Jedro

Upravnik je oseba, ki ima za upravljanje večstanovanjske stavbe (za sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe; 9. člen SZ-1) sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju, kar se primarno dokazuje s predložitvijo te listine.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, napačno pa stališče tožene stranke, da naj bi se to zgodilo šele s prvo vlogo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 140072/2016 z dne 30. 12. 2016 ostane v veljavi za skupno za 311,90 EUR za obrestmi od posameznih zneskov, ki to vsoto sestavljajo in so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (tč. I) in za 44 EUR stroškov, za ostalo (396,42 EUR z zahtevanimi obrestmi) pa razveljavi ter se tožbeni zahtevek zavrne (II.). Tožnico je obsodilo na plačilo stroškov tožencu, 95,41 EUR v 8 dneh, sicer pa z zamudno posledico.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki, tožnica zoper zavrnilni, toženec pa zoper ugodilni del, predlagata spremembo napadenega dela oz. njegovo razveljavitev ter opredeljujeta pritožbene stroške.

3. Tožnica očita, da je sodišče odločilo brez glavne obravnave in da ni zaslišalo priče, ki bi povedala, da je bila upravnica stavbe na V. 9, nadalje da se sodišče ni opredelilo do njenega očitka, da tožena stranka ni sporočila, koliko oseb živi v stanovanju, česar ta v predpisani obliki ni storila. Nato kritizira dopis s 3.1. 2014 kot verodostojen dokaz, po njenem ni jasno, kdo ga je podpisal in ne dokazuje, da se voda ni porabila v l. 2015. Zato se ji zdi tudi neupravičen očitek, da ni pojasnila, kako je obračunavala vodo - po številu oseb, za kar ni imela podatka.

4. Tožena stranka pa se še vedno upira tudi delnemu plačilu, češ da sodišče ni imelo podlage za oceno, da je v vlogi tožeče stranke zgolj pisna pomota glede letnice. Tudi plačilu za garažo, meni, se je upravičeno upirala, saj je ugovarjala pogodbi. Meni, da je sodišče napačno zavrnilo ugovor zastaranja. Tožeča stranka je svoj zahtevek postavila v svoji vlogi 13. 4. 2017, ne v predlogu za izvršbo 27. 12. 2016, to pa je prepozno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, absolutnih bistvenih kršitev postopka pri tem ni storilo, ker gre za spor majhne vrednosti, pa se sodba ne more izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP (1. odst. 458. čl. ZPP).

O pritožbi tožnice

7. Tožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 3. str. pojasnilo, zakaj ni opravilo naroka za glavno obravnavo, in sicer po 2. odst. 455. čl. ZPP; če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala. Ta odločitev je bil smotrna in pravilna. Zaslišanje priče ni bilo potrebno, ker to ni primeren dokaz za ugotavljanje, ali je nekdo upravnik. Upravnik je oseba, ki ima za upravljanje večstanovanjske stavbe (za sprejemanje in izvrševanje odločitev ter nastopanje v pravnem prometu in v postopkih pred pristojnimi organi z namenom obratovanja, vzdrževanja in ohranjanja bistvenih lastnosti večstanovanjske stavbe; 9. čl. Stanovanjskega zakona - SZ-1) sklenjeno veljavno pogodbo o upravljanju, kar se primarno dokazuje s predložitvijo te listine. Grajanje dokaza glede obračunavanja vode je nasprotovanje ugotovljenim dejstvom, dejansko stanje pa se v sporu majhne vrednosti v pritožbenem postopku ne more izpodbijati. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do ugovora opustitve sporočila glede števila oseb, saj je to storilo v 4. odst. na 5. str. in ta ugovor zavrnilo (ocenilo je, da je tožena stranka tožnico o tem obvestila na primeren način - po elektronski pošti). Ocena, da tožnica ni pojasnila, po kakšnem ključu je obračunavala vse iztoževane stroške, je pravilna, nasprotni očitek pa brez podlage v podatkih spisa.

O pritožbi tožene stranke

8. Tožena stranka spregleda, da so stroški za garažo prisojeni kot povračilo založenih lastnih sredstev, torej ne na podlagi pogodbe, zato je njen očitek, da je ugovarjala pogodbi, brezpredmeten. Da je sodišče prve stopnje na predlog stranke upoštevalo popravo pomote v datumu njene vloge, ni nikakršna procesna kršitev, pravilno pa je tudi zavrnjen ugovor zastaranja. Pravilno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo predloga za izvršbo, napačno pa stališče tožene stranke, da naj bi se to zgodilo šele s prvo vlogo. Zastaranje se pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. čl. Obligacijskega zakonika).

9. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnika morata sama kriti vsak svoje stroške za neuspešno pritožbo (1. odst. 154. čl. ZPP).