Up-1171/09

21. 12. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil Roman Gaser, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 21. decembra 2009

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 3460/2008 z dne 22. 10. 2008 se zavrže.

3.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo št. Up-3/09.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal povračilo nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, do katerih naj bi prišlo v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine.

2.Pritožnik je zoper zavrnili del sodbe Višjega sodišča vložil ustavno pritožbo (št. Up-3/09). V njej Višjemu sodišču očita, da mu je glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), tudi če se upoštevajo zneski odškodnin, ki pomenijo le 45 % odškodnine, ki jo ESČP prisoja v podobnih primerih, odškodnino prisodilo v nerazumno nizkem znesku. Meni, da ga je zato ustavno nedopustno neenakopravno obravnavalo v primerjavi s tistimi, ki so pravično zadoščenje uveljavljali v postopku pred ESČP.

3.V isti zadevi je naknadno na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločilo tudi Vrhovno sodišče. S sodbo št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009 je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je lahko zahtevek za povračilo nepremoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pritožnikovem primeru, ker ga Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in nasl. – v nadaljevanju ZVPSBNO) ne zajema, utemeljen le, če to omogočajo splošne določbe domačega odškodninskega prava. Tega pa naj slednje ne bi omogočale, ker po oceni Vrhovnega sodišča nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in nasl. – v nadaljevanju OZ), ni bila pravno priznana. To stališče Vrhovno sodišče utemeljuje s sklicevanjem na zaprti krog oblik nepremoženjskih škod, za katere je mogoče po slovenskem pravu zahtevati denarno odškodnino. Po oceni Vrhovnega sodišča je bistveno, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica (ki pomeni zakonsko urejen primer), saj ni namenjena varovanju človekove osebnosti in osebnih dobrin. Ker je zakonodajalec načrtno vpeljal numerus clausus oblik nepremoženjske škode, za katere je mogoče zahtevati denarno odškodnino, po oceni Vrhovnega sodišča pravil o odškodninski odgovornosti zaradi posega v osebnostno pravico ni mogoče niti analogno uporabiti. Vrhovno sodišče ni pritrdilo Višjemu sodišču, da naj bi šlo zaradi sistemske narave kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter posledično zaradi množičnosti teh kršitev za naknadno pravno praznino, ki bi jo bilo zato treba zapolniti na podlagi analogije. Menilo je, da pravno nepriznana nepremoženjska škoda ne postane pravno neurejena že zaradi pogostosti njenega pojavljanja. Po oceni Vrhovnega sodišča je odločanje o tem, ali je potrebna sprememba ureditve, ki taki škodi ne priznava pravne veljavnosti, ter v kakšni smeri, v domeni zakonodajalca.

4.Pritožnik je vložil ustavno pritožbo tudi zoper sodbo Vrhovnega sodišča (št. Up-1171/09). V njej uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 15., 22., 23., 25., 26., 125. in 153. člena Ustave. Meni, da je nosilno stališče, na katerem temelji sodba Vrhovnega sodišča, v neskladju z Ustavo. Po njegovem mnenju pomeni zadostno pravno podlago za prisojo pravične denarne odškodnine v primeru kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja že prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Poudarja, da se navedena določba EKČP v skladu z 8. členom Ustave v Republiki Sloveniji neposredno uporablja. Navaja, da vsebinsko enako človekovo pravico sicer ureja tudi 23. člen Ustave. Pritožnik meni, da posamezniku v primeru kršitve te človekove pravice pravico do povračila škode zagotavlja že 26. člen Ustave sam po sebi. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je treba v primeru odškodninskega zahtevka zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja poleg 26. člena Ustave analogno uporabiti še splošna pravila civilnega odškodninskega prava, naj bi bilo v neskladju s 15. in s 125. členom Ustave. Pritožnik meni, da je posamezniku ob takšnem stališču pravica do odškodnine v primeru teh kršitev zagotovljena zgolj formalno, saj naj bi bilo njeno uveljavljanje že vnaprej obsojeno na neuspeh. Stališče o smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi bilo napačno tudi zato, ker sodi po mnenju pritožnika vprašanje odgovornosti države zaradi škode, ki jo povzročijo njeni organi pri izvrševanju dejanj oblasti, v sfero javnega in ne v sfero civilnega prava. Sicer pa naj bi že iz besedila 26. člena Ustave izhajalo, da ta določba ureja posebno obliko odškodninske odgovornosti države. Če so se sodišča že odločila za analogno uporabo določb OZ oziroma ZOR, pa jih po pritožnikovem mnenju ne bi smela tako omejujoče razlagati. Pritožnik meni, da mu pravico do odprave posledic kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja že četrti odstavek 15. člena Ustave. Zato meni, da je upravičen do denarne odškodnine, čeprav poseben zakon, ki bi urejal tudi njegov primer, ni bil sprejet. Sporno se mu zato zdi tudi stališče Vrhovnega sodišča, po katerem naj bi bilo vprašanje, ali je treba nepremoženjski škodi kot posledici kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja priznati pravno veljavnost ali ne, le v domeni zakonodajalca. Pritožnik Vrhovnemu sodišču dalje očita, da je materialno pravo očitno napačno uporabilo tudi zato, ker ni smiselno uporabilo določb ZVPSBNO. Meni namreč, da je ustavno skladna le takšna razlaga 25. člena ZVPSBNO, po kateri se določbe ZVPSBNO smiselno uporabljajo tudi za tiste primere, ko je strankam kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa te niso vložile zahteve za pravično zadoščenje na ESČP. Meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta skupina oškodovancev ustavno nedopustno neenakopravno obravnavana. Ti oškodovanci pa so po njegovem mnenju neenakopravno obravnavani ne le ob primerjavi njihovega položaja s položajem tistih, katerih položaj ZVPSBNO ureja, temveč tudi v primerjavi s tistimi, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prav tako prenehala pred 1. 1. 2007, pa so ti vložili zahtevo za pravično zadoščenje na ESČP, kot tudi v primerjavi s tistimi, ki so pravično zadoščenje v postopku pred ESČP že uspešno uveljavljali. Vse navedeno naj bi utemeljevalo sklep, da je omejujoča jezikovna razlaga določb ZOR oziroma OZ ter ZVPSBNO, po kateri naj škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kot je pritožnikov, ne bi pomenila pravno priznane škode, neustavna. Po mnenju pritožnika bi moralo Vrhovno sodišče ugotoviti vsaj, da obstaja v primerih, kot je njegov, neustavna pravna praznina v ZVPSBNO. Po pritožnikovem mnenju namreč ni videti razumnega razloga za to, da je zakonodajalec to skupino oškodovancev izključil iz zakonodajnega urejanja. Pritožnik meni, da je v neenakopravnem položaju v primerjavi s tistimi, katerih položaj ZVPSBNO ureja, tudi zato, ker ZVPSBNO predpisuje objektivno odgovornost države in ker posamezniku omogoča uveljavljanje odškodnine po enostavnejšem postopku. Zaradi vsega navedenega je hkrati z ustavno pritožbo vložil tudi pobudo za presojo ustavnosti ZVPSBNO, prvega odstavka 200. člena ZOR in prvega odstavka 179. člena OZ. Dodaja še, da vztraja tudi pri ustavni pritožbi št. Up-3/09, ki jo je vložil zoper sodbo Višjega sodišča in ki jo v tej vlogi smiselno povzema. Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj izpodbijane sodbe razveljavi in mu prisodi odškodnino v vtoževanem znesku.

B.

5.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča sprejel v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene pritožnikove človekove pravice oziroma temeljne svoboščine (1. točka izreka).

6.Ustavno pritožbo, ki jo je pritožnik vložil zoper sodbo Višjega sodišča, pa je senat Ustavnega sodišča zavrgel. Pritožnik namreč za očitke, s katerimi po vsebini izpodbija odločitev sodišča, ki ne obstaja več, saj je bila nadomeščena s sodbo Vrhovnega sodišča, ne izkazuje več pravnega interesa (2. točka izreka).

7.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati posebno utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Senat Ustavnega sodišča je zato glede stroškov, ki jih je pritožnik uveljavljal v ustavni pritožbi št. Up-3/09, odločil, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

C.

8.Senat je sprejel ta sklep na podlagi druge alineje prvega odstavka 55.b člena, druge alineje drugega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – ZUstS) ter druge alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata Jan Zobec ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Marija Krisper Kramberger Namestnica predsednika senata

13. 5. 2010

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Romana Gaserja, Jesenice, ki ga zastopa Boštjan Verstovšek, odvetnik v Celju, na seji 13. maja 2010

odločilo:

1.Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 305/2009 z dne 24. 6. 2009 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku zavrnilo pritožnikov zahtevek, s katerim je uveljavljal izplačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravice do učinkovitega pravnega sredstva v postopku, ki je tekel pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani. Višje sodišče je pritožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku prisodilo 500,00 EUR odškodnine. V isti zadevi je na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti odločalo tudi Vrhovno sodišče. Z izpodbijano sodbo je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sodbo Višjega sodišča spremenilo tako, da je pritožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je lahko zahtevek za izplačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pritožnikovem primeru, ker Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 49/06 in 58/09 – v nadaljevanju ZVPSBNO) njegovega položaja ne ureja, utemeljen le, če to omogočajo splošne določbe domačega odškodninskega prava. Tega pa naj slednje ne bi omogočale. Po oceni Vrhovnega sodišča namreč nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO, torej po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89 – v nadaljevanju ZOR) in Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče zahtevati denarno odškodnino.

2.Pritožnik uveljavlja kršitev 2., 5., 8., 14., 15., 22., 23., 25., 26., 125. in 153. člena Ustave. Poudarja, da mu pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavljata tako prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP) kot tudi 23. člen Ustave. Zato meni, da mu v primeru kršitve te človekove pravice pravico do povračila škode zagotavlja že 26. člen Ustave sam po sebi. Drugačno stališče Vrhovnega sodišča, po katerem je treba poleg 26. člena Ustave analogno uporabiti še splošna pravila civilnega odškodninskega prava, naj bi bilo v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave. Stališče o potrebi po smiselni uporabi splošnih pravil odškodninskega prava naj bi bilo napačno tudi zato, ker sodi po mnenju pritožnika vprašanje odgovornosti države zaradi škode, ki jo povzročijo njeni organi pri izvrševanju dejanj oblasti, v sfero javnega in ne v sfero civilnega prava. Če so se sodišča že odločila za analogno uporabo določb OZ oziroma ZOR, pa jih po pritožnikovem mnenju ne bi smela tako omejujoče razlagati. Pritožnik Vrhovnemu sodišču dalje očita, da je materialno pravo očitno napačno uporabilo tudi zato, ker ni smiselno uporabilo določb ZVPSBNO. Meni namreč, da je ustavno skladna le takšna razlaga 25. člena ZVPSBNO, po kateri se določbe ZVPSBNO smiselno uporabljajo tudi za primere, ko je strankam kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa pred tem datumom niso vložile zahteve za pravično zadoščenje na Evropsko sodišče za človekove pravice. Meni, da bi bila v nasprotnem primeru ta skupina oškodovancev ustavno nedopustno neenakopravno obravnavana. Vse navedeno po oceni pritožnika utemeljuje sklep, da je omejujoča jezikovna razlaga določb ZOR oziroma OZ ter ZVPSBNO, po kateri naj nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v primerih, kot je njegov, ne bi pomenila pravno priznane škode, protiustavna. Po pritožnikovem mnenju bi moralo Vrhovno sodišče ugotoviti vsaj, da obstaja v primerih, kot je njegov, protiustavna pravna praznina v ZVPSBNO. Po njegovem mnenju namreč ni videti razumnega razloga za to, da je zakonodajalec to skupino oškodovancev izključil iz zakonodajnega urejanja. Glede na navedeno Ustavnemu sodišču predlaga, naj sodbo Vrhovnega sodišča razveljavi in mu sámo prisodi denarno odškodnino.

3.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-3/09, Up-1171/09 z dne 21. 12. 2009 ustavno pritožbo v delu, v katerem se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe pritožnika ni odgovorila.

B.

4.Pritožnik med drugim trdi, da je bil zato, ker ZVPSBNO njegovega položaja ne ureja, neenakopravno obravnavan pri uresničevanju svoje pravice do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja četrti odstavek 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave.

5.Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10) ugotovilo, da je prehodna ureditev po 25. členu ZVPSBNO v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave, kolikor ne ureja tudi položaja oškodovancev, katerim je kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.

6.V navedeno skupino domnevnih oškodovancev sodi tudi pritožnik. Ker je v konkretnem primeru zavrnitev prritožnikovega zahtevka utemeljena na stališču, da nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja do uveljavitve ZVPSBNO ni pomenila pravno priznane oblike škode, za katero je mogoče oškodovanca prisoditi denarno odškodnino, je bila pritožniku zaradi že ugotovljene protiustavne pravne praznine v prehodni ureditvi ZVPSBNO pravica do učinkovitega sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kršena tudi v konkretnem sodnem postopku. Zato je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

7.Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga, Ustavnemu sodišču drugih zatrjevanih kršitev ni bilo treba preizkušati.

8.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi torej morali obstajati utemeljeni razlogi, teh pa pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005, točka 13 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72).