Jedro

Kljub temu, da darilna pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, je veljavna, ker je bila v pretežni meri izpolnjena in je bilo s tem pravno razmerje med pravdnima strankama realizirano kot darilna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo v znesku 334,76 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka dolžna toženi plačati glavnico v znesku 3.720,00 EUR in pogodbene obresti za čas od 27. 12. 2007 do 27. 12. 2008 po obrestni meri, kot se obrestujejo depozitne vloge do 1 leta v B. C. ter zakonske zamudne obresti od zneska 3.720,00 EUR od 28. 12. 2008 do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč sodišče prve stopnje zaključilo, da navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo ni mogoče šteti za pripoznavo, saj niso ne jasne in ne nedvoumne. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 1. 4. 2014 je tožena stranka na izrecno vprašanje sodišča tožena stranka ali zahtevek delno pripozna za 1.220,00 EUR jasno in nedvomno izjavila, da zahtevka niti za 1.220,00 EUR ne pripoznava. Zato je sodišče zaključilo, da ni podlage niti za delno niti celotno pripoznavo zahtevka (prvi odstavek 316. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je tožena od tožnika prejela 1.220,00 EUR z nakazili na njen TRR, sporen pa je bil namen nakazila, saj je tožnik trdil, da je šlo za posojilo toženi stranki, toženka pa, da je šlo za darilo. Na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov je sodišče ocenilo, da tožnikova izpoved ni verodostojna glede tega, kako je spoznal toženko, o trenutku sklenitve pogodbe, o vrsti pogodbe - dogovora, o pogodbenih obrestih ter o roku vračila. Zato je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženi stranki z nakazili na TRR (dne 2. 11. 2007 260,00 EUR, 26. 10. 2007 300,00 EUR, 26. 11. 2007 in 30. 11. 2007 vsakič po 200,00 EUR, 12. 11. 2007 260,00 EUR), denar posodil in mu ga naj bi tožena stranka morala vrniti skupaj s pogodbenimi obrestmi od 27. 12. 2007 do 27. 12. 2008 po obrestni meri za obrestovanje depozitnih vlog do enega leta v Banki.... Sodišče je glede teh nakazil verjelo izpovedi tožene stranke, da se ji je tožnik javil na enega od njenih oglasov za pomoč za hrano. Te občasne izpolnitve z nakazili denarja na TRR po mnenju sodišča izkazujejo, da je tožnik toženi denar ustno podaril in ji ga je ob vsakem nakazilu izročil v posest in je tožena stranka s posameznim nakazilom nemoteno razpolagala. Tožnik je z nakazili želel uresničiti pomoč toženki v stiski kot bistveni razlog in svojo resnično voljo daritve in ni šlo zgolj za tožnikovo lahkomiselnost. Ker je bila darilna pogodba v konkretnem primeru pretežno izpolnjena (58. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), je sam namen obličnostne zahteve nepomemben. Ob sklenitvi ni bilo govora o večih občasnih nakazilih, z več občasnimi nakazili pa ni izpolnjen pogoj takojšnjega prenosa prostega razpolaganja iz prvega odstavka 538. člena OZ, kar bi praviloma terjalo pisno obliko. Zato je tako realizirana darilna pogodba po 58. členu OZ, kljub pomanjkljivi obliki, veljavna. Sodišče je tudi zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati trditve, da je tožena z zavajanjem dobrotnikov s sklicevanjem na bolezen - pljučno embolijo pri oglaševanju v medijih, izkazala način, da bi prišla do denarja. Tožnik trditev o zavajanju tožene z oglaševanjem v medijih, ob sklicevanju na pljučno embolijo ni ni uspel dokazati. Glede posojila zneska 2.500,00 EUR pa je sodišče na podlagi dokazne ocene vseh dokazov in vsakega posebej, zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je 27. 12. 2007 toženi stranki posodil 2.500,00 EUR. Sodišče je kot sklepno zaključilo, da so bila tožnikova nakazila na TRR tožene stranke 2. 11. 2007 260,00 EUR, 26. 10. 2007 300,00 EUR, 26. 11. 2007 in 30. 11. 2007 vsakič po 200,00 EUR in 12. 11. 2007 260,00 EUR izvedena kot darilo in ne kot posojilo, zato je ugovor zastaranja v tem delu brezpredmeten. Zaradi navedenega je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti, kot to izhaja iz točke I. izreka sodbe. O pravdnih stroških je odločilo na podlagi uspeha v pravdi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo, poleg tega pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Za to pravdo je nesporno, da je tožnik v mesecu oktobru in novembru 2007 na osebni račun toženke petkrat nakazal denar v skupnem znesku 1.220,00 EUR. Nesporno je, da je toženka denar prejela in da je v odgovoru na tožbo sama od sebe napisala, da bo denar vrnila v obrokih, njeno stališče o vračilu denarja je ponovila na glavni obravnavi, ko je bila zaslišana kot stranka. Poleg tega je na izrecno vprašanje sodnice potrdila, da je pooblaščenki tožnika rekla, da bo denar vrnila. Tako je nesporno, ne samo, da je toženka denar prejela (1.220,00 EUR) temveč tudi, da ga je pripravljena vrniti. Če bi toženki tožnik denar podaril, ga ne bi bila pripravljena vrniti sama od sebe. Toženka sedaj zatrjuje, da je šlo za tožnikovo pomoč, vendar je treba izpostaviti višino zneska 1.220,00 EUR, ki je v očitnem nasprotju z višino pomoči, za katero je toženka dajala oglase v mesecu avgustu 2007. Pomoč je pričakovala v hrani in mobi karticah, ki je pomoč nizke vrednosti. Znesek 1.220,00 EUR, nakazan s strani tožnika v roku enega meseca, pa ni pomoč, ki jo je pričakovala toženka z oglasi, zato je bila znesek 1.220,00 EUR pripravljena vrniti. Sodišče prve stopnje je to dejstvo spregledalo. Po oceni dokazov je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki denar posodil, pri tem pa je dejansko stanje napačno ugotovilo, ker ni upoštevalo, da je toženka pripravljena nakazan denar vrniti in da gre za nepravično razmerje vzajemnih dajatev, česar se je očitno toženka zavedala, ko je sama od sebe napisala, da bo denar vrnila v obrokih. Sodišče je napačno štelo, da je toženka od tožnika dobila darilo, saj je to v nasprotju z izjavo toženke o vračilu. V tem primeru bi moralo sodišče razlagati sporna določila pogodbe, kot posojilo oziroma darilo v skladu z drugim odstavkom 82. člena OZ. Moralo bi iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v zakonu. Upoštevati bi moralo načelo vesti in poštenja (5. člen) in načelo enake vrednosti dajatev (8. člen). Nakazilo 1.220,00 EUR ne more biti pomoč, darilo za hrano in telefonske kartice, če sodišče meni, da se je tožnik javil na oglas. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik se ni javil na oglas, oglasi so bili v mesecu avgustu 2007, denar pa je tožnik nakazal prvič 26. 10. 2007, kar ni mogoče povezati z oglasi toženke več kot dva meseca prej. Sodišče je verjelo toženki, da so bili oglasi kasneje, česar pa toženki ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Nesporno je, da se je toženka zavezala vrniti denar, sicer ne bi navedla, da ga bo vrnila v obrokih, kar bi sodišče moralo upoštevati. Sodba o tem nima razlogov. Sodišče prve stopnje je na podlagi dokaznega predloga tožeče stranke dne 27. 3. 2014 na naroku dne 1. 4. 2014 sprejelo dokazni sklep, da se pribavi zdravstveni karton tožene stranke. Ta dokazni predlog je tožeča stranka podala po tem, ko je tožena stranka podala vsebino v oglasu in je tožeča stranka posumila, da je toženka v oglasih navajala neresnično stanje bolezni, da bi prišla do denarja. Tožnik je hotel dokazati, da toženki ni mogoče verjeti na sodišču, ker je že za vsebino oglasov potencirala svojo bolezen. Pojasnila je podrobno navedla v pripravljalni vlogi z dne 25. 4. 2014 po tem, ko je dobila zdravstveni karton toženke. Sodišče prve stopnje pa vlogo tožnika z dne 25. 4. 2014 ni upoštevalo, kar izhaja iz obrazložitve sodbe, čeprav je pribavilo zdravstveni karton s tem namenom, da se ugotavljajo dejstva po dokaznem predlogu tožnika z dne 27. 3. 2014. Pri tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti. Dokazni sklep v povezavi z zdravstvenim kartonom toženke z dne 1. 4. 2014 je sodišče izdalo zaradi obrazloženega dokaznega predloga tožnika, to je zaradi mnenja tožnika, da toženka v pravdi ne navaja resnice, ker tudi v oglasih ni podajala resničnih navedb in ji zato ne gre verjeti. Tega dejstva sodišče ni upoštevalo, ni ocenilo dokazov, ki jih je pribavilo po sprejetem dokaznem sklepu. Dejansko stanje zato ni pravilno ugotovilo, saj sodišče ni podalo nobene dokazne ocene v zvezi z izvedenim dokazom, kršilo pa je tudi materialni zakon, ker vloge tožeče stranke z dne 23. 4. 2014 ni upoštevalo, pa bi jo skladno z načelom kontradiktornosti moralo upoštevati. Tožena stranka je navajala, da znesek 2.500,00 EUR ni prejela od tožnika. Tožnik je vseskozi navajal enako, njegove navedbe je potrdil M.G., ko je bil zaslišan kot priča. Izpoved tožnika in priče se ujemata v vseh podrobnostih. Ni razlogov za drugačno razlogovanje sodišča. Tožnik ne bi zahteval vračila, če toženki ne bi posodil 2.500,00 EUR, bil je naiven in je denar toženki izročil brez podpisa toženke, vendar ob prisotnosti priče, ki je to videla in je verodostojno izpovedala o vseh dejstvih v zvezi s krajem, časom izročitve, višino zneska in izgleda toženke. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo nepravilno. Tožena stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se ugodi tožbenemu zahtevku in priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Po mnenju tožene stranke so pritožbene navedbe tožeče stranke absurdne in ne vzdržijo resne pravne presoje. Po mnenju tožene stranke je prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno ocenilo in zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženki nakazani denar posodil, glede posojila, ki naj bi ga toženki osebno izročil v gotovini, pa ni uspel izkazati niti da je do izročitve tega denarja sploh prišlo. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo izpovedi tožnika, na drugi strani pa je upravičeno verjelo toženki, saj so bile njene izjave v celotni skladne, prav tako pa ni bilo nasprotij med njeno trditveno in dokazno podlago. Drži sicer pritožbena navedba tožeče stranke, da je tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo navedla, da je prejete zneske tožniku pripravljena obročno vrniti, vendar pa navedene trditve nikakor ni mogoče interpretirati na način, za kakršnega si prizadeva tožeča stranka. Toženka je namreč jasno izpovedala, da si od tožnika denarja nikoli ni izposodila, temveč da se je tožnik prostovoljno javil na enega izmed njenih oglas za pomoč, ki so bili jasno objavljeni v tistem obdobju, kateri ji je denar nato nakazal na TRR. Znesek v skupni višini 1.220,00 EUR je ne glede na njegovo višino tožnik prostovoljno nakazal toženki, in sicer kot neodplačani kredit in ne kot posojilo. Toženka ponovno izpostavlja, da se je tožnik prostovoljno odzval na njen oglas, s katerim je zaradi stiske, v kateri se je znašla, dobre ljudi prosila za pomoč, in se je tožnik sam ponudil, da ji bo zaradi svoje oddaljenosti, namesto v mobi karticah in hrano, pomagal kar z nakazilom denarnega zneska na njen TRR. Po mnenju tožene stranke iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče tudi opredelilo do domnevnega zavajanja toženke. Sodišče se do teh trditev sploh ni bilo dolžno opredeliti, saj je predmet tega postopka namreč vračilo zatrjevanega posojila in ne vračilo danega zneska zaradi morebitnega zavajanja tožeče stranke v oglasih za pomoč glede toženkinega zdravstvenega stanja, zaradi česar so vse navedbe tožnika v tej zvezi irelevantne in zgolj po nepotrebnem obremenjuje predmetni postopek. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje glede zatrjevanega dejstva, da naj bi toženki dne 27. 12. 2007 v gotovini kot posojilo izročil 2.500,00 EUR. Tega tožnik preprosto ni dokazal, čeprav je bilo dokazno breme na njem, zaradi česar naslovno sodišče ni imelo nikakršnega razloga, da bi dejansko stanje ugotovilo drugače, kot ga je ugotovilo, in pravilno ni ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje glede nakazil tožnika toženki v znesku 1.220,00 EUR, katerega ji je v posameznih zneskih tožnik nakazal v času od 2. 11. 2007 pa do 20. 11. 2007 in je to njuno pravno razmere v tem delu tudi pravilno materialno pravno opredelilo kot realizirano darilno pogodbo ob uporabi določbe prvega odstavka 538. člena OZ in 58. člena OZ. Te občasne izpolnitve z nakazili denarja na TRR je sodišče prve stopnje ocenilo kot takšne, da je tožnik toženi denar ustno podaril in ji ga je ob vsakem nakazilu izročil v posest in je toženka s posameznim nakazilom nemoteno razpolagala. Z nakazili je toženec želel uresničiti pomoč toženi v stiski, kot bistveni razlog za svojo resnično voljo daritve, in ni šlo zgolj za tožnikovo lahkomiselnost pri izvajanju teh daritev. Sodišče prve stopnje tako ni sledilo tožbenim trditvam tožeče stranke, da ta skupni znesek predstavlja posojilo tožeče stranke toženki in katerega bi morala nato tudi v določenem časovnem obdobju vrniti.

6. Teh dejanskih in materialno pravno pravilnih zaključkov pa ne morejo ovreči pritožbene navedbe, da je toženka sama izjavila, da je denar pripravljena vrniti v obrokih. Toženka je sicer v odgovoru na tožbo navedla, da je prejete zneske pripravljena vrniti, vendar pa takšna izjava sama po sebi še ne potrjuje, da je bila med pravdnima strankama glede tega zneska sklenjena posojilna pogodba, saj je mogoče podarjeni denar prostovoljno kadarkoli vrniti, saj za vrnitev ni nobene zakonske ovire. Tožeča stranka prvič v pritožbi izpostavlja višino samega zneska v 1.220,00 EUR, kar naj ne bi bilo v sorazmerju z načelom enake vrednosti dajatev po 8. členu OZ. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da se je tožnik sam javil na oglas toženke. V oglasu ni bil naveden znesek pomoči, katerega pričakuje toženka, in je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik prostovoljno nakazal te zneske in da ga toženka pri teh nakazilih ni zavajala. Pri tem je sledilo izpovedi toženke, da sta se pred prvim nakazilom s tožnikom pogovarjala po telefonu in mu je sama povedala, da si denarja ne izposoja, ker ga ne more vrniti, ter da prosi za pomoč, ker je v stiski. Tudi v kasnejših pogovorih tožnik ni izrazil, da mu mora toženka ta denar vrniti. Sodišče je na podlagi dokazne ocene ostalih dokazov ugotovilo, da je izjava toženke verodostojna.

Pravilen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno upoštevati skupno voljo pogodbenih strank in da je bil pogodbeni namen pravdnih strank v tem, da sta želeli uresničiti pomoč toženki v stiski, kar je tudi bistveni razlog za to, da je tožnik toženki podaril omenjene zneske. Sodba sodišča prve stopnje ima v tem delu jasne razloge o odločilnih dejstvih za uporabo materialnega prava in za ugotovitev, da je med pravdnima strankama prišlo le do ustne sklenitve darilne pogodbe, ki se je kasneje realizirala in da tožnik ni uspel dokazati, da med pravdnima strankama ni bila sklenjena posojilna pogodba, na podlagi katere bi se toženka zavezala, da bo denar, katerega je prejela kot pomoč, vrnila kot izpolnitev posojilne pogodbe.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov, katere je pribavilo po sprejetem dokaznem sklepu. Sodišče je sprejelo dokazni sklep o pribavi zdravstvenega kartona toženke, in sicer dne 1. 4. 2014, nato je ta dokaz tudi pribavilo in ga tudi vpogledalo, kot to izhaja iz točke 13 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Iz te izhaja, da je v dokaznem postopku sodišče vpogledalo in prebralo dokumentacijo iz spisa, med drugim tudi zdravstveni karton tožene stranke (C 1, A 16, A 17 spisa). Vendar pa tožnik ni uspel dokazati trditve, da je toženka z zavajanjem dobrotnikov pri oglaševanju v medijih s sklicevanjem na bolezen - pljučno embolijo iskala način, da bi prišla do denarja. Tožnik je to želel dokazati s predložitvijo podatkov s strani RTV SLO o vsebini objave oglasov, ki bi jih naj sodišče časovno primerjalo z zdravstvenim stanjem toženke iz njenega zdravstvenega kartona. Ker pa ni bilo pogojev po prvem odstavku 228. člena ZPP, da bi se R. kot drugi osebi naložilo predložitev listine, saj ne gre za listino, ki bi jo morala ta pokazati ali predložiti po zakonu niti za listino, ki bi bila skupna R. in tožniku, ki se je na listino skliceval, tožnik trditev o zavajanju tožene z oglaševanjem v medijih ob sklicevanju na pljučno embolijo po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje ni uspel dokazati. Tudi po zaključku sodišča druge stopnje s tem sodišče prve stopnje ni storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kajti tožeča stranka je svoje trditve temeljila na tem, da bo dokazala pravno dejstvo obstoja posojilne pogodbe, na podlagi katere naj bi toženka bila po izteku roka za vrnitev posojila dolžna vrniti nakazane zneske. Tožnik pa ni zatrjeval, da bi mu toženka bila dolžna vrniti ta denar zaradi zavajanja. Takšne trditvene podlage tožnik ni podal, zato ni podano njegovo materialnopravno upravičenje, da bi mu toženka bila dolžna vrniti denar zaradi zavajanja. V vlogi z dne 25. 4. 2014 je tožnik zatrjeval, da je toženka s prikazovanjem lažnih dejstev spravljala ljudi v zmoto, da bi ji pomagali. Tožnik še trdi, da ji je denar posodil bistveno kasneje kot avgusta 2007, ko so bili objavljeni oglasi in ji denarja ni dal kot pomoč zaradi oglasa, temveč ji je denar posodil. Tako sami oglasi potrditvah tožeče stranke niso v vzročni zvezi z njegovim namenom izročitve denarja in zato te pritožbene navedbe o zavajanju ne predstavljajo trditvene podlage, ki bi dopolnjevala njegovo trditveno podlago o sklenitvi posojilne pogodbe. Da pa bi bil tožnik zaveden k sklepanju posojilne pogodbe, pa v postopku na prvi stopnji ni zatrjeval. Pritožba tožeče stranke glede obstoja posojilne pogodbe za znesek 1.220,00 EUR tako ni utemeljena in v tem delu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo določbe OZ o razlagi pogodb. Te določajo, da je potrebno določbe pogodbe uporabiti tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), pri razlagi spornih določil iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava (drugi odstavek 82. člena OZ). Nejasna določila v neodplačni pogodbi pa je sodišče prve stopnje pravilno razlagalo tako, da je upoštevalo položaj dolžnika, ki mora biti manj težak zanj, v primeru odplačnih pogodb pa, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju (84. člen OZ). Sodišče je tudi pravilno opredelilo pogodbo kot darilno pogodbo po 533. členu OZ, pri čemer je štelo, da kljub temu, da pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki, ker pa je bila v pretežni meri izpolnjena (58. člen OZ), je pravilno štelo, da je bilo pravno razmerje realizirano kot darilna pogodba.

8. Po izvedenem dokaznem postopku in po prepričljivi dokazni oceni je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, v katerem tožnik zahteva vračilo zneska 2.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo potrdilo tožnika, katerega je ocenilo kot takšnega, da ga je le-ta sestavil enostransko in ker ga toženka ni podpisala, nima zatrjevane dokazne vrednosti glede izročitve 2.500,00 EUR. Na podlagi soočenja tožnika in priče G. je zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dne 27. 12. 2007 toženi posodil 2.500,00 EUR. V tej zvezi pritožba očita le pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi pritožnik navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti navedbam tožnika, da je toženki izročil 2.500,00 EUR, da je bil naiven in da je toženki zato izročil denar brez podpisa, vendar ob prisotnosti priče, ki je to videla in je verodostojno izpovedala o vseh dejstvih v zvezi s krajem, časom izročitve, višino zneska ter izgledom toženke. Takšne pritožbene navedbe so v nasprotju z dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. Sodišče je izpoved priče M. G. ocenilo kot neverodostojno. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tej zvezi so sprejemljivi za sodišče druge stopnje. Sodišče je na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh skupaj pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je dne 27. 12. 2007 toženki posodil 2.500,00 EUR, zato je tožbeni zahtevek tudi v tem delu utemeljeno zavrnilo in pritožba v tem delu ni utemeljena.

9. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih je tožeča stranka sodbo izpodbijala, prav tako pa niso podani razlogi na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa je dolžna toženi povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo, in sicer nagrado za postopek s pravnim sredstvom po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v višini 254,40 EUR, pavšalni znesek za pošto in telekomunikacijske storitve po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR, kar vse skupaj povečano za 22 % DDV znaša 334,76 EUR. Odločitev sodišča druge stopnje je sprejeta na podlagi določbe prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v drugi točki izreka sodbe sodišča druge stopnje do plačila.