Jedro

Tožnica je padla, ker ji drugo toženka ni zagotovila ustrezne obutve za čiščenje mokrih površin, ker ji torej ni zagotovila varnega delovnega okolja (24. člen ZDR-1, 5. člen ZVZD-1). V tem je protipravno ravnanje drugo toženke, tožnici je škoda nastala, škoda je v vzročni zvezi z ravnanjem drugo toženke. Zato je podana odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo.

Drugo toženka je pri prvo toženki zavarovala odgovornost, kar pa v razmerju do tožnice kot oškodovanke ne pomeni, da drugo toženka za škodo ne bi odgovarjala. Ob ugotovljenih predpostavkah odškodninske odgovornosti za škodo odgovarja drugo toženka, vprašanje regresiranja odškodnine s strani prvo toženke (in pri tem dogovor o odbitni franšizi kot dogovor o lastni udeležbi druge toženke kot zavarovanke) pa ni pomembno z vidika razmerja med drugo toženko in tožnico, ki je predmet tega spora.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del delne zamudne sodbe in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Drugo tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati stroške odgovorna na pritožbo v višini 306,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo drugo toženki naložilo plačilo 8.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2018 do plačila (točka I izreka), v presežku, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 2. 9. 2017 do 1. 8. 2018, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). S sklepom ji je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 437,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper odločitev v točki I izreka navedene delne zamudne sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugo toženka. Navaja, da se pri izdaji zamudne sodbe izhaja iz predpostavke, da je tožena stranka priznala vse tožbene navedbe. Sodišče prve stopnje vseh tožbenih navedb ni upoštevalo. To velja za navedbo, da je tožnici spodrsnilo na spolzkih tleh med prenosom sanitarnih čistil. Tožnica se torej ni poškodovala med opravljanjem dela (delovni proces v ožjem pomenu besede), odškodninska odgovornost drugo toženke kot delodajalca pa je izključena. Tožnica je vedela, da so tla mokra, za delo je bila ustrezno usposobljena, za škodni dogodek pa je odgovorna sama. Dejstva, ki jih je tožnica navedla, so v nasprotju s predloženimi dokazi, konkretno z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da je šlo za poškodbo izven dela. Navedba, da je imela tožnica neprimerno obutev, kar je povzročilo škodo, je v nasprotju z vsebino odškodninskega zahtevka tožnice, v katerem kot protipravno ravnanje tožnica navaja izostanek opozorilne table in neustreznost tal. Prisojena odškodnina je previsoka, v primerljivih zadevah so prisojene nižje odškodnine. Tožnica je stara 56 let in je pred upokojitvijo. Ni mogla utrpeti primarnega strahu, saj ni padla z višine, tudi ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da ima drugo toženka zavarovano odgovornost pri prvo toženki, določena je odbitna franšiza v višini 250,00 EUR. Le v tej višini bi drugo toženka lahko odgovarjala za škodni dogodek. Drugo toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Zoper sklep sodišča prve stopnje se prav tako iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje drugo toženka. Navaja, da je odločitev v zamudni sodbi zmotna, zaradi česar je zmotna tudi odločitev o plačilu pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o stroških, postopek ni bil ustavljen. Tožnica bi morala stroške priglasiti pred izdajo zamudne sodbe. Drugo toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in tožničin predlog za plačilo stroškov zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbi zoper sodbo in sklep prereka pritožbene navedbe. Navaja, da je do padca prišlo med opravljanjem dela, poškodba se šteje za poškodbo pri delu in zanjo je podala odgovornost drugo toženke. Drugo toženka zamudne sodbe ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dokazi, ki jih je predložila tožnica, niso v nasprotju s tožbenimi trditvami. Sodišče prve stopnje je odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo pravilno, izhajalo je iz navedb tožnice, ki jih je štelo za resnične. Morebiten dogovor med drugo toženko in zavarovalnico na odgovornost ne vpliva. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi zavrne, potrdi izpodbijano zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter ji prisodi utemeljeno priglašene pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe in izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zlasti na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če sodišče v nasprotju z določbami tega zakona izda zamudno sodbo, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so bili podani vsi pogoji, določeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, za izdajo zamudne sodbe, tudi pogoj, da dejstva, ki so navedena v tožbi, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka oziroma s splošno znanimi dejstvi.

8. Tožnica je predložila, kot navaja drugo toženka v pritožbi, zavrnitev odškodninskega zahtevka z dne 20. 9. 2017 in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, v kateri je navedeno, da je tožnica utrpela poškodbo izven dela. Vendar zaradi tega ni podano nasprotje med navedbami v tožbi in predloženimi listinami. Tožnica je v tožbi navedla, da je zavarovalnica odškodninski zahtevek zavrnila (odklonila), v vsakem primeru pa to ne pomeni, da odškodninska odgovornost drugo toženke ni podana. Enako velja za opredelitev narave poškodbe s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. To, katera dejstva je v utemeljitev odškodninskega zahtevka tožnica navajala pred pravdo, ni bistveno kot tudi morebitne drugačne navedbe ne vplivajo na odškodninsko odgovornost drugo toženke.

9. Pravna podlaga za odločitev je podana v 179. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nadalj.), ki določa, da če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 in nadalj.). Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno odločalo upoštevaje navedeno pravno podlago. Pritožbeno zavzemanje, češ da ni šlo za škodo oziroma poškodbo pri delu oziroma v zvezi z delom, ni utemeljeno. Kot je navedla tožnica v tožbi in kot ponavlja drugo toženka v pritožbi, je tožnica škodo utrpela med prenosom sanitarnih čistil. Prenos sanitarnih čistil pa nedvomno predstavlja opravljanje dela, četudi gre za priprave ali ravnanje po koncu čiščenja.

10. Z ostalimi navedbami, ki se nanašajo na odgovornost za škodo oziroma obstoj vzročne zveze med protipravnim ravnanjem drugo toženke in škodo (da je tožnica vedela, da stopa po mokrih tleh, da bi morala počakati, da se tla posušijo ali jih obrisati, da je bila tožnica za delo ustrezno usposobljena, da ni ravnala na način, kot je bila usposobljena, da je bila neprevidna), drugo toženka oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP), zato pritožbeno sodišče teh navedb ni upoštevalo.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno kot podlago za odločitev upoštevalo dejansko stanje, kot je bilo zatrjevano v tožbi: tožnica je padla, ker ji drugo toženka ni zagotovila ustrezne obutve za čiščenje mokrih površin, ker ji torej ni zagotovila varnega delovnega okolja (24. člen ZDR-1, 5. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011). V tem je protipravno ravnanje drugo toženke, tožnici je škoda nastala, škoda je v vzročni zvezi z ravnanjem drugo toženke. Za nastalo škodo je upoštevaje prvi odstavek 179. člena OZ sodišče prve stopnje prisodilo primerno odškodnino v višini 8.100,00 EUR ali 6,8 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Kot primerljivi zadevi je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo odločbi VS001852 (II Ips 582/2007, 14 plač) in VS002296 (II DoR 145/2011, 9 plač), pritožbeno sodišče pa dodaja še odločbe II Ips 992/2006 (10 plač), II Ips 514/2008 (13 plač) in II Ips 1028/2008 (13 plač). Priznana in prisojena odškodnina tako glede na primerljive zadeve ni previsoka.

12. V zadevi VSM I Cp 2115/2007 (II Ips 514/2008), ki jo izpostavlja drugo toženka v pritožbi, je bila tožnici priznana odškodnina v višini 13 plač, prisojeni znesek pa je bil nižji zaradi upoštevanja soprispevka in že plačane akontacije odškodnine. Tudi v zadevi VSK Cp 794/2008, ki niti ni bila revizijsko preizkušena, je bila priznana višja odškodnina, prisojen pa je bil nižji znesek zaradi že plačane akontacije odškodnine.

13. Z navedbami, da tožnica ni utrpela primarnega strahu in da pri njej ni prišlo do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, drugo toženka oporeka dejanskemu stanju, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče jih zato ni upoštevalo (drugi odstavek 338. člena ZPP).

14. Drugo toženka je pri prvo toženki zavarovala odgovornost, kar pa v razmerju do tožnice kot oškodovanke ne pomeni, da drugo toženka za škodo ne bi odgovarjala. Ob ugotovljenih predpostavkah odškodninske odgovornosti za škodo odgovarja drugo toženka, vprašanje regresiranja odškodnine s strani prvo toženke (in pri tem dogovor o odbitni franšizi kot dogovor o lastni udeležbi druge toženke kot zavarovanke) pa ni pomembno z vidika razmerja med drugo toženko in tožnico, ki je predmet tega spora.

15. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o pravdnih stroških utemeljeno upoštevalo priglasitev stroškov tožnice s stroškovnikom, ki ga je prejelo po izdaji zamudne sodbe. V sedmem odstavku 163. člena ZPP omogoča zahtevo za povrnitev stroškov v petnajstih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda takšen sklep zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Po tej določbi se lahko zahteva povrnitev stroškov pri zamudni sodbi, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, glede na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 21. 4. 2001, ki je potrjeno s sodno prakso (npr. odločbe VSL I Cp 26/2010, VSL I Cp 2025/2012, VSL I Cpg 931/2014, VSL II Cp 1924/2015, Pdp 740/2007, Pdp 141/2012).

16. Ob pravilni odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka v zamudni sodbi je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo o stroških postopka po načelu uspeha v postopku (tretji odstavek 154. člena ZPP).

17. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba in sklep izpodbijata, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del delne zamudne sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP) in izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pritožbenih stroških. Drugo toženka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbama ni uspela. Tožnici je po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) dolžna plačati potrebne stroške odgovora na pritožbi. Pritožbeno sodišče ji je po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/15 in nadalj.) priznalo 500 točk, kot jih je utemeljeno priglasila, in 10 točk materialnih stroškov, skupaj 510 točk oziroma 306,00 EUR.