Jedro

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje stroškov za ponovni študij spisa. Član izvedenskega organa, ki je podal dopolnilno izvedensko mnenje, je spis že preštudiral, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi član izvedenskega organa v dopolnilnem mnenju ne navaja, da bi preštudiral drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. V tem primeru pa za ponovni študij dokumentacije ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se I. točka izreka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se znesek 208,08 EUR zniža na znesek 156,06 EUR, znesek 45,78 EUR na znesek 34,33 EUR in znesek 253,86 EUR na znesek 190,39 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom izvedenskemu organu Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti Univerze v B. za dopolnilno izvedensko mnenje z dne 12. 8. 2022 priznalo izvedenino v znesku 208,08 EUR in 22 % DDV v znesku 45,78 EUR, kar skupaj znaša 253,86 EUR. Plačilo izvedenine je naložilo toženi stranki.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da ni podlage za priznanje nagrade za dopolnilno izvedensko mnenje, prav tako tudi ne za priznanje nagrade za študij dokumentacije, posledično pa je preveč odmerjen tudi DDV. Glede nagrade za opravljeno izvedensko delo navaja, da je izvedenski organ sodišču posredoval zgolj dodatna pojasnila, ki nimajo narave dopolnilnega izvedenskega mnenja. Glede na to, da sodišče v konkretni zadevi ni terjalo odgovorov na dodatna vprašanja, temveč zgolj opredelitev do pripomb tožnice, tožena stranka meni, da je nagrada že zajeta v nagradi za prvotno opravljeno delo. Izvedenski organ je namreč že podano izvedensko mnenje le še dodatno obrazložil. S tem v zvezi se tožena stranka sklicuje na drugi odstavek 40. člena Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik)1. Tudi v kolikor bi šlo za dopolnilno izvedensko mnenje, pa v tem primeru ne gre za zahtevnejše mnenje, ki bi se vrednotilo v višini 153,00 EUR, temveč za manj zahtevno mnenje, za katerega bi bilo mogoče priznati nagrado v višini 102,00 EUR. Tožena stranka nasprotuje tudi priznani nagradi za študij spisa v višini 51,00 EUR. Obrazložitev sklepa ne vsebuje pojasnil, za katero dokumentacijo se nagrada priznava. S tem v zvezi tožena stranka izpostavlja, da izvedenski organ dodatne dokumentacije za izdajo dopolnilnega mnenja ni prejel. Prejel je zgolj pripombe tožnice, ki pa jih ni mogoče šteti za dodatno dokumentacijo. Tudi iz dopolnilnega mnenja ne izhaja, da bi izvedenski organ oziroma izvedenec posameznik preštudiral dodatno (novo) dokumentacijo. Zapisano je zgolj, da je ponovno proučil celotno dokumentacijo v spisu, za kar pa mu skladno s sodno prakso ne gre nagrada za študij dokumentacije. Glede na napačno priznano višino nagrade, je napačno odmerjena tudi višina materialnih stroškov ter DDV. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da zahtevek za povračilo nagrade ter stroškov zavrne oziroma ustrezno zniža. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)2 pazi po uradni dolžnosti. Je pa pri odmeri izvedenine zmotno uporabilo materialno pravo.

5. ZPP v 249. členu določa, da ima izvedenec pravico do nagrade za izvedensko delo skladno z določbami Pravilnika. V obravnavani zadevi je sodišče izvedenskemu organu že priznalo nagrado za pisno podano izvedensko mnenje. Tožnica je na podano izvedensko mnenje podala pripombe, zato je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 15. 7. 2022 izvedenski organ pozvalo, da poda dopolnilno izvedensko mnenje, v katerem se bo opredelil do pripomb tožnice. Izvedenskemu organu je bil posredovan tudi sodni in upravni spis. Član izvedenskega organa je izvedensko mnenje dodatno dopolnil tako, da je odgovoril na podane pripombe, ki jih je podala tožnica. Glede na to, da je izvedenski organ odgovarjal na dodatna vprašanja, pritožbeno sodišče meni, da gre v tem primeru za dopolnilno mnenje, za katerega je sodišče prve stopnje skladno z drugim odstavkom 40. člena Pravilnika utemeljeno priznalo 153,00 EUR. Iz navedene določbe namreč izhaja, da za pisno izdelavo dopolnilnega izvida in mnenja na podlagi dodatnih vprašanj za pridobitev odgovorov, ki jih sodišče v predmetnem postopku še ni terjalo, pripada sodnemu izvedencu 153,00 EUR. Glede na navedeno so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. Nenazadnje s tem, ko je izvedenski organ podal dopolnilno izvedensko mnenje, ni bilo potrebno, da bi sodišče člana izvedenskega organa vabilo na narok, kjer bi ustno pojasnila izvedensko mnenje ter odgovorila na vprašanja strank v postopku. V tem primeru so torej odpadli stroški, ki bi nastali zaradi ustno podanega mnenja na naroku.

6. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za priznanje stroškov za ponovni študij spisa. Član izvedenskega organa, ki je podal dopolnilno izvedensko mnenje je spis že preštudiral, in sicer ob podaji osnovnega izvedenskega mnenja. Sodišče izvedenskemu organu ni posredovalo dodatne dokumentacije, prav tako pa tudi član izvedenskega organa v dopolnilnem mnenju ne navaja, da bi preštudiral drugo dokumentacijo, kot je bila uporabljena že pri izdelavi osnovnega izvedenskega mnenja. V tem primeru pa za ponovni študij dokumentacije ni upravičen. Tako izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo navaja že tožena stranka v pritožbi3. Sodišče je izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo 51,00 EUR za študij spisa. Omenjeno vpliva tudi na višino DDV in pa na višino materialnih stroškov.

7. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je znesek 208,08 EUR znižalo na znesek 156,06 EUR, znesek 45,78 EUR na znesek 34,33 EUR in znesek 253,86 EUR na znesek 190,39 EUR. Kar je tožena stranka zahtevala več, je pritožbeno sodišče zavrnilo. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 3. točki 365. člena ZPP.

1 Ur. l. RS, št. 84/18 in 148/21. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Glej I Cp 412/2019 z dne 13. 6. 2019.