Jedro

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, da ni pomembno, kdo je zakrivil prekinitev pogodbenega razmerja. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih, predvsem, kdo je zakrivil prekinitev pogodbenega razmerja, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in se sodbe ne da preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom se pridrži za končno sodbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane sklep o izvršbi z dne 11.4.2003 Okrajnega sodišča v Kopru v veljavi v delu, s katerim je dovoljena izvršba za znesek 45.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.8.2002 dalje do plačila; 14.532,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.4.2002 dalje do plačila; odmerjene stroške izvršilnega postopka v znesku 17.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila. Sklenilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 39.250,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe do plačila.

Proti takšni sodbi se po svojem pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov, predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da načelo, da se mora pogodbo izvrševati tako, kot je dogovorjena, velja za obe pogodbeni stranki. Toženec je svoje pogodbene obveznosti izpolnjeval vse dotlej, dokler se je pogodbe držala tudi tožeča stranka. Tožeča stranka sploh ni zanikala toženčeve trditve, da tožencu ni bilo mogoče vzpostaviti zveze z bratom v času, ko se je toženec nahajal v BiH. Prav tako ni prerekala toženčeve trditve, da mu je bilo zaračunano tudi tisto telefoniranje pri katerem sploh ni dobil zveze s tistim, ki mu je telefoniral. Ker tožeča stranka tega ni prerekala, toženec pa je zaslišan kot stranka to potrdil, je šteti, da so navedene toženčeve trditve dokazane. Da so te toženčeve trditve dokazane, pa sledi tudi iz dokaza, ki ga je predložila tožeča stranka. Ta dokaz je razčlenitev računa tožeče stranke, ki ga je sodišče prve stopnje formalno izvedlo kot dokaz, v obrazložitvi sodbe pa ni niti besede o tem dokazu. Če bi sodišče prve stopnje obravnavalo ta dokaz tako, kot veleva ZPP, potem bi ugotovilo, da so spodaj navedeni klici trajali in zaračunani kot sledi: klic 5.4. trajal 3 sekunde, zaračunan pa 506,16 SIT, drugi klic istega dne trajal 3 sekunde in zaračunan 506,16 SIT, tretji klic istega dne trajal 2 sekundi in zaračunan 506,10 SIT, četrti klic istega dne trajal 9 sekund in zaračunan 506,16 SIT, peti klic istega dne trajal 3 sekunde in zaračunan 506,16 SIT, šesti klic istega dne trajal 3 sekunde in zaračunan 506,16 SIT, sedmi klic istega dne trajal 2 sekundi in zaračunan 506,16 SIT, klic 9.4. trajal 3 sekunde in zaračunan 506,16 SIT, klic 12.4. trajal 2 sekundi in zaračunan 506,16 SIT, drugi klic istega dne trajal 2 sekundi in zaračunan 506,16 SIT, tretji klic istega dne trajal 2 sekundi in zaračunan 506,16 SIT, četrti klic istega dne trajal 2 sekundi in zaračunan 506,16 SIT, peti klic istega dne trajal 3 sekunde in zaračunan 506,16 SIT, šesti klic istega dne trajal 13 sekund in zaračunan 506,16 SIT, sedmi klic istega dne trajal 9 sekund in zaračunan 506,16 SIT. So še drugi klici kot zgoraj navedeni in jih ni treba navajati, da se razume to kar želi toženec povedati. Klic, ki traja le nekaj sekund je klic pri katerem ni vzpostavljena zveza in pogovor ni opravljen. To so vsi zgoraj navedeni klici in še ostali nenavedeni. To dokazuje, da drži trditev toženca iz njegovih navedb in iz njegove izpovedi kot stranke, da mu tožeča stranka ni omogočila vzpostavljanja zveze po telefonu, kar je bila dolžna, na podlagi sklenjene pogodbe, ter da mu je zaračunala za nevzpostavljene zveze več kot za opravljene pogovore, kar pa ni smela storiti po sklenjeni pogodbi. Da je tožeča stranka zaračunavala tožencu za neopravljene pogovore več kot za opravljene, se vidi iz iste razčlembe računa. Ker se tožeča stranka ni držala pogodbe, je toženec upravičeno od pogodbe odstopil, s čimer se je tožeča stranka strinjala. Če to drži, potem toženec ni dolžan plačati neplačano razliko po računu za obračunane storitve, ki mu niso bile nudene. Sodišče prve stopnje je torej kršilo zakon s tem, da izvedenega dokaza ni obravnavalo in ni povedalo svojega stališča o toženčevi trditvi, da je tožeča stranka zakrivila razdrtje pogodbe pred potekom 24. mesečnega dogovorjenega roka. Tožeča stranka poleg tega ni dokazala, da je tožencu vročila račun za 45.000,00 SIT. Ta okoliščina je pomembna zaradi računanja obresti v primeru, če se zahtevku ugodi. Pogodba je v delu, v katerem je dogovorjena pogodbena kazen, fiktivna. Sploh ne gre za pogodbeno kazen, ampak za plačilo prave vrednosti kupnine za prodani telefonski aparat. V tem delu je pogodba nična.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izhajalo iz napačnega materialno pravnega izhodišča, da ni pomembno, kdo je zakrivil prekinitev pogodbenega razmerja. Za nobeno od pravdnih strank ni sporno, da je toženec odpovedal naročniško razmerje pred potekom časa, za katerega je bila sklenjena naročniška pogodba. Vendar pa tožeča stranka ni prerekala ne navedb tožene stranke glede zaračunanih pogovorov, ki bi morali biti brezplačni, niti ni prerekala navedb glede zaračunanih neopravljenih pogovorov iz tujine. Prav tako pa tudi ni prerekala navedb tožene stranke, da je tožeči stranki telefonski aparat vrnila. Sodišče prve stopnje je sicer na glavni obravnavi dne 14.6.2005 sprejelo dokazni sklep, da se prebere listine v spisu in zasliši toženo stranko, vendar se do navedb toženca glede razčlenjenega računa (dokaz A10) dejansko ni opredelilo. Le pavšalno je navedlo, da so storitve bile obračunane po takrat veljavnem ceniku, kar pa ni dovolj za zaključek, da je toženec zaradi prekinitve pogodbenega razmerja dolžan plačati pogodbeno kazen. Toženec namreč trdi, da je prekinil pogodbeno razmerje, ker so mu bile kot vzpostavljene telefonske zveze zaračunane tudi tiste, ki dejansko niso bile vzpostavljene, do teh njegovih navedb pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Enako velja glede plačila pogodbene kazni. Sodišče prve stopnje je namreč samo ugotovilo, da pogodbeno kazen dejansko predstavlja razlika med dejansko plačanim zneskom za telefonski aparat in vrednostjo telefonskega aparata. Glede na zatrjevano in neprerekano trditev tožene stranke, da je navedeni telefonski aparat tožeči stranki vrnil, bi se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka moralo opredeliti tudi do teh navedb tožene stranke. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih, predvsem, kdo je zakrivil prekinitev pogodbenega razmerja, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in se sodbe ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno oceni dokaze v povezavi z navedbami pravdnih strank in o zadevi ponovno odloči (355. člen ZPP).