Jedro

Napake, ki so bile odpravljene v okviru garancije, ne pomenijo izključitve pravice tožnice, da od tožene stranke kot prodajalca uveljavlja zahtevek za izročitev druge stvari zaradi napak, saj je bilo ugotovljeno, da vozilo nima tistih lastnosti in odlik, ki se pričakujejo od novega vozila.

Od prodajalca se pričakuje, da bo ob prevzemu pregledal vozilo in zagotavljal, da bo vozilo imelo vse tiste lastnosti, kot se pričakuje od novega vozila, kar pa je, da novo vozilo nima stvarnih napak, kot so bile ugotovljene. Sklicevanje na predhodne preglede (proizvajalca, ob carinjenju, avtoprevoznika) ne razbremeni tožene stranke te obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki revizijske stroške v višini 483,76 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka.

Tožena stranka nosi sama stroške pritožbenega in revizijskega postopka.

Obrazložitev

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cp 1223/2008 z dne 18. 6. 2008 ugodilo pritožbi in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1794/2007-48 z dne 11. 12. 2007 spremenilo tako, da je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva od tožene stranke izročitev novega osebnega vozila znamke R. T. P., s tem, da mora tožnica sočasno, ko ji bo izročeno drugo novo vozilo, vrniti toženi stranki dne 10. 7. 2000 kupljeno vozilo R. T. P., na katerem so bile ugotovljene napake. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugodilo reviziji tožnice s sklepom opr. št. II Ips 1072/2008 z dne 19. 2. 2009 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1223/2008 razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o revizijskih stroških pa pridržalo za končno odločbo. Revizijsko sodišče v sklepu pojasnjuje, da kupčevo uveljavljanje zahtevka iz garancije ne pomeni izbire med različnimi predmeti iste obveznosti, ki bi mu odvzelo pravico uveljavljati jamčevalne zahtevke iz naslova odgovornosti za stvarne napake. Odgovornost za stvarne napake in garancija za brezhibno delovanje stvari vse do izpolnitve zahtevka se ne izključujeta. Kupec lahko stvar z napako uporablja, vse dokler mu prodajalec ne izroči druge stvari brez napake. Obveznost prodajalca izročiti drugo stvar brez napake in obveznost kupca vrniti prodajalcu prvo stvar sta vzajemni. Običajna dotrajanost stvari zaradi njene običajne uporabe ne more povzročiti izgube pravice za izročitev druge stvari brez napake na podlagi 1. točke prvega odstavka 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Revizijsko sodišče je zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje iz razloga, ker se pritožbeno sodišče v sodbi ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki gredo v smer izpodbijanja dejanske ugotovitve, da je tožena stranka morala in mogla vedeti za napake.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Prvo sodišče ugotavlja, da tožnica ni bila prevarana, kar izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, kar tudi dokazuje, da toženi stranki napake niso bile znane. V ponovljenem postopku je sodišče ocenjevalo izvedene dokaze mimo napotkov višjega sodišča in brez neposredne izvedbe, s tem je ravnalo v nasprotju z določbo 362. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da ne obstajajo okoliščine iz 485. člena ZOR, v postopku pa je bilo tudi ugotovljeno, da tožnica ni pravočasno grajala napak, zato je to pravico izgubila. Tožnica bi imela to pravico le v primeru, če bi prodajalec za napako vedel, tega dejstva pa sodišče ni ugotovilo, le v takšnem primeru bi bila tožena stranka odgovorna. Sodišče prve stopnje ni navedlo pravne podlage, zato je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ob predaji vozila ni bilo napak na avtomobilu in delavci tožene stranke niso ničesar zamolčali tožnici. Ugotovitve prvega sodišča, da nobena od prič ni določno imenovala sebe ali druge konkretne osebe, da je opravila ogled in da tožena stranka ni predložila listine, iz katere bi izhajalo, da je bil predvideni pregled opravljen, nima opore v izvedenih dokazih. Tožena stranka ne ve, kaj pomeni "predviden pregled vozila", ki ga omenja sodišče prve stopnje, dolžnost pregleda vozila je obveznost kupca in ne prodajalca. Vsi pregledi, ki jih predvidi proizvajalec vozila so bili opravljeni, napake na vozilu niso bile ugotovljene. Kupčeva obveznost je stvar pregledati in pravočasno grajati napake, zato posledic ne more nositi tožena stranka, ki je prodala vozilo na skrben in profesionalen način. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da vozilo ni bilo pregledano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, pravilno je tudi uporabilo materialno pravo, na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v sklepu opr. št. I Cp 2430/2007 z dne 28. 6. 2007, v katerem je bilo prvemu sodišču naloženo, da mora oceniti na podlagi izvedenih dokazov ravnanja delavcev tožene stranke, ali obstajajo okoliščine iz 485. člena ZOR, kar je prvo sodišče v izpodbijani sodbi tudi storilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 362. člena ZPP dolžno opraviti pravdna dejanja in obravnavati sporna vprašanja na katere opozori višje sodišče v sklepu, ni pa dolžno slediti materialnopravnim stališčem višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je v soglasju s pravdnimi strankami zaradi spremembe sodnika prebralo izpovedbe strank in prič, pritožba pa opredeljeno ne graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki je postopalo po določbi tretjega odstavka 302. člena ZPP ter opredeljeno tudi ne pojasnjuje razlogov, zaradi katerih bi takšno postopanje prvega sodišča vplivalo na pravilnost sodbe; takšnih razlogov po uradnem preizkusu ne vidi tudi ne pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je navedlo pravno podlago (glej sodbo stran 8), kjer prvo sodišče povzema sklep višjega sodišča ter napotke, da mora ugotoviti obstoj okoliščin iz 485. člena ZOR. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske zaključke sodišča prve stopnje, da so napake na vozilu obstajale že, ko je tožena stranka izročila vozilo tožnici. Napake so bile deloma odpravljene iz naslova garancije (prebarvanje odbijača, zamenjava ročk, popravilo volana oziroma koloteka, popravilo in pregled menjalnika), ostale pa so še naslednje napake: zadnji levi del vozila ni bil v celoti prebarvan v približni izmeri 10 cm2, streha na zadnjem levem delu je bila vdrta, merilec nivoja goriva ni kazal točne količine goriva v tanku za gorivo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložene dejanske ugotovitve prvega sodišča, ki je naredilo skrbno dokazno oceno ter prepričljivo in podrobno pojasnilo odločilne razloge, zaradi katerih sledi trditvam tožnice glede (časovnega) obstoja napak na vozilu, načina grajanja napak ter ravnanja tožene stranke. Ob dokazni oceni izpovedb prič in tožnice, so dodatno prepričljive ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede na napake, ki so bile ugotovljene že ob prevzemu (zlomljene ročke, takoj zatem okvara luči) in glede na kasnejše številne napake, ki so bile ugotovljene z uporabo avtomobila, dodatno potrjujejo zaključke prvega sodišča, da so napake na vozilu obstajale že ob prevzemu vozila in zato niso nastale v tožničini sferi.

Napake, ki so bile odpravljene v okviru garancije, ne pomenijo izključitve pravice tožnice, da od tožene stranke kot prodajalca uveljavlja zahtevek za izročitev druge stvari zaradi napak (1. točka prvega odstavka 488. člen ZOR), saj je bilo ugotovljeno, da vozilo nima tistih lastnosti in odlik, ki se pričakujejo od novega vozila (3. točka 479. člena ZOR). Ker je bilo v postopku sporno, ali je tožnica pravočasno grajala napake, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo 485. člena ZOR, ki določa, da kupec ne izgubi pravice sklicevati se na kakšno napako niti tedaj, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi bil stvar nemudoma pregledal, ali obveznosti, da bi bil v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, in niti tedaj, ko se je napaka pokazala šele po šestih mesecih od izročitve stvari, če je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana.

Citirana zakonska določila je potrebno obravnavati restriktivno, saj bi drugače prišlo do pravne negotovosti v pravnem prometu in tudi ne daje sodnega varstva kupcu, ki ni izpolnili svoje zakonske dolžnosti, da bi pravočasno pregledal stvar in obvestil prodajalca o stvarnih napakah, saj bi v nasprotnem izgubile svoj smisel zakonske določbe, ki takšno obveznost kupcu nalagajo (primerjaj 481., 482. in 484. člen ZOR). Kupec, ki pa je pregledal stvari in je prodajalca obvestil o napaki, vendar z majhno zamudo, pa ne izgubi pravice do jamčevalnih zahtevkov, če je prodajalec vedel ali bi mogel vedeti za napako. Določba 485. člena ZOR tako daje pravno varstvo kupcu, ki je pregledal stvar oziroma obvestil prodajalca o napaki, vendar z zamudo, s tem da dokaže, da je bila prodajalcu napaka znana ali mu ni mogla ostati neznana. Od konkretnih okoliščin je zato odvisno, ali bo kupec lahko uveljavljal stvarne napake tudi v primeru, ko ni izpolnil svoje obveznosti, da bi stvar nemudoma pregledal ali obveznosti, da bi v določenem roku obvestil prodajalca o napaki, ob tem, da bo moral dokazati, da je prodajalec za napako vedel oziroma bi moral vedeti. Ravnanja prodajalca in kupca se presojajo v okviru načela vestnosti in poštenja udeležencev obligacijskega razmerja (12. člen ZOR). Prof. dr. Stojan Cigoj v Zakonu o obligacijskih razmerjih s komentarjem (stran 448) ugotavlja, da gre pri določbi 485. člena ZOR za primer, ko zadene v zvezi z napako prodajalca kakšna krivda nezadostnega varstva upravičenih kupčevih interesov. Gre za primer, ko prodajalec ve za napako oziroma bi moral vedeti zanjo, če bi bil zadosti skrben, če torej lahko z grajanjem in uveljavljanjem napake računa, pa bi že zaradi tega pričakovali, da prodajalec kupca o napakah obvesti ali vsaj jamči, čeprav kupec svoje zahtevke prepozno uveljavlja.

Prav navedene dejanske okoliščine pa je ugotovilo sodišče prve stopnje: da je tožnica v okviru skrbnega ravnanja grajala in obvestila toženo stranko o napakah na vozilu (ni odločilno ali je bilo to v zakonskih rokih), da se tožena stranka ob prevzemu vozila od prevoznika ni prepričala o njegovi brezhibnosti, saj bi le na ta način lahko oziroma bi morala zavarovati interese (kupca) tožnice. V izpodbijani sodbi so obsežno pojasnjeni razlogi, zakaj sodišče prve stopnje očita toženi stranki nezadostno skrbnost pri njenem ravnanju, saj na podlagi zaslišanja prič ni bilo mogoče ugotoviti, katera konkretna oseba pri toženi stranki je opravila pregled spornega vozila, v tej zvezi pa tudi ni bila priložena nobena listinska dokumentacija, ki bi dokazovala, da je tožena stranka po svojih delavcih izpolnila navedeno obveznost ter pregledala vozilo na skrben način, da bi lahko zavarovala interese tožnice. Sklicevanje na predhodne preglede (proizvajalca, ob carinjenju, avtoprevoznika), ne razbremeni tožene stranke te odgovornosti. Nasprotno, od prodajalca se pričakuje, da bo ob prevzemu pregledal vozilo in zagotavljal, da bo vozilo imelo vse tiste lastnosti kot se pričakuje od novega vozila, kar pa je, da novo vozilo nima stvarnih napak, kot so bile ugotovljene. Le ob takšnih predpostavkah bi bilo moč pritrditi pritožbi, da je tožena stranka delo opravila profesionalno in strokovno. Tožena stranka je bila dolžna (odgovorna) pregledati vozilo, saj bi le na ta način lahko zavarovala interesa tožnice (in seveda tudi lastne interese), da prodano vozilo nima kakšnih nepravilnih lastnosti, ki bi tožnico motile pri uporabi vozila. Iz navedenih razlogov je pravilen zaključek prvega sodišča, da so izkazane okoliščine, da ob potrebni skrbnosti toženi stranki napake niso mogle ostati neznane.

Pritožbene navedbe, ki grajajo dokazno oceno vezano na izpovedbe prič so neutemeljene, saj pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da nobena priča ni imenovala niti sebe niti druge konkretne osebe, za katero bi se izkazalo, da je opravila skrben pregled vozila in kakšne so bile ugotovitve takšnega pregleda, ob tem, da bile izpovedbe prič nenatančne in med seboj v nasprotju (podrobneje glej sodbo drugi odstavek stran 10). Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnica ni podala ustreznih navedb v zvezi s pravno podlago iz 485. člena ZOR, saj je že v tožbi navedla (točka II), da ni mogoče verjeti, da tožena stranka ni vedela za pomanjkljivost tega vozila, ki ga je kot specialni prodajalec in serviser prodala tožnici kot novo vozilo, v pripravljalni vlogi z dne 7. 3. 2001 (stran 12) pa je navedla, da toženi stranki napake na avtomobilu niso mogle ostati neznane, zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je s sodbo zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlogi niso bili utemeljeni, niso pa tudi bili ugotovljeni razlogi za razveljavitev sodbe, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločalo o povrnitvi pritožbenih in revizijskih stroškov. Pritožbeno sodišče je priznalo tožnici za sestavo revizije 600 točk, za materialne stroške 12 točk in za DDV 120 točk, skupaj 732 točk, kar pomeni 335,98 EUR ter za takso za revizijo 147,78 EUR (drugi priglašeni stroški za revizijo niso utemeljeni; podrobneje glej stran 177), skupaj 483,76 EUR. Tožničin odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj je bil le povzetek navedb, ki jih je podala pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama stroške pritožbenega postopka, kakor tudi stroške odgovora na revizijo.