Jedro

Prvi postopek je bil zaradi umika tožbe ustavljen. S tem je litispendenca prenehala in od tedaj ne tečeta več dve pravdi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pa tudi ne zatrjevana bistvena kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 274. čl. ZPP. Na pravilnost in zakonitost končne odločitve v obravnavanem primeru se morebitna opustitev izdaje sklepa po predhodnem preizkusu tožbe ne razteza. Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem se zahteva kvalificirana posest - zakonita in dobroverna posest ali dobroverna posest (28. čl. ZTLR). Veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini toženka ne zatrjuje (1. odst. 72. čl. ZTLR), prav tako pa ves čas ve, da nepremičnina, ki jo poseduje, ni njena (2. odst. 72. čl. ZTLR). To pa pomeni, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, saj zgolj dolgoletna posest nima za posledico pridobitve lastninske pravice. Toženka zaseda v I. nadstropju hiše eno od dveh stanovanj. Zahtevek lastnika za izpraznitev je utemeljen, če oseba, ki stanovanje uporablja, z lastnikom ni sklenila oziroma ni podaljšala najemne pogodbe. Materilanopravno podlago izpraznitvene tožbe torej predstavlja 58. čl. SZ. Ker pa se je toženka v stanovanje vselila že pred njegovo uveljavitvijo, je odločilen njen položaj, ki ga je imela ob uveljavitvi SZ. Če je z lastnikom stanovanja sklenila stanovanjsko pogodbo skladno z določilom 34. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih, mora lastnik z njo kot imetnikom pravice uporabe uskladiti stanovanjsko pogodbo z določili SZ (1. odst. 156. čl. SZ). Lastnik, ki neutemeljeno ne uskladi pogodbe, ne more uspešno uveljavljati izpraznitvene tožbe po 58. čl. SZ.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v izreku pod tč. 1 in 2 in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v ostalem delu (tč. 3 in 4 izreka) potrdi odločba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da v 15 dneh izprazni stanovanje v 1. nadstropju hiše številka 210 na X. cesti v Ljubljani v obsegu, ki presega uporabo stanovanja, gledanega od glavnih vhodnih vrat v hišo v 1. nadstropju desno, ki obstoji iz ene sobe na severni strani hiše, ene male sobe na južni strani hiše in pravice souporabe kopalnice, male predsobe in hodnika v približni izmeri 30 m2 (1. tč. izreka), in da tožeči stranki povrne 84.742,00 SIT pravdnih stroškov (2. tč. izreka). Zavrglo je toženkino nasprotno tožbo v delu, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je lastnica dela hiše na X. cesti 210 v Ljubljani do 16/100 in na funkcionalnem zemljišču ter odmero funkcionalnega zemmljišča, na katerem bo mogoč enak vpis lastninske pravice (3. tč. izreka), v preostalem delu pa njen tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na tej nepremičnini in odmero funkcionalnega zemljišča, ki deli enako lastninsko usodo (torej za 84/100 celote), zavrnilo. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Tožnica je imela odprti dve enaki pravdi pod opr. št. I P 843/93 in I P 489/86. Slednja se je v letu 1996 končala s sklepom o ustavitvi postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo ob predhodnem preizkusu tožbe drugo tožbo pod I P 843/93 zavreči, ker je o enakem zahtevku že tekla pravda pod I P 489/86. Procesne predpostavke se namreč presojajo po stanju ob vložitvi tožbe. Toženka že 54 let stanuje oziroma uporablja celotno 1. nadstropje stanovanjske hiše X. cesta 210 v Ljubljani. Po pravnomočni sodbi opr. št. I P 470/90 z dne 23.4.1993 je toženka lastnica enega stanovanja v 1. nadstropju hiše X. cesta 210 v Ljubljani, na drugem stanovanju pa ima toženka stanovanjsko pravico oziroma "najemno razmerje". Toženka ne zaseda spornega stanovanja na levi strani brez pravnega naslova, saj je na njem pridobila stanovanjsko pravico že pred 25.6.1991. Toženka nikoli ni prejela dopisa z dne 18.5.1986, ki ga je tožnica vložila v spis, s katerim naj bi toženko pozvala na plačilo najemnine in tudi ne odpovedi z dne 27.5.1986, ki naj bi ji bila dne 23.5.1986 poslana priporočeno in tožnica ni dokazala, da bi ga toženka prejela. Fotokopija take listine ni verodostojen dokaz in ji toženka oporeka. Tožnica vse doselj toženki ni pravno veljavno odpovedala najemnega razmerja in ima zato toženka pravico še naprej uporabljati stanovanje. Toženka je pridobila stanovanjsko pravico po prej veljavnih predpisih z vsemi pravnimi posledicami, torej tudi upravičenjem do nadaljnje uporabe stanovanja. Tožnica je stanovanjsko hišo X. cesta 210 pridobila na podlagi darilne pogodbe od pok. stare matere leta 1983 z vsemi bremeni, kar je tudi stanovanjska pravica tožene stranke. Tožnica je bila dolžna skleniti s toženko stanovanjsko pogodbo za nedoločen čas v 6 mesecih po uveljavitvi Stanovanjskega zakon (v nadaljevanju SZ), pa tega ni storila. Po uveljavitvi SZ toženke nikoli ni pozvala na plačilo najemnine, ne na sklenitev najemne pogodbe niti ji ni odpovedala najemnega razmerja na podlagi SZ. Zato je treba tožbeni zahtevek po tožbi zavrniti. Toženka pa izpodbija tudi tč. 3 in 4 izreka sodbe. Lastnica hiše in garaže je postala na podlagi priposestvovanja in z dograditvijo garaže ter adaptacijo hiše. Dejansko stanje je napačno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju treh prič, ki jih je predlagala in ni izvedlo dokaza po izvedencu geometru za odmero funkcionalnega zemljišča. Sodišče bi moralo ugoditi nasprotnemu tožbenemu zahtevku v tistem delu, ki nalaga tožnici, da pri pristojni geodetski upravi zahteva odmero funkcionalnega zemljišča. Dokaz, da tega toženka sama ne more storiti, je v zemljiškoknjižnem izpisku, iz katerega izhaja, da je tožnica še vedno izključna lastnica oziroma uporabnica nepremičnin vl. št. 813 in 2191 k.o. .... Toženka tudi ni prejela vabila za glavno obravnavo in se je ni mogla udeležiti. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker bi moralo sodišče tožbo na izpraznitev že takoj po predhodnem preizkusu zavreči, ker je že tekla pravda pri istem sodišču oziroma je sedaj preuranjeno izdalo sodbo, s tem pa je kršilo temeljne določbe ZPP (274. čl. ZPP in načelo materialne resnice), kar vse vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Obe stanovanji v 1. nastropju imata samo eno stranišče in eno kopalnico. Toženki pripada najmanj souporaba stranišča in predsobe in hodnika v levem stanovanju, če že ne lastnina skupnega dela. Zato je treba znova odpreti glavno obravnavo. Sodišče pa je napačno odmerilo tudi pravdne stroške. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo spremeni in tožbo zavrže ali tožbeni zahtevek zavrne, tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je odgovorila, da pritožba ni utemeljena in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pritožba je delno utemeljena. Tožena stranka uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar neutemeljeno. Tožena stranka je bila namreč pravilno vabljena na glavno obravnavo, saj je vabilo za narok prejela njena pooblaščenka dne 28.6.1999 (povratnica, pripeta k str, 44 spisa). Stranki ki ima v postopku pooblaščenca, se vročajo pisanja preko pooblaščenca (1. odst. 137. čl. ZPP) in glede na to, da na naroku ni bila potrebna osebna navzočnost stranke zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, njeno neposredno vabljenje ni bilo potrebno. Ne glede na to pa je sodišče prve stopnje vabilo na narok tudi njo in kot je razvidno iz povratnice, je bila vročitev tudi izvršena. Po predhodnem preizkusu tožbe predsednik senata res izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da o tožbenem zahtevku že teče pravda (1. odst. 274. čl. ZPP). Vendar pa takega sklepa predsednik senata oziroma sodnik posameznik v konkretnem primeru po predhodnem preizkusu tožbe ni izdal. Ne glede na to, da bi bilo lahko glede na vsebino tožbenih zahtevkov v pravdah pod opr. št. I P 489/86 in I P 843/93 vprašljivo, ali je uveljavljani zahtevek res identičen (ali se zahteva izpraznitev istih prostorov), je dejstvo, da je bil prvi postopek zaradi umika tožbe ustavljen s sklepom z dne 21.8.1996. S tem je litispendenca prenehala in od tedaj ne tečeta več dve pravdi, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pa tudi ne zatrjevana bistvena kršitev iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 274. čl. ZPP. Na pravilnost in zakonitost končne odločitve v obravnavani zadevi se namreč morebitna opustitev izdaje sklepa po predhodnem preizkusu tožbe ne razteza. Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. čl. ZPP v zvezi z načelom materialne resnice pa tožena stranka izpodbija v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je pri nadaljnjem preizkusu obstoja pritožbenega razloga bistevne kršitve določb pravdnega postopka v obsegu iz 2. odst. 350. čl. ZPP ugotovilo, da tudi niso podane tiste kršitve iz 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Toženka je z nasprotno tožbo uveljavljala izključno lastninsko pravico na hiši in garaži na naslovu X. cesta 210 v Ljubljani ter na funkcionalnem zemljišču. Pridobitev izključne lastninske pravice je utemeljevala z dejstvom, da je del nepremičnine kupila, preostali del pa priposestvovala in dogradila z lastnimi sredstvi (navedbe na naroku dne 6.12.1995). O pridobitvi (so)lastninske pravice na nepremičnini s kupno pogodbo je bilo že odločeno s sodbo v pravdnem postopku opr. št. I P 470/90 in v tem delu je zato sodišče prve stopnje pravilno tožbo zavrglo, saj pravda o že pravnomočno razsojeni stvari ni mogoča (2. odst. 319. čl. ZPP). Kar pa se tiče preostalih dveh pridobitnih načinov (priposestvovanje in adaptacija), pa je pravilne razloge tako v dejanskem kot tudi materialnopravnem pogledu podalo sodišče prve stopnje in jih pritožbeno sodišče zgolj zaradi odgovora na istovrstne pritožbene trditve v kratkem dopolnjuje: za priobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem se zahteva kvalificirana posest - zakonita in dobroverna posest ali dobroverna posest (28. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Veljavnega pravnega naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini toženka ne zatrjuje (1. odst. 72. čl. ZTLR), prav tako pa ves čas ve, da nepremičnina, ki jo poseduje, ni njena (2. odst. 72. čl. ZTLR). To pa pomeni, da pogoji za priposestvovanje niso izpolnjeni, saj zgolj dolgoletna posest nima za posledico pridobitve lastninske pravice. Sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. ZPP), pri čemer je vezano na dejansko podlago tožbe, saj morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. čl. ZPP). Toženka je trdila, da je izključno lastninsko pravico na nepremičnini pridobila tudi z adaptacijami, ne da bi dejstva za to konkretno navedla - kakšne adaptacije in v kakšni vrednosti je opravila. Zgolj s prenovitvijo dozidavo in adaptacijo nepremičnine drugega pa se praviloma ne pridobi lastninska pravica na nepremičnini (pravno mnenje, Poročilo VSS 2/90). Ob pomanjkanju zatrjevanja pravnorelevantnih dejstev, o katerih naj bi predlagane priče izpovedovale, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog z njihovim zaslišanjem. Vse doslej navedeno v zvezi z nasprotno tožbo toženke se tiče tudi tistega dela tožbe, s katerim zahteva odmero funkcionalnega zemljišča stavbe. Tudi o tem delu zahtevka je bilo deloma namreč že razsojeno (izkazovanje pravnega interesa z vpisom v zemljiški knjigi je zato nepomembno), deloma pa je neutemeljen. V doslej navedenem obsegu (torej v obsegu, kolikor izpodbja odločitev sodišča prve stopnje o nasprotni tožbi oziroma nasprotnem tožbenem zahtevku, vsebovano v izreku pod tč. 3 in 4) je torej pritožba tožene stranke neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. Pač pa je iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po presoji pritožbenega sodišča utemeljena toženkina pritožba glede odločitve o tožbenem zahtevku za njeno izselitev iz stanovanja v 1. nadstropju hiše, ki ga zaseda in ki presega uporabo 16/100 solastniškega dela hiše, ki izhaja iz sodbe opr. št. I P 470/90. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da se je toženka vselila v hišo na X. cesti 210 v Ljubljani skupaj s svojimi starši takoj po dograditvi hiše; - da toženka od leta 1954 uporablja stanovanje; - da je tožnica na podlagi darilne pogodbe iz leta 1982 lastnica stanovanja, ki ga zaseda toženka; - da toženka nima nobene odločbe s strani pristojnega organa, na podlagi katere bi bila upravičena zasedati sporne prostore (stanovanje) v 1. nadstropju hiše. O teh dejstvih med strankama ni spora. Nadalje pa je sodišče prve stopnje verjelo izpovedbi tožnice, da toženka ni hotela s tožnico skleniti najemne pogodbe in predloženim dokazom, t.j. opominu za plačilo najemnine in odpovedi stanovanjskega razmerja (predzadnji odstavek na predzadnji strani sodbe) ter na podlagi 37. čl. ZTLR ugodilo njenemu tožbenemu zahtevku za izpraznitev stanovanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaradi zmotne uporabe 37. čl. ZTLR ostalo dejansko stanje v postopku pred sodiščem prve stopnje nepopolno ugotovljeno. Toženka zaseda v 1. nadstropju hiše eno od dveh stanovanj (očitno stanovalci souporabljajo kopalnico, malo predsobo in hodnik). Zahtevek lastnika za izpraznitev je utemeljen, če oseba, ki stanovanje uporablja, z lastnikom ni sklenila oziroma ni podaljšala najemne pogodbe. Materilanopravno podlago izpraznitvene tožbe torej predstavlja 58. čl. SZ. Ker pa se je toženka v stanovanje vselila že pred njegovo uveljavitvijo, je odločilen njen položaj, ki ga je imela ob uveljavitvi SZ. Če je z lastnikom stanovanja sklenila stanovanjsko pogodbo skladno z določilom 34. čl. Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR), mora lastnik z njo kot imetnikom pravice uporabe (in ne imetnikom stanovanjske pravice, kot ves čas zmotno navaja toženka) uskladiti stanovanjsko pogodbo z določili SZ (1. odst. 156. čl. SZ). Lastnik, ki neutemeljeno ne uskladi pogodbe, ne more uspešno uveljavljati izpraznitvene tožbe po 58. čl. SZ. Stanovanjska pogodba je morala biti sicer sklenjena v pismeni obliki (3. odst. 34. čl. ZSR), a tudi obstoječa ustna in realizirana pogodba lastnikom stanovanja nalaga enako dolžnost. Čeprav bi bilo mogoče glede na medsebojne spore med strankama sklepati, da takšne pogodbe ni bilo, pa bo vendarle treba to v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotoviti s stopnjo prepričanja, potrebno za meritorno odločitev. Že v odgovoru na tožbo je namreč toženka trdila, da ji pripada pravica uporabe stanovanja, sicer pa je v postopku zanikala, da bi ji tožnica ponudila sklenitev ustrezne najemne pogodbe (navedbe na glavni obravnavi dne 20.11.1995). Tožnica sicer zanika, da bi med strankama obstajalo najemno razmerje, pa vendarle opomin za plačevanje najemnine in opomin pred odpovedjo stanovanjskega razmerja, ki ju je predložila tožnica, kažeta ravno nasprotno, namreč na obstoj določenega pogodbenega razmerja med strankama. Opisana zmotna uporaba materialnega prava (neuporaba 58. čl. SZ in uporaba 37. čl. ZTLR) je imela za posledico nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženke v tem delu ugodilo, sodbo prve stopnje razveljavilo glede odločitve o izpraznitvenem zahtevku in o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. čl. ZPP). Za presojo, ali je izpraznitveni zahtevek tožnice utemeljen, ker toženka zaseda stanovanje nezakonito, bo treba ugotoviti, kot je bilo že obrazloženo, kakšen je bil položaj toženke ob uveljavitvi SZ. V tej smeri bo moralo torej sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek vsaj z natančnim zaslišanjem pravdnih strank. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se temelji na določilu 3. odst. 165. čl. ZPP.