Jedro

V zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama. Dokaz z zaslišanjem strank se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki; tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine: 1. primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva, 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati.

Kršitev pravila o obojestranskem zaslišanju je lahko relativna ali absolutna bistvena kršitev postopka – odvisno od tega, katera stranka je ta dokaz predlagala. Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza (ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku), to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

V vsakem primeru mora biti odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi ugotovilo, da je predpogodba (za sklenitev kupoprodajne pogodbe), ki sta jo 19. 6. 2008 sklenili pravdni stranki nična in nima pravnih učinkov (točka 1) in bi bila toženka dolžna tožnici plačati znesek 16.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka 2) in povrniti stroške pravdnega postopka (točka 3, I. točka izreka). Tožnici je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 1.178,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje drugemu sodniku prvostopenjskega sodišča. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži v plačilo priglašene pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Relevantno dejansko stanje: - toženka je lastnica nepremičnine parc. št. 1/1, k. o. X, ki v naravi predstavlja del počitniškega naselja Y, v kraju Z. v Republiki Hrvaški; - tožnica je lastnica počitniških enot št. 460, 104, 207 in 232, ki stojijo na zemljiščih parc. št. 46/3, 36/5 in 36/7, 9/4, 9/5, vse k. o. Z. in parc. št. 8/1 k. o. X; - pravdni stranki (ter ostali lastniki počitniških enot v počitniškem naselju Y) sta sklenili pogodbo o medsebojni razmerjih 17. 4. 2008 (priloga B2), s katero je bilo dogovorjeno, da bo zaradi finančne sanacije toženke, ki se nanaša na davčni dolg, sklenjena prodajna predpogodba, ki se bo nanašala na zemljišče, na katerem se nahajajo počitniške enote tožnice in minimalno funkcionalno zemljišče (prvi odstavek 22. člena); - pravdni stranki sta 19. 6. 2008 sklenili predpogodbo za sklenitev kupoprodajne pogodbe (B3), s katero se je toženka zavezala tožnici prodati zemljišče, na katerem se nahajajo počitniške enote tožnice (št. 460, 104, 207 in 232) in minimalno funkcionalno zemljišče,(1) tožnica pa se je zavezala izročiti kupnino v znesku 16.000,00 EUR (3. člen). Glavna pogodba bi morala biti sklenjena v enem letu po podpisu predpogodbe, pod pogojem, da bo sklenitev mogoča z vidika zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja ter da bo k počitniškim enotam določeno funkcionalno zemljišče, sicer pa v roku 90 dni po ureditvi navedenega (1. odstavek 11. člena). V vmesnem času pa se je toženka zavezala tožnici zaradi zavarovanja lastninske pravice izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi se tožnica vknjižila kot solastnik 1/94 na nepremičnini parc. št. 8/1 k. o. X (prvi odstavek 8. člena); - določeno je bilo, da predpogodba veže do izpolnitve, razen če je razvezana/razveljavljena/izrečena za nično iz drugih razlogov, vendar ne zaradi preteka roka za sklenitev glavne pogodbe (drugi odstavek 11. člena).

6. Tožnica je zahtevala ugotovitev ničnosti predpogodbe za sklenitev glavne pogodbe, s katero se je toženka zavezala tožnici prodati zemljišče, na katerem se nahajajo počitniške enote št. 460, 104, 207 in 232. Navajala je, da je pogodba nična, ker je predmet obveznosti(2) nemogoč, saj je bila tožnica že pred sklenitvijo predpogodbe lastnica objektov in funkcionalnih zemljišč, in sicer na podlagi prodajne pogodbe z dne 19. 3. 1976 in na podlagi 368. člena hrvaškega Zakona o vlasništvu i drugih stvarnim pravima(3) ter ker obveznost nima kavze (ker zavezovalni pravni posel ni bil potreben oziroma bi zadoščala izdaja zemljiškoknjižnega dovolila). Trdila je, da je v predpogodbi obveznost toženke določena pod nemogočim odložnim pogojem, češ da se pogoj ustreznega zemljiškoknjižnega in katastrskega stanja ne bo izpolnil, ker ima naselje Y status turističnega (in ne vikend) naselja, zaradi česar lastniki počitniških enot ne morejo postati lastniki zemljišč. Predmet Predpogodbe naj bi bil tudi nemoralen, saj se veljavnost predpogodbe ne more izteči (zaradi poteka roka za izpolnitev glavne pogodbe, predpogodba ne more biti razvezana), odložni pogoj pa se nikoli ne more izpolniti.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je pritožbena graja zavrnitve dokaznih predlogov pravočasna, saj bi se tožnica šele v sodbi seznanila z razlogi za zavrnitev dokaznega predloga po zaslišanju zakonitega zastopnika tožnice in prič.(4) Načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokazen ni neomejena, saj obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov. Sodišče mora v sklepu, s katerim zavrne izvedbo dokaza, navesti razloge za zavrnitev predlaganega dokaza (drugi odstavek 287. člena ZPP). Če tega ne stori v sklepu, mora razloge, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo, pojasniti v končni odločbi. Zavrnitev dokaznega predloga lahko predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če razlogi za takšno odločitev niso ustavno sprejemljivi, vendar stranka ne more vedeti ali je bila kršitev storjena, dokler sodišče odločitve ne obrazloži. 8. Pritožba utemeljeno opozarja, da bi prvostopenjsko sodišče moralo (poleg zakonitega zastopnika toženke), zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožnice. Zaslišanje strank kot dokazno sredstvo sicer ni namenjeno zagotavljanju pravice stranke, da se v postopku izjavi in zato zgolj odločitev sodišča, da dokaza z zaslišanjem strank ne bo izvedlo, ne pomeni kršitve te pravice. Vendar pa gre v zvezi z zaslišanjem strank v dokazne namene za kršitev pravice do enakega varstva pravic, če sodišče v dokaznem postopku brez utemeljenih razlogov zasliši le eno stranko, drugi pa to pravico odreče in s tem poruši procesno ravnotežje med strankama.(5) Dokaz z zaslišanjem strank (257. do 263. člen ZPP) se namreč izvede tako, da se zasliši obe stranki;(6) tudi če stranka predlaga samo svoje zaslišanje, mora sodišče zaslišati tudi nasprotno stranko. Izjeme od pravila o zaslišanju obeh strank je mogoče strniti v tri skupine (glej 258. člen ZPP): 1. primeri, ko eni stranki(7) niso znana sporna dejstva,(8) 2. primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3. primeri, ko ena stranka kljub pravilnem vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati. V konkretnem primeru nobena izmed navedenih izjem, ni podana, zato postopanje sodišča glede odločitve o zaslišanju le ene izmed obeh strank v dokazne namene, ni bila pravilna. Kršitev pravila o obojestranskem zaslišanju je lahko relativna ali absolutna bistvena kršitev postopka – odvisno od tega, katera stranka je ta dokaz predlagala. Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza (ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku(9)), to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(10)

9. V konkretnem primeru je tožnica večkrat sama predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika (glej list. št. 28, 45, zadnji odstavek list. št. 53 in prvi odstavek list. št 54). Zaslišanje le ene stranke v takem procesnem položaju s pavšalno obrazložitvijo sodišča, da "je ostale predlagane dokaze kot nepotrebne zavrnilo", pomeni zato kršitev načela kontradiktornosti postopka in enakega varstva pravic zaradi kratenja možnosti enakega obravnavanja strank pred sodiščem. Uveljavljena in ugotovljena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena istega zakona, je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), da bo ugotovljeno procesno kršitev mogoče v ponovljenem postopku odpraviti.

10. Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje z njene strani predlaganih dokazov za zaslišanje zakonitega zastopnika tožnice in prič ni izvedlo, niti zavrnilo, niti ni v obrazložitvi sodbe navedlo razlogov, zakaj ti dokazi niso bili izvedeni (razen pavšalne navedbe, da je preostale dokazne predloge zavrnilo kot nepotrebne). Po drugem odstavku 287. člena ZPP, lahko sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave in zavrnilni sklep obrazložiti. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno; ali pa gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev določenega dejstva. Vendar pa mora biti v vsakem primeru odločitev sodišča o zavrnitvi dokaza obrazložena, saj sicer krši strankino pravico do izjave. Stranka mora vedeti in razumeti, zakaj njen dokazni predlog ni bil upoštevan.(11) Ker sodišče prve stopnje v konkretnem primeru navedenih dokazov ni izvedlo, razlogov za to pa v obrazložitvi sodbe tudi ni navedlo, tožnica z vsebinskimi razlogi zavrnitve dokaznega predloga ni bila seznanjena. S tem je bila tožnici odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva ter kršeno načelo kontradiktornosti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki že sama po sebi terja ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega dela sodbe (354. člen ZPP). Pritožbeno sodišče namreč pomanjkljivosti razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne more sanirati s tem, da bi razloge za neizvedbo dokaza pisalo samo.(12) Vprašanje, ali bo določen dokaz izveden ali ne, je namreč tudi stvar dokazne presoje sodišča prve stopnje in sodi v sfero dejanskega stanja.(13)

11. Iz vsega navedenega izhaja, da je sodišče prve stopnje poseglo v pravico do obravnavanja tožnice (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožbeno sodišče namreč kršitve ni moglo odpraviti samo, saj bi v tem primeru pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe (25. člen Ustave Republike Slovenije). Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku opraviti še zaslišanje tožnice. Pri tem bo moralo paziti tudi na to, da bo stranki v pogledu dokaznega standarda enakovredno obravnavalo.

12. Pritožbeno sodišče ni sledilo predlogu pritožnice za dodelitev zadeve drugemu sodniku, saj za to ni bilo razlogov v skladu z določbo 356. člena ZPP. Zadeva se dodeli drugemu sodniku, če gre za primer iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pa v konkretnem primeru ni bilo izkazano.(14)

13. Pritožbeno sodišče se glede na sprejeto odločitev do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

14. Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje, je končni uspeh pravdnih strank še neznan. Zato je razveljavilo še odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) ter tudi v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Dogovorjeno je bilo, da bo toženka izdala zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se bo tožnica vknjižila kot lastnica na predmetu pogodbe po kumulativni izpolnitvi naslednjih pogojev - plačilu kupnine, ko bo določeno funkcionalno zemljišče (skladno s 6. členom Pogodbe o medsebojnih razmerjih), ko bo to mogoče iz vidika katastrskega in ZK stanja nepremičnin.

(2) prenos lastninske pravice na funkcionalnem zemljišču, na katerem stojijo počitniški objekti tožnice

(3) ki določa, da če je do uveljavitve zakona (1. 1. 1997) na zemljišču v družbeni lastnini zgrajena stavba, na kateri ima v trenutku uveljavitve tega zakona nekdo lastninsko pravico, pa stavba ni vpisana v zemljiški knjigi, je pa vpisano zemljišče, na katerem je stavba zgrajena, pridobi lastnik stavbe lastninsko pravico na celotni nepremičnini z vpisom obstoja stavbe na zemljiški parceli, na kateri je zgrajena (in vpisom lastninske pravice na celotnem zemljiškoknjižnem telesu v korist lastnika stavbe). Če na zemljišču ni vpisana pravica uporabe stavbnega zemljišča (oz. prednostna pravica uporabe) v korist lastnika stavbe, pristojno sodišče na zahtevo lastnika odredi vpis na podlagi izvršljive odločbe (oblasti, s katero je zaradi izgradnje stavbe dodeljena pravica uporabe imetniku), s sklepom o odvzemu stavbnega zemljišča iz posesti prejšnjega lastnika/uporabnika in o dodelitvi zemljišča v uporabo, s pogodbo o medsebojnih pravicah in obveznostih ter obvestilom katastrskega organa, da je na stavbni parceli zgrajena stavba (tretji odstavek).

(4) Glej sklep VS RS III Ips 106/2011 z dne 15. 10. 2013, sklep VS RS II Ips 425/2011 z dne 25. 9. 2012, sodba VSRS III Ips 25/2012 z dne 28. 1. 2014, VSRS sklep III Ips 19/2014 z dne 9. 12. 2014. (5) Glej na primer sklep Ustavnega sodišča Up 184/00 z dne 7.4.2003 (6. točka obrazložitve), Up 1/96 z dne 15. 1. 1997 in A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, str. 232, J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 516 in sklep II Ips 785/2005. (6) To je potrebno zaradi vzdrževanja procesnega ravnotežja in enakosti orožij, predvsem pa zaradi strankine (skrajne) zainteresiranosti za lastni uspeh v pravdi (da ena nepristranskost nevtralizira drugo); zaslišanje obeh strank je sredstvo, ki naj bi dalo temu dokazu večjo zanesljivost, kot bi jo imel, če bi bila zaslišana le ena stranka. (J. Zobec, ZPP s komentarjem, 2. knjiga, str. 510).

(7) oziroma osebi, ki jo je treba zaslišati kot stranko

(8) gre za očitno neprimernost zaslišanja - ko je že na prvi pogled jasno, da drugi stranki sporna dejstva ne morejo biti znana.

(9) Ta pravica je del pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave Republike Slovenije – URS) oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin – EKČP). Njen namen je zagotoviti vsakomur, da lahko (so)vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti.

(10) Primerjaj J. Zobec v L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 515 in nasl., ter sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 785/2005 z dne 21. 2. 2008, Sklep II Ips 1231/2008 in 6. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča RS Up 184/00 z dne 7. 4. 2003. (11) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 90/98 z dne 10. 10. 2000 ter odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 368/2004 in II Ips 720/2003. S tem, ko je sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrnilo tožničine dokazne predloge je prekršilo obveznost iz 22. člena URS, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložiti (glej Up-77/01).

(12) Glej II Ips 720/2003 in VSL sklep II Cp 2924/2012

(13) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 120/2001, II Ips 431/2003

(14) glej tudi J. Zobec, L. Ude in drugi, Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 460.