Jedro

Če v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost, kar pa v ZDen glede dvakratnega podržavljenja istih nepremičnin ni določeno, potem ne gre za ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.6.2002, s katero je ta pod točko 1 izreka zavrnila tožnikov predlog, da se izreče za nično pravnomočna odločba Upravne enote L., Izpostave B. z dne 18.6.1996, izdana v korist denacionalizacijskega upravičenca A.A. v delu, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin parc. št. 620/91, 620/101 in 620/102, vse k.o. B., pod točko 2 izreka pa je zavrgla tožnikov predlog, da se ista odločba glede navedenih nepremičnin odpravi po nadzorstveni pravici.

Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi svoje odločbe ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Navaja, da so bile sporne nepremičnine dvakrat podržavljene, najprej I.A., nato pa z odločbo arondacijske komisije še A.A. Vodena sta bila dva denacionalizacijska postopka, ki sta se oba končala z vrnitvijo spornih nepremičnin v naravi. Po presoji sodišča prve stopnje ni podan razlog iz 6. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe (s katero so bile sporne nepremičnine vrnjene A.A.), ki ga uveljavlja tožnik. Pogoji za denacionalizacijo spornih parcel so bili izpolnjeni in izhajajo iz pisne dokumentacije. Zatrjevane nezakonitosti v denacionalizacijskem postopku, zaključenem z vrnitvijo spornih nepremičnin A.A., sodišče prve stopnje ne najde. S strani tožnika zatrjevana nezakonitost ni bila zagrešena, drugih nepravilnosti pa tožnik konkretno niti ne uveljavlja, zato je zgrešeno njegovo sklicevanje na zakone, ki naj bi določali ničnostne sankcije. Po presoji sodišča prve stopnje je utemeljena tudi negativna odločitev tožene stranke o tožnikovem predlogu, da se po nadzorstveni pravici odpravi sporna denacionalizacijska odločba, izdana v korist A.A., čeprav tožena stranka za odločitev ni navedla pravilnih razlogov.

Petletni rok med 1.7.1996, ko naj bi bila denacionalizacijska odločba (izdana v korist A.A.) vročena strankam, in 25.5.2001 kot dnevom vložitve predloga, namreč še ni potekel, kot zmotno ugotavlja tožena stranka v svoji odločbi. Ob taki dejanski podlagi pa predloga za odpravo po nadzorstveni pravici ne bi bilo mogoče zavreči. Ker pa je od 1.7.1996, ko je bila denacionalizacijska odločba strankam vročena, pa do časa odločanja tožene stranke, to je 4.6.2002, preteklo že več kot pet let, odločbe o odpravi sporne denacionalizacijske odločbe ne bi bilo več mogoče izdati ter bi iz tega razloga bilo treba predlog zavreči. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma, kdo in kdaj je podal predlog za uporabo pravnega sredstva, pravno pomembne. To pa pomeni, da je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da se predlog zavrže, po zakonu utemeljena.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno razveljavitev. Dopušča možnost, da sodišče v spisovnem gradivu, ki ga je posredovala upravna enota, ni našlo nezakonitosti, je pa dejstvo, da je bila A. vrnjena zemlja, ki ni bila njegova. Nima vpogleda v spis A. in ga ne more imeti. Odgovora na tožbo nikoli ni prejel. Vztraja pri svojih navedbah v tožbi in meni, da je bil njegov predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici vložen pravočasno. Pripominja, da je tožena stranka o dveh predlogih odločala z eno odločbo, sam je vložil eno tožbo, sodišče prve stopnje pa je o tej tožbi odločalo z dvema sodbama, ki ju je pooblaščenka prejela hkrati. Edini učinek takšnega postopanja, je, da bo takso za pritožbo plačal dvakrat. Predlaga, da se obe zadevi ponovno združita.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z ločenim obravnavanjem zadev, št. U 1425/2002 in št. U 1719/2002, saj se nanašata na dva različna denacionalizacijska upravičenca. Sicer je odločitev o skupnem ali ločenem obravnavanju zadev v upravnem sporu, ki ga je tožeča stranka sprožila z eno tožbo, ki zajema več zahtevkov, stvar procesnega vodstva, zato pritožbeni ugovori glede ločenega obravnavanja zadev ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP za izrek ničnosti odločbe o denacionalizaciji, ki se nanaša na upravičenca A.A. Če v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost, kar pa v ZDen glede dvakratnega podržavljenja istih nepremičnin ni določeno, potem ne gre za ničnostni razlog iz 6. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Po tej zakonski določbi se namreč izreče za nično odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi glede tožnikove pobude za odpravo navedene denacionalizacijske odločbe po nadzorstveni pravici. ZUP v zvezi z uporabo tega izrednega pravnega sredstva ne določa roka za vložitev predloga, pač pa določa rok, v katerem se lahko izda odločba o odpravi (1. odstavek 277. člena ZUP) in sicer pet let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena v primeru odprave po 1. in 2. točki, oziroma eno leto v primeru odprave po 3. oziroma 4. točki 274. člena ZUP. Sodišče prve stopnje sicer pravilno navaja, da petletni rok iz 277. člena ZUP v času vložitve predloga za odpravo navedene odločbe po nadzorstveni pravici dejansko še ni potekel. Ker pa je do izdaje odločbe tožene stranke, to je do 4.6.2002 preteklo že več kot pet let, predlagane odločbe o odpravi sporne denacionalizacijske odločbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bilo več mogoče izdati. Zato je odločitev tožene stranke, da se predlog za izdajo odločbe po nadzorstveni pravici zavrže, s katero se je strinjalo sodišče 1. stopnje, vendarle pravilna.

Ker odgovor na tožbo tožene stranke vsebuje le navedbo tožene stranke, da prereka vse tožbene ugovore kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe (ki je bila tožniku vročena in se je z njeno vsebino seznanil) in da predlaga zavrnitev tožbe, torej ne vsebuje takih okoliščin, ki bi vplivale na odločitev o zadevi, pritožbeno sodišče meni, da nevročitev odgovora na tožbo v obravnavani zadevi ne pomeni bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.