Jedro

Ker mladoletna prosilka ne živi pri materi v RS, temveč v tujini, ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo RS po 14. členu ZDRS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 11.7.2001, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena. Iz spisne dokumentacije namreč izhaja, da mladoletna tožnica ne izpolnjuje pogojev, ki jih za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije določa 2. odstavek 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, saj v času izdaje odločbe tožene stranke dejansko ni živela v Republiki Sloveniji.

V pritožbi tožnica navaja, da je bila sicer rojena v Šibeniku, da pa je po rojstvu živela pri svojem starem očetu v Sloveniji. V varstvo in nego je zaupana svoji materi, ki pa je dopustila, da se je začasno preselila k svojemu očetu v Šibenik v Republiko Hrvaško. Sodišče bi moralo razumeti, da je tožnica otrok posebnih vojnih razmer. Izpodbijana sodba je formalistična in življenjsko neustrezna, zato tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje.

Določba 2. odstavka 14. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94, dalje ZDRS) določa, da če eden od staršev pridobi državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo, ga pridobi tudi njegov otrok, ki še ni star 18 let, če ta roditelj za to zaprosi in če otrok živi z njim v Sloveniji. Iz upravnih spisov izhaja (prošnje za pridobitev državljanstva po 2. odstavku 14. člena ZDRS, ki jo je vložila tožnica po svoji materi dne 5.1.2001 in dopisa Osnovne šole iz K. z dne 21.5.2001), da tožnica ne živi pri svoji materi v Republiki Sloveniji temveč pri očetu v Republiki Hrvaški, kjer je v času izdaje odločbe tožene stranke tudi obiskovala osnovno šolo.

Glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje mladoletna tožnica tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo po citirani določbi ZDRS, saj ne živi pri materi v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je zato tudi po presoji pritožbenega sodišča odločila pravilno, ko je prošnjo tožnice za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zavrnila. Sodišča v Republiki Sloveniji sodijo po Ustavi in zakonih zato pritožbeni ugovor, ki se nanaša na formalistično in neživljenjsko odločitev tožene stranke in prvostopnega sodišča, na drugačno odločitev v tej zadevi, ko se presoja zakonitost in pravilnost odločbe tožene stranke o prošnji tožnice za sprejem v državljanstvo, ne more vplivati.

Glede na navedeno in ker ne obstajajo razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.