Jedro

Možna posledica neustreznega vzdrževanja viličarja namreč ni le poškodba v zvezi z delovanjem (pokvarjenega) viličarja, temveč tudi njegov kvarni vpliv na okolico - v tem primeru (domnevno) iztekanje olja iz hidravlične cevi, ki je, kljub zatrjevanemu (in neizpodbitemu) zadostnemu čiščenju tal v skladišču, povzročilo padec zavarovanca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pravdnih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranke od tožene zahtevala plačilo 32.035,56 EUR s pripadki. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da se je nezgoda zgodila na zavarovančevem delovnem mestu: pri hoji mu je spodrsnilo na oljnem madežu, za katerega se predvideva, da je bil posledica puščanja hidravlične cevi na viličarju. Zavarovanec je padel in si poškodoval zapestje roke, zaradi česar je bil v bolniškem staležu in zato nezmožen za delo do 4. 2. 2017 do 21. 4. 2017 in od 3. 7. 2017 do 15. 7. 2019. Navedla je, da tožena stranka ni storila vsega, kar od nje zahtevajo normativni predpisi. Kršila je 9. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme. V uporabi je bil tehnično pomanjkljiv viličar (puščanje olja iz hidravlične cevi), posledica česar je bil zdrs delavca. Vzročna zveza med nastalo škodo in krivdno odgovornostjo tožene stranke je izkazana z opustitvijo dejanj, ki jih je bila tožena stranka dolžna izvesti, pa jih ni, zaradi česar je prišlo do nezgode. Tožena stranka bi kot organizator delovnega procesa morala poskrbeti, da bi bila tla v skladišču varna za hojo, da ne bi drsela, v uporabo pa bi morala dajati izključno tehnično brezhibno delovno opremo, tega pa z ustreznimi listinami ni dokazala.

6. Predmet tožbenega zahtevka je odškodninska odgovornost tožene stranke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju - ZZVZZ, ki določa, da ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi. Za odločitev je torej pravno relevantno, ali je škoda, ki je nastala tožeči stranki, posledica opustitve izvajanja ukrepov varstva pri delu, ki jih je dolžna izvajati tožena stranka; za presojo vprašanja, ali je v konkretnem primeru podana pravno relevantna vzročna zveza, pa je bistvenega pomena vprašanje, ali so bili kršeni predpisi o varstvu pri delu in ali je posledica te kršitve ena izmed tistih posledic, ki jih je hotela ta pravna norma preprečiti.

7. Kot regresna upravičenka za povračilo izplačanih stroškov zdravljenja, ki so ji nastali z zatrjevanim škodnim ravnanjem tožene stranke, je morala tožeča stranka zatrjevati in dokazovati naslednje elemente civilnega delikta: protipravno ravnanje, nastalo škodo, vzročno zvezo med škodo in protipravnim ravnanjem, medtem ko je na toženi stranki trditveno in dokazno breme (obrnjeno dokazno breme), da za očitano nastalo škodo ni odgovorna (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Glede na prej navedeno višje sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka dovolj konkretno zatrjevala obstoj protipravnega ravnanje tožene stranke ter škodo in vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo.

8. Pritožnica opozarja, da je že v tožbi navedla, da je toženo stranko zaprosila za predložitev dokumentacije, ki bi izkazovala periodično pregledovanje in vzdrževanje viličarja, pa ta teh listin ni predložila. Toženo stranko je prosila tudi za pojasnilo, kaj je bil razlog za izliv olja, vendar pojasnila ni prejela, prav tako tožena stranka stranka niti na poziv tožeče ni predložila mnenja službe za varnost pri delu.

9. Tožeča stranka je tudi zavarovanca prosila za dodatna pojasnila pojasnila. Ta je izjavil, da je bil v notranjem prostoru, v katerem je do nezgode prišlo, v uporabi en sam viličar, ki je bil v okvari, na kar so zaposleni že dalj časa opozarjali (Priloga A 4).

10. Glede na to, da tudi sama tožena stranka navaja, da je (že) v preteklosti prihajalo do okvar viličarja, bi s predložitvijo dokazil o pregledih viličarja oziroma njegovega servisiranja lahko dokazala svoje trditve o tem, da skrbi za svojo opremo. To pa bi lahko dokazala ne le z listinami, temveč tudi s predlaganimi zaslišanji prič (A. A., B. B., ...).

11. Utemeljeno pritožnica opozarja na to, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je očitek tožeče stranke glede viličarja, njegove tehnične brezhibnosti in v zvezi s tem domnevnega puščanje olja iz hidravlične cevi, pavšalen, pri tem pa je samo ugotovilo, da iz Zapisnika o poškodbi pri delu, ki vsebuje izjavo vodje skladišča A. A., razvidno, da je bilo na tleh, kjer je padel C. C. (oškodovanec), opaziti manjši oljni madež, vodja skladišča pa je domneval, da je nastal zaradi puščanja hidravlične cevi na viličarju. Višje sodišče sicer pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je ta domneva najverjetneje pravilna glede na to, da se je viličar nahajal v skladišču in da je bil oljni madež v bližini viličarja, ne soglaša pa z njegovim zaključkom, da to še ne pomeni, da je mogoče toženi stranki v zvezi s tem kaj očitati.

12. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje predlaganih prič), je po presoji višjega sodišča napačno sklepalo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da je kršila predpise o varstvu pri delu, oškodovančev padec ocenilo kot posledico nesrečnega naključja in zaključilo, da toženi stranki ni mogoče očitati, da ni poskrbela za varno delovno okolje. Tega pa po oceni višjega sodišča gotovo ne dokazuje to, da je imela tožena stranka področje v zvezi z varnostjo pri delu zgledno urejeno s tem ko je, kot navaja sodišče prve stopnje, imela angažirano družbo D., d. o. o. 13. Ni se mogoče strinjati z navedbo sodišča prve stopnje, da je to, da je olje iz viličarja verjetno izteklo tik pred padecm C. C., "povsem običajen dogodek in da to pomeni, da je tožena stranka kakorkoli odgovorna".

14. Pisna izjava oškodovanca (da je bil viličar v okvari, vendar so ga vseeno uporabljali) skupaj z izjavo vodje skladišča (da je bilo na tleh, kjer je padel C. C., opaziti manjši oljni madež) in to, da je vodja skladišča domneval, da je oljni madež nastal zaradi puščanja hidravlične cevi na viličarju, po oceni višjega sodišča kaže na to, da je vzrok za nesrečo verjetno res okvara na viličarju.

15. Možna posledica neustreznega vzdrževanja viličarja namreč ni le poškodba v zvezi z delovanjem (pokvarjenega) viličarja, temveč tudi njegov kvarni vpliv na okolico – v tem primeru (domnevno) iztekanje olja iz hidravlične cevi, ki je, kljub zatrjevanemu (in neizpodbitemu) zadostnemu čiščenju tal v skladišču povzročilo padec zavarovanca C. C. 16. Zaradi navedenega je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V ponovljenem postopku se bo sodišče moralo ponovno opredeliti do zatrjevanih kršitev predpisov ter do vprašanja vzročne zveze ter za dokazovanje zatrjevanih dejstev zaslišati predlagane priče. 17. Če bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke, bo moralo odločiti še v zvezi s trditvami tožene stranke o soprispevku poškodovanega delavca k nastanku škode in o višini nastale škode in pri tem po potrebi postaviti tudi izvedenca zdravstvene stroke, ki ga je v dokaz svojih trditev predlagala tožena stranka.

18. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da tožena stranka ni kršila nobenih predpisov, se je kljub temu (že) opredelilo do ugovora tožene stranke o pretrgani vzročni zvezi glede trajanja bolniškega staleža in presodilo, da je ugovor utemeljen "na podlagi življenjskih izkušenj". Ker bo navedeni ugovor moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi v ponovljenem postopku, če bo ugotovilo obstoj zatrjevane kršitve predpisov o varstvu pri delu, višje sodišče dodaja, da pritožba utemeljeno navaja, da je bil zavarovanec res dolgo v bolniškem staležu, vendar pa sodišče, kljub življenjskim izkušnjam, ne more presojati zdravstvenih stanj. To lahko stori le (s strani tožene stranke predlagani) sodni izvedenec medicinske stroke, to pa predvsem zato, ker je tožeča stranka, v katere pristojnosti je tudi izdaja odločb o začasni zadržanosti z dela nad 30 dni, izdala več odločb, s katerimi je zavarovancu priznala bolniški stalež iz naslova poškodbe pri delu. Tožeča stranka o upravičenosti staleža odloča na podlagi klinično opisanega zdravstvenega stanja, ki izhaja iz medicinskih izvidov v zdravstvenem kartonu zavarovanca.

19. Zaradi navedenega napačnega zaključka je sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, dejansko stanje pa je zato ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Obseg ugotovljenih nepravilnosti v postopku pred sodiščem prve stopnje v obravnavani zadevi višjemu sodišču ne omogoča samostojne rešitve zadeve. Z obravnavanjem vseh temeljnih dejanskih okoliščin spora ter nadaljnjo bistveno dopolnjeno dokazno oceno bi sodišče pravdnima strankama poseglo v pravico, da izvedeno dokazno oceno bistvenih dejstev uspešno izpodbijata s pravnim sredstvom. Glede na to ter dosedanji tek postopka, ki je tekel brez posebnih zapletov, pa je višje sodišče tudi prepričano, da vrnitev zadeve sodišču prve stopnje zaradi ohranitve pravice do pravnega sredstva ne bo posegla v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).