Jedro

Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju v 7. členu določa, da direktorji niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, hkrati pa lahko direktorji javnih zavodov opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma s soglasjem pristojnega ministrstva opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, če je takšno delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Pritožnica ni upravičena do izplačila, saj soglasje ministrstva ni bilo izdano, hkrati pa v postopku tudi ni navajala kdaj naj bi nadure dejansko opravila. Ugotovljeno je bilo tudi, da pritožnica ni opravljala delo v svojem osnovnem poklicu, delala v dežurstvu in stalni pripravljenosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo in sklep s katerima je odločilo, da je: "I. Tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 12.657,56 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

II. Tožena stranka po nasprotni tožbi je dolžna tožeči stranki plačati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v bruto znesku 5.025,60 EUR in zakonske zamudne obresti od pripadajočega neto zneska nadomestila od 1. 1. 2015 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je iz naslova nadomestila za neizkoriščen letni dopust zahtevanega več (razlika do vtoževanih 5.464,80 EUR) se zavrne.

III. Tožba se v delu za plačilo davkov in prispevkov od bruto zneska nadomestila za neizkoriščen letni dopust zavrže. IV. Zavrne se tožbeni zahtevek tožeče stranka po nasprotni tožbi, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova opravljenega nadurnega dela obračunati znesek 16.633,49 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožnici plačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje, do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo." V. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka."

2. Pritožnica vlaga pritožbo zoper izpodbijani del sodbe. Pritožnica je v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2018 prikazala natančno obrazložitev in izračun, ki je dokazal, da v obdobju junij 2011 - oktober 2014 ni bilo realiziranih nobenih izrednih izplačil. Zaslišana priča A.A. je pojasnila, da je po navodilu MDDSZ morala popraviti oznake delovnih uspešnosti. Iz plačilne liste, ki je bila narejena zaradi popravkov, je natančno razvidno kaj se je delalo. V letu 2010 se je direktorici izplačevala delovna uspešnost za povečan obseg dela v višini 10 % osnovne plače. Šlo je za redno delovno uspešnost in ne delovne uspešnosti za povečan obseg D020. MDDSZ je v letu 2012 zahtevalo popravek oznake na plačilnih listah iz D010 na D020, saj drugače ne bi moglo spremljati izplačila redne delovne uspešnosti za direktorja, ki se je izplačevalo v skladu z Uredbo in navodili. Povečan obseg dela je bil izplačan na podlagi Sklepa sveta zavoda, ki je bil sprejet 28. 2. 2008. Sodišče prve stopnje sicer pravilno povzema določbe Pogodbe o zaposlitvi, ampak ne v celoti. Pogodba o zaposlitvi v 5. členu določa, katere pravice ima direktorica v skladu s kolektivno pogodbo in da je upravičena tudi do drugih pravic, ki jih imajo zaposleni v Zavodu. Sodišče navede, da je za izplačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela relevantna podlaga drugi odstavek 5. člena Uredbe. Ker ustanovitelj ni tudi financer doma (Vlada RS tudi ne daje soglasja k imenovanju direktorja, ampak minister), je za odločitev o delu plače za delovno uspešnost iz povečanega obsega dela direktorja pristojen Svet zavoda, ki je pristojen tudi za imenovanje direktorja. Iz zapisnika 11. seje Sveta zavoda izhaja, da sta bila soglasno sprejeta dva sklepa, in sicer direktorici doma se v času gradnje prizna nagrada za povečan obseg dela v višini, ki jo dovoljujejo predpisi. Nagrada bo izplačana po zaključku izvedene investicije. Direktorici doma se nadalje pri vseh investicijskih delih (adaptacijah in novogradnjah) v času priprave dokumentacije, izvajanja investicije in zagona dejavnosti v novi investiciji prizna nagrada za povečan obseg dela v višini, ki jo dovoljujejo predpisi. Pravnica tožene stranke je dne 29. 3. 2018 kot priča povedala, da so sledili samo Uredbi o izplačilu povečanega obsega. Vodja splošno kadrovske službe je v izjavi kot priča 30. 9. 2016 navedla, da bi Sklep o izplačilu uspešnosti iz povečanega obsega dela lahko pripravila le ona sama, saj to sodi v delo pravnice. Pravnica je opravila delo z najvišjo stopnjo samostojnosti in visoko stopnjo odgovornosti, zato sama odgovarja za delo, ki ga je opravljala. Oseba, ki izvršuje pravice in dolžnosti delodajalca v proračunskem uporabniku po splošnih pravilih civilnega prava in določilih zakona, ki ureja delovno razmerje odškodninsko odgovarja za škodo, ki je bila povzročena z določitvijo in izplačilom plač v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Sodišče navaja, da je priča B.B. izpovedala, da je sama v letu 2008 za direktorico pripravila Predlog dogovora o povečanem obsegu dela za enoto C., pozneje pa več ne. Ravno to je bil prvi dogovor za dodatek zaradi povečanega obsega dela, katerega je pripravila B.B. in si Uredbo razlagala tako, da soglasje ni potrebno.

Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek iz naslova opravljenega nadurnega dela v višini 16.633,49 EUR bruto. Sodišče navaja, da je zahtevek tožnice za plačilo nadur v letu 2014 neutemeljen na osnovi določil četrtega odstavka 23. člena ZSPJS. Pogodba o zaposlitvi tožnice je sklenjena na osnovi Zakona o delovnih razmerjih in Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Poleg določil ustanovitvenega akta in internih aktov zavoda za tožnico velja tudi Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, razen določb, ki so urejene s to pogodbo. Direktorica opravlja delo s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko, kot to določa drugi odstavek 2. člena Pogodbe. 5. člen Pogodbe pa navaja pravice direktorice v skladu s kolektivno pogodbo ter da je direktorica upravičena tudi do drugih pravic, ki jih imajo zaposleni v zavodu. Tožnica je bila od 1. 12. 2014 v bolniškem staležu. Iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožnica opravila 487 ur, ki bi jih izkoristila kot proste ure, če ji delodajalec ne bi nepredvideno prekinil pogodbo o zaposlitvi, brez dogovora in brez odpovednega roka. Tožnica je bila prisiljena izvajati nepredvidene naloge. Priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Delodajalec podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe pritožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka, v roku 8 dni od prejema odločitve pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Pritožba pritožnice je v celoti neutemeljena. Tožena stranka po nasproti tožbi navaja, da ni potrebovala soglasja Vlade RS oziroma pristojnega ministrstva. Po drugi strani pa zatrjuje, da je bil za plačilo dodatka sprejet Sklep sveta zavoda. Temeljni zakon na področju javnih uslužbencev in funkcionarjev je ZSPJS, izpolnjevanje pogojev za dodatek k plači iz naslova delovne uspešnosti pa se ureja po Uredbi o delovni uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela za javne uslužbence, ker je bila tožena stranka direktorica zavoda, pa je potrebno upoštevati še Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in Pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja dela, družine in socialnih razmer. Določba 5. člena Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova povečanega dela za javne uslužbence izrecno določa, da se odloči o delu plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za direktorje, če je ustanovitelj in financer uporabnika proračuna Republika Slovenija, s sklepom organ, pristojen za njihovo imenovanje, s soglasjem Vlade Republike Slovenije. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v dopisu št. ... jasno in nedvomno zapisalo, da v obdobju od 2011 do vključno decembra 2014 (dodatek je bil izplačan v letih 2011 do 2014) Vlada RS ni podala nobenega soglasja k odločitvi o delu plače tožene stranke za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Prav tako o dodatku v tem spornem obdobju ni odločal Svet tožeče stranke kot organ, ki je pristojen za imenovanje direktorja. Tožeča stranka po tožbi pojasnjuje, da je bil na podlagi Sklepa iz leta 2008 (na katerega se sklicuje tudi tožena stranka v svoji pritožbi kot na podlago za izplačilo) sklenjen že omenjeni dogovor o povečanem obsegu dela pri izvedbi investicije - gradnji doma upokojencev, enote v C., ki pa v 2. členu jasno določa, da bo dom direktorici izplačal del plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, in sicer v višini 35 % osnovne plače za čas od 1. 2. 2008 do 31. 10. 2008, kar pomeni, da omenjeni dogovor v ničemer ni relevanten za vtoževano obdobje (junij 2011 - oktober 2014) kot to nasprotno poskuša prikazati tožena stranka. Dejstvo je, da je direktor odgovoren za zakonitost dela javnega zavoda in se tako tožena stranka ne more sklicevati na to, da je pravnica dajala (domnevno) napačna navodila, ki jih sama ni preverjala. Sporni dodatki niso bili v skladu s predpisi, kar je tožeča stranka že dokazala med postopkom, obenem pa si jih je določala in odrejala očitno tožena stranka sama. Izjava B.B. z dne 20. 2. 2018 priložena kot dokaz k vlogi tožeče stranke z dne 21. 2. 2018 se ne nanaša na tematiko izplačil delovne uspešnosti za povečan obseg dela, temveč govori o praksi in načinu evidentiranja dopustov pri toženi stranki. Pritožnica se je zavedala, da si izplačuje dodatke, ki ji ne pripadajo, na kar kaže sprememba dodatka za redno delovno uspešnost za direktorje in javne uslužbence (v obračunu plače za mesec april 2012 označena z D010), ki si jih je pritožnica odredila v izplačilu januarja ter marca do decembra 2010 za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela (na obračunu plače za mesec april 2012 označena z oznako D020). Dejstvo je, da je torej vtoževane zneske pritožnica prejela, jih nato v letu 2012 vrnila in si v enaki višini izplačala dodatke z drugačnim nazivom (do katerih sicer, glede na vse povedano tekom dosedanjega postopka, prav tako ni upravičena). Prav tako tožeča stranka po tožbi opozarja, da so vse navedbe pritožnice v pritožbi, ki se nanašajo na t.i. mentorstvo, za konkretno zadevo irelevantne, obenem pa gre za pritožbene novote, saj teh navedb tožena stranka doslej ni nikoli podala.

Glede nadurnega dela pritožnica ponavlja pavšalne navedbe glede 487 ur nadurnega dela. Pri tem pove, da naj bi bila prisiljena izvajati nepredvidene naloge (tekom postopka ni nikoli specificirala katere) in je s tem presegla tedenski urnik. 7. člen Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju določa, da direktorji niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času. Drugi odstavek 7. člena Uredbe o plačah v javnem sektorju pa določa, da lahko direktorji javnih zavodov, ki hkrati opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, ne glede na prvi odstavek tega člena, izjemoma s soglasjem pristojnega ministra, opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, če je tako delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Pritožnica tudi po tem odstavku ni upravičena do izplačila, saj ni pridobila soglasja ministrstva, niti ni hkrati s funkcijo direktorja opravljala še dela v svojem osnovnem poklicu, niti ni bilo nadurno delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožnica je sama povedala, da je poleg funkcije direktorja pri tožeči stranki opravljala tudi delo na D. in bila v.d. direktorja zavoda E. za 8 ur tedensko, kar kaže dodatno na to, da bi nadure pri toženi stranki tudi sicer zelo težko opravila. Tožeča stranka (delodajalec) priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, odločitev je prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje materialnopravno pravilna.

6. Sodišče prve stopnje je obravnavalo zadevo Pd 60/2016 in zadevo Pd 78/2017, ki ju je združilo v skupno obravnavanje in ju v nadaljevanju vodilo skupaj, pri čemer je v zadevi Pd 60/2016 vložil tožbo delodajalec, ki je od tožene stranke delavke zahteval vračilo 12.657,56 EUR iz naslova neupravičeno izplačanih dodatkov za delovno uspešnost zaradi povečanega obsega dela in izrednih izplačil v obdobju od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2014. V zadevi Pd 78/2017 pa je vložila tožbo tožnica delavka zoper delodajalca zaradi plačila neizkoriščenega dopusta v znesku 5.464,80 EUR in nadur v znesku 16.633,49 EUR. Pritožnica (delavka) v pritožbi med drugim navaja, da je sodišče po določenih segmentih zamenjalo izraza tožeča in tožena stranka, kar pa tudi če drži, saj je sodišče obravnavalo tožbo in nasprotno tožbo na odločitev ni vplivalo in gre la za pisno pomoto.

7. Pritožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča v delu, kjer je sodišče odločilo, da je pritožnica dolžna tožeči stranki plačati 12.657,56 EUR iz naslova neupravičeno izplačanih dodatkov za delovno uspešnost, zaradi povečanega obsega dela in izrednih izplačil, ki jih je tožena stranka prejela v obdobju od 1. 6. 2011 do 31. 12. 2014. Pritožnica je bila v spornem obdobju direktorica zavoda in si je izplačevala dodatek za delovno uspešnost, zaradi povečanega obsega dela brez predhodno pridobljenega soglasja Sveta tožeče stranke delodajalca in brez soglasja pristojnega Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS. Tožeča stranka je javni zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, zato je bilo potrebno upoštevati Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 73/2005 in nasl.) ter Pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja dela, družine in socialnih zadev (Ur. l. RS, št. 28/2006 in nasl.). Pogodba o zaposlitvi pritožnice, ki se v 8. členu sklicuje tudi na izpolnjevanje pogojev iz Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju, Pravilnik o merilih za ugotavljanje delovne uspešnosti direktorjev s področja dela, družine in socialnih zadev ter Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju, določa, da je direktorica upravičena do plače za delovno uspešnost, ki lahko znaša največ dve njeni osnovni plači, pri čemer pa je za to potreben Sklep zavoda in predhodno soglasje Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve RS. Drugi odstavek navedenega člena pa določa, da direktorici lahko pripada tudi del plače za dodatno delovno uspešnost iz naslova prihodkov, pridobljenih s prodajo blaga in storitev na trgu, in sicer v višini največ treh osnovnih mesečnih plač, pri čemer je osnova za izračun dela plače za dodatno delovno uspešnost iz tega naslova osnovna plača direktorice za mesec december preteklega leta. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pritožnica za sporno obdobje ni imela odobritve Sveta zavoda, prav tako pa ni imela soglasja Vlade RS oziroma pristojnega ministrstva, kot to tudi izrecno izhaja iz dopisa pristojnega ministrstva št. ...z dne 18. 2. 2016. 8. Pritožnica si zmotno razlaga, da ker ustanovitelj tudi ni financer doma, je za odločitev o delu plače za delovno uspešnost iz povečanega obsega dela direktorja pristojen Svet zavoda, pri čemer navaja, da podobno ureja tudi Uredba za javni zavod F.. Navedeni pritožbeni ugovor s sklicevanjem na Uredbo za javni zavod F. ni relevanten, pri čemer pritožnica tudi navaja, da je priprava sklepov za posamezne dogovore oziroma sklepe v pristojnosti pravnice, ki bi morala sklepe pripraviti. Res je, da pravnik opravlja delo z visoko stopnjo odgovornosti, ne more pa odgovarjati za zakonito delo direktorja oziroma za odločitve oziroma (ne)odločitve, ki sodijo v pristojnost Sveta zavoda. Iz dopisa pristojnega ministrstva izhaja, da je v obdobju od 2011 do vključno decembra 2014 (dodatek je bil izplačan v letih 2011 do 2014) Vlada RS ni podala nobenega soglasja o delu plače tožene stranke za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela za direktorico. Ob tem je nerelevantno sklicevanje pritožnice, da tožeča stranka kljub temu, da za novo direktorico v letu 2016 in 2017 naj ne bi zaprosila za soglasje, da je zaslišana nova direktorica izpovedala, da je bil za dodatek v višini 10 % sprejet sklep Sveta zavoda in zaprošeno ministrstvo, pri čemer od leta 2016 naprej nova direktorica dodatka ni prejela. Kot že navedeno je za zakonitost dela zavoda odgovoren, na podlagi 31. člena Zakona o zavodih direktor, ki vodi in organizira delo in je v okviru svojih pristojnosti odgovoren za zakonitost dela zavoda.

9. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnice iz naslova opravljenega nadurnega dela v višini 16.633,49 EUR bruto, pri čemer se pritožba sklicuje, da direktorica opravlja delo s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko ter da direktorici pripadajo pravice v skladu s kolektivno pogodbo, kot jih imajo tudi drugi zaposleni. Pritožnica navaja, da je opravila 487 ur, ki bi jih izkoristila kot proste ure, glede na prekinitev pogodbe o zaposlitvi pa jih ni mogla. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju v 7. členu določa, da direktorji niso upravičeni do dodatka za delo v manj ugodnem delovnem času, hkrati pa lahko direktorji javnih zavodov opravljajo tudi delo v svojem osnovnem poklicu, izjemoma s soglasjem pristojnega ministrstva opravljajo tudi delo preko polnega delovnega časa, če je takšno delo nujno potrebno zaradi nemotenega opravljanja dejavnosti. Pritožnica ni upravičena do izplačila, saj soglasje ministrstva ni bilo izdano, hkrati pa v postopku tudi ni navajala kdaj naj bi nadure dejansko opravila. Ugotovljeno je bilo tudi, da pritožnica ni opravljala delo v svojem osnovnem poklicu, delala v dežurstvu in stalni pripravljenosti.

10. Pritožnica glede stroškov postopka navaja, da ji pripadajo vsi stroški postopka iz razloga, ker bi morala v postopku tožbe in nasprotne tožbe v celoti uspeti, tako da bi ji morala nasprotna stranka povrniti vse stroške postopka. Ker je pritožnica v postopku delno uspela, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

11. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo pritožnice zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

12. Pritožnica v pritožbenem postopku ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi spora, tako da delodajalec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilih 165. člena ZPP.