Jedro

Tožnik bi kot višji kriminalist specialist moral tako v službenem kot tudi v zasebnem času ravnati v skladu s predpisi, česar bi se glede na dolgoletne delovne izkušnje v policiji (18 let) moral zavedati. Dela v organu, katerega temeljne naloge so na podlagi 4. člena ZNPPol med drugim tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje njihovih storilcev, nadzor in urejanje prometa na javnih cestah ter vzdrževanje javnega reda. Tožnik je v zasebnem času storil prekršek, ki ga je v službenem času dolžan preprečevati, odkrivati, preiskovati, s tem pa je bil tudi slab zgled ostalim uslužbencem policije. Zaradi takšne prepletenosti vsebine prekrška, ki ga je storil, z naravo njegovega dela, je po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo vožnjo pod vplivom alkohola šteti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (zlasti 37. člena ZDR-1), zaradi katere mu je bilo pisno opozorilo podano utemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 28. 5. 2020 in sklepa toženca z dne 23. 4. 2020, reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, ter podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Očita, da gre za sodbo presenečenja. Navaja, da je bilo pisno opozorilo nezakonito. Glede vožnje pod vplivom alkohola dne 26. 1. 2019 poudarja minimalno prekoračitev dovoljenega alkohola in da se je to zgodilo v njegovem zasebnem času. Preostali očitki iz pisnega opozorila niso dokazani, kar potrjuje tudi sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. ZSV 1571/2019. Prav tako ne drži, da nezakonitosti, ki so jih pri preiskovanju prometne nesreče dne 26. 1. 2019 storili policisti, nimajo nobene zveze s kršitvami, ki se očitajo tožniku. Vztraja tudi pri nezakonitosti odpovedi. Kršena mu je bila pravica do zagovora. Odreditev preizkusa alkoholiziranosti dne 10. 3. 2020 je bila nezakonita, Navodilo o ukrepih in postopku ugotavljanja prisotnosti alkohola ali prepovedanih drog pri tožencu z dne 20. 8. 2013 (v nadaljevanju: Navodilo) pa večkrat kršeno. Kljub občasnemu uživanju alkohola v prostorih toženca, je bil zaradi tega sankcioniran le tožnik. Izvedba dokaza s fotografijo z dne 21. 5. 2021 je bila neutemeljeno zavrnjena. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih. Na popolno ugotovljena dejstva je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno.

6. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu višji kriminalist specialist, v sektorju A., oddelku B. Pritožba neutemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo o zakonitosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi z dne 12. 3. 2019. V njem je bilo tožniku med drugim očitano, da je 26. 1. 2019 vozil pod vplivom alkohola. Zaradi pritožbenega izpostavljanja, da se je to zgodilo v njegovem prostem času, pisno opozorilo ni nezakonito. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, bi kot višji kriminalist specialist moral tako v službenem kot tudi v zasebnem času ravnati v skladu s predpisi, česar bi se glede na dolgoletne delovne izkušnje v policiji (18 let) moral zavedati. Dela v organu, katerega temeljne naloge so na podlagi četrtega člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol; Ur. l. RS, št. 15/2013 in nadaljnji) med drugim tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov ter odkrivanje in prijemanje njihovih storilcev, nadzor in urejanje prometa na javnih cestah ter vzdrževanje javnega reda. Tožnik je v zasebnem času storil prekršek po 2. točki petega odstavka1 v zvezi z drugim odstavkom 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, Ur. l. RS, št. 109/2010 in nadaljnji), torej prekršek, ki ga je v službenem času dolžan preprečevati, odkrivati, preiskovati (prim. tretji člen aneksa k pogodbi o zaposlitvi z dne 23. 7. 2018), s tem pa je bil tudi slab zgled ostalim uslužbencem policije. Zaradi takšne prepletenosti vsebine prekrška, ki ga je storil, z naravo njegovega dela, je po presoji pritožbenega sodišča tožnikovo vožnjo pod vplivom alkohola dne 26. 1. 2019 šteti kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (zlasti 37. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) in z njim povezana 16. in 17. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 3. 2009), zaradi katere mu je bilo pisno opozorilo podano utemeljeno.

7. Pritožba navaja, da je preizkus alkoholiziranosti pokazal 0,30 mg alkohola na liter izdihanega zraka, kar naj bi bilo le 0,01 mg/l nad zakonsko dovoljeno mejo. Ta navedba ne spremeni zaključka o utemeljenosti pisnega opozorila. Tudi zatrjevana minimalna prekoračitev dovoljene meje alkoholiziranosti (tožniku očitan prekršek sicer obsega vrednostni razpon od več kot 0,24 do vključno 0,38 mg/l) še vedno predstavlja kršitev predpisa. Sicer pa je toženec težo kršitve očitno upošteval, saj je tožniku izrekel blažjo obliko sankcije, tj. pisno opozorilo.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi C. C. (vodja oddelka B.) o tem, da zaposleni za cestnoprometne in druge prekrške, ki jih storijo v prostem času in ki nimajo posledic, ne prejmejo pisnega opozorila. Po presoji pritožbenega sodišča navedena izpoved ne predstavlja razloga odločilne narave. C. C. je res pojasnil, da po njegovem mnenju npr. prekoračitev omejitve hitrosti za 10 km/h, nepravilno parkiranje ipd. ne bi bila razlog za izrek pisnega opozorila policistu, a je obenem poudaril, da ni v njegovi pristojnosti takšno ocenjevanje in izrekanje kazni. Vožnjo pod vplivom alkohola je sicer štel kot kršitev, zaradi katere bi bila izrečena sankcija, pri čemer je splošno navedel, da bi se v zvezi s tem upošteval osebni značaj, škoda, teža dejanja, vpliv na medsebojne odnose … Po presoji pritožbenega sodišča je ne glede na to, kakšno je stališče C. C. do izreka delovnopravnih sankcij zaradi alkoholiziranosti, podlaga za izrek pisnega opozorila za takšno kršitev že v določbah 37. in 85. člena ZDR-1. Zmoten je tudi pritožbeni očitek, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do izpovedi C. C. zato, ker je tožnik trdil, da so bili toženčevi ukrepi zoper njega posledica šikaniranja. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, zakaj šikaniranje ni dokazano in jih po nepotrebnem ne ponavlja. Zlasti niso bile ugotovljene nobene okoliščine, ki bi kazale na šikaniranje tožnika v zvezi z očitano alkoholiziranostjo. Zaradi te mu je bil izdan plačilni nalog za prekršek, na kraju samem začasno odvzeto vozniško dovoljenje in izrečena prepoved nadaljnje vožnje, kar po presoji pritožbenega sodišča dodatno potrjuje, da mu tudi pisno opozorilo ni bilo izrečeno kot šikana, niti ne predstavlja nesorazmernega ukrepa.

9. Ker že vožnja pod vplivom alkohola utemeljuje izrek pisnega opozorila, preostali očitki iz njega niti niso ključnega pomena. Do pritožbenih navedb, ki so podane v zvezi s prvostopenjskim zaključkom, da je tožnik policiste na kraju prometne nesreče dne 26. 1. 2019 zavajal, da jo je povzročil on in da je svoje kolege policiste, ki so to nesrečo preiskovali, podcenjeval in zaničeval, sebe ter svoje delo pa precenjeval in poveličeval, se pritožbeno sodišče zato ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP), saj ne morejo spremeniti presoje o utemeljenosti pisnega opozorila.

10. Tožniku je bila 23. 4. 2020 pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga (tretja alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), ker je 10. 3. 2020 ob zaznavi nadrejenih, da je na delovnem mestu in v delovnem času pod vplivom alkohola, odklonil preizkus prisotnosti alkohola. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o zakonitosti odpovedi.

11. Neutemeljena je pritožbena navedba o onemogočeni pravici do zagovora, ker toženec ni izročil tožniku zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti z dne 10. 3. 2020, čeprav bi v skladu z Navodilom to moral storiti že po zatrjevani opravi preizkusa. Prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da je za učinkovito pravico do zagovora bistvena seznanitev delavca z očitano kršitvijo, ta pa je bila v vabilu na zagovor opisana časovno, krajevno in vsebinsko jasno ter podrobno. Da je bil tožnik z očitano kršitvijo seznanjen, potrjuje tudi to, da je podal daljši pisni zagovor, v katerem je kršitev zavrnil. 12. Javnemu uslužbencu, za katerega odgovorna oseba sumi, da je pod vplivom alkohola, odredi preizkus prisotnosti alkohola (četrti člen Navodila). Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi želi pritožba ovreči obstoj suma, zaradi katerega je C. C. tožniku odredil preizkus. C. C. je pojasnil, da je v (manjši) pisarni, kamor je po jutranji odpravi povabil tožnika na razgovor, zaznal vonj po alkoholu, enako izhaja iz izpovedi na razgovoru navzočega D. D. (kriminalistični inšpektor specialist v sektorju A., oddelku B.), ki je pri tožniku zaznal tudi bled obraz, rdeče oči. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da se je v pisarni pojavil sum, ali je tožnik pod vplivom alkohola, to pa pomeni, da citirana določba Navodila ni bila kršena. Tega zaključka ne spremeni pritožbena navedba, da je tožnik vonj po alkoholu zanikal, kar sta potrdila tudi sodelavca E. E. in F. F., katerima se je na odpravi tožnik zdel normalnega psihofizičnega stanja. Sodišče prve stopnje je resda zapisalo, da sta E. E. in F. F. tožnikova prijatelja, zaradi česar njunima izpovedbama ni sledilo, vendar je po presoji pritožbenega sodišča ključnega pomena to, da citirana določba Navodila pripisuje pomen zgolj sumu odgovorne osebe, torej C. C. Tudi sicer to, kako sta E. E. in F. F. zaznala tožnika, ne more spremeniti dokazne ocene, saj sta bila skupaj z drugimi policisti in tožnikom navzoča le na jutranji odpravi, ne pa tudi na omenjenem razgovoru v pisarni, ki je sledil odpravi in v okviru katerega se je pri tožnikovih nadrejenih pojavil omenjeni sum. Pritožba zmotno očita, da bi sodišče moralo o tožnikovem stanju zaslišati G. G., pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na enake razloge kot pri E. E. in F. F. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da naj bi bil tožniku alkotest odrejen zaradi slabega psihofizičnega stanja že "od začetka". Iz C. C. izpovedi res izhaja, da je že na jutranji odpremi ocenil, da je tožnik v slabem psihofizičnem stanju, vendar pa je poudaril, da takrat še ni sumil na alkoholiziranost, sum se je pojavil šele ob razgovoru v pisarni. V zvezi s pritožbenim očitkom, da bi sodišče prve stopnje moralo verjeti izpovedi tožnika, da ni bil vinjen, bled in ni imel rdečih oči, saj je več prič potrdilo, da za ravnanja, ki jih je storil, vedno prevzame odgovornost (npr. priznal je alkoholiziranost dne 26. 1. 2019), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila ovrženju suma alkoholiziranosti dne 10. 3. 2020 namenjena prav odreditev preizkusa.

13. Pritožba neutemeljeno očita, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi H. H., da ta v zvezi z nočnim dogajanjem 9. 3. 2020 ne more reči oziroma trditi, če je bil tožnik pijan. Po mnenju pritožbe je ta izpoved pomembna za presojo izpovedi D. D. in C. C. o tem, da naj bi jima 10. 3. 2020 tožnik povedal, da je prejšnji dan užival alkohol (kar tožnik zanika). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odločilni prvostopenjski razlogi ne temeljijo na takšni izpovedi D. D. in C. C, zato tudi navedena izpoved H. H. ni ključnega pomena za odločitev. Bistven je obstoj suma, ki ga je pritožbeno sodišče pojasnilo že predhodno.

14. Pritožba izpodbija prvostopenjsko ugotovitev, da je tožnik podal izjavo o nastopu bolniškega staleža po odrejenem preizkusu alkoholiziranosti in trdi, da jo je podal že pred tem. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnikovo sklicevanje na bolniški stalež na razgovoru dne 10. 3. 2020 ne more vplivati na drugačno presojo zakonitosti odpovedi. Tožnik je tega dne opravil del delovnih obveznosti, saj je prišel na delo, se udeležil jutranje odpreme in nato razgovora z C. C. in D. D. Iz tega razgovora se je nato resda odpravil k osebnemu zdravniku, ki mu je odprl bolniški stalež (tudi za celoten dan 10. 3. 2020), vendar pa to ne more zanikati dejstva, da je bil tega dne dejansko prisoten na delu del delovnega časa in tudi ne more pomeniti, da mu v zvezi z njegovim ravnanjem v tem delovnem času ni mogoče očitati kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Četudi je tožnik v razgovoru z nadrejenima izjavil, da nastopa bolniški stalež in odhaja domov, mu tedaj bolniški stalež dejansko še ni bil odobren in tožnik tudi ni mogel vedeti, ali mu sploh bo in da mu bo za celoten dan 10. 3. 2020. Glede na obrazloženo tudi ni odločilnega pomena prvostopenjsko nestrinjanje z navedbo tožnika, da je bil 10. 3. 2020 v normalnem psihofizičnem stanju, ki jo je sodišče ovrglo s sklicevanjem na njegovo izpoved, da je zaradi slabega počutja odšel k zdravniku in še istega dne nastopil bolniški stalež. Pritožba tej prvostopenjski presoji nasprotuje z navajanjem, da so se tožniku zdravstvene težave pojavile zaradi razgovora s D. D. in C. C., ki ga je doživljal kot šikaniranje, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlog, zaradi katerega je tožnik obiskal zdravnika in mu je ta odprl bolniški stalež, niti ni odločilno dejstvo za ta spor; tožnik tudi ni zatrjeval, da je tožencu ta razlog ob odhodu z dela pojasnil. 15. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožnikova izjava na razgovoru o tem, da nastopa bolniški stalež, pomenila uveljavljanje zdravstvenega razloga, ki predstavlja utemeljen razlog za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti. V 12. členu Navodila je določeno, da oseba v postopku lahko zahteva, da se preizkus alkoholiziranosti z indikatorjem alkohola ali etilometrom ne izvede iz zdravstvenih razlogov; v tem primeru se osebo napoti na drug usmerjeni zdravstveni pregled k izvajalcu medicine dela oziroma na strokovni pregled v zdravstveno ustanovo. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnik v razgovoru z nadrejenima 10. 3. 2020 navajal zdravstvene razloge, zaradi katerih ne pristaja na preizkus z indikatorjem alkohola ali etilometrom in da naj se preizkus opravi pri izvajalcu medicine dela oziroma v zdravstveni ustanovi. Če je želel uporabo določbe 12. člena Navodila, bi to moral tožencu predočiti, a ni.

16. V zvezi z določbo petega člena Navodila, da preizkus prisotnosti alkohola izvede izvajalec, ki je strokovno usposobljen za to in mu je predstojnik izdal pooblastilo za izvajanje takega preizkusa na delovnem mestu, pritožba zmotno očita neobrazloženost sodbe oziroma neutemeljeno enačenje usposobljenosti in pooblastila. Iz izpodbijane sodbe izhajata ugotovitvi, da C. C. ni bil usposobljen za izvedbo preizkusa, zato je Operativno komunikacijski center na kraj napotil policista iz prometne policije, ter da se preizkus alkoholiziranosti z napravo izvede enako tako pri prometnem prekršku kot na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zaradi tega, ker policista prometnika nista imela pooblastila za izvajanje preizkusa na delovnem mestu, odpoved ni nezakonita. Kot je namreč pojasnilo, do izvedbe preizkusa sploh ni prišlo, saj ga je tožnik že pred tem odklonil. 17. Tudi upoštevajoč judikat Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 90/20192 bi se preizkus, ki bi ga opravili za to usposobljeni osebi, ki ju je OKC s tem namenom napotil v pisarno C. C. na podlagi njegovega poziva, v okoliščinah tega primera štel za zakonit dokaz. Sklicevanje pritožbe na judikat Pdp 116/2016 se tako izkaže za neutemeljeno. To velja tudi za sklicevanje na judikat Pdp 825/2018 ter zatrjevanje nezakonite obdelave tožnikovih osebnih podatkov in kršitev ustavne pravice do zasebnosti, ker naj bi nepooblaščena izvajalca izvedla preizkus in podpisala zapisnik. Pdp 825/2018 je bil namreč razveljavljen prav z odločitvijo VIII Ips 90/2019, v kateri je bilo obrazloženo, da pri preizkusu alkoholiziranosti gre že v načelu za poseg v zasebnost, vendar se ob sumu, da je pod vplivom alkohola, delavec nanjo ne more sklicevati. S sklicevanjem na drugi odstavek 9. člena Navodila, po katerem so v prostoru, kjer se izvede preizkus, lahko prisotni le izvajalec, odgovorna oseba (C. C.) in oseba v postopku (tožnik), pritožba zmotno zatrjuje nezakonitost odpovedi, češ da je bil v prostoru navzoč tudi D. D. in dva izvajalca, ne le en. Tožnikova odklonitev preizkusa ni bila v ničemer povezana s prisotnostjo odvečnih oseb v prostoru, pa tudi sicer zaradi navzočnosti večjega števila oseb od predpisanih preizkus ne bi predstavljal nezakonitega dokaza.

18. Pritožba neuspešno navaja, da je tožnik zaradi bolniškega staleža zapustil prostor toženca še v času razčiščevanja, zakaj sta policista prometnika prišla itd., zato se po mnenju tožnika postopek preizusa z njim sploh ni začel (in ne le, da se zgolj ni dokončal, kot je izpovedal C. C.). Navodilo ne določa dejanja, ki bi se formalnopravno štelo za začetek postopka. Tožnik je izpovedal, da se v razgovoru v pisarni ob predočenju s strani C. C., da mu odreja preizkus alkoholiziranosti, s tem ni strinjal in je rekel, da odhaja domov, ter še, da je nameraval oditi domov, a sta v pisarno vstopila policista prometnika, katerima je C. C. naročil, naj z njim opravita preizkus alkoholiziranosti (tako izhaja tudi iz izpovedi D. D.). Ta izpoved po oceni pritožbenega sodišča potrjuje, da se je postopek preizkusa s tožnikom pričel. 19. Tožnikova izpoved, da sta policista prometnika rekla, da preizkusa ne moreta opraviti, ker tožnik ni bil udeležen v prometni nesreči in da nista pooblaščena za zapis zapisnika, ne vpliva na drugačno presojo spora. Iz izpovedi D. D. izhaja, da je C. C. tožniku pojasnil, da mora počakati (do konca postopka), a je tožnik vztrajal, da odhaja in nastopa bolniški stalež. Tudi C. C. je izpovedal, da preizkusa ni mogel opraviti, ker ga je tožnik odklonil. Če se delavec odloči oditi, preden mu odgovorna oseba predoči, da je postopek preizkusa končan, po presoji pritožbenega sodišča ne more očitati, da se postopek z njim ni niti začel niti dokončal, saj je z odhodom delodajalcu izvedbo preizkusa (bodisi s policistoma prometnikoma ali pritegnitvijo morebitnih drugih oseb) onemogočil. 20. O preizkusu izvajalec izpolni zapisnik (šesti člen Navodila). Z navedbami o vsebini zapisnika pritožba neuspešno izpodbija zakonitost odpovedi. V zvezi z izpostavitvijo nasprotujočih si zapisov v njem, da je oseba v postopku soglašala s postopkom ugotavljanja alkoholiziranosti oziroma da je preizkus odklonila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz celotne nadaljnje vsebine zapisnika izhaja, da preizkus ni bil opravljen, vnesena pa je tudi izrecna opomba C. C., da ga je tožnik odklonil. Pritožba nadalje navaja, da v nasprotju z določbo Navodila o podpisu zapisnika s strani vseh prisotnih, tega ni storil D. D. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je kljub temu D. D. dogajanje pojasnil v izpovedi, zapisnik, ki je na tipiziranem obrazcu, pa ima kot podpisnika (poleg osebe v postopku) izrecno natisnjeno le odgovorno osebo in izvajalca, C. C. in izvajalca pa so zapisnik podpisali. Pritožba nadalje navaja, da zapisnik v nasprotju s 15. členom Navodil ne vsebuje znakov prisotnosti alkohola. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča ni bistveno za presojo odpovedi, ki tožniku kot kršitev očita odklonitev preizkusa, ne pa dejanski stan iz tretjega odstavka 7. člena Navodila, tj. da se šteje, da je delavec pod vplivom alkohola, če brez utemeljenih razlogov odkloni preizkus prisotnosti alkohola in v pisni izjavi sam prizna, da je pod vplivom alkohola, znake pa sta opazili in s pisno izjavo potrdili vsaj dve priči. Pritožba tudi izpostavlja, da zapisnik ne vsebuje razloga, zakaj je tožnik odklonil njegov podpis, a je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je že pred tem zapustil prostore toženca, torej je razlog jasen, okoliščina, da razlog ni izrecno naveden v zapisniku, pa ne pomeni nezakonitosti odpovedi.

21. Šikano in nesorazmernost ukrepa odpovedi pritožba neuspešno utemeljuje s tem, da kljub uživanju alkoholnih pijač v delovnem času ni toženec še nikomur, razen tožniku, odredil alkotesta. Kot je bilo že obrazloženo, je zaradi suma alkoholiziranosti toženec pri tožniku utemeljeno hotel izvesti preizkus alkoholiziranosti. Iz pritožbenih navedb niti ne izhaja, koga konkretno bi toženec moral obravnavati tako kot tožnika, pa tega ni storil. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zavrnitvi izvedbe dokaza - fotografije z dne 21. 5. 2021, ki ga je toženec predlagal na naroku 16. 9. 2021 in sicer med zaslišanjem D. D. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog pravilno štelo za prepozen (286. člen ZPP). Kot je utemeljilo, se fotografija nanaša na dogodek v maju 2021, zato bi jo toženec lahko predložil že na predhodnem naroku 10. 6. 2021. Zakaj tega brez svoje krivde ni storil, ni pojasnil in tudi v pritožbi le splošno navaja, da je glede na čas nastanka, tj. 21. 5. 2021, ni mogel predložiti prej (čas nastanka v bistvu pritrjuje prvostopenjskim razlogom, da bi jo lahko predložil na naroku 10. 6. 2021).

22. Zmotno je pritožbeno vztrajanje, da je bil tožniku preizkus 10. 3. 2020 odrejen zato, da mu je bilo mogoče dva dni pred iztekom enoletnega obdobja od izreka pisnega opozorila podati odpoved. Prvostopenjsko sodišče v ravnanju C. C. pravilno ni ugotovilo nobenih okoliščin, na katere bi bilo mogoče opreti tak zaključek. Tudi upoštevajoč vse izvedene dokaze utemeljeno ni ugotovilo povezave med zatrjevano šikano in podano odpovedjo. Izpovedi prič o dejanjih šikane zoper tožnika so bile bodisi splošne, bodisi so se nanašale na dejanja njegovega prejšnjega vodje. Pritožba navaja, da je tožnik večkrat želel, da se njun pogovor z C. C. dne 10. 3. 2020 odvija pri odprtih vratih in da se snema, a zgolj zato, ker se to ni zgodilo, ni mogoče šteti, da tožniku očitano ravnanje ni dokazano.

23. Pritožba navaja, da je generalni direktor Policije I. I. le za potrebe tega postopka izpovedoval o izločitvi tistih, ki kršijo zaupanje, etiko, moralo …, saj iz članka, objavljenega nekaj dni po zadnjem naroku, izhaja, da se je v Policiji ponovno zaposlila oseba, ki je v 2016 prejela izredno odpoved. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da članek (J.) ne more spremeniti odločitve v tem sporu, v katerem je zakonitost odpovedi potrdil izvedeni dokazni postopek. Morebitna spornost ponovne zaposlitve delavca, ki ga omenja članek, ne more biti razlog, s katerim bi sodišče lahko utemeljilo nezakonitost odpovedi, ki jo je prejel tožnik.

24. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje tožniku na zadnjem naroku naložilo predložitev plačilnih list za ugotovitev višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 in ga v zvezi s tem dodatno zaslišalo, nato pa kljub temu izdalo zavrnilno sodbo, ne predstavlja sodbe presenečenja, kot to očita pritožba. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore (prim. sodba II Ips 75/2016). Takšnih okoliščin tožnik ne zatrjuje.

25. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik z odklonitvijo alkotesta kršil med drugim 33., 34. in 37. člen ZDR-1 ter prvi odstavek 15. člena Navodil. Ob pritožbenem soglašanju s prvostopenjskimi razlogi, zakaj delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati, je izpodbijana odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o zavrnitvi tožbenih zahtevkov materialnopravno pravilna, posledično pa je pravilna tudi stroškovna odločitev. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).

1 Voznik se kaznuje za prekršek z globo 600,00 EUR, če ima več kot 0,24 do vključno 0,38 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, izreče se mu tudi 8 kazenskih točk. 2 Po internem navodilu bi moral preizkus opraviti pooblaščeni detektiv, a ga je opravila oseba, ki ni bila detektiv, oziroma detektivska agencija, ki ni izpolnjevala pogojev za opravljanje detektivske dejavnosti. To samo po sebi ne pomeni, da je tako pridobljen dokaz nezakonit. Preizkus je opravila oseba, usposobljena za ravnanje z alkotestom.