Jedro

S pavšalnimi trditvami pritožnice, da primera iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje, nista primerljiva (gre za težje posledice in starejše zadeve), pri čemer pa ne ponudi zadev, ki bi bile po njenem primerljive, pravilnosti odmere odškodnine po objektivnem kriteriju, ne more uspešno izpodbiti. Zadevi, ki ju je upoštevalo sodišče prve stopnje sta primerljivi, saj gre za podobne poškodbe in le nekoliko težje posledice. Primerjava se opravlja s preračunom na povprečno število plač, zato so upoštevne tudi starejše zadeve.

Ocena izvedenca, da gre pri tožniku za 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, na katero se sklicuje toženka v oporo trditvi, da je tožniku priznana previsoka odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni merilo za odmero odškodnine iz tega naslova. Višina odškodnine je odvisna od intenzivnosti bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi vseh omejitev v njegovih življenjskih aktivnostih.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu (prvi alineji točke 2.1. glede nepremoženjske škode za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, točki 2.3. in točki 2.5.) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo razširitev tožbenega zahtevka v vlogi 19. 03. 2009, in zaradi umika tožbenega zahtevka za plačilo 2.964,90 EUR v tem delu pravdni postopek ustavilo. S sodbo je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku plačati znesek 26.992,22 EUR iz naslova nepremoženjske škode z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2007 do plačila in znesek 968,00 EUR iz naslova povračila premoženjske škode z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2007 do plačila, zakonske zamudne obresti od zneska 24.789,51 EUR od 03. 06. 2007 do 23. 08. 2007 in zakonske zamudne obresti od zneska 2.964,90 EUR od 03. 06. 2007 do 23. 08. 2007 (točka 2.1.). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 2.206,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03. 06. 2007 do plačila (točka 2.2.), zahtevek za povračilo premoženjske škode v višini 13.600,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (točka 2. 3.) in tožbeni zahtevek za plačevanje dosmrtne mesečne rente v višini 200,00 EUR od 01. 10. 2012 dalje (točka 2. 4.). Hkrati je odločilo, da je dolžna tožena stranka povrniti tožnici njene pravdne stroške v znesku 2.171,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka 2.5.).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki in sicer tožnik zoper zavrnilni del zahtevka za plačilo premoženjske škode v višini 13.600,09 EUR (točka 2.3.), toženec pa zoper ugodilni del sodbe glede odločitve o odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in stroškovno odločitev.

Tožnik sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da mu prisodi še odškodnino za premoženjsko škodo v višini 13.600,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Sodišču prve stopnje očita, da je prestrogo upoštevalo določbo 286. čl. ZPP in ni pravilno ocenilo, da ni ponudil zadostne trditvene podlage. Sklicuje se na pripravljalno vlogo 19. 03. 2009, kjer je pod točko 10. uveljavljal materialno škodo iz naslova izgubljenega dobička in jo v kratkem povzema. Poudarja, da je trditveno podlago v zvezi z izgubo dohodka postavil, saj je zatrjeval, da znaša njegova mesečna izguba 230,51 EUR. V zvezi s tem je predložil listine in predlagal zaslišanje delodajalca. Sodišče bi moralo glede na trditveno podlago izvesti vse predlagane dokaze. Četudi iz plačilnih list izhaja, da je njegov neto dohodek mesečno znašal med 300 in 400 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predstavnika njegovega delodajalca D., d.o.o., ki bi povedal, da je tožnik poleg uradne plače prejemal tudi stimulacijo za nadurno delo in sicer mesečno 200,00 EUR „na roke“. Celotni njegov mesečni dohodek je bil torej sestavljen iz njegove osnovne plače, ki je evidentirana na plačilnih listih ter dodatka za nadurno delo, mesečno okoli 200,00 EUR, kar je od delodajalca prejel kot stimulacijo. Sodišče prve stopnje v zvezi z izgubo dobička ni ugotovilo dejanskega stanja in tudi ni pravilno uporabilo 286. čl. ZPP.

Tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in ocenjuje, da je odškodnina, ki jo je sodišče prve stopnje tožniku priznalo iz naslova telesnih bolečin v višini 17.500,00 EUR previsoka in bi primerno in pravično odškodnino predstavljal znesek 13.500,00 EUR. Previsoka je tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje priznalo v višini 27.000,00 EUR in bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 20.000,00 EUR. Povzema ugotovitve izvedenca glede teže, intenzivnosti in trajanja telesnih bolečin. Ugotavlja, da je tožnik imel relativno kratko bolnišnično zdravljenje, bergle pa je uporabljal le v začetni fazi zdravljenja. Njegov dolgotrajni bolniški stalež je povezan z naravo njegovega takratnega dela. Zadnje leto bolniškega staleža praktično ni več obiskoval zdravnikov, obiski pri zdravniku pa so služili le vzdrževanju zatečenega zdravstvenega stanja. Čakal je na odločitev invalidske komisije. Pri oceni zmanjšanja življenjskih aktivnosti toženka opozarja, da je tožnikova hoja zmerno šepajoča, spričo česar potrebuje ortopedski čevelj ali vložek, onemogočen pa je „le“ pri hoji na daljše razdalje po neravnem terenu, po lestvah, odrih in na višini. Upoštevaje njegovo starost in oceno izvedenca, da je podano 20 % zmanjšanje življenjske aktivnosti, je prisojena odškodnina previsoka. Sodišče prve stopnje je bilo nekritično do izpovedbe tožnika, ki je nesporno prizadet zaradi poškodbe stopala in njenih posledic. Sodni odločbi, na kateri se sklicuje sodišče, po njenem mnenju nista primerljivi z obravnavano zadevo, saj gre za hujšo poškodbo in starejšo sodno prakso. Nepravilna je odločitev sodišča o stroških, ki naj jih, glede na podan ugovor glede višine odškodnine, pritožbeno sodišče spremeni.

Stranka druga drugi na pritožbo nista odgovorili.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v pritožbenem postopku ostala sporna le še višina nepremoženjske škode glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ugodilni del sodbe za skupno 11.000,00 EUR) in (zavrnilni) del sodbe glede premoženjske škode zaradi izgube na dobičku, v preostalem delu pa je sodba postala pravnomočna.

O pritožbi tožnika: Ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP (nepravilna uporaba 286. čl. ZPP). Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je tožnik trditve o tem, da mu je delodajalec izplačeval poleg s plačilnimi listinami izkazanega dohodka mesečno še nadure in stimulacije na roke, podal prepozno, po že 13. 05. 2009 opravljenem prvem naroku. Določba 286. čl. ZPP namreč stranki nalaga, da mora najkasneje na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in dokaze, na poznejših narokih pa lahko navaja nova dejstva in dokaze le, kadar jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. V pripravljalni vlogi 19. 03. 2009, na katero se pritožnik sklicuje in katere vsebino povzema, teh trditev ni uveljavljal in je navajal le, da je bil njegov osebni dohodek pred nastankom škodnega dogodka okvirno 600,00 EUR, spričo česar je uveljavljal izgubljeni dobiček v znesku 230,51 EUR. Res je sicer, da je že takrat predlagal zaslišanje predstavnika delodajalca D., d.o.o., pri čemer pa v trditveni podlagi ni navajal, da predlaga zaslišanje delodajalca zaradi izplačil na roke, in je to (prepozno) trdil šele na obravnavi 14. 03. 2010. Sodišče prve stopnje je zahtevek glede izgube dobička zavrnilo na podlagi ugotovitve, da primerjava podatkov o neto plači tožnika na podlagi plačilnih list, v primerjavi z višino nadomestila, ki ga dobiva na podlagi odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznanem nadomestilu za čas poklicne rehabilitacije, ne izkazuje izgube na dobičku. Tožnik v pritožbi sam potrjuje, da iz plačilnih list izguba na zaslužku ni razvidna, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da tožnik iz naslova izpada osebnega dohodka ni trpel prikrajšanja in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo razlogov na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

O pritožbi toženke: Toženka oporeka materialnopravni pravilnosti prisoje odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo temeljni načeli za odmero odškodnine, to je načelo individualizacije višine odškodnine ter načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, v skladu z 179. čl. Obligacijskega zakonika (Ur.l. Republike Slovenije, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; OZ). S pavšalnimi trditvami pritožnice, da primera iz sodne prakse, na katera se je sklicevalo sodišče prve stopnje, nista primerljiva (gre za težje posledice in starejše zadeve), pri čemer pa ne ponudi zadev, ki bi bile po njenem primerljive, pravilnosti odmere odškodnine po objektivnem kriteriju, ne more uspešno izpodbiti. Zadevi, ki ju je upoštevalo sodišče prve stopnje sta primerljivi, saj gre za podobne poškodbe in le nekoliko težje posledice. Primerjava se opravlja s preračunom na povprečno število plač, zato so upoštevne tudi starejše zadeve. Višina priznane odškodnine za nepremoženjsko škodo 48.500,00 EUR (50 povprečnih plač), glede na hude poškodbe tožnika (Fischer 4), ustreza višini odškodnin v podobnih primerih.

Tožnik se je poškodoval v prometni nesreči kot voznik motornega kolesa 10. 12. 2007 in je dobil številne telesne poškodbe: celostno poškodbo desnega stopala, pri čemer je prišlo do zloma končnega členka palca desne noge, zloma osnovnega členka II., III., V. prsta desne noge; zloma stopalnic od II. do V. na desnem stopalu; zlom kuboidne kosti desnega stopala in rano na desnem stopalu; udarnino v predelu čela in temena, rano v predelu desnega komolca in udarnino hrbta, pri čemer ima zaradi kompleksne poškodbe sprednjega dela desnega stopala trajno okvaro na desnem stopalu in posledično zaradi tega trajno zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti (izvedensko mnenje prim. J. F. dr. med. z dne 30. 11. 2009 povzeto na 7. strani obrazložitve sodbe).

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi konkretne okoliščine primera. Zdravljenje poškodb, je bilo dolgotrajno (po ugotovitvi sodišča, ki ima podlago v izvedenskem mnenju od dneva nezgode 06. 07. 2004 do 28. 05. 2007) in povezano z zapleti (zaradi nekroze 4. prsta je bila potrebna ponovna operacija, pri kateri so prst amputirali v osnovnem sklepu). Ob neizpodbijanih ugotovitvah v zvezi s težo, intenzivnostjo in trajanjem telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, je sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, materialnopravno pravilno tožniku odmerilo odškodnino iz naslova telesnih bolečin v višini 17.500,00 EUR in ni podlage za znižanje odškodnine na 13.500,00 EUR kot se zavzema toženka. Trajanje hudih občasnih bolečin 5 dni in 10 dni srednje hudih občasnih ter lahkih bolečin v obdobju več kot tri leta (stalne približno pol leta, nato občasne lahke), dejstvo, da bo tožnik tudi v bodoče trpel občasne lahke bolečine in upoštevanje nevšečnosti med zdravljenjem, po oceni pritožbenega sodišča opravičuje tožnika do višine odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Poleg 10 dnevnega bolnišničnega zdravljenja (toženka ocenjuje, da gre za kratkotrajno bolnišnično zdravljenje), dveh operativnih posegov, v času prve hospitalizacije in ponovnega operativnega posega zaradi amputacije prsta, je potekalo dolgotrajno ambulantno zdravljenje povezano z rehabilitacijskim in fizioterapevtskim programom. Po podatkih izvedenca, povzetih v izvedenskem mnenju, je zdravljenje potekalo tudi v letu 2006 in 2007 (pritožbena trditev, da zadnje leto bolniškega staleža tožnik ni obiskoval zdravnikov in je bil v bolniškem staležu zaradi narave svojega poklica), pri čemer je razvidno, da je iskal zdravniško pomoč zaradi bolečin v področju desnega stopala, slabše gibljivosti prstov desnega stopala in otiščancev na področju desnega stopala. Dolgotrajno ambulantno zdravljenje je bilo povezano s številnimi nevšečnostmi med zdravljenjem, ki jih navaja sodišče prve stopnje (7. in 9. stran obrazložitve sodbe). Bergle, za katere toženka navaja, da jih je tožnik uporabljal le na začetku zdravljenja, je uporabljal več kot štiri mesece, po prvi hospitalizaciji in ponovno po amputaciji prsta. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine, pravilno ovrednotilo in ni podlage za nižjo odškodnino, kot se zavzema toženka.

Po ugotovitvah izvedenca, ki jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, so tožniku zaradi kompleksne poškodbe desnega stopala ostale trajne posledice in sicer IV. prst desnega stopala je amputiran v višini osnovnega sklepa, osnovni sklepi II., III. in V. prsta so trajno okvarjeni, tako, da je gibljivost v II. in III. prstu izrazito oslabela, v osnovnem sklepu V. prsta pa gibljivost ni izvedljiva. Na hrbtni strani stopala v višini osnovnih sklepov ima zvezdasto brazgotino s štirimi kraki, ki se vleče v kožo. Prečni stopalni lok je popolnoma spuščen in se zaradi tega na podplatu v višini osnovnih sklepov pojavljajo otiščanci. Okvarjen je tudi palec desnega stopala in sicer gre za omejeno gibljivost v obeh sklepih. Deformacija stopala tožniku onemogoča daljšo hojo, posebno po neravnem terenu, hojo po lestvah ali odrih, delo na višini, tekanje, skakanje in drugo delo v prisilni drži stopala. Ne držijo torej trditve toženke v pritožbi, da je zaradi posledic poškodbe „danes tožnikova hoja zmerno šepajoča, zaradi česar potrebuje ortopedski čevelj ali vložek, tožnik pa je onemogočen „le“ pri hoji na daljše razdalje po neravnem terenu, po lestvah, odrih, na višini“.

Zmanjšanje življenjskih aktivnosti zajema vse omejitve tožnikovih življenjskih aktivnosti, ki jih je opravljal in bi jih po rednem teku stvari opravljal tudi v bodoče. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnikova splošna življenjska aktivnost bistveno zmanjšana že na osnovnem gibalnem področju, spričo česar ima težave že pri hoji, onemogočen oziroma bistveno omejen je pri opravljanju dela na kmetiji in pri vseh športnih aktivnostih, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo. Poklica avtomehanika, ki ga je pred nesrečo opravljal, ni več zmožen opravljati in je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 25. 09. 2007 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti, spričo česar mu je bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije zaradi usposobitve za drug poklic za delo strojni tehnik (ob zaslišanju 14. 04. 2010 je dokončal že šolo za strojnega tehnika) in inženir strojništva. Sodišče prve stopnje je glede prizadetosti tožnika lahko dobilo vtis ob njegovem neposrednem zaslišanju in ni razumljiv pritožbeni očitek „glede njegove nekritičnosti do izpovedbe tožnika“. Kot ugotavlja toženka je tožnik nesporno prizadet zaradi poškodbe stopala in njenih posledic. Zaradi omejitev v vsakdanjem življenju, ki se jim mora zaradi tega podrejati, nedvomno trpi intenzivne duševne bolečine, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da tožnik, ki je mlad (rojen je leta 1980), trpi intenzivne duševne bolečine, ker se ne more več ukvarjati s številnimi športnimi dejavnostmi, s katerimi se je ukvarjal pred nesrečo. Kot je razvidno iz njegove izpovedi (narok 13. 05. 2009) je bil pred nesrečo aktiven športnik, aktivno je jahal, rolal, bordal, kolesaril in vozil motor in se z nobeno od teh aktivnosti, kot je potrdil tudi izvedenec, ne more več ukvarjati. Nedvomno trpi duševne bolečine tudi zaradi dejstva, da na kmetiji, kjer je opravljal vsa dela, ne more več delati tako kot prej. Kot je povedal (izpoved na obravnavi 14. 04. 2010), je bil prej doma glava družine, vse je lahko delal, sedaj pa polovico stvari ni narejenih tako, kot bi jih naredil sam.

Ocena izvedenca, da gre pri tožniku za 20 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti, na katero se sklicuje toženka v oporo trditvi, da je tožniku priznana previsoka odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ni merilo za odmero odškodnine iz tega naslova. Višina odškodnine je odvisna od intenzivnosti bolečin, ki jih oškodovanec trpi zaradi vseh omejitev v njegovih življenjskih aktivnostih.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo starost oziroma mladost, saj bo, zaradi trajnih posledic, ki so mu zaradi poškodbe ostale, predvidoma še dolgo časa trpel duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo dolgoročno bodočo prikrajšanost in prizadetost, tudi v primerjavi s podobnimi primeri sodne prakse.

Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan in ker tudi ni razlogov na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede priznanja nepremoženjske škode za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (353. čl. ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato do povrnitve pritožbenih stroškov nista upravičeni (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.