Jedro

Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, v kateri je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno tudi zmanjšanje števila delavcev, daje delodajalcu šele pravno podlago za odločitev o prenehanju delovnega razmerja: največ temu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo. Delodajalec pa mora sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja za vsakega delavca posebej in ta sklep je konstitutivne narave, ne zgolj ugotovitveni. Zoper sklep ima delavec pravico do ugovora, s katerim lahko zahteva predvsem presojo skladnosti s programom prenehanja delovnih razmerij kot delom načrta finančne reorganizacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnici je prenehalo delovno razmerje 31. 12. 2002 na podlagi 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL) in v skladu z načrtom finančne reorganizacije. Sklep sodišča, s katerim je bila potrjena prisilna poravnava, je postal pravnomočen 14. 10. 2002. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi nedokončnega sklepa in je zato v delovnem razmerju do pravnomočnosti sodbe in naložilo toženi stranki, da jo prijavi v socialno zavarovanje. Ugotovilo je, da ima sklep delodajalca napačen pravni pouk o nedopustnosti ugovora. Tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja v postopku prisilne poravnave lahko delovno razmerje delavcu preneha šele na podlagi dokončnega sklepa. Ker tožena stranka o ugovoru ni odločila, bo sklep o prenehanju delovnega razmerja postal dokončen šele s pravnomočnostjo sodbe.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in s pravno presojo prvostopnega sodišča o tem, da se tudi sklep, izdan na podlagi 51. člena ZPPSL lahko izvrši šele po njegovi dokončnosti, kar v primeru neodločanja o ugovoru pomeni s pravnomočnostjo sodbe.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona in sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Tožena stranka o ugovoru res ni odločala, ker je ocenila, da je nepotreben in neupošteven. Tožnici ni bil izdan konstitutivni sklep o prenehanju delovnega razmerja, temveč le ugotovitveni sklep. V programu prenehanja delovnih razmerij v okviru načrta finančne reorganizacije je bilo natančno določeno, da preneha delovno razmerje samo tistim delavcem, katerih delovna mesta se ukinjajo. Zmoten naj bi bil zaključek sodišč, da bi morala tožena stranka upoštevati določbe 12. točke 100. člena in 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)), saj to iz določbe 51. člena ZPPSL ne izhaja.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnici delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona in takšno prenehanje je dejansko upoštevati od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Zato je odločitev sodišč glede razveljavitve ugotovitvenega sklepa utemeljena za obdobje od 28. 6. 2002 do 14. 10. 2002, v ostalem delu pa ne. Tožena stranka o ugovoru res ni odločala, ker je ocenila, da je nepotreben in neupošteven. Tožnici ni bil izdan konstitutivni sklep o prenehanju delovnega razmerja, temveč le ugotovitveni sklep o nekem zakonsko nastalem stanju. Poleg tega navaja, da je upoštevala tudi kriteriji iz 51. člena ZPPSL in razlog, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno.

Revizija je bila v skladu s 375. Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je pri materialno pravnem preizkusu pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje, ki ga je preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožena stranka zgolj omeni, ne da bi izrecno navedla za katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP naj bi šlo in ne da bi revizijo v zvezi s tem revizijskim razlogom kakorkoli obrazložila. Zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe niti ni moglo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Določbe 51. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93 in nasl. - ZPPSL) pomenijo v razmerju do določb Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) posebno ureditev prenehanja delovnega razmerja v posledici pravnomočno potrjene prisilne poravnave (lex specialis). Določbe ZPPSL se uporabljajo, kolikor so z njimi razlogi in postopek prenehanja delovnega razmerja drugače urejeni, sicer pa veljajo določbe ZDR (1990). To ne pomeni, da je pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave tudi odločitev o prenehanju delovnega razmerja. Že zato ne, ker tega sklepa ne sprejme delodajalec temveč sodišče, in z njim le potrdi prisilno poravnavo, ki so jo sprejeli upniki (58. člen ZPPSL). Pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, v kateri je kot ena od metod finančne reorganizacije predvideno tudi zmanjšanje števila delavcev, daje delodajalcu šele pravno podlago za odločitev o prenehanju delovnega razmerja: največ temu številu delavcev, kot je določeno v programu in ki opravljajo delo na delovnih mestih, ki se zaradi finančne reorganizacije ukinjajo (četrti odstavek 51. člena ZPPSL). Ali povedano nekoliko drugače: delavcu delovno razmerje ne preneha po zakonu samem, temveč na podlagi odločitve delodajalca iz razloga, ki je določen v posebnem zakonu.

V prvotnem besedilu drugega odstavka 51. člena ZPPSL je bilo določeno, da ima dolžnik pravico odločiti, da preneha delovno razmerje največ takšnemu številu delavcev, kot je določeno v programu, in ki opravljajo tiste vrste del, ki so določena v programu kot presežna, tako določenemu številu delavcev pa preneha delovno razmerje po izteku odpovednega roka, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Ker začetek teka odpovednega roka v zakonu ni bil izrecno določen, je Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99 (objavljena v Zbirki odločb Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije 1998-2000, GV Založba, Ljubljana 2001) zavzelo stališče, da je potrebno glede tega vprašanja upoštevati splošno ureditev v ZDR (1990), da prične odpovedni rok teči z vročitvijo dokončnega sklepa delodajalca, če zakon ne določa drugače (člen 106 v zvezi s 1. odstavkom 100. člena ZDR (1990)).

Po novelirani določbi šestega odstavka 51. člena ZPPSL (ki jo je uporabiti v obravnavanem primeru) delavcem preneha delovno razmerje "z vročitvijo sklepa o prenehanju", s tem da delovno razmerje ne more prenehati pred iztekom 30-dnevnega roka od (predhodne) seznanitve pristojnega organa za zaposlovanje s programom prenehanja delovnih razmerij. O pravici do ugovora zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja v tej zvezi ZPPSL še vedno nima določb. Ugovora niti ne izključuje, niti izrecno ne ureja njegovih učinkov. Upoštevaje, da je potrebno posebne določbe zakona ozko razlagati, pridejo zato (podobno kot ob ureditvi v ZPPSL (1993) in ob odločanju v zadevi opr. št. VIII Ips 38/99) v poštev splošne določbe o pravici do ugovora in o njegovem suspenzivnem učinku (80. člen ZTPDR in 106. člen ZDR (1990)). Delodajalec mora torej sprejeti sklep o prenehanju delovnega razmerja za vsakega delavca posebej in ta sklep je konstitutivne narave, ne zgolj ugotovitveni. Zoper sklep ima delavec pravico do ugovora, s katerim lahko zahteva predvsem presojo skladnosti s programom prenehanja delovnih razmerij kot delom načrta finančne reorganizacije.

Tudi Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-17/94 z dne 13. 10. 1994 (Uradni list RS, št. 74/94), ob presoji ustavnosti 51. člena ZPPSL, ugotovilo, da ta določba delavce insolventnega delodajalca vsebinsko opredeljuje kot presežne delavce, in v sklepu št. U-I-138/00 z dne 10. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 40/2003), izrecno, da so tudi delavci, ki jim delovno razmerje preneha na podlagi 51. člena ZPPSL, trajno presežni delavci v smislu III. poglavja ZDR (1990) in kolikor ZPPSL zanje nima posebnih določb, veljajo določbe ZDR (1990).

Revizijsko sodišče zato soglaša z razlogi izpodbijane sodbe (in tudi prvostopne sodbe), da je tožničin ugovor z dne 8. 1. 2003 zadržal izvršitev spornega sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 24. 12. 2002, vse do dokončne odločitve o tem ugovoru, s tem, da je v tem primeru dokončno odločitev tožene stranke nadomestila pravnomočna sodba sodišča. Tožnica je namreč zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja vložila ugovor, ki pa ga tožena stranka ni obravnavala zaradi zmotnega prepričanja, da bi bilo to brezpredmetno. V takem primeru pa sodišče mora samo meritorno odločiti o tožbenem zahtevku (tretji odstavek 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 19/94 in nasl. - ZDSS) in postane odločitev delodajalca dokončna šele s pravnomočnostjo sodbe sodišča. Sodišči sta pravilno ugotovili, da so bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo (čemur tožena stranka niti ni ugovarjala). V 78. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR), s katerim je dograjena norma iz drugega odstavka 23. člena istega zakona, so določeni obvezni elementi, ki jih mora vsebovati vsak sklep o prenehanju delovnega razmerja, to je obrazložitev z navedbo razlogov za prenehanje delovnega razmerja ter pravni pouk o pravici do ugovora. Ker je pravni pouk po izrecni določbi 78. člena ZTPDR bistvena sestavina sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na prvi stopnji, in ne le dokončnega sklepa iz 102.a člena ZDR (1990), so pravne posledice njegove opustitve enake, kot jih določa drugi odstavek 102.a člena ZDR (1990). To pomeni, da sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca. Sklep z dne 28. 6. 2002 ima očitno napačen pravni pouk, da zoper njega ni dopusten poseben ugovor, zato je tudi kasneje vloženi ugovor šteti za pravočasen. Ker tožena stranka o njem ni odločala, in je tožnica s tožbo, vloženo dne 24. 2. 2003, zahtevala skladno določilu 105. člena ZDR sodno varstvo, je podana procesna predpostavka za odločanje o njenem tožbenem zahtevku.

Tudi če bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, bi odločitev glede priznanja delovnega razmerja do pravnomočnosti sodbe ostala enaka. Do takrat namreč zakonite pravne podlage (dokončnega sklepa delodajalca) za prenehanje delovnega razmerja ni bilo.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da v reviziji uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava, ni podan. Zato je v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.