Jedro

Na tožniku je trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (točka 1 izreka) ter odločila, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ne bo obravnavala njegove prošnje, saj bo imenovani predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi EU št. 604/20131, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik 11. 1. 2022 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožniku so bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je tožena stranka dobila podatek, da je bil 25. 11. 2021 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito s strani Hrvaške. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Hrvaške v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca. S strani Hrvaške je 20. 1. 2022 prejela odgovor, da je Hrvaška v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da mora država članica pod pogoji iz členov 23, 24 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V prvem odstavku 5. člena Uredbe Dublin III je določeno, da država članica s prosilcem opravi osebni razgovor. Tožnik je v razgovoru navedel, da vsi vedo, da je na Hrvaškem težko preživeti in da je ob prijetju s strani hrvaških varnostnih organov povedal, da si tam ne želi ostati. Tam ne more niti delati niti se izobraževati. V hrvaškem azilnem domu je preživel 25 dni. Hrana je bila slaba, do azilantov pa se niso obnašali človeško. Poniževali so jih, pa tudi denarja, da bi si kaj kupili niso prejemali. Kot primer grdega obnašanja je navedel, da če je na ulici vprašal mimoidoče za nasvet, mu tega niso želeli dati. V zvezi z ravnanjem državnih organov pa pripomb ni imel. 5. Tožena stranka meni, da tožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Ugotavlja, da je njegova izjava o nečloveškem obnašanju splošna, saj primera tožnik za takšno ravnanje ni navedel. Izrecno pozvan, da navede primer, je izjavil le, da mimoidoči na ulici ne želijo pomagati z nasvetom. Sicer pa glede ravnanja oseb državnih organov ni imel pripomb. V zvezi z njegovo izjavo, da se na Hrvaškem ni mogel izobraževati oziroma delati, ugotavlja, da to ne pomeni nečloveškega ali poniževalnega ravnanja in ne gre za sistemsko pomanjkljivost. Poudarja, da so postopki mednarodne zaščite namenjeni zaščiti pred preganjanjem in resno škodo in ne delu ter zaposlovanju. Pravice prosilcev za azil pa so na Hrvaškem in v RS podobno urejene. V zvezi z nudenjem pomoči družini, ki je bila v težavah pri ilegalnem prehodu hrvaško – slovenske meje, zaradi česar so ga hrvaški varnostni organi našli, pa ugotavlja, da pomoč pri ilegalnem prehodu mej ni nikjer dovoljena. Hrvaška ima po mnenju tožene stranke uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot v RS, zato vrnitev v to državo ne more biti sporna. Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) in spoštuje pravni red EU in s tem Uredbo Dublin III. Ugotavlja, da tožnik ni navedel takšnih okoliščin, zaradi katerih ga RS ne bi smela vrniti na Hrvaško, zato meni, da ob vrnitvi na Hrvaško ne bo podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Hrvaška.

6. Tožnik zoper izdani sklep vlaga tožbo, v kateri meni, da je sklep sam s seboj v nasprotju. Tožena stranka naj bi namreč priznavala, da je tožnik izpovedal, da se na Hrvaškem v azilnem domu do prosilcev za azil ne obnašajo človeško, poniževalno, da se tam ne da delati in tudi ne izobraževati. Zato je njen zaključek, da naj bi bila Hrvaška primerna država za predajo, protisloven.

7. Tudi iz sodnega spisa I U 61/2022 naj bi izhajalo, da je tožnik vložil prošnjo na Hrvaškem le zato, ker ni imel druge izbire. Ko je namreč reševal življenje begunski družini, so ga prijeli hrvaški varnostni organi. Povedal je, da se na Hrvaškem obnašajo do beguncev nečloveško, zato se tja noče vrniti. Tožena stranka je ta dejstva popolnoma prezrla. Navedbe tožnika potrjujejo tudi poročilo UNHCR, ki govori o grobem kršenju pravic migrantom na Hrvaškem, kar je splošno znano. Poleg tega se na Hrvaškem čaka leto in pol na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito. Tožnik je v postopku povedal, da so z njim ravnali nečloveško in nehumano v kampu ter tudi na ulici, zato je tožena stranka, ki se je sklicevala, da je izjavil, da mu le mimoidoči niso želeli pomagati , povsem predrugačila njegovo izpovedbo. Povedal je tudi, da je bila hrana slaba, da se tam ne da izobraževati in delati. Azilni sistem je zato pomanjkljiv do te mere, da v primeru njegove vrnitve na Hrvaško obstoji nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

8. V nadaljevanju tožnik še opozarja, da je pravna pomoč prosilcem za mednarodno zaščito nudena zgolj v postopkih pred sodiščem, sicer pa so prepuščeni sami sebi, s tem pa tudi žrtev pomanjkljivosti azilnega sistema v RS. Tožena stranka zato sprejema odločitve z neverjetno lahkostjo in tudi krši pravico do izjave. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

9. Hkrati s tožbo vlaga tožnik tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. Na Hrvaško se tožnik ne želi vrniti. Zaradi strahu, da bodo tam z njim ponižujoče ravnali, pa mu že sedaj nastaja nepopravljiva škoda. Ta mu nastaja tudi zaradi režima bivanja v Centru za tujce, saj mu je gibanje tam omejeno.

10. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v bistvenem sklicuje na izpodbijani sklep in predlaga zavrnitev tožbe. Ugotavlja, da se je do tožbenih ugovorov, kjer gre predvsem za povzetek pomislekov tožnika iz upravnega postopka, že opredelila. Poudarja, da je tožnik le posplošeno navajal, da na Hrvaškem nič ni v redu, navedel pa ni nobene sistemske pomanjkljivosti, ki bi povzročila nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Izpostavlja, da se poročilo UNHCR in medijev v zvezi z nasiljem nad migranti na Hrvaškem nanaša na problematiko ilegalnih prehodov, ne pa nasilja nas prosilci za mednarodno zaščito. Meni, da sama v upravnih postopkih ravna profesionalno ter v skladu s predpisano zakonodajo, zato so očitki tožnika o njenem ravnanju povsem neprimerni. Pojasnjuje še namen dublinskih postopkov, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju držav članic, da sledijo standardom, ki jih določa EU. Mogoče so tudi izjeme, ki pa morajo biti konkretno utemeljene. Tožnik le s pavšalnim in nekonkretiziranim zatrjevanjem ne more biti uspešen.

11. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, v kateri pa predvsem ponavlja že podane tožbene trditve.

12. Sodišče je v navedeni zadevi dne 25. 2. 2022 razpisalo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v upravni in sodni spis. Zavrnilo je dokaz z zaslišanjem tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)2, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje3. Zavrnilo je tudi dokaz z vpogledom v članek, dostopen na spletu, z naslovom: Talibani: sekanje rok je nujno za varnost, saj so razmere v Afganistanu lahko predmet postopka pri odločanju o prošnji za mednarodno zaščito, ne pa tega postopka, kjer se odloča o odgovorni državi členici, ki bo o prošnji tožnika šele odločala. Zavrnilo je tudi vpogled v spis I U 61/2022, ker se v zvezi z njim sklicuje le na tožnikove navedbe, da je tam povedal, da je na Hrvaškem podal prošnjo za mednarodno zaščito, ker druge izbire ni imel, in da se na Hrvaško ne želi vrniti, kar pa je povedal tudi v tem postopku. Zavrnilo je tudi predlagani dokaz z vpogledom v poročilo UHHCR, saj se navajane kršitve nanašajo na hrvaške policiste pri ravnanju z ilegalnimi migranti, ki nezakonito vstopajo na Hrvaško iz Bosne in Hercegovine (in ki niti niso prosilci), in ne kažejo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in osebami, ki so vrnjene na Hrvaško v dublinskih postopkih.

**K točki I izreka:**

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče ocenjuje, da v obravnavani zadevi ni sporno, da se je tožnik pred vložitvijo prošnje v RS nahajal na Hrvaškem, kjer je že zaprosil za mednarodno zaščito. Uredba Dublin III v b. točki prvega odstavka 18. člena določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Obstoj teh okoliščin torej ni sporen. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

15. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Kadar predaja v skladu s tem odstavkom ni mogoča v nobeno državo članico, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, postane odgovorna država članica. V tem upravnem sporu je sporno to, ali je Hrvaška taka država, kjer bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.

16. Po presoji sodišča tožbeni očitki v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem niso utemeljeni. Po pregledu upravnega spisa sodišče v zvezi s tožbenim ugovorom, da naj bi tožena stranka povsem prezrla njegove navedbe v zvezi z izkušnjami, ki jih je imel na Hrvaškem in s tem povezano kršitvijo pravice do izjave, ugotavlja, da ni utemeljen. Iz zapisnika o osebnem razgovoru na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III z dne 25. 1. 2022 je razvidno, da je uradna oseba tožene stranka, izhajajoč iz podatkov baze Eurodac, dejansko stanje v zvezi s tožnikovimi izkušnjami na Hrvaškem skušala raziskati z aktivnim sodelovanjem. Tožniku je z namenom celovite ugotovitve dejanskega stanja postavila vrsto vprašanj in mu na tak način omogočila, da bi se izjasnil glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na njeno odločitev. Tožnik je na vprašanja v zvezi s Hrvaško in pomanjkljivostmi tamkajšnjega azilnega postopka odgovarjal pavšalno in nekonkretizirano. Zelo na splošno je večkrat ponovil, da tam nič ni v redu. Povprašan bolj konkretno in pozvan k navedbi posameznih primerov pa, da tam ni mogel delati in tudi ne študirati, kar je izvedel od drugih, da je bila hrana slaba, skratka vse je bilo pomanjkljivo. Glede poniževalnega ravnanja pa le, da ne le v kampu, ampak se tudi drugje ljudje tako obnašajo in kot primer navedel (ponovno samo na splošno), da če na ulici koga vprašaš za navodila, teh ne želijo dati. Tožena stranka se je do vseh navedb tožnika v izpodbijanem sklepu opredelila in jih zavrnila kot nepomembne, saj iz njih ne izhajajo pomanjkljivosti azilnega sistema, ki bi terjale drugačno odločitev od sprejete. Tožena stranka je pojasnila, da so postopki mednarodne zaščite namenjeni zaščiti pred preganjanjem in resno škodo, da je sistem pravic in obveznosti prosilcev na slovenskem in hrvaškem urejen podobno in da tožnikove navedbe ne pomenijo pomanjkljivosti azilnega sistema. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik tako ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

17. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da toženi stranki ni mogoče očitati, da bi postopek z zaslišanjem tožnika opravila površno. Način izvajanja ugotovitvenega postopka po presoji sodišča ni povzročil, da tožnik ne bi mogel povedati vsega, kar bi lahko bilo relevantno za odločitev. Glede na to, da so tudi tožbeni očitki v zvezi s tem pavšalni, saj tožnik ne pojasni, kaj bi še želel povedati, pa zaradi načina vodenja upravnega postopka ni mogel. Zato se tudi sodišče do tega tožbenega ugovora ni moglo natančneje opredeliti.

18. Sodišče tudi ni našlo zatrjevane protislovnosti v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, saj je tožena stranka sprva le povzela tožnikove navedbe in se do njih opredelila tako, da jih je zavrnila.

19. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek na Hrvaškem kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

21. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

22. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, ko navaja, da je z odvzemom prostosti kršena njegova pravica do osebne svobode, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo oz. nepopravljivo škodo. Ta mu nastaja tudi zaradi strahu, da bo vrnjen na Hrvaško, kjer bodo z njim ponižujoče ravnali. Zgolj navedba o tem, da mu nepopravljiva škoda nastaja zaradi bivanja v Centru za tujce ter iz strahu pred vrnitvijo na Hrvaško, škoda ni izkazana, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Poleg tega odločitev o bivanju v Centru za tujce ni predmet tega upravnega spora.

1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III). 2 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 3 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve).