Jedro

Resda zakonsko pravilo iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča ustreznost nove zaposlitve z vidika tega pravila treba ocenjevati predvsem glede na realno možnost dostopa delavca do kraja novo ponujenega delovnega mesta. Delavec, ki sicer delo lahko opravlja, iz različnih razlogov (zdravstvenih, tehničnih in podobnih), lastnega ali službenega vozila za prihod na delovno mesto ne bo mogel uporabiti. Zato je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih. Glede na navedeno pa niti ne more biti odločilnega pomena vprašanje, ali se delavec dejansko vozi oziroma se bo vozil na delo na novo delovno mesto s svojim ali službenim vozilom (ker se to lahko vsak čas spremeni), niti na kakšen način se mu povrnejo stroški prihoda na delo. Ker je v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom, ponujena zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1 ni ustrezna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v točki I/1 izreka tako, da se v tem delu na novo glasi: "1. Delovno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2023 ni zakonito prenehalo"; - v preostalem (tč. I/2 in tč. II izreka) se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 16. 2. 2023. Zavrnilo je reintegracijski in reparacijski zahtevek ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče opravilo zgolj en narok ter zadevo zaključilo, pri čemer je zaslišanja snemalo, prepise izpovedi pa tožniku vročilo skupaj s sodbo. Tožniku tako prepisa ni posredovalo na način, da bi ga lahko pregledal in mu po potrebi ugovarjal. S tem je kršilo 125. in 125.a člen ZPP ter tožnikovo pravico do izjave. Tožnik je zatrjeval, da je bil poslovni razlog zgolj navidezen, sodišče pa je neutemeljeno sledilo zgolj pavšalnim in dokazno nepodprtim navedbam toženke, češ, da je izvedla reorganizacijo. Slednjo je utemeljila zgolj z zaslišanjem prič, ki sta toženki naklonjeni in brez enega samega listinskega dokaza, ki bi reorganizacijo dejansko potrjeval. Toženka zaposluje med 500 in 1000 delavcev in ima milijonske dobičke, zato so navedbe o poslovnem razlogu še toliko bolj neprepričljive. Toženka poslovnega razloga niti ni konkretizirala. Verodostojnost zaslišanih prič je bila vprašljiva, saj nista podali nikakršnega pojasnila o tem, kako je bila reorganizacija in ukinitev delovnega mesta, izvedena. Toženka pa tudi ni podala trditvene podlage o tem, o čemer sta priči izpovedovali. Tako ni pojasnila, na podlagi čigave odločitve, sklepa ali podobno naj bi prišlo do reorganizacije in zatrjevane ukinitve delovnega mesta. V tako velikem podjetju, do ukinitve delovnega mesta ni moglo priti zgolj zato, ker se je eden od zaposlenih (A. A.), ki nima pooblastil za tovrstno odločanje, za to odločil. Da je do ukinitve delovnega mesta "vodja enote-enota B." res prišlo, toženka ni dokazala z ničemer. A. A., ki naj bi prevzel delo tožnika, je direktor proizvodnje. Vse naloge tožnika tako zagotovo niso mogle biti prevzete zgolj s strani ene osebe, ker bi bilo to glede na njihov obseg nemogoče. Tožnik je izpovedal, da ne držijo trditve A. A., češ da je samo prenašal informacije, do teh navedb pa se sodišče ni opredelilo. Tožnik je tudi povedal, da je njegovo delo prevzel nekdo drug, vendar neuradno, da pa to ni bil A. A. C. C. je zaslišana pojasnila le, da je na podlagi odločitve vodstva osebno ona pripravila dokumente v kadrovski službi. Na vprašanje pooblaščenca, o kakšni odločitvi vodstva naj bi bilo govora, pa ni znala povedati ničesar. Odgovori zaposlenih toženke kažejo na to, da gre za čisto sprenevedanje. Priči niti nista potrdili, da je do ukinitve delovnega mesta dejansko prišlo. Glede na to, da se je tožniku dejansko odpovedala pogodba za drugo delovno mesto, kot tisto, za katero je imel pogodbo sklenjeno (iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da jo je sklenil za delovno mesto "Vodja enote-enote B.", temveč samo za "Vodja enote", je napačno stališče sodišča, da poimenovanje delovnega mesta ne more biti razlog nezakonitosti podane odpovedi. Tožnik glede na pogodbo o zaposlitvi tako ni bil strogo omejen zgolj na izvajanje dela na tem delovnem mestu, ki naj bi bilo ukinjeno. Tožniku tudi ni znano, o kakšnem sklepu o ukinitvi delovnega mesta govori sodišče, tožnik namreč ne ve, da bi takšen sklep obstajal. V tem delu so zaključki sodišča v nasprotju s podatki spisa. Tožnik v dokaz navedb, da poslovni razlog ni obstajal, prilaga razpis za delovno mesto pri toženki, pri čemer toženka tega delovnega mesta ni ponudila tožniku, tako da je očitno, da ni preverjala možnosti tožnika za zaposlitev znotraj podjetja. Prav tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku, kot zaščitenemu starejšemu delavcu, ponujena ustrezna zaposlitev. Tudi v tem delu se je sodišče zadovoljilo zgolj z izpovedbo prič, toženka pa v zvezi z ustreznostjo ponujene zaposlitve ni ponudila nobenih oprijemljivih listinskih dokazov. Tako iz predložene pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da je tožniku zagotovljena uporaba službenega vozila, pač pa je navedena zgolj možnost in ne gre za nekaj, kar bi tožnik lahko zahteval. Tožniku se tudi ni ponudilo plačilo kilometrine, iz pogodbe kaj takšnega ne izhaja. Ne gre torej za nobeno zagotovilo, da bo tožnik dejansko upravičen ali do službenega vozila ali do kilometrine. Tudi kolektivna pogodba zagotavlja le povračilo stroškov prevoza v višini 100 % cene najcenejšega javnega prevoza. Sodbe VSRS, na katero se sklicuje sodišče, ni mogoče aplicirati na tožnikov primer, ki je bistveno drugačen. Ne more biti nepomembno, koliko časa bi trajal javni prevoz tožnika na novo delovno mesto. Sodišče prve stopnje za zaključek, da je bilo tožniku ponujeno ustrezno delovno mesto - torej delovno mesto z enako stopnjo izobrazbe, ni imelo podlage ne v trditvah toženke, ne v izvedenih dokazih, saj se priča C. C. podrobnosti glede izobrazbe ni spominjala. Pa tudi sicer je ta priča izpovedala, da je bila nova sistemizacija pri toženki sprejeta januarja 2020, kar je bistveno pred odpovedjo. Sodišče ni upoštevalo, da gre na novem delovnem mestu za drugo panogo, ter da delo, ki naj bi ga opravljal ni primerljivo, da ne pozna Ljubljane, niti zadev, ker ni gradbinec. Ker gre za ogromno razliko v plači, pa gre tudi v tem smislu za neustrezno zaposlitev. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Uradno upoštevane bistvene kršitve določb postopka, niso bile storjene, prav tako ne kršitve, na katere se sklicuje tožnik.

6. Očitana kršitev pravice do izjave ni podana iz razloga, ker je sodišče prepis zvočnega posnetka naroka tožniku poslalo šele skupaj s sodbo. Sodišče prve stopnje sicer res ni ravnalo pravilno, ko je zvočni prepis posnetka naroka vročalo šele skupaj s sodbo, saj bi moral biti prepis zvočnega posnetka izdelan v petih dneh po njegovem nastanku in nato vročen strankam pred izdelavo sodbe, kar je tudi logično, saj je pravilnost prepisa predpostavka za pravilno povzemanje izpovedi zaslišanih strank in prič v obrazložitev sodbe. Vendar pa navedeno na pravilnost in zakonitost izdane sodbe v konkretnem primeru ni vplivalo (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s 125.a členom ZPP), niti ni bila kršena tožnikova pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik se je do izpovedi vseh zaslišanih na naroku, ki je bil izveden dne 13. 7. 2023, lahko ustezno izjavil na naroku samem. Poleg tega pa je imel skladno s četrtim odstavkom 125.a člena ZPP možnost, da v petih dneh od vročitve prepisa zoper pravilnost prepisa poda ugovor, ki pa ga ni vložil, zato je s temi pritožbenimi navedbami prekludiran (286.a člen ZPP). Tudi sicer pa tožnik v pritožbi niti ne izpostavlja, v čem naj bi bil prepis nepravilen in kako naj bi navedeno vplivalo na odločitev. Tozadevne pritožbene navedbe so nekonkretizirane in tudi zato neutemeljene.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožniku dne 16. 2. 2023. Na podlagi izpovedi prič A. A., direktorja proizvodnje in C. C., vodje kadrovske službe, ki sta ju za zaslišanje predlagali obe stranki, je pravilno ugotovilo, da je pri toženki prišlo do reorganizacije poslovanja. Ukinjeno je bilo tožnikovo delovno mesto vodje enote v Enoti B., vse naloge, ki jih je predhodno opravljal tožnik, pa je prevzel A. A. Obstoj poslovnega razloga sta skladno potrdili obe priči. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje glede obstoja poslovnega razloga pravilno povzelo dejansko stanje in utemeljeno presodilo, da so razlogi, zaradi katerih je bila opravljena reorganizacija z ukinitvijo tožnikovega delovnega mesta, resnični in niso zgolj navidezni.

8. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je toženka svoje navedbe o utemeljenosti odpovednega razloga dokazovala zgolj z zaslišanjem prič, zaradi česar ji sodišče ne bi smelo slediti, pritožbeno sodišče izpostavlja, da je v ZPP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP). Sodišče ni vezano na nobena formalna pravila, ki bi narekovala, kakšna dokazna moč gre posameznemu dokazilu. Sodišče prve stopnje seveda načelo proste presoje dokazov uporabi upoštevajoč pravila o trditvenem in dokaznem bremenu strank v postopku (212. člen ZPP) in pri tem individualni delovni spor ni izjema. Tožnik za svoje navedbe o tem, da je poslovni razlog zgolj navidezen, ustrezne trditvene podlage ni podal, tozadevno ni bil uspešen niti s svojimi dokaznimi sredstvi (ki pomanjkljive trditvene podlage niti ne morejo nadomestiti), saj sta obe zaslišani priči, ki ju je predlagal tudi sam, potrdili navedbe toženke. Tožnik očitno napačno meni, da mora delodajalec v sodnem postopku v zvezi s podano odpovedjo dokazovati vsa dejstva, ki bi lahko hipotetično prišla v poštev pri presoji zakonitosti odpovedi in si torej pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu tolmači napačno. Pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v sporih o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 84. člena ZDR-1 namreč ne posega v pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in delavca tako ne razbremeni procesne dolžnosti, da navede dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek za ugotovitev nezakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z že omenjenima 7. in 212. členom ZPP mora torej delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravnosklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev. Samo v okviru sklepčnih trditev, iz katerih izhaja možnost ugoditve tožbenemu zahtevku (če se izkažejo zatrjevana dejstva na podlagi izvedenih dokazov za resnična), je sodišče dolžno voditi postopek.

9. Zgolj dejstvo, da toženka zaposluje 500-1000 delavcev in da ima dobičke, še ne pomeni, da do ukinitve tožnikovega delovnega mesta dejansko ni prišlo. Tožnikova predpostavka, da do ukinitve njegovega delovnega mesta ni moglo priti zgolj zato, ker naj bi se A. A. za to odločil, pa se ni izkazala za resnično, saj iz izpovedi prič jasno izhaja, da je uprava toženke prav na predlog direktorja proizvodnje A. A. tožnikovo delovno mesto dejansko ukinila. Dokazano je tudi, da je vsa dela tožnika prevzel direktor področja A. A. Tožnik delovnih nalog, ki jih je opravljal in njihovega obsega v postopku niti ni konkretiziral, zato ne morejo biti uspešne niti pritožbene navedbe, da vse te naloge niso mogle biti prevzete zgolj s strani ene osebe, niti da ne držijo trditve A. A., da je tožnik v okviru svojega dela zgolj prenašal informacije. Dejstva, da dejansko nekdo drug in ne A. A. sedaj opravlja tožnikovo delo, tožnik ni dokazal, teh trditev prav tako v postopku niti ni konkretiziral. Sodišče se je do izpovedi vseh zaslišanih, tudi tožnika, v zadostni meri opredelilo, zato nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Ne drži niti, da toženka v postopku ni navedla, na podlagi čigave odločitve je prišlo do ukinitve delovnega mesta. Iz njenih navedb izhaja, da je odločitev sprejela ona sama, torej uprava, to pa izhaja tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi na druge zaposlene, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa sklep o ukinitvi oziroma formalna ukinitev delovnega mesta s spremembo akta o sistemizaciji ni pogoj za zakonitost odpovedi na tej podlagi, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo.

10. Očitek protispisnosti ni utemeljen. Slednji je na mestu le takrat, kadar je podano relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Takšnih nasprotij pritožba ne uspe prikazati, niti jih ni zaznalo pritožbeno sodišče. Dejansko se pritožnik ne strinja z dokazno presojo sodišča o izpovedih zaslišanih prič ter njegovimi materialnopravni zaključki, kar pa ni vsebina očitane kršitve.

11. V postopku ni bilo sporno, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu "Vodja enote-enota B." in da mu je toženka za to delovno mesto podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je tožnik na tem delovnem mestu skoraj 20 let opravljal delo, pa sta potrdili obe priči in tudi tožnik. Tožniku se torej ni odpovedala pogodba o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot tisto, na katerem je dejansko opravljal delo. Zgolj dejstvo, da je imel tožnik v pogodbi o zaposlitvi navedeno, da opravlja delo na delovnem mestu "Vodja enote" in ne "Vodja enote-enota B.", zato ne more biti odločilno. Pritožbene navedbe, da glede na pogodbo o zaposlitvi ni bil strogo omejen zgolj na izvajanje dela na tem delovnem mestu, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (337. člen ZPP). Tožnik tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, prav tako ni navajal niti ni dokazoval, da bi kot vodja enote opravljal dela tudi v drugih enotah delodajalca. Iz istih razlogov ni upošteven dokaz, ki ga tožnik podaja šele v pritožbi (razpis za objavljeno delovno mesto), saj niti ne navede, zakaj ga ni mogel predložiti pravočasno. Iz tega dokaza pa niti ni razvidno, da gre za isto delovno mesto, kot ga je zasedal tožnik, niti da gre za ustrezno delovno mesto (tožnik pa tudi sicer s tem v zvezi ne poda kakršnihkoli navedb).

12. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da je bil tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec pred upokojitvijo. Toženka mu je istega dne, kot mu je bila vročena tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ponudila pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu. Tožniku, sicer komercialistu s VI. stopnjo strokovne izobrazbe, je bila ponujena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas, s polnim delovnim časom za delovno mesto "samostojni komercialist" pri delodajalcu D. d. o. o. Sodišče je ugotovilo, da je ponujeno delovno mesto ustrezno z vidika vseh pogojev, ki jih določa peti odstavek 91. člena ZDR-1. Nov delodajalec se je v pogodbi o zaposlitvi tudi zavezal, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval tudi delovno dobo tožnika pri toženki. Kraj opravljanja dela po novi pogodbi je v Ljubljani oziroma posameznih gradbiščih in lokacijah, kjer poteka delo. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal. 13. Delodajalec lahko zakonito redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov delavcu, ki sicer uživa pravno varstvo v skladu s prvim odstavkom 114. člena ZDR-1 (delavci pred upokojitvijo), če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 114. člena ZDR-1. Eden od teh pogojev je, da je delavcu ponujena nova ustrezna zaposlitev pri delodajalcu oziroma pri drugem delodajalcu v skladu z 91. ali v skladu z 92. členom ZDR-1. Ustreznost ponujene zaposlitve se presoja v skladu s petim odstavkom 91. člena ZDR-1. Ustrezna zaposlitev je zaposlitev, za katero se zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, in za delovni čas, kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, ter kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

14. Tožnik je v postopku zatrjeval, da mu toženka ni ponudila ustrezne zaposlitve, pri čemer je v svoji trditveni podlagi polemiziral zgolj pogoj ustreznosti kraja opravljanja dela. Med strankama ni bilo spora o tem, da bi tožnik na dan za vožnjo od doma do novega delovnega mesta in nazaj z vlakom porabil vsaj štiri ure, z avtobusom pa skoraj pet ur. Toženka namreč drugačnih časovnih okvirov javnega prevoza ni zatrjevala. Kljub temu je sodišče prve stopnje ocenilo, da je novo ponujena pogodba o zaposlitvi z vidika oddaljenosti kraja opravljanja dela ustrezna.

15. Pri tej presoji se je sodišče prve stopnje sklicevalo na judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2013, kar pa ni pravilno in kar tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, saj ne gre za primerljivo zadevo. V zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, je tožnica tako po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, kot po novi pogodbi o zaposlitvi na delo prihajala z lastnim prevoznim sredstvom. Pristala je na nadaljevanje delovnega razmerja po novi pogodbi o zaposlitvi in nadaljnjim prihajanjem na delo z lastnim prevoznim sredstvom, delodajalec ji je kril kilometrino, zato se tozadevno zanjo ni nič spremenilo. Obravnavani primer ni takšen. Tožnik je resda tudi v tej zadevi pristal na sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, na delo k toženki, ki ima sedež v E., se je resda vozil z lastnim prevoznim sredstvom, iz izvedenih dokazov in posledično ugotovitev sodišča pa ni razvidno, da bi pristal, da bo tudi na delo k novemu delodajalcu v Ljubljano prihajal z lastnim prevoznim sredstvom. Slednjega nobena od strank niti ni zatrjevala. Še več. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik z delom pri novem delodajalcu sploh še ni pričel, ker je ves čas v bolniškem staležu in se torej na delo k novemu delodajalcu (še) ne vozi z lastnim prevoznim sredstvom, posledično do obračuna potnih stroškov sploh še ni prišlo. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja priče C. C. tako ugotovilo le, da v kolikor bo tožnik po zaključenem bolniškem staležu pričel z delom pri novem delodajalcu in bo pri tem uporabljal svoje vozilo, mu bo izplačana kilometrina, sicer pa bo imel na razpolago tudi službeno vozilo. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne daje podlage za zaključek, da je zadeva primerljiva zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS ter posledično, da je bila tožniku ponujena ustrezna zaposlitev z vidika oddaljenosti kraja opravljanja dela.

16. Resda zakonsko pravilo iz petega odstavka 91. člena ZDR-1 varuje delavčev prosti čas, ki naj bi bil čim manj (do tri ure dnevno) obremenjen zaradi vožnje na delo, vendar pa je po stališču pritožbenega sodišča ustreznost nove zaposlitve z vidika tega pravila potrebno ocenjevati predvsem glede na realno možnost dostopa delavca do kraja novo ponujenega delovnega mesta. Delavec, ki sicer delo lahko opravlja, iz različnih razlogov (zdravstvenih, tehničnih in podobnih), lastnega ali službenega vozila za prihod na delovno mesto ne bo mogel uporabiti. Zato je z vidika ustreznosti ponujene zaposlitve ključno (še posebej v primeru varovane kategorije delavca), da je delavcu dostop do kraja opravljanja dela omogočen z javnim prevozom in v sprejemljivih časovnih okvirjih. Glede na navedeno pa niti ne more biti odločilnega pomena vprašanje, ali se delavec dejansko vozi oziroma se bo vozil na delo na novo delovno mesto s svojim ali službenim vozilom (ker se to lahko vsak čas spremeni), niti na kakšen način se mu povrnejo stroški prihoda na delo. Ker je v obravnavanem primeru kraj opravljanja dela po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom,1 ponujena zaposlitev glede na peti odstavek 91. člena ZDR-1 ni ustrezna. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je posledično, ne glede na utemeljenost odpovednega razloga, nezakonita, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno zmotna. Z ozirom na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz izreka (5. alineja prvega odstavka 358. člena ZPP).2

17. V preostalem je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega zaključka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, še ni ugotavljalo dejanskega stanja, ki se nanaša na reintegracijski in reparacijski zahtevek, prav tako ni ugotavljalo relevantnih dejstev, ki se nanašajo na predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala toženka in s tem v zvezi denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1, ki ga je posledično uveljavljal tožnik. Pritožbeno sodišče ne more dopolniti postopka v tej smeri, ker bi dokazni postopek v zvezi s temi zahtevki izvajalo prvič. To ni namen pritožbenega postopka, ki je v preizkusu odločitve, ki jo sprejme sodišče prve stopnje. Z razveljavitvijo dela izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje glede na datum vložitve tožbe tudi ne bo poseženo v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Dodatni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, saj smiselno izhajajo iz obrazložitve.

18. Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

19. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Da bi nov delodajalec imel organiziran prevoz od kraja bivanja delavca, toženka ni zatrjevala. 2 Pri tem je upoštevalo novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki se je glede izrekov izoblikovala v individualnih delovnih sporih v zvezi z zahtevki, ki se nanašajo na nezakonito prenehanje delovnega razmerja- VIII Ips 163/2018, VIII Ips 11/2023.