Jedro

Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača prikrajšanje pri plači iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo varovanja državne meje in straže v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (točki I in II izreka), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek iz naslova plačila prikrajšanja pri plači iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja (točka III izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.021,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje toženka, in sicer iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženki naložilo dokazno breme, ki ga ne nosi. Toženka je bila dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe direktive in da je tožnik to dejavnost opravljal, ne pa tudi, kaj je v zvezi s to dejavnostjo počel tožnik. Če tožnik meni, da bi se za njegov primer Direktiva 2003/88/ES morala uporabljati, je dokazno breme na njem. Glede straže navaja, da je ni mogoče šteti za običajno in redno službo. Sodišče se ni opredelilo do njenih trditev, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Nepravilno je sklicevanje na sodbo VIII Ips 196/2018, ki tudi ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Glede varovanja državne meje navaja, da so naloge izključene iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES po vseh štirih alinejah iz sodbe SEU C-742/19, o čemer sodišče ni napravilo resne dokazne ocene in ni navedlo odločilnih razlogov. S svojo presojo je poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Sodišče ni upoštevalo strokovnih pojasnil priče A. A., ki je pojasnil, zakaj je bila odrejena pripravljenost upravičena. Operacija Odboj je predstavljala vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Napačen je zaključek, da je bila SV zgolj v podporni vlogi. Glede višine plačil navaja, da je bilo za čas pripravljenosti dogovorjeno posebno plačilo. Po 46. členu KPJS javnemu uslužbencu pripada dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, če se mu odredi pripravljenost na določenem kraju, če je to določeno s posebnimi predpisi na področju obrambe. Glede višine plačila je treba upoštevati tudi sodbo SEU C-742/19, saj je sodišče zavzelo stališče, da je treba 2. člen direktive razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, ko ta oseba dejansko opravlja delo. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Neutemeljena je zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj ima razloge o dejanskih ugotovitvah in pravnih stališčih, niti ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba toženke, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, ko je o odločilnih dejstvih podano nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takega nasprotja v sodbi ni, niti ga toženka jasno ne konkretizira.

6. Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači.

7. Tožnik za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila za obdobje straže, varovanja državne meje ter vaj oziroma usposabljanj odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v delu, ki se nanaša na stražo in varovanje državne meje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi, jih po nepotrebnem ne ponavlja, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženkinega ugovora o nepopolni tožbi. Kot pravilno izhaja iz 6. točke obrazložitve izpodbijanega dela sodbe, je tožnik v vlogah navedel vsa odločilna dejstva. To velja tudi za okoliščine o trajanju, kraju in razlogu odrejene stalne pripravljenosti, glede katerih pritožba zmotno navaja, da niso podkrepljene z ustreznimi trditvami. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu.

9. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da varovanje državne meje in straža ne utemeljujeta izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali sta bili takšne narave tudi varovanje državne meje in straža.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ker je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi. Ker je toženka zatrjevala, da vojaški dejavnosti varovanje državne meje in straža izključujeta uporabo Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s to trditvijo nosila dokazno breme.

11. Pritožba zmotno očita sodišču, da ni konkretno pojasnilo razlogov za svoj zaključek, da varovanje državne meje ni vojaška operacija v pravem pomenu besede (1. alineja izreka sodbe C-742/19). Sodišče prve stopnje je (ne)obstoj te izjeme pravilno presojalo z vidika stališč citirane sodbe Sodišča EU. Izpodbijani zaključek je oprlo na izvedene dokaze (listine, izpovedi tožnika in prič), ki jih je ovrednotilo skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo ni poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo, temveč je le napolnilo pravni standard "vojaška operacija v pravem pomenu besede". Ugotovitve, da je bilo varovanje državne meje nekajletna kontinuirana naloga SV (od leta 2015 dalje), ki se je izvajala v mirnem času in bila popolnoma načrtovana, nadzorovana in usklajena z nalogami policije, potrjujejo pravilnost zaključka, da ta vojaška dejavnost ni predstavljala vojaške operacije v pravem pomenu besede v smislu sodbe C-742/19. Glede na navedeno ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče podalo definicijo vojaške operacije, ki ni v skladu z naziranji toženke in strokovnim pojasnilom priče A. A.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila zaradi poslabšanja stanja na meji v letu 2019 uvedena operacija Odboj in s tem vpeljan nov koncept delovanja (namenske enote, linija poveljevanja PINK, sprememba dela kolektivnih nalog itd.). Tem okoliščinam pravilno ni pripisalo takšne narave, kot jim jo pritožba, tj. da utemeljujejo izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Še vedno je namreč šlo za opravljanje vojaške dejavnosti varovanja državne meje v obliki podpore policiji, tožnik pa je v bistvenem opravljal enako delo kot pred operacijo Odboj. Pritožba s poudarjanjem izpovedi B. B. in A. A. neutemeljeno vztraja, da je varovanje meje v spremenjenih okoliščinah (operacija Odboj) predstavljalo vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Okoliščin, v katerih je ta operacija potekala, tudi po presoji pritožbenega sodišča vsebinsko ni mogoče enačiti z elementi, ki opredeljujejo vojaško operacijo v pravem pomenu besede (sodba C-742/19 v tem smislu omenja npr. operacije, ki vključujejo vojaško posredovanje oboroženih sil države članice; nujnost odstopanja od pravil na področju zaščite varnosti in zdravja delavcev zaradi absolutne nujnosti zagotavljanja učinkovitega varovanja skupnosti; spoštovanje zahtev direktive med trajanjem operacij bi pomenilo tveganje za njihov uspeh …).

14. Pritožba zmotno nasprotuje prvostopenjski ugotovitvi, da so bili pripadniki SV pri varovanju meje zgolj v podporni vlogi. V zvezi s pritožbenim poudarjanjem, da je operacija Odboj temeljila na sodelovanju ter prirejenem položaju SV in policije, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na 3a. točko Direktive št. 13-11 z dne 7. 12. 2020 (Sodelovanje SV in Policije pri širšem varovanju državne meje - Operacija Odboj) to sodelovanje potekalo na način, da je varovanje meje vodila, usmerjala in nadzirala policija. Tudi to določilo torej potrjuje podporno vlogo SV.

15. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo izjeme iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19. Pritožba mu zmotno očita, da je ugotavljalo, ali so rotacije možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je sodišče opredelilo upoštevaje naravo izvajanja dejavnosti varovanja meje oziroma upoštevalo tudi dejstvo, da se je ta vojaška dejavnost v preteklosti pet let že izvajala z rotacijo in se tako izvaja tudi po vložitvi tožbe. Prvostopenjske dokazne ocene v tem delu zato ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za utemeljitev primernosti sistema rotacij tudi v vtoževanem obdobju. V zvezi s tem je neustrezno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljive pravne situacije (sodni odločbi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu). Enake ugotovitve pritožbenega sodišča veljajo tudi za podobne navedbe, ki jih je pritožba podala glede ugotavljanja možnosti / primernosti rotacije v primeru straže.

16.Presoji, da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, pritožba zmotno nasprotuje z zatrjevanjem, da je varovanje državne meje v sistemu stalne pripravljenosti bolj učinkovito kot v sistemu rotacij. Vprašanje, kako je mogoče vojaško dejavnost organizirati učinkoviteje, na pravilnost odločitve v tem sporu ne more vplivati. Sicer pa tudi v primeru, če bi varovanje državne meje v načinu stalne pripravljenosti imelo določene prednosti, to še ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo ni primerna organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev Direktive 2003/88/ES.

17.Tudi prvostopenjski zaključek, da varovanje državne meje ni izredni dogodek v smislu 3. alineje izreka sodbe C-742/19, pritožba izpodbija neutemeljeno. Pravilna je presoja, da o izjemi iz citirane alineje ni mogoče govoriti v primeru dolgoletnega kontinuiranega izvajanja varovanja državne meje, glede katere (tudi z izpovedbami prič) niso bili ugotovljeni nobeni razlogi, ki bi ustrezali pravnemu standardu izrednega dogodka, kot ga je v 59. točki sodbe C-742/19 konkretiziralo Sodišče EU.

18.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da tudi glede straže niso podane okoliščine za izključitev uporabe Direktive 2003/88/ES. Temelji na pravilni dokazni oceni, da je straža redna dejavnost SV, ki se je izvajala kontinuirano na številnih vojaških objektih po državi, načrtovana je bila vnaprej in je pomenila običajno službo v mirnem času, brez posebnosti, oziroma se ni izvajala v izrednih okoliščinah ali kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Pritožba nepravilno navaja, da glede straže toženka ni zatrjevala obstoja izjeme, ki se nanaša na vojaško operacijo v pravem pomenu besede in usposabljanje oziroma operativno urjenje. To je izrecno trdila v 11. točki prve pripravljalne vloge, zato se je sodišče prve stopnje utemeljeno opredelilo tudi do teh izjem. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz opredelitve straže v Zakonu o obrambi (ZObr; 97.č člen ZObr) in utemeljeno tudi glede na ugotovljena dejstva v tem sporu sledilo stališču Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018, da sodi straža v običajno službo pripadnikov Slovenske vojske v mirnem času; straže niso narekovale posebne varnostne potrebe niti ni šlo za izredne okoliščine.

19.Prav tako neuspešno je pritožbeno izpostavljanje toženkine navedbe, da imajo rotacije lahko nepopravljive posledice. Četudi se z rotacijami število dejavnikov tveganja poveča, pa za konkretne objekte, na katerih je tožnik opravljal stražo, niso bile ugotovljene okoliščine, ki bi dokazovale realno možnost nastopa zatrjevanih posledic rotacij.

20.Neutemeljeno je sklicevanje pritožbe, da je straža bolj učinkovita, če stražarji ne rotirajo vsakih 12 ur. Kot je bilo že obrazloženo, zgolj dejstvo, da je določeno vojaško dejavnost mogoče izvesti bolj učinkovito v sistemu pripravljenosti, ne pomeni, da te dejavnosti ni mogoče izvesti tudi na drug način (rotacija), ki omogoča spoštovanje Direktive 2003/88/ES. Da izjema iz 2. alineje izreka sodbe C-742/19 ni podana, dodatno potrjuje tudi prvostopenjska ugotovitev, da se straža od decembra 2022 na določenih objektih (tudi na treh objektih, na katerih je v vtoževanem obdobju stražil tožnik) ne izvaja več s stalno pripravljenostjo, temveč z 12-urnimi rotacijami. Te so torej primeren način izvajanja te vojaške dejavnosti.

21.Glede varovanja objekta C. pritožba neutemeljeno vztraja, da je šlo za izjemne okoliščine, da so bili ukrepi sprejeti zaradi varovanja zdravja in življenja pripadnikov in širše družbe ter da način dela v mehurčku, kot je bilo organizirano, ravno tako zagotavlja varovanje zdravja. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi situacija s Covid-19 kakorkoli zahtevala posebno organizacijo dela s pripravljenostjo, tudi sicer pa navedbe toženke v tej smeri kažejo na to, da dejansko ne drži, da sistem rotacij z načrtovanjem delovnega časa ne bi bil primeren zaradi same vsebine dela.

22.Zmotna je pritožbena navedba o neprimernosti prvostopenjskega sklicevanja na sodbo VIII Ips 196/2018. Ker se citirana zadeva nanaša na plačilo stalne pripravljenosti vojaške osebe in gre torej za enako pravno podlago kot v tem sporu, bi bil spregled tega judikata s strani sodišča prve stopnje neutemeljen. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev utemeljilo z dejanskimi razlogi, ki jih je ugotovilo v tem sporu.

23.Glede na zaključek, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa Zakon o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu, tako da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in že plačanim 50 % zneskom osnovne plače. Določbo drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je potrebno tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Ta določba KPJS se namreč glede pripravljenosti izrecno sklicuje na posebne predpise na področju obrambe. Pritožbeno zatrjevanje, da se stranke KPJS niso ukvarjale z vprašanjem, ali gre za plačilo pripravljenosti znotraj ali zunaj delovnega časa oziroma, da ta določba ureja tudi plačilo pripravljenosti za delo, ki šteje v delovni čas, je tako zmotno. Posledično se pritožba neutemeljeno sklicuje tudi na 97. točko obrazložitve sodbe Sodišča EU C-742/19 oziroma da je treba 2. člen direktive razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se obdobje razpoložljivosti za delo, v katerem mora biti vojaška oseba prisotna v vojašnici v katero je razporejena, vendar tam ne opravlja dejanskega dela, plača drugače kot obdobje razpoložljivosti za delo, ko ta oseba dejansko opravlja delo.

24.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

25.Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4-2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3, 2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o obrambi (1994) - ZObr - člen 97č, 97e

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46, 46/2, 46/3

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 165, 165/1, 339, 339/2, 39/2-14, 339/2-15, 350, 350/2, 353, 360, 360/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.