Jedro

Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-spremeni v točki III/1 izreka tako, da glasi:

"1. Ugotovi se, da so Notarski zapis opr. št. SV-127/08 z dne 27. 2. 2018 Pogodbe o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo št. 116715 in Sporazuma o zavarovanju denarne terjatve po členu 142 SPZ ter Pogodba o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo št. 116715 z dne 21. 2. 2008 in Pogodba o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo št. 302-117237 z dne 26. 3. 2008, nični."

II.Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo umik III. točke primarnega tožbenega zahtevka in umik podrednega tožbenega zahtevka, zato je v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), v II. točki izreka je objektivno spremembo tožbe (sprememba II. točke primarnega tožbenega zahtevka) z dne 23. 2. 2021 dovolilo in v III. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala, da se ugotovi ničnost notarskega zapisa pogodbe o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter pogodbe o hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo ter pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo, podrobneje navedeno v III/1 točki izreka. Nadalje je v III/2 točki izreka zavrnilo zahtevek na plačilo 49.198,60 EUR. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti vse njene pravdne stroške.

2.Zoper sprejeto odločitev se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve Ustave RS iz 2., 14. in 22. člena. Navaja, da je že samo dejstvo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in da je tožnici ob sklenitvi pogodbe dala splošna pojasnila, povezana s kreditiranjem, medtem ko večjega poudarka na morebitnem valutnem in tečajnem tveganju, razen pojasnila, da gre za stabilno valuto ter da lahko pride do manjših tveganj, ni bilo (obrazložitev izpodbijane sodbe v 53. točki) že sama po sebi pomeni, da je bila klavzula kredita v tuji valuti nepoštena. Pomanjkanje preglednosti, katerega sestavina je izpolnitev pojasnilne dolžnosti, je že pred podajanjem zavajajočih informacij pomemben element pri presoji nepoštenosti. Nepoštenost pogodbenega pogoja je tako tesno povezana z njegovo nepreglednostjo in lahko kaže na njegovo nepoštenost, kar v danem primeru toliko bolj pride do izraza, če je banka dala potrošniku zavajajoče informacije, "da gre za stabilno valuto ter da lahko pride do manjših nihanj." Pritožba navaja, da je toženka dala tožnici zavajajoče informacije, s katerimi jo je prepričala, da tveganj ni ali da so ta zanemarljiva oziroma ničelna, kar potrošnike praviloma utrdi v prepričanju o ničelnem valutnem tveganju. Meni, da je toženka lahko predvidela znatno valutno tveganje, vedela je za trende spremembe tečaja švicarskega franka kot valute zatočišča. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo glede vsebine splošnega preizkusa po členu 3(1) Direktive 93/13, pogoje dobre vere in znatnega ravnotežja ter je v tem kontekstu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Opozarja na znatno neravnotežje, saj je obstajalo neomejeno valutno in obrestno tveganje tožnikov. Banka pa je imela strokovno znanje in izkušnje glede mogočih sprememb menjalnega tečaja in tveganj pri posojilih v tuji valuti. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja nedvomno izhaja, da je toženka vedela, da lahko pride do znatnega padca vrednosti domače valute v razmerju do CHF, kar ni mogoče mešati z napovedovanjem tečajnih sprememb. Izvedenec je pritrdilno odgovoril na vprašanja tožnice in je potrdil specifičnost CHF in dejstva o robustnosti švicarskega gospodarstva ter o konstantnih dolgoročnih gibanjih CHF v smeri njegove krepitve, kar nujno vodi do zaključka, da so banke morale in mogle vedeti, da lahko pride do znatnega padca vrednosti domače valute v razmerju do CHF in da banke ne zaupajo niti naivnim napovedim na osnovi normalne porazdelitve preteklih tečajev, niti sofisticiranim ekonometričnim modelom za napovedovanje, ko gre za obvladovanje valutnih tveganj. Temu tveganju pa so v celoti in brez zaščite bili izpostavljeni potrošniki kot posojilojemalci kreditov, nominirani v valuti CHF, zato se ne strinja z zaključkom sodišča, da toženka ni mogla predvideti neomejenega tveganja, da pa so spremembe tečaja valut za potrošnika predvidljive in bi se morali zavedati, da lahko pride do večjega nihanja tečaja. Nenazadnje je Banka Slovenije obravnavala možnost negativne spremembe tečaja za kreditojemalce v smislu krepitve CHF kot povsem realno možnost, ki bi lahko kreditojemalce obremenila do takšne mere, da posojil ne bi bili več zmožni odplačevati in bi se to v končni fazi odrazilo tudi v finančni stabilnosti bank. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, in sicer tako, da sodišče prve stopnje primarnemu tožbenemu zahtevku ugodi in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (prva alineja I. točke izreka). V delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo denarni zahtevek, in v stroškovnem delu, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje (druga alineja I. točke izreka).

4.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025 ugodilo reviziji toženke, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo v prvi alineji I. točke izreka in zadevo v tem obsegu vrnilo tukajšnjemu sodišču v novo sojenje. Nosilni razlog za sprejeto odločitev je, da toženki ni bila dana možnost, da se opredeli do stališč novejše sodne prakse Sodišča Evropske Unije (SEU) in Vrhovnega sodišča, ki je sledilo stališčem SEU o razlagi Direktive 93/12/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva 93/13) ter na katera je sodišče druge stopnje v zadevi I Cp 439/2021 z dne 22. 8. 2023 oprlo svojo odločitev.

5.Skladno z nosilnimi razlogi vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje pravdni stranki z dopisom z dne 23. 4. 2025 pozvalo, da se izjavita o novejših materialnopravnih stališčih SEU in VSRS glede vsebine pojasnilne dolžnosti banke, nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto CHF ter (ne)napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka za znatno spremembo valutnega tečaja.

6.Pravdni stranki sta sledili pozivu in podali svoja stališča, toženka pa je kot del trditvene podlage predložila še članke dr. Mateja Avblja "Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF" z dne 9. 11. 2023, "(Ne)razumevanje učinkovanja direktiv v nacionalnih pravnih redih" z dne 2. 7. 2024 ter dr. Damjana Možine "Nov pristop Vrhovnega sodišča RS k nepoštenosti splošnih pogojev poslovanja v potrošniških kreditnih pogodbah z dne 19. 4. 2024" in dr. Rajka Pirnata in dr. Aleša Galiča "Mnenje o pravnih dimenzijah spremembe sodne prakse Vrhovega sodišča RS glede obravnave pojasnilne dolžnosti pri sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih" z dne 27. 12. 2023. Predložena pisna izjava A. A. z dne 26. 2. 2019 pa je prepozna in s tem nedovoljena, saj toženka ni pojasnila in izkazala, zakaj te izjave ni mogla predložiti pravočasno (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

7.Pritožba je utemeljena.

8.Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tak preizkus ni pokazal ustavnih in procesnih kršitev, je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

9.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na ugotovitvah, da so med strankama bile sklenjene pogodba o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo št. 116715 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter pogodba o dolgoročnem hipotekarnem kreditu z valutno klavzulo št. 116715 z dne 21. 2. 2008 in pogodba o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo št. 302-117237 z dne 26. 3. 2008. Na podlagi kreditne pogodbe je toženka tožnici odobrila kredit v znesku 93.472,80 CHF, ki se vrača v evrski protivrednosti CHF po referenčnem tečaju ECB z rokom vračila v 360 mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega dne v mesecu. Tožnica je nadalje dne 26. 3. 2008 sklenila še pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu z valutno klavzulo št. 302-117237, na podlagi katere je toženka tožnici odobrila kredit za nakup stanovanja v znesku 17.195,20 CHF z rokom vračila v 120 zaporednih mesečnih anuitetah, ki zapadejo v plačilo vsakega zadnjega v mesecu. Tako je šlo za dolgoročna potrošniška stanovanjska kredita, vezana na tujo valuto - švicarski frank (CHF), ob valutnem tveganju pa je bilo podano tudi obrestno tveganje zaradi variabilne obrestne mere, vezane na LIBOR. V posledici kredita pa je ogrožena eksistenca družine, saj mesečna anuiteta kreditov znaša cca 500,00 EUR, njeni prihodki s prihodki partnerja pa znašajo okrog 1.350,00 EUR. Tako celotni družini ostane cca 850,00 EUR mesečno, kar ob štiričlanski družini pomeni 212,50 EUR na osebo. S strani toženke je šlo za enostransko vnaprej pripravljeno (tipsko) kreditno pogodbo, pri kateri na pogoje vračila, pogoje valutne klavzule in pogoje obrestne mere tožnica ni imela možnosti vpliva. Tožnica je bila kreditno sposobna samo za najem kredita z valutno klavzulo, na ostale okoliščine oziroma pogoje kreditne pogodbe pa tožnica ni imela vpliva. Tožnica je pred sklenitvijo kreditne pogodbe podpisala izjavo o sprejemanju valutnega tveganja, s katerim je potrdila, da je ob podpisu kreditne pogodbe seznanjena in opozorjena s strani banke na morebitna tečajna tveganja, ki bi izhajala iz tečajnega razmerja CHF - EUR. V času sklenjene pogodbe toženka kot banka ni zagotovila natančnih in obrazloženih pojasnil, povezanih z valutnim tveganjem in možnostjo tudi zelo velikih sprememb tečaja, ampak je opozarjala zgolj v smislu možnega minimalnega tveganja tečaja v prihodnje, kot je izpovedala sama tožnica in tudi preostali zaslišani kreditojemalci. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženka pojasnilne dolžnosti ni izpolnila v skladu s standardi, ki jih tozadevno zahteva Vrhovno sodišče in Sodišče EU (42. do 55. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da so pogodbeni pogoji izpodbijanih kreditnih pogodb v delu, v katerem so ti zadevali vezanost na tujo valuto, pomanjkljivo pregledni oziroma niso bili jasni in razumljivi.

10.Sodišče prve stopnje je nadalje ugotavljalo nepoštenost, torej ali je banka ravnala v slabi veri in je ob sklepanju pogodbe med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank obstajalo znatno ravnotežje. Šele v kolikor je slednje podano, vodi do ničnostne sankcije (58. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženka dogodkov in ukrepov švicarske banke, ki so vplivali na občuten dvig tečaja švicarskega franka, ni mogla predvideti, niti ni mogla predvideti, da bo to znatno vplivalo na sklenjeno pogodbo. Nenazadnje toženka valutnega tveganja ni opisovala kot neobstoječega in ni trdila, da ne bo prišlo do spremembe tečaja. Toženka kot banka pa ni bila izpostavljena valutnemu tveganju zaradi zaprte oziroma nevtralne devizne pozicije, ampak le kreditnemu tveganju, pri čemer je imela hipotekarno zavarovanje. Sodišče prve stopnje nadalje zaključuje, da toženka pri sklepanju pogodb s tožnico oziroma pri ponujanju bančnega produkta ni ravnala v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF ni mogla predvideti, prav tako ni mogla predvideti kdaj bo do kriznih časov prišlo in da bodo ti tako znatno vplivali na sklenjene pogodbe v švicarskih frankih. V času sklepanja izpodbijanih kreditnih pogodb po presoji sodišča prve stopnje tako toženka ni mogla vedeti in ni vedela, da so tveganja zvišanja vrednosti CHF realna in pričakovana, prav tako ni mogla poznati njihove kvantitete ali časovnega trenutka njihovega nastopa (68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). S tem pa toženki ni mogoče očitati ravnanja v slabi veri, saj ukrepov, ki so vplivali na občutni dvig tečaja CHF časovno, po vsebini ni mogla predvideti in ni mogla predvideti njihovih posledic, saj je jasno, da so spremembe valutnih razmerij tudi za vsakega razumnega potrošnika predvidljive, njihovega obsega pa ni mogoče predvideti. S tem pa v času sklenitve pogodbe pogodbeni pogoj po presoji sodišča ni bil nepošten, posledično pa ne more postati nepošten za nazaj, zato ker je prišlo do nepričakovane znatnejše spremembe tuje valute ob tem, da ima ta kreditni pogoj značaj aleatorne pogodbe. S tem pa ni podana slaba vera toženke kot banke, čeprav ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti glede valutnega tveganja, niti ni bilo podano znatno neravnotežje pogodbenih strank, saj se je nekaj časa tečaj CHF proti EUR gibal ugodno, nato je začel postopoma padati, vse to pa se je dogajalo v razponu več let.

Materialnopravna podlaga

11.Nepošteni pogodbeni pogoji in sankcija ničnosti so opredeljeni v 23. členu Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), pri čemer so v prvem odstavku 24. člena ZVPot alternativno opredeljeni podrobnejši elementi. Pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali 2. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali 4. nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Zakonodajalec je zahteval, da so pogodbeni pogoji jasni in za nejasne pogoje določil, da se morajo razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). Z navedeno ureditvijo je slovenski zakonodajalec prenesel v slovenski pravni red Direktivo 23/13, ki opredeljuje nepoštene pogodbene pogoje s kumulativno določenima predpostavkama slabe vere in znatnega neravnotežja (člen 3(1) Direktive 93/13), pri čemer se zahteva tudi jasnost pogojev (člen 5 Direktive 93/13). Drugače kot po slovenskem pravu izpolnjena zahteva jasnosti preprečuje presojo poštenosti pogoja, če se ta nanaša na glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za storitve ali blago (člena 4(2) Direktive 93/13).

12.V skladu z načelom minimalne harmonizacije lahko države članice zagotovijo višjo stopnjo varstva potrošnikov, kot jo zagotavlja pravo EU (8. člen Direktive 93/13), pri čemer se državam članicam pušča široko diskrecijo.

Sodišče EU je zavzelo stališče, da je v prosti presoji države članice, ali bo uveljavila višjo stopnjo varstva potrošnikov s tem, da ne bo prenesla v svojo ureditev omejitve iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki preprečuje presojo nepoštenosti jasnih pogodbenih pogojev. Tedaj obveznost jasnosti pogodbenega pogoja sicer še vedno obstoji, a kot splošna zahteva in ne omejitev preizkusa nepoštenosti.

Sodišče EU je pojasnilo, da je skladno z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potrošnikov ne zahteva komulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega ravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoštenega zadošča le eden od njiju.

13.Sodišče druge stopnje se po pojasnjenem pri nadaljnji presoji opira na slovensko ureditev v ZVPot in na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.

Z namenom večjega varstva potrošnikov slovenska ureditev določa širše možnosti presoje s tem, da omogoča presojo tudi jasnih pogodbenih pogojev in določa deloma drugačne oziroma dodatne alternativne elemente nepoštenosti pogoja v 24. členu ZVPot, ki določajo širši prostor nedopustnosti in s tem intenzivnejši ukrep vzpostavitve ravnotežja v podrejenem razmerju. Ob izhodišču pojasnjene minimalne harmonizacije pa sodišče druge stopnje, v skladu z načelom lojalne razlage, sledi razumevanju avtonomnih pravnih pojmov prava EU, kot ga je podalo sodišče EU ter z varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnovesje med strankama

in zagotovi učinkovito pogodbeno svobodo.

14.Glede stališča toženke, da se, upoštevajoč novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, upoštevajo dodatne zahteve glede pojasnilne dolžnosti, ki jih ZPotK ni vseboval, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlage direktiv, ki ji v postopku s predhodnim odločanjem po 267. členu PDEU poda SEU, sprejeta v obliki sodb. Sodbe SEU so zavezujoče, ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljavnost, učinek erga omnes in praviloma učinkujejo ex tunc, (za nazaj). Skladno z načelom lojalne razlage, so torej slovenska sodišča na takšno razlago evropskega prava vezana, in sicer z učinkom ex tunc, upoštevajoč pri tem vse okoliščine primera.

V obravnavani zadevi torej ni prišlo do retroaktivne uporabe prava, sodišče pa tudi ni poseglo na področje zakonodajalca.

15.Glede pojasnilne dolžnosti:

16.Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi s strani toženke kot banke ni bila ustrezno opravljena (četrti odstavek 22. člena ZVPot), zaradi česar je tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto švicarski frank.

17.Ker je jasnost (transparentnost) pogodbenega pogoja avtonomni pravni pojem prava EU, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo razlago Sodišča EU, da ne zadošča le formalna oziroma slovnična jasnost besedila, ampak mora banka podati ustrezna pojasnila in informacije, da bo lahko razumno pozoren in preudaren potrošnik, ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bil sklenjen kredit, temveč tudi zmožen oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Pregledno mora biti pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma konverzije tuje valute, na katerega se nanaša zadevni pogoj, ter zveza med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji o izplačilu posojila.

Navedena dolžnost banke je vezana na standard povprečnega potrošnika in ni drugačna, četudi bi imel potrošnik sam višjo raven strokovnega znanja.

18.Izjava o prevzemu valutnega tveganja v obravnavani kreditni pogodbi, v kateri kreditojemalka zgolj potrjuje, da jo je banka seznanila s tveganjem eventualnega zvišanja oziroma znižanja LIBOR-ja in gibanja tečaja valute švicarskega franka, kar v celoti prevzema, ne da bi bila podana še druga podrobnejša opozorila v zvezi z valutnim tveganjem, je presplošna in nezadostna, da bi lahko potrošnik ocenil tudi potencialno znatne ekonomske posledice. Ker toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, ampak je ob sklepanju pogodbe le še podala splošna navodila povezana s kreditiranjem in pri tem pojasnila, da gre za stabilno valuto, pri kateri lahko pride do manjših nihanj, tožnica ni bila poučena, da sprejema neomejeno vezanost kredita na tujo valuto. Ustrezna bi bila konkretna pojasnila, kako lahko zelo veliko povišanje tečaja vpliva v povezavi z obrestnim tveganjem na višino odplačila kredita v domači valuti za obravnavano kreditno pogodbo. Šele tovrstna pojasnila bi omogočala oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic sklenjene pogodbe.

19.Zaradi neustrezno izpolnjene pojasnilne dolžnosti je tožnica pri sklepanju kreditne pogodbe ostala v informacijsko podrejenem položaju in ni mogla sprejeti poučene odločitve o sklepanju kreditne pogodbe, vezane na tujo valuto.

Glede nepoštenosti pogodbenega pogoja vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank

20.Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da ni podana kršitev načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere s strani toženke, kot elementa presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

21.Ker pojasnilna dolžnost v obravnavani zadevi ni bila ustrezno opravljena, je neizravnana informacijska podrejenost imela pomen tudi za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o neomejeni vezanosti kredita na tujo valuto.

Če ostane zaradi neustreznega ravnanja banke potrošnik pri sklepanju pogodbe nepoučen, je že pomembno zmanjšana skrb za potrošnikove interese kot šibkejše stranke in s tem okrnjena možnost izravnave v podrejenem razmerju, kar je sicer glavni vidik kršitve načela vestnosti in poštenja kot objektivnega merila presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot.

22.Sodišče druge stopnje je glede avtonomnega pravnega pojma dobre vere, ki je pojmovno soroden slovenskemu načelu vestnosti in poštenja, tudi upoštevalo razlago Sodišča EU, da je pri presoji dobre vere ponudnika pomembno, ali lahko ponudnik, če bi s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posloval, razumno pričakuje, da bi potrošnik naveden pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj.

Navedena merila so objektivna in vezana na dolžno ravnanje profesionalno skrbnega ponudnika.

Sodišče potemtakem presodi ali bi razumen potrošnik, ki bi bil v enakopravnem položaju z banko in imel tudi dejanski vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev, pristal na s strani banke vnaprej pripravljeno vsebino pogodbenega pogoja.

23.Sodišče druge stopnje meni, da razumen in ustrezno poučen potrošnik pri dolgoročnem stanovanjskem kreditu ne bi pristal na neomejeno valutno tveganje, ki ima lahko zanj izjemno škodljive posledice. Lojalno in pravično poslovanje profesionalno skrbne banke pričakovano zasleduje interes potrošnika po stabilnem kreditiranju in ne prenese enostranskega neomejenega prepuščanja potrošnika valutnemu trgu pri kreditiranju pridobitve pomembne dobrine. V bančnem okolju, kjer je upravljanje in omejevanje tveganja temeljni vidik poslovanja (četrto poglavje Zakona o bančništvu - ZBan-1), potrošnik v skladu z načelom vestnosti in poštenja pri ključnih odločitvah v življenju glede kreditiranja pomembnih dobrin utemeljeno pričakuje, da bodo tveganja, tudi zanj, podana v čim manjši meri in kolikor mogoče omejena, ali vsaj upoštevaje poudarjeno varstvo šibkejšega sorazmerno razporejena med obe stranki. Potrošnik po pojasnjenem utemeljeno pričakuje omejeno aleatornost kreditne pogodbe vsaj v delu, ki ni odvisen od njegove kreditne sposobnosti; torej da ne bo enostransko povsem prepušen denarnemu in valutnemu trgu. Tožnica je bila izpostavljena neomejenemu valutnemu, in obrestnemu tveganju zaradi vezanosti na medbančno obrestno mero LIBOR).

24.V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto švicarski frank tako, da je potrošnik v celoti prevzel neomejeno valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Toženka je prevzela le kreditno tveganje, ki pa ga je imela zavarovanega s hipoteko. Tak položaj je bil bistveno bolj ugoden za banko kot potrošnika, s čimer je banka predvsem zasledovala svoje interese po stabilnem poslovanju in upravljanju tveganj. Hkrati pa so bili interesi tožnice kot potrošnice močno prizadeti predvsem zato, ker je bilo potrošnikovo valutno tveganje povsem neomejeno, kar je povzročilo veliko potencialno nestabilnost kreditnega financiranja, ki niti ni bila odvisna od kreditne sposobnosti potrošnika. Tožnica je bila pri dolgoročnem potrošniškem kreditiranju povsem prepuščena razmeram na valutnem trgu.

25.Toženka po pojasnjenem ni upoštevala, da je imela tožnica dohodke le v domači valuti in bila s tem povsem izpostavljena valutnemu tveganju, sama pa je lahko valutno tveganje izključila z zaprto oziroma nevtralno devizno pozicijo. Zaradi navedenega pogoja je kreditno razmerje vsebovalo možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnice, ki potencialno (neomejeno) velikega porasta kreditnega odplačevanja ne bi zmogli pokriti s svojimi prihodki v domači valuti. Zaradi popolne prepustitve tožnice valutnemu trgu, se slednja, tudi ob nespremenjenih dohodkih, ni mogli izogniti tveganju, da zapade v plačilno nesposobnost.

26.Po pojasnjenem je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke, ker pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili upoštevani navedeni socialni vidiki. Šele presoja navedenega pogodbenega pogoja kot nepoštenega lahko tožnici omogoči celovito uresničenje že pojasnjenega pozitivnega vidika pogodbene svobode in omogoči polno izravnavo podrejenega kreditnega razmerja.

27.Pri tem pa ni bilo odločilno, ali je lahko banka natančno napovedala prihodnje gibanje tečaja tuje valute in dogodke, ki na gibanje vplivajo, kar je kot bistveno sicer izpostavila toženka in sodišče prve stopnje, ki je na tej podlagi zavzelo nepravilno stališče o obstoju dobre vere, ker toženka valutnega tveganja ni opisovala kot neobstoječega in ni trdila, da ne bo prišlo do spremembe tečaja valut. Merilo dobre vere je objektivno. Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je kršena, če se pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih dejansko ni.

28.Ne gre torej za vprašanje, ali je banka vedela, da bo prišlo do povečanja vrednosti švicarskih frankov, vendar je to prikrila, niti ne gre za zahtevo, da bi banka morala napovedati bodoče dogodke. Treba je razlikovati med (ne) napovedljivostjo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih nihanj valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.

29.Sodišče prve stopnje je tudi zmotno presodilo, da ni podano znatno neravnotežje v pogodbenih položajih strank (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot). Sodišče EU navedeno predpostavko ne omejuje le na količinsko ekonomsko presojo (primerjavo med skupnim zneskom transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku), ampak je dovolj že resen poseg v pravni položaj.

30.Kar izpostavlja sodišče prve stopnje kot odločilno, da hipotekarno zavarovanje nujno ne pokrije kreditnega tveganja in je element valutne tveganosti lahko v korist ali škodo potrošnika, še ne odpravlja pojasnjenega znatnega neravnotežja, kjer so tveganja toženke kot banke odpravljena oziroma zavarovana, potrošnik pa mora sam nositi v celoti neomejeno valutno in obrestno tveganje.

Sankcija ničnosti pogodbe

31.Sankcije zaradi kršitve po slovenskem pravu in pravu EU so različne. Pravo EU določa sankcijo, da nepošteni pogoj ne zavezuje (člen 6(1) Direktive 93/13), slovenski zakonodajalec pa je določil sankcijo ničnosti (23. člen ZVPot). Nepoštenega pogoja, ki krši minimalni standard po Direktivi 93/13, nacionalno sodišče ne sme spreminjati oziroma prilagajati na dopustno mero,

kar sicer na podlagi splošnega predpisa omogoča slovenska ureditev instituta delne ničnosti (88. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Sodišče EU je pojasnilo, da sme nacionalno sodišče prilagoditi nepošteni pogodbeni pogoj le, če gre za kršitev nacionalnega prisilnega predpisa, ne pa, če gre hkrati tudi za nepošteni pogoj v skladu z merili Direktive 93/13.

32.V obravnavani zadevi je sicer podana tako kršitev po slovenskem pravu, kot tudi kršitev minimalnih standardov po Direktivi 93/13, zato odpade pomislek, ali za potrošniške pogodbe uporabiti prilagojeno razumevanje splošne ureditve OZ glede ničnosti skozi prizmo ustavnoskladne razlage varstva šibkejšega, ki zahteva učinkovito sodno varstvo glede na izhodišča in cilje, ki so sorodni tistim v pravu EU z vidika visokega varstva potrošnikov v javnem interesu, ki presega posamezno sodno zadevo. Sodišče EU je namreč zavzelo stališče, da prilagoditev nepoštenega pogodbenega pogoja ni dovolj učinkovita, da bi odvrnila ponudnika od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (člen 7(1) Direktive 93/13).

33.Pogodba mora praviloma obstajati še naprej brez kakršne koli druge spremembe, razen tiste, ki izhaja iz odprave nepoštenih pogojev, če je tak nadaljnji obstoj pogodbe v skladu s pravili nacionalnega prava pravno mogoč (člen 6(1) Direktive 93/13),

kar je treba preveriti v skladu z objektivnim pristopom.

V obravnavani zadevi bi odstranitev nepoštenega pogodbenega določila, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti, spremenila naravo kreditne pogodbe, s čimer niso izpolnjeni pogoji, da bi ta lahko ostala še naprej v veljavi brez nepoštenega pogoja. V slovenski ureditvi tudi ni dispozitivnih določil (veljavnih v času sklenitve obravnavane kreditne pogodbe), ki bi lahko nadomestila nepošteni pogoj, kar je sicer le izjemoma dopustno.

Sodišče EU je tudi zavrnilo možnost, da bi nacionalno sodišče s konkretizacijo nacionalnih splošnih načel nadomestilo neustrezno vsebino nepoštenega pogoja.

Potrošnik bi lahko ohranil v veljavi obravnavano kreditno pogodbo le, če bi se odpovedal varstvu pred nepoštenim pogojem,

vendar v obravnavani zadevi ni dvoma, da tožnica ves čas nasprotuje kreditni pogodbi prav s sklicevanjem na varstvo pred nepoštenimi pogoji. Sodišče druge stopnje meni, da ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, vključno z akcesornim hipotekarnim zavarovanjem, ne pomeni nesorazmerne obremenitve tožnice.

34.Po pojasnjenem zaradi ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja preostane le sankcija ničnosti celotne kreditne pogodbe. Iz navedenih razlogov je zato sodišče druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo in razsodilo, da sta kreditni pogodbi nični (3. in 5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP).

35.V zvezi s stroški postopka je sodišče druge stopnje sprejelo odločitev v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

-------------------------------

1P. Weingerl: Ob 30. letnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, Pravna praksa št. 10, 2023.

2SEU C-125/18, Gomez del Moral Guasch.

3SEU C-405/21, Nova Kreditna banka Maribor.

4Glej Weinger P., navedeno delo.

5SEU C-618/10, Banco Espanola de credito, 39. točka obrazložitve.

6US RS odločba Up-14/21, 26., 27., 39. in 40. točka obrazložitve.

7Tako sodba VS RS II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023.

8SEU C-186/16, Andriciuc, točke 56-58 obrazložitve. O pojasnilni dolžnosti glej tudi SEU C-776/19 do C-782/19, BNP Paribas Personal Finance.

9VSRS Sklep II Ips 137/2018, v katerem se Vrhovno sodišče sklicuje na člen 2 Direktive 93/13 in SEU C-110/14, Costea.

10SEU C-405/21, Nova kreditna banka Maribor, 28. točka obrazložitve.

11SEU C-415/11, Aziz, 69. točka obrazložitve, ponovljeno v SEU C-186/16, Andriciuc.

12Tako tudi VSRS sodba II Ips 8/2022, 54. točka obrazložitve.

13Sorodno že VSM sodba in sklep I Cp 889/2020.

14VSRS sodba II Ips 8/2022.

15SEU C-229/19, C-289/19, Dexia Nederland 49. točka obrazložitve.

16SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito, točke 67-73 obrazložitve.

17SEU C-482/13, C-484/13, C-485/13 , C-487/13, Unicaja Banco in SEU C-118/17 , Dunai.

18SEU C-618/10, Banco Espanol de Credito.

19SEU C-421/14, Banco Primus, 71. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

20SEU C-453/10, Pereničova, 32. točka obrazložitve.

21SEU C-26/13, Kasler, točke 82-84 obrazložitve.

22SEU C-260/18, Dziubak, točke 59-62 obrazložitve. V slovenskem prevodu je napaka v 62. točki obrazložitve in 3. točki izreka. V poljski različici (jezik postopka) in drugih prevodih je navedeno, da nadomestitev ni skladna z direktivo, kar izhaja iz predhodne obrazložitve.

23Prav tam, 53. točka obrazložitve.

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 23, 24, 24/1

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 4, 4/2, 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.