Jedro

Tožnik sam ni opravil dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu, zato so bila ta opravljena po drugi osebi, na kar je bil tožnik opozorjen. Stroške postopka v zvezi z izvršbo pa po 115. členu ZUP/86 trpi zavezanec, zaradi česar so bili stroški upravne izvršbe utemeljeno naloženi v plačilo tožniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 1. 12. 1998. Z navedeno odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep urbanistične inšpekcije Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 14. 9. 1998, s katerim je bilo ugotovljeno, da je bila upravna izvršba po odločbi z dne 17. 5. 1995, opravljena dne 1. 6. 1998 ter da so v zvezi z izvršbo nastali stroški v višini 501.893,10 SIT, ki jih mora povrniti tožnik.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP/86 (Ur. l. SFRJ, št. 47/86 in naslednji) pravilna. Navaja, da je imel tožnik dovolj časa za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz inšpekcijske odločbe z dne 17. 5. 1995, ki je postala izvršljiva 28. 6. 1995, prisilna izvršba po pooblaščenem podjetju pa je bila opravljena 2. 6. 1998. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da mu inšpektor ni pustil, da bi nadstrešek sam podrl. Dnevnik o izvajanju del pooblaščenega izvajalca se ujema z zapisnikom organa prve stopnje. Na podlagi dnevnika o izvajanju del je izvajalec izstavil račun, opravljeno delo pa je zaračunal v skladu s koncesijsko pogodbo, ki je bila sklenjena v skladu s 77. a členom Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN. Tako na ceno opravljenih storitev pooblaščenega izvajalca ne more vplivati izvedensko mnenje sodnega cenilca, ki ga je predložil tožnik. Tožnik svojih ugovorov glede stroškov, razen ugovora zoper celotni račun pooblaščenega izvajalca, ne obrazloži. Razliko med višino računa za storitve izvajalca in celotnimi stroški upravne izvršbe pa predstavljata račun Uprave za notranje zadeve A. za opravljeno asistenco dne 2. 6. 1998 ter račun Veterinarskega zavoda Slovenije, ki je tudi predložil dnevnik. Prvostopenjski upravni organ je pravilno povzel predložene račune in izračunal skupne stroške za opravljeno izvršbo.

3. Tožnik v reviziji, prej pritožbi, navaja, da je inšpekcijska odločba z dne 17. 5. 1995 brez pravne podlage. Ni prejel sklepa o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe z dne 20. 5. 1998, v katerem bi bil obveščen o izvršbi, ki je bila opravljena 2. 6. 1998. Računa Veterinarskega zavoda RS in UNZ Ljubljana je poravnal. 4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi pravilno uporabilo določbe ZUP o stroških upravne izvršbe. Pri tem so stroški v upravni izvršbi nastali v zvezi izvrševanjem inšpekcijske odločbe z dne 17. 5. 1995 (izvršilni naslov), po kateri naj bi se odstranila tožnikova nadstrešnica 8 x 7 m na zemljišču s parc. št. ... k.o. ... Tožnik sam ni opravil dejanj, naloženih v izvršilnem naslovu, zato so bila ta opravljena po drugi osebi, na kar je bil opozorjen (prvi odstavek 285. člena ZUP/86). Stroške postopka v zvezi z izvršbo pa po 115. členu ZUP/86 trpi zavezanec.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih računov o opravljeni upravni izvršbi in inšpekcijskih zapisnikov ugotovilo, da se zaračunane storitve pooblaščenega izvajalca upravne izvršbe ujemajo z zapisniškim opisom izvršbe s strani upravnega organa, zaradi česar so bili stroški upravne izvršbe utemeljeno naloženi v plačilo tožniku. Kot je bilo že pojasnjeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tožnikovih navedb o tem, da naj bi bili stroški upravne izvršbe pri stroških pooblaščenega izvajalca odmerjeni previsoko, ni presojalo. V upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta po pravnem in dejanskem stanju zadeve ob njegovi izdaji, zato tožnikovo zatrjevanje, da je del stroškov že plačal (asistenca policije in Veterinarskega zavoda), na drugačno odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Če so ti stroški plačani, bo upravni organ glede njih izvršbo ustavil. 10. Pravno neupošteven je revizijski ugovor, da je inšpekcijska odločba z dne 17. 5. 1995 (izvršilni naslov) brez pravne podlage, saj v upravni izvršbi ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 280. člen ZUP/86).

11. Ugovorov, s katerimi se uveljavljajo kršitve pravil postopka izdaje upravnega akta, revizijsko sodišče, kot je bilo že pojasnjeno, ne obravnava. Zato niso relevantne navedbe tožnika o tem, da ni prejel sklepa o zavrnitvi odloga izvršbe z dne 20. 5. 1998 ter da ni bil obveščen o prisilni izvršbi. Te ugovore pa je v celoti presodilo sodišče prve stopnje.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.