Jedro

Kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, ima pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 696.925,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 do plačila (točka I izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo 896.953,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2012 do plačila je zavrnilo (točka II izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 12.442,56 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točka II izreka) in stroškovno odločitev (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da obresti, ki jih je RS plačala toženi stranki na podlagi sodbe opr. št. VIII Pg 174/1998 v zvezi s odločbo I Cpg 439/2008 in odločbo VS III Ips 89/2011 ter Dogovora št. 1/2011 ne tvorijo del osnove, od katere se določa udeležba med pravdnima strankama kot udeležencema kvotnega pozavarovanja. Izplačana odškodnina skupaj z obrestmi predstavlja realiziran regres s strani tožene stranke in je skladno s osmega odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb1 predmet delitve med strankama. Citiranega določila namreč ni mogoče tolmačiti ozko na način, da bi se nanašal le na regrese v posledici uveljavljanja vračil izplačane zavarovalnine v skladu s 963. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ker sicer ni najti razloga, da sta predvidena dva primera delitve, t.j. primer "realiziranih regresov" in "vračila izplačanih zavarovalnin". Pogodbeni termin realizirani regresi je po mnenju tožeče stranke potrebno tolmačiti široko, v societetnem duhu in zajema kakršnokoli povračilo, realizirano na prihodkovni strani s strani tožene stranke v zvezi s predmetnim zavarovanjem, torej tudi v obliki zamudnih obresti izplačanih toženi stranki. Navedeno stališče podpira tudi določilo sedmega odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb, po katerem pozavarovatelj sorazmerno s svojim deležem na izplačani pozavarovalnini prevzame tudi delež na obrestih in izplačilih v zvezi s sodno ali izvensodno poravnavo. Kaznovalna funkcija obresti ne more omajati ugotovitve, da je tožena stranka tudi s prejemom izplačila v obliki zamudnih obresti realizirala prihodkovno korekcijo v segmentu obveznih avtomobilskih zavarovanj. Funkcija zamudnih obresti v sebi nosi tudi odškodninsko funkcijo, saj se zamudne obresti od polne odškodnine odštevajo (drugi odstavek 380. člena OZ). Zaradi administrativno (prenizko) določene višine premije sta obe pravdni stranki utrpeli izgubo oz. škodo v zavarovalni vrsti avtomobilske odgovornosti. Z odločitvijo sodišča pa je tožena stranka uspela to izgubo nadomestiti v višjem znesku, kot bo to uspela tožeča stranka, kar je v nasprotju z osnovnim principom kvotnega pozavarovanja, ki se kaže v kolektivni ekvivalenci "vsi za enega, eden za vse". Tožeča stranka še dodaja, da njenemu stališču pritrjuje tudi pritožbeno stališče v sklepu opr. št. Cpg 361/2015 z dne 25. 2. 2016, ki je prvič obravnavalo pritožbo tožene stranke. Glede stroškovne odločitve navaja, da določilo drugega odstavka 154. člena ZPP omogoča, da sodišče o pravdnih stroških sprejme takšno odločitev, ki ni le rezultat matematične operacije, ampak je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična. V konkretni zadevi sta bila sporna tako temelj kot tudi višina terjatve, pri čemer ne gre zanemariti, da so bile obsežne vloge obeh pravdnih strank in vsi naroki namenjeni predvsem ugotavljanju temelja obveznosti in le v manjši meri višine obveznosti. Sodišče bi tako moralo ovrednotiti uspeh strank ločeno po temelju in višini, kar bi pomenilo 71,86 % uspeh tožeče stranke in 22.239,30 EUR pravdnih stroškov, ki bi jih ji morala povrniti tožena stranka. Glede na obrazloženo predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke navaja, da pritožba nima obveznih sestavin skladno s 335. členom ZPP, saj ni jasno zoper kaj se tožeča stranka pritožuje, zato bi jo moralo sodišče druge stopnje kot nepopolno zavreči. Nadalje navaja, da v spornem primeru ni šlo za regresni zahtevek tožene stranke napram RS, zato so trditve tožeče stranke o realiziranem regresu pravno zmotne. Pravno zmotno je po njenem mnenju tudi sklicevanje na določbo sedmega odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb. Pritožbene navedbe tožeče stranke kažejo, da bodisi ne razume pravne narave s strani RS toženi stranki izplačane odškodnine bodisi ne razume pravne narave zamudnih obresti. OZ v členih 378 - 381 jasno določa pravni status zamudnih obresti, do katerih pride zgolj v primeru dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarnih obveznosti. V obravnavanem primeru gre za zamudo RS nasproti toženi stranki in ne za zamudo RS nasproti tožeči stranki oziroma zamudo tožene stranke nasproti tožeči stranki. Poudarja tudi, da s prejemom izplačila v obliki zamudnih obresti nikakor ni realizirala prihodkovno korekcijo. Glede pritožbenih navedb v zvezi s stroškovno odločitvijo tožena stranka navaja, da glede na z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) uveden princip - ena nagrada za eno fazo postopka, niti obsežnost vlog, niti število narokov na večje oziroma manjše stroške odvetniškega zastopanja niso vplivali. Nikakršne podlage ni za odločanje o stroških postopka ločeno po temelju in višini, kot predlaga tožeča stranka. Tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper obsodilni del sodbe (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Poudarja, da ji v postopku opr. št. VIII Pg 174/2008 ni bilo dosojeno nikakršno nadomestilo. Sklepanje sodišča, da je šlo pri odškodnini za ekvivalent nadomestilu je pravno nelogično in ni jasno kje je pravna podlaga razlage, da nadomestilo predstavlja del kosmate premije. Nedoločitev nadomestila v skladu s 6. členom Zakona o cenah (v nadaljevanju ZCen), kljub izpolnjenim zakonskim pogojem in tozadevni dolžnosti Vlade RS, je bila razlog za odškodninsko odgovornost RS v skladu z določbami Ustave RS. V zvezi z ugovorom zastaranja navaja, da v kolikor sodišče spor umesti v razmerja v okviru družbe civilnega prava, s čimer se sicer tožena stranka ne strinja, potem mora v okviru teh elementov najti tudi oporo za zavrnitev ugovora zastaranja. Sodišče prve stopnje se je pavšalno sklicevalo na zastaralne roke iz gospodarskih pogodb in zmotno ugotovilo začetek teka zastaralnega roka. Zapadlost zahtevkov iz premijskega dela je v Pozavarovalnih pogodbah jasno določena, za kakršnekoli druge zahtevke, izvzemši tiste, ki so v pogodbah taksativno določeni, pa ni pravne podlage. Če pa tožeča stranka terja povrnitev izgube, potem je začel zastaralni rok teči, ko je izgubo ugotovila. Seveda pa za tak zahtevek ni niti pogodbene niti zakonske podlage v okviru družbe civilnega prava. Kar se tiče pravne podlage tožbenega zahtevka tožena stranka navaja, da sodišče za oporo svoje odločitve vseskozi jemlje pogodbene določbe, po potrebi pa tudi nekatere elemente družbe civilnega prava, pa še te napačno. Že na prvi pogled je očitno, da na Pozavarovalnih pogodbah tožbeni zahtevek ne more temeljiti. Sodišče je ustvarilo obrazložitev skladnosti z nekaterimi elementi družbe civilnega prava, čeprav v Pozavarovalnih pogodbah ni nikakršnega govora o skupnem namenu zmanjševanja tveganj ali skupnem prevzemu tveganj, v nobeni od sodb do sedaj pa ni bila narejena podrobna analiza pogodbenega razmerja s pravili družbe civilnega prava. Glede na obrazloženo tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane odločitve oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in opravilo uradni preizkus odločitve po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo naslednje: K pritožbi tožeče stranke:

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke za prisojo ustreznega dela toženi stranki izplačanih obresti na podlagi sodbe opr. št. VIII Pg 174/1998 v zvezi s odločbo I Cpg 439/2008 in odločbo VS III Ips 89/2011 ter Dogovora št. 1/2011 zavrnilo z obrazložitvijo, da za delitev obresti v Pozavarovalnih pogodbah ni pravne podlage. Sodišče druge stopnje se z razlogi sodišča prve stopnje v točki 24 obrazložitve sodbe v celoti strinja in jih povzema kot svoje.

8. Odškodnina oziroma nadomestilo izplačano toženi stranki na zgoraj citirani podlagi ne predstavlja realiziranega regresa v smislu osmega odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb2, zato podlage za delitev izplačanih obresti v tej pogodbeni določbi ni. Pritožbena prizadevanja po široki razlagi termina "realizirani regresi", ki bi vključevala kakršnekoli prihodke tožene stranke v zvezi s predmetnim pozavarovanjem, torej tudi izplačane obresti, so po mnenju sodišča druge stopnje neutemeljena. Zahtevek, ki ga je uveljavljala tožena stranka od RS je temeljil na prvem odstavku 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in ne na določilih OZ o subrogaciji kot posledici izplačila zavarovalnine po nastanku zavarovalnega primera. S tega vidika je šlo za izreden prejemek tožene stranke, ki je bil posledica nepravilnega ravnanja Vlade RS, ko le-ta hkrati s sprejemom ukrepov omejevanja cen na področju obveznega avtomobilskega zavarovanja ni zagotovila tudi nadomestila skladno z drugim odstavkom 6. člena ZCen, ne pa za realiziran regres v zvezi s kakšnim konkretnim zavarovalnim primerom.

9. Prav tako podlage za delitev izplačanih obresti ni v določilu sedmega odstavka 7. člena Pozavarovalnih pogodb3, ki sicer govori o pravici tožeče stranke kot pozavarovatelja do sorazmernega deleža obrestih, vendar po oceni sodišča druge stopnje slednje velja le za morebitne obresti, ki so bile toženi stranki izplačane v zvezi z uveljavljanjem zahtevkom iz zavarovanj, ki so osnova za sklenitev Pozavarovalnih pogodb, ne moremo pa te pogodbene podlage širiti tudi na obresti, ki so bile posledica zamude države pri izplačilu odškodnine zaradi neizplačila nadomestila po 6. členu ZCen. Zatrjevana "izguba" (razlika do ravni cene, ki predstavlja strošek enostavne reprodukcije) je bila toženi stranki nadomeščena z izplačilom odškodnine oziroma nadomestila, plačane obresti pa so posledica zamude RS nasproti toženi stranki, in ne nadomestilo v ožjem pomenu besede. Sodišče druge stopnje zato vztraja pri že v sklepu I Cpg 497/2016 z dne 16. 2. 2017 izraženem stališču, da podlage za delitev obresti v Pozavarovalnih pogodbah ni, zato je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek za plačilo ustreznega dela izplačanih obresti zavrnilo, materialnopravno pravilna.

10. Neutemeljena so po presoji sodišča druge stopnje tudi pritožbena prizadevanja, da se pri odločanju o stroških postopka na prvi stopnji uspeh pravdnih strank ovrednotiti ločeno po temelju in višini zahtevka. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da se o stroških postopka odloča po načelu uspeha, ki se uporablja tudi če stranka v pravdi deloma uspe. Ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini sodna praksa izjemoma dopušča v odškodninskih sporih in še to le v primerih, ko so zaradi ugotavljanja temelja nastali znatni pravdni stroški (npr. ogled, postavitev izvedenca). V obravnavani zadevi pa strankam ne glede na število in obsežnost vlog, ki so se v pretežni meri res nanašale le na sporen temelj zahtevka, ne toliko na višino, ali število opravljenih narokov za glavno obravnavo, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi pripada enotna nagrada za postopek in enotna nagrada za narok. Drugi posebni znatni stroški v zvezi z ugotavljanjem temelja zahtevka strankam niso nastali. Odločitev o stroških postopka po načelu uspeha celotnega postopka je tako po oceni sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna.

11. Ker pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo drugih kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanih II. in III. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in je posledica neuspeha s pritožbo. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke. V odgovoru ni navedla ničesar, kar bi pripomoglo k rešitvi zadeve, zato priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).

K pritožbi tožene stranke:

13. Glede pravne narave zneskov, ki jih je tožena stranka prejela s strani RS na podlagi sodbe opr. št. VIII Pg 174/1998 v zvezi s odločbo I Cpg 439/2008 in odločbo VS III Ips 89/2011 ter Dogovora št. 1/2011, tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da izplačani zneski ne predstavljajo nadomestila v smislu 6. člena ZCen. Tožena stranka zahtevka za plačilo neizplačanega nadomestila neposredno na podlagi 6. člena ZCen ni imela. Imela je le odškodninski zahtevek zoper RS na podlagi 26. člen URS. Drži, da je bila toženi stranki na tej podlagi izplačana odškodnina, vendar je bistveno, da je le-ta ekvivalentna nadomestilu, ki bi ga tožena stranka morala prejeti od države na podlagi 6. člena ZCen in je bila tudi odmerjena upoštevajoč kriterije za odmero nadomestila. Izplačana odškodnina tako po svojem namenu predstavlja nadomestilo, ki predstavlja razliko do ravni cene, ki pokriva strošek enostavne reprodukcije. Kot tako predstavlja del kosmate premije, ki je osnova za določitev pozavarovalne premije4, ki je bila skladno s pozavarovalno pogodbo predmet delitve med strankama. Glede na funkcijo nadomestila, s katerim je država zaradi administrativnih ukrepov omejevanja zavarovalnih premij na področju zavarovanj avtomobilske odgovornosti, ki je bilo tudi podlaga kvotnega pozavarovanja med pravdnima strankama, nadomestila izgubo tožene stranke v zavarovalni vrsti avtomobilske odgovornosti, je zaključek, da nadomestilo predstavlja del kosmate premije logičen in posledično materialnopravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožbeni zahtevek po plačilu ustreznega dela toženi stranki izplačane glavnice po sodbi opr. št. VIII Pg 174/1998 v zvezi s odločbo I Cpg 439/2008 in odločbo VS III Ips 89/2011 ter Dogovorom št. 1/2011 temelji na Pozavarovalnih pogodbah z dodatki, kjer sta se stranki v okviru kvotnega pozavarovanja rizikov iz zavarovalne vrste avtomobilske odgovornosti dogovorili za 10 % delež tožeče stranke na premijah.

14. Poudariti je treba, da pravna podlaga za prisojo vtoževanega zneska ni v zakonskih določbah o družbi civilnega prava. Ne sodišče prve stopnje, ne sodišče druge stopnje ne trdita, da razmerje med pravdnima strankama predstavlja družbo civilnega prava. Potrebe po podrobni analizi pogodbenega razmerja in iskanju vseh elementov družbe civilnega prava v njem tako po oceni sodišča druge stopnje ni. Sodišče prve stopnje si je z iskanjem podobnosti z zakonsko urejenimi instituti, konkretno družbo civilnega prava, le pomagalo pri razumevanju ureditve kvotnega pozavarovanja in z ugotovljenimi sorodnimi elementi kvotnega pozavarovanja z družbo civilnega prava podkrepilo svoje stališče, da je predmet delitve med strankama tudi odškodnina, ki jo je tožena stranka prejela s strani RS, in sicer kot del premije, ki bi tožeči stranki pripadal na podlagi sklenjenega kvotnega pozavarovanja rizikov iz zavarovalne vrste avtomobilske odgovornosti.

15. Sodišče druge stopnje se namreč strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ima kvotno pozavarovanje, kot sta ga sklenili pravdni stranki, pomembno skupno značilnost z družbo civilnega prava. Gre za skupni prevzem tveganja in koristi, ki se kaže v dogovoru o delitvi premij in škod. Iskanje podobnosti konkretnega pogodbenega razmerja z zakonsko urejenimi pogodbami ne pomeni negacije avtonomije volje strank na področju sklepanja pozavarovalnih pogodb, kot razume tožena stranka. Bistveno je, da sta stranki razmerje uredili tako, da sta ohranili oziroma upoštevali temeljni princip kvotnega pozavarovanja (t.j. da so obveznosti cedenta in pozavarovatelja razdeljene v enakem razmerju kot premija), ki pa je enak principu delitve tveganj v družbi civilnega prava.5

16. Glede na to, da sodišče prve stopnje tožbenega zahtevka ni presojalo na odškodninski pač pa na pogodbeni podlagi, je po mennju sodišča druge stopnje materialnopravno pravilna tudi odločitev o ugovoru zastaranja, pritožbena izvajanja od kdaj je potrebno šteti tek zastaralnega roka pa neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je triletni zastaralni rok začel teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 361. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ).

17. Glede na obrazloženo torej pritožbeno uveljavljani razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je skladno s 353. členom ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka.

18. Ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Pravdni stranki sta sklenili Pozavarovalno pogodbo za leto 1995 (priloga A5), Pozavarovalno pogodbo za leto 1996 (priloga A4), Pozavarovalno pogodbo za leto 1997 (priloga A3), Pozavarovalno pogodbo za leto 1998 (priloga A2) in dodatke k posameznim pogodbam (priloge A14 - A36) - v nadaljevanju Pozavarovalne pogodbe. 2 Osmi odstavek 7. člena določa: "Realizirani regresi in vračila izplačanih zavarovalnin se delijo med cedentom in pozavarovateljem v takšnem razmerju, kot se po tej pogodbi delijo plačila pozavarovalnin." 3 "Pozavarovatelj prevzame, sorazmerno s svojim deležem na izplačani pozavarovalnini, tudi delež na obrestih in izplačilih v zvezi s sodno ali izvensodno poravnavo." 4 Osnova za obračun pozavarovalne premije je tehnična premija, ki je glede na določilo prvega odstavka 5. člena pozavarovalnih pogodb kosmata premija, zmanjšana za obratovalni dodatek in preventivo. 5 Ta izhaja iz določb o delitvi dobička in razdelitvi izgube v paragrafih 1192 do 1197 ODZ.