Jedro

Ob ugotovitvi sodišča, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala postopek, ki je določen z zakonom ter hkratnem zatrjevanju tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja, še ni mogoče zaključiti, da je elementov, ki kažejo na utemeljenost tožbenega zahtevka, več, kot tistih, ki kažejo nasprotno. Zato verjetnost terjatve še ni izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik predlagal zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki in ki naj bi stopila v veljavo takoj ter veljala do izvršitve pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje v tej zadevi.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004). Zmotna naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni podana samovolja tožene stranke v smislu določb prvega odstavka 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Tožnik je v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe izkazal šikanozno ravnanje ravnatelja tožene stranke in za svoje trditve ponudil številne dokaze, med njimi posebej izpostavlja izjavo razredničarke enega od razredov, da so bili dijaki pozivani k pritoževanju zoper tožnika. Tožnik ni bil opozorjen, da se lahko zagovarja s pomočjo odvetnika, postopek seznanjanja sindikata z nameravano odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je bil zgolj formalen, saj je ravnatelj z zadevo seznanil samo predstavnike sindikata na šoli. Tožniku je bilo tako onemogočeno, da bi zahteval zadržanje odpovedi (pravilno zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi) v skladu s 85. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002). Sodišče prve stopnje sploh ni odgovorilo na navedbe tožnika, temveč je le pavšalno navedlo, da je bil postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi izveden v skladu z ZDR. Zmotna naj bi bila tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal preteče nenadomestljive škode v smislu določb prvega odstavka 19. člena ZDSS. Iz samega zakona izhaja, da bo tožnik po preteku odpovednega roka brez sredstev za preživljanje. Tožnik je kot pravni laik pričakoval, da bo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o začasni odredbi razpisalo narok, na katerem bo lahko izkazal zatrjevana dejstva oziroma da ga bo pozvalo, naj to stori. Sodišče prve stopnje tudi ni odgovorilo na konkretne navedbe in dokaze tožnika. Zmotna naj bi bila ugotavitev, da tožnik ni izkazal nobenega od pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi 272. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002). Tako sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da iz spisa zaenkrat ne izhaja verjetnost obstoja terjatve in se pri tem sklicuje na formalno pravilno izpeljani postopek. Tožnik je v tožbi navedel številna dejstva in dokaze, iz katerih izhaja, da postopek tožene stranke ni bil zakonit, da je bil šikanozen in samovoljen ter da je bil tožnik v popolnoma neenakopravnem položaju. Skoraj neverjetna pa se zdi tožniku situacija, ko je sodišče prve stopnje v odločitvi o začasni odredbi, vloženi ob vložitvi tožbe, odločilo, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana, nato pa je isto sodišče ob istih spisovnih podatkih odločilo ravno nasprotno. Tožnik je verjetnost obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, izkazal s tem, da bo tožena stranka na njegovem delovnem mestu morala zaposliti drugega profesorja. Tudi za obstoj verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode, je tožnik navedel številne argumente, nanje pa sodišče prve stopnje sploh ni odgovorilo. Z izdajo predlagane začasne odredbe tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez njene izdaje nastale tožniku. V primeru izdaje začasne odredbe bi tožnik odgovorno nadaljeval svoje dolgoletno delo. Nezakonita, diskriminatorna in tudi protiustavna pa naj bi bila razlaga sodišča prve stopnje, da tožnik ne more vložiti začasne odredbe po 19. členu ZDSS in ZIZ, če pred tem ni vložil predloga za začasno odredbo po 85. členu ZDR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih ni uporabilo pravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo zgolj to, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni opravilo naroka za glavno obravnavo, zaradi česar naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. V skladu z drugim odstavkom 19. člena ZDSS mora sodišče prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotavlja na podlagi listin v spisu in navedb v tožbi oz. predlogu za izdajo začasne odredbe, praviloma pa ne izvaja popolnega dokaznega postopka, saj bi sicer kršilo instrukcijski rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ob upoštevanju navedene omejitve je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o utemeljenosti predlagane začasne odredbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je predlagano začasno odredbo zavrnilo zaradi tega, ker v tej fazi postopka tožnik še ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve. O verjetnosti obstoja terjatve govorimo, kadar je razlogov v prid zaključku, da je tožbeni zahtevek utemeljen, več, kot pa razlogov, ki kažejo nasprotno. Verjetnost tako pomeni nižji dokazni standard od prepričanja, ki mora biti podano za odločanje o tožbenem zahtevku. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala postopek, ki je določen z zakonom (to ugotovitev pa potrjuje tudi pritožbene navedbe o tem, da je tožena stranka postopek skušala izpeljati čimbolj "zakonito") ter hkratnem zatrjevanju tožnika, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica šikaniranja, dejansko v tej fazi postopka še ni bilo mogoče zaključiti, da je elementov, ki kažejo na utemeljenost tožbenega zahtevka, več, kot tistih, ki kažejo nasprotno. Na utemeljenost tožbenega zahtevka kaže zatrjevanje tožnika, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica nedopustnega šikaniranja, ki ga izvaja direktor tožene stranke, torej da so motivi za sicer zakonito ravnanje nedopustni. Nasprotno pa ugotovitev, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevala z zakonom predpisani postopek, kaže na neutemeljenost tožbenega zahtevka. Ob tehtanju navedenih elementov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v tej fazi verjetnost obstoja terjatve še ni izkazana.

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve na podlagi prvega odstavka 272. člena ZIZ je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo nastala. Šele če je podan ta osnovni pogoj, je dopustno ugotavljati, ali je podana tudi ena izmed nadaljnjih predpostav iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede na to, da je sodišče ugotovilo, da verjetnost terjatve ni izkazana, je utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in se ni bilo dolžno opredeljevati do nadaljnjih pogojev iz citirane določbe ZIZ.

Verjetnost obstoja terjatve je temeljni pogoj tudi za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 19. člena ZDSS. Res je sicer, da v citirani določbi ta pogoj ni izrecno predpisan, vendar je v teoriji in sodni praksi nesporno, da mora biti izpolnjen tudi za izdajo začasne odredbe na podlagi 19. člena ZDSS. Popolnoma nesmiselno bi bilo izdajati začasne odredbe, s katerimi bi se preprečevalo samovoljno ravnanje ali odvračala nenadomestljiva škoda, če ne bi bila izkazana niti verjetnost terjatve.

Res je sicer, da se je prvostopenjsko sodišče ob prvem odločanju o začasni odredbi, ki jo je tožnik predlagal v tožbi, postavilo na stališče, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana. Vendar tega stališča ni z ničemer obrazložilo, zato tudi ni mogoče preizkusiti, kako je prišlo do takšnega prepričanja. Ne glede na to pa je potrebno poudariti, da za verjetnost terjatve ne zadošča zgolj sklepčnost tožbe, temveč mora biti verjetnost izkazana na podlagi trditev in dokazov predlagatelja začasne odredbe in se ni bilo dolžno opredeljevati do nadaljnjih pogojev iz citirane določbe ZIZ.

Glede na navedeno sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno ugotavljati, ali je predlagana začasna odredba potrebna, da se z njo prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja na napačno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno preverjati pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po določbah ZIZ, ker tožnik zadržanja učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi najprej ni zahteval pri delodajalcu v skladu s 85. členom ZDR. Vendar pa takšno nepravilno stališče sodišča prve stopnje ni vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa, saj je sodišče v nadaljevanju kljub temu preverjalo, ali je izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe na podlagi 272. člena ZIZ in 19. čl. ZDSS se do tega tudi ustrezno opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.