Jedro

"Neznani dediči" ne morejo biti pravdna stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožnice, ker neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka. Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo. Izpodbija ga iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da bi moralo sodišče v danem primeru postopati po določbi drugega odstavka 76. člena Zakona o pravdnem postopku, ki določa, da sme sodišče izjemoma in z učinkom le v posamični pravdi, priznati lastnost pravdne stranke tudi združenjem, ki sicer te sposobnosti nimajo, če so podani pogoji, predvideni s to zakonsko določbo. Neznani dediči sedanjih zemljiškoknjižnih solastnikov po mnenju tožnice izpolnjujejo te pogoje. Tožnica pa se sklicuje tudi na 211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki določa, da se neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to premoženje skrbi, postavi skrbnika za poseben primer. Tožnica meni, da je sodišče z zavrženjem tožbe prekoračilo svoja pooblastila, saj bi moralo upoštevati 273. člen ZPP in izdati potrebne ukrepe, da bi se pomanjkljivosti glede sposobnosti biti stranka odpravile. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Pritožba ni utemeljena. Po določbi 180. člena v zvezi s 105. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora tožba med drugim vsebovati tudi navedbo tožene stranke. Pojem neznani dediči ne pomeni označitve tožene stranke, saj morajo biti stranke vedno individualno določene in natančno označene. "Neznani dediči" ne morejo tožiti, niti ne morejo biti toženi. Zato ne pride v poštev uporaba določbe drugega odstavka 76. člena ZPP. Da bi določenemu združenju sodišče lahko priiznalo pravdno sposobnost, mora biti združenje označeno in, kot že navedeno, individualno določeno. Sodišče namreč ne more podeliti pravdne sposobnosti neki neznani obliki združenja, kot recimo neznanim dedičem. Prvostopno sodišče je torej pravlno ocenilo, da neznani dediči ne morejo biti pravdna stranka in bi zato bila terjana postavitev skrbnika za posebne primere po 211. členu ZZZDR brezpredmetna. Določba 273. člena ZPP, na katero se v pritožbi sklicuje tožnica, napotuje na uporabo 81. člena istega zakona, ki določa, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, da tožbo popravi. Vendar navedba "neznanih dedičev" kot stranke ni pomanjkljivost takšne narave, da bi se jo dalo odpraviti, saj tožena stranka na tak način sploh ni označena oz. individualizirana. To pa pomeni, da ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku kršitve določb 273. člena ZPP in da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo zavrglo. Ker tudi ni podana nobena od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je bilo treba tožničino pritožbo na podlagi določbe 3. točke 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.