela podrejenega tožbenega zahtevka pa temelji na stališču, da tudi ostali razlogi, s katerimi je pritožnik utemeljeval ničnost pogodbe, niso podani. Zavrnitev (primarnega in podrejenega) zahtevka za izplačilo razlike do tržne vrednosti za zemljišča, ki so bila predmet kupoprodajne pogodbe, je posledica zavrnitve ugotovitvenih delov tožbenih zahtevkov. Zahtevek za izplačilo tržne vrednosti za 927m² zemljišča, ki naj bi bila pritožniku po njegovih zatrjevanjih odvzeta brez pravne podlage, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da pritožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, ter z dodatno utemeljitvijo o zastaranju tega dela zahtevka, ki naj bi bil obogatitvene narave. Tudi Višje in Vrhovno sodišče sta pritrdili prvostopenjskemu stališču o zastaranju tega dela zahtevka. Zahtevek za izplačilo odškodnine zaradi manjvrednosti preostalih pritožnikovih parcel zaradi negativnih vplivov avtoceste je bil zavrnjen na podlagi pravil o dokaznem bremenu.

Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 14., 22., 33., 67. in 69. člena Ustave. Navaja, da je izkazal vse elemente oderuške pogodbe. Sodiščem očita, da so njegova izvajanja o obstoju subjektivnega elementa oderuštva zgolj pavšalno zavrnila, medtem ko se z obstojem objektivnega elementa sploh niso ukvarjala. Dalje sodišču prve stopnje očita, da je neutemeljeno zavrnilo njegove dokaze, s katerimi je dokazoval obstoj oderuške pogodbe. Sodišču prve stopnje tudi očita, da njegovih osebnih vlog, v katerih je obširno predstavil okoliščine, ki so ga prisilile k podpisu pogodbe, ni obravnavalo. Vztraja pri stališču, da spleta okoliščin, na katere se je skliceval, ni mogoče enostavno enačiti s pojmom grožnje. Tudi v ustavni pritožbi te okoliščine, ki naj bi po njegovem mnenju izkazovale elemente oderuštva, obširno opisuje. Meni, da je odločitev sodišč v tem delu arbitrarna in samovoljna. Sodišču prve stopnje dalje očita, da je obstoj oderuške pogodbe presojalo na podlagi pravnih pravil Občnega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), ne da bi ga s tem predhodno seznanilo. S takšnim ravnanjem naj bi mu odvzelo možnost izjaviti se o pravno odločilnih okoliščinah. Nasprotuje tudi stališču sodišč o zastaranju drugega dela dajatvenega tožbenega zahtevka. Graja tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da glede tega dela zahtevka ni zadostil dokaznemu bremenu. Poudarja, da je predlagal izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca geometra ter z opravo ogleda na kraju samem, pa ju je sodišče prve stopnje kot nepotrebna zavrnilo. Sodiščem še posebej očita arbitrarnost glede odločitve o zavrnitvi drugega dela dajatvenega tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na parcelo št. 371/31 k. o. V. Poudarja še, da je za vsako civilizirano, demokratično in pravno državo nedopustno stanje, v katerem na parcelah, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti posameznika, poteka državna avtocesta. Dodaja, da so bile z izgradnjo avtoceste razvrednotene tudi ostale njegove parcele, ne da bi za to dobil ustrezno odškodnino. Dne 19. 10. 2005 je pritožnik vložil še dopolnitev ustavne pritožbe.

B.

Očitki pritožnika, da so sodišča njegova izvajanja o obstoju subjektivnega elementa oderuštva zgolj pavšalno zavrnila, ter da se niti niso opredelila do njegovih navedb, ki jih je v zvezi s tem podal v svojih osebnih vlogah, medtem ko se z obstojem objektivnega elementa sploh niso ukvarjala, bi bili lahko pomembni z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Z vidika te pravice je pomembno, ali je sodišče spoštovalo načelo kontradiktornosti, med drugim tudi s tem, da se je opredelilo do pritožnikovih navedb, ki so bile za odločitev bistvenega pomena. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ta del zahtevka zavrnilo zaradi nesklepčnosti tožbe. Zavzelo je namreč stališče, da pritožnik ni zatrjeval nobenega ustreznega subjektivnega elementa oderuštva. Pritožniku je pojasnilo, da bi bilo z njegove strani zatrjevano grožnjo mogoče opredeliti le kot napako njegove volje ob sklenitvi pogodbe, kar pa ima lahko za posledico le izpodbojnost, in ne ničnost pogodbe. Pritožniku je tudi pojasnilo, da zato tudi ni ugotavljalo, ali je morebiti podan objektivni element oderuštva. Višje sodišče je takšnemu prvostopenjskemu stališču pritrdilo. Dodalo je še, da so tudi prekluzivni roki za uveljavljanje izpodbojnosti že potekli. Pritožniku je tudi pojasnilo, da sodišče prve stopnje objektivnega elementa oderuštva, čim je ugotovilo, da že subjektivni element ni podan, ni bilo dolžno ugotavljati, saj morata biti za obstoj oderuške pogodbe kumulativno podana oba. Tudi Vrhovno sodišče je odgovorilo na pritožnikove navedbe v zvezi z oderuško pogodbo. Pritrdilo je materialnopravnemu stališču nižjih sodišč, da trditve pritožnika o grožnjah dejanskemu stanu oderuštva ne ustrezajo. Sodišča so se torej do pritožnikovih navedb izčrpno opredelila in z razumnimi pravnimi argumenti obrazložila svoja stališča, zato v tem delu očitki pritožnika o posegu v njegovo pravico do izjave niso utemeljeni. Po povedanem tudi očitki o arbitrarnem ravnanju sodišč pri odločanju o tem delu zahtevka, ki bi bili lahko prav tako pomembni z vidika 22. člena Ustave, niso utemeljeni.

Prav tako neutemeljeni so pritožnikovi očitki sodišču prve stopnje o neizvedbi v dokaz oderuštva predlaganih dokazov. Ti očitki bi bili lahko prav tako pomembni z vidika 22. člena Ustave. Če tožba v določenem delu ni sklepčna, glede tega dela ne obstoji obveznost sodišča do izvedbe dokazov, saj v takem primeru nobeden od dokazov ni relevanten. Sodišče bi namreč moralo tudi ob uspehu vseh predlaganih dokazov in ugotovitvi vseh zatrjevanih dejstev zahtevek zavrniti, ker je ta že po materialnem pravu neutemeljen.

Kršitev 22. člena Ustave pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi zato, ker mu naj ne bi razkrilo, da bo kot pravno podlago uporabilo pravna pravila ODZ, zaradi česar naj bi bil prikrajšan v pravici do izjave. Glede na to, da sta določbi 141. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) in 4. točke 879. paragrafa ODZ vsebinsko enaki, pritožniku tudi s takšnim ravnanjem sodišča pravica do izjave ni mogla biti kršena.

Pritožnikovi očitki, da je subjektivne in objektivne elemente oderuštva izkazal ter da spleta okoliščin, s katerimi je utemeljeval subjektivni element, ni mogoče enačiti z grožnjo, po vsebini pomenijo le očitke o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ter o nepravilni uporabi materialnega prava, ki na raven človekovih pravic ne posegajo. Zato se Ustavnemu sodišču glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) do njih ni bilo treba opredeljevati.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev sodišč o zavrnitvi drugega dela dajatvenega tožbenega zahtevka za izplačilo tržne vrednosti za 927m² zemljišča, ki naj bi mu bilo odvzeto brez pravne podlage. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu sicer temelji na dveh med seboj neodvisnih pravnih stališčih (o nezadostitvi trditvenemu in dokaznemu bremenu ter o zastaranju terjatve), ki jima pritožnik nasprotuje, vendar sta Višje in Vrhovno sodišče pritrdili le stališču o zastaranju terjatve. Za uspeh z ustavno pritožbo bi moral zato pritožnik izkazati, da je z ustavnega vidika nesprejemljivo slednje stališče. Slednjemu pa pritožnik očita le zmotnost pri računanju teka zastaralnega roka, torej le zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma nepravilno uporabo materialnega prava, tega pa Ustavno sodišče (kot že pojasnjeno v 7. točki obrazložitve) ne preizkuša.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena (v zvezi s 67. in z 69. členom) Ustave, ki jo utemeljuje z očitki o neustavnosti stanja, po katerem poteka po nepremičninah, pri katerih je v zemljiški knjigi še vedno vknjižen kot lastnik, državna cesta. Vendar tudi ti očitki niso utemeljeni. V postopku z ustavno pritožbo se namreč preizkus Ustavnega sodišča omejuje le na vprašanje, ali izpodbijana sodna odločba temelji na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo z vidika določene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine nesprejemljivo. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem o obstoju določenega neustavnega stanja v državi, temveč jo je mogoče utemeljiti le s konkretnimi očitki zoper izpodbijane sodne odločbe. Da bi izpodbijane sodbe, s katerimi je bilo odločeno le o pritožnikovih denarnih zahtevkih, temeljile na kakšnem takšnem stališču, pa pritožnik niti ne trdi. Stališče, po katerem so denarni zahtevki podvrženi zastaranju, pa tudi ni takšno. S temi odločitvami tudi ni bilo poseženo v pritožnikove pravice, ki bi izhajale iz morebitnega razlastitvenega postopka po Zakonu o javnih cestah (Uradni list RS št. 33/06 – ur. p. b. – ZJC) oziroma po Zakonu o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in nasl. – ZUreP-1).

Dalje pritožnik sodiščem očita arbitrarnost pri odločanju glede parcele št. 371/31 k.o. V. Tudi ta očitek, ki bi bil lahko pomemben z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ni utemeljen. Stališče Vrhovnega sodišča, da pritožnikova izvajanja v tem delu niso pomembna za ta postopek, se namreč nanaša na njegova izvajanja o zemljiškoknjižnem stanju glede navedene parcele. Da zemljiškoknjižno stanje ni odločilno za razsojo v tej zadevi, pa je pritožniku z razumnimi pravnimi argumenti pojasnilo že Višje sodišče. Sodišča so s tem, ko so pritožniku pojasnila, zakaj njegov zahtevek za izplačilo tržne vrednosti za dodatnih 927m² ni utemeljen, odgovorila tudi na njegova izvajanja glede sporne parcele, ki naj bi bila zajeta v teh 927m² zemljišča.

Očitkov, s katerimi pritožnik nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi manjvrednosti njegovih preostalih zemljišč, Ustavno sodišče ni preizkušalo. Pritožnik namreč v reviziji tega dela odločitve ni izpodbijal. Navedeno pomeni, da ni izčrpal pravnih sredstev. Zato tega dela odločitve v postopku z ustavno pritožbo ne more več izpodbijati (prvi odstavek 51. člena ZUstS).

Ker 2. člen Ustave človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno ne ureja, se nanj za utemeljitev ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

Dopolnitve ustavne pritožbe, ki jo je pritožnik osebno predložil, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj je bila vložena dan po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. ZUstS v prvem odstavku 52. člena določa, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe v delu ni sprejel, je bila zadeva v tem delu v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger