Jedro

8. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z ZSPJS. Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih sporne Univerze je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče je izdalo sodbo, s katero je razsodilo: ""I. Ugotovi se, da je tožeča stranka zaradi napredovanja od 10. 1. 2011 do 30. 11. 2015 uvrščena v 47. plačni razred, od 1. 12. 2015 dalje pa v 51. plačni razred.

Kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več ali drugače (uvrstitev v 49. plačni razred od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2015 in v 53. plačni razred od 1. 12. 2015 dalje), se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 10. 1. 2011 do 30. 11. 2015 obračunati prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 47. plačnem razredu, za obdobje od 1. 12. 2015 do 13. 5. 2016 pa prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 51. plačnem razredu ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske prikrajšanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska razlike od 6. v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Kar zahteva tožeča stranka iz tega naslova več ali drugače (obračun in izplačilo razlike med plačo po 48. plačnem razredu in plačo po 49. plačnem razredu za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2015 ter obračun in izplačilo razlike med plačo po 52. plačnem razredu in plačo po 53. plačnem razredu za obdobje od 1. 12. 2015 dalje) se zavrne.

III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010, s katerim se bo pogodba spremenila v delu, ki določa uvrstitev tožnice v plačni razred in osnovno plačo, ter s katerim bo tožnica uvrščena v 49. plačni razred z veljavnostjo od 1. 10. 2010 do 30. 11. 2015. Tožena stranka je dolžna s tožečo stranko skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 6. 11. 2015, s katerim se bo pogodba spremenila v delu, ki določa uvrstitev tožnice v plačni razred in osnovno plačo, ter s katerim bo tožnica uvrščena v 53. plačni razred od 1. 12. 2015 dalje."

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 418,86 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.""

2. Tožnica vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava v smislu 3. točke prvega odstavka 338. člena ZPP v delu, v katerem ni bilo ugotovljeno, da je tožnica napredovala v obdobju od 10. 1. 2011 do 30. 11. 2015 v 48. plačni razred, od 1. 12. 2015 dalje pa v 52. plačni razred oziroma za dva plačna razreda namesto enega, kot je bilo razsojeno, ter s tem povezanim izplačilom prikrajšanja pri plači. V predmetni zadevi je tožnica zahtevala sodno varstvo zaradi nepriznavanja (izrednega) napredovanja tožnice, zaposlene pri toženi stranki in sicer glede na zbrano število točk skladno s Pravilnikom o napredovanju na delovnem mestu tožene stranke z dne 27. 5. 1999, in sicer za tri plačne razrede višje - v 49. plačni razred do 30. 11. 2015, od 1. 12. 2015 dalje pa v 53. plačni razred (glede na to, da je s 1. 12. 2015 napredovala v nazivu in bila iz tega naslova uvrščena v 50. plačni razred). Sodišče prve stopnje je tožnici priznalo le redno napredovanje z dnem 10. 1. 2011, in sicer za en plačni razred. Sodišče pa sicer ugotavlja, da je tožnica zbrala skupaj 3895 točk. Tožnica je zbrala dovolj točk za napredovanje za tri plačne razrede. Takrat je pri toženi stranki sicer veljal še Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu Univerze A. iz leta 1999, vendar pa so bile določbe tega pravilnika v nasprotju z zakonom - 3. in 6. člena ZSPJS, kot je to štelo sodišče prve stopnje. Ker določba 16. člena ZSPJS določa, da lahko javni uslužbenec napreduje vsake tri leta za en ali dva plačilna razreda, pravilnik tožene stranke iz leta 1999 pa v 11. členu določa, da lahko delavec napreduje vsakih 18 mesecev za dva ali tri plačne razrede, je sodišče prve stopnje štelo, da je ta določba pravilnika iz 1999 leta v nasprotju z zakonom, zaradi česar ni veljala. Po določbi 3. točke 6. člena novega Pravilnika o napredovanju zaposlenih Univerze A. je bilo po novem pravilniku napredovanje za največ dva razreda možno ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Tožnica meni, da bi morala glede na doseženo število točk napredovati za dva plačna razreda. Sodišče bi moralo upoštevati Pravilnik o napredovanju na delovnem mestu tožene stranke iz leta 1999, ki določa, da lahko izjemoma zaposleni napredujejo za dva ali tri plačne razrede po treh letih od zadnjega napredovanja. Tožeča stranka tako predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni: - v točki I izreka tako, da se ugotovi, da je tožnica zaradi napredovanja od 10. 1. 2011 do 30. 11. 2015 uvrščena v 48. plačni razred, od 1. 12. 2015 dalje pa v 51. plačni razred, - v točki II izreka pa tako, da je dolžna tožena stranka tožnici za obdobje od 10. 1. 2011 do 30. 11. 2015 obračunati prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 48. plačnem razredu, za obdobje od 1. 12. 2015 do 13. 5. 2016 pa prikrajšanje med dejansko izplačano plačo po 52. plačnem razredu ter ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske prikrajšanja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega neto zneska razlike od 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo, - toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožnice v tem postopku na prvi in drugi stopnji v roku 8 dni od dneva izdaje drugostopne sodne odločbe brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, da ne bo izvršbe. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo v ugodilnem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča spremeni tako, da zavrže tožbo oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v prvem odstavku I. točke in v prvem odstavku II. točke izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, pritožbi ugodi in zadevo v I. točke in prvem odstavku II. točke izreka razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa tožnici naloži povrnitev po sodišču odmerjenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju tožene stranke dovolilo spremembo tožbe in tožbenemu zahtevku tožnice delno ugodilo, in sicer za obdobje od 1. 10. 2011 do 30. 11. 2015 za obračun prikrajšanja med dejansko izplačano plačo in plačo po 47. plačnem razredu, za obdobje od 1. 12. 2015 do 13. 5. 2016 pa prikrajšanje med dejansko izplačano plačo in plačo po 51. plačnem razredu. Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je toženka (pravilno: tožnica) upravičena do napredovanja za en plačni razred, saj je trikrat zapored dosegla nadpovprečno oceno delovne uspešnosti, ni pa izpolnjevala pogojev za napredovanje za dva plačna razreda, saj pogoji niso bili izpolnjeni. Ugovor zastaranja tožbenega zahtevka je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da je zastaranje pretrgala vložitev tožbe dne 11. 6. 2011, da pri spremembi tožbe ni šlo za spremembo istovetnosti zahtevka, pač pa za povečanje zahtevka na isti dejanski in pravni podlagi in zaradi dejstev, ki so nastopila ob vložitvi tožbe. Tožnica je vodila tudi spor pod opr. št. Pd 302/2013, kjer je zahtevala napredovanje za skupaj tri plačne razrede. Dejansko pa je uveljavljala enak materialnopravni zahtevek. Tožbeni zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica, je zastaral najpozneje 2. 10. 2015. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Štelo je, da je zastaranje pretrgala vložitev tožbe dne 11. 6. 2011, kar bi pomenilo, da je zastaranje tedaj pričelo teči znova. Sodišče je oprlo odločitev na procesni argument (365. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj., OZ). V sodni praksi uveljavljeno stališče, da se zastaranje pretrga le za del obveznosti, ne pa tudi glede celotne obveznosti (opr. št. II Cp 3173/2015, opr. št. II Ips 74/98, opr. št. II Cp 526/2009).

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je dovolilo spremembo tožbe kljub nasprotovanju tožene stranke. Tožena stranka meni, da so materialnopravni zaključki sodišča - ob predpostavki, da zahtevek še ni zastaral - sicer pravilni. Sodišče je pravilno štelo, da zato, ker je tožnica pobudo za napredovanje prvič podala 5. 1. 2011, je treba njeno pravico do napredovanja presojati na podlagi Pravilnika 2008, saj Pravilnik 1999 tedaj nedvomno ni več veljal. Upoštevajoč dejstvo, da pogoji za napredovanje tožnice za več kot en plačni razred po Pravilniku 2008 niso bili izpolnjeni, saj ni bilo ustreznega predloga predstojnika, za napredovanje tožnice pa tudi ni bilo finančnih sredstev. Pravilnik 1999, kot hirarhično nižji pravni akt, namreč ne more prevladati nad kogentnimi določbami hirarhično višjega akta (ZSPJS), ob predpostavki, da oba akta veljata. Drugačna razlaga bi bila contra legem. ZSPJS je v celoti opustil koncept izrednega napredovanja, ki je omogočalo časovno hitrejše napredovanje in napredovanje za več plačnih razredov. Z drugačno odločitvijo bi sodišče poseglo v izvršilne pristojnosti univerze. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti, prav tako je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze s prečitanjem listinske dokumentacije, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledalo v zadevo opr. št. Pd 283/2011 z dne 8. 10. 2011, sodbo opr. št. Pdp 3/2014 z dne 24. 9. 2014 in opr. št. VIII Ips 286/2015 z dne 8. 3. 2016, ki jo je sodišče vodilo zoper isti stranki.

8. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2001, na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 2. 2010 na delovnem mestu "visokošolski učitelj" v nazivu docent. Z dnem 1. 7. 2010 je bila izvoljena v naziv izredni profesor, pri čemer je zahtevala uvrstitev v 46. plačni razred. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. VIII Ips 286/2015 z dne 8. 3. 2016 odločilo, da je tožnica z dnem 1. 7. 2010 napredovala iz 43. v 46. plačni razred, pri čemer ji je bila tožena stranka dolžna ponuditi v podpis ustrezen aneks k pogodbi o zaposlitvi, saj je delovno mesto izredni profesor uvrščeno v 46. plačni razred. Tožnica je dne 5. 1. 2011 podala pobudo za napredovanje za pet plačnih razredov glede na stari pravilnik o napredovanju na delovnem mestu, pri čemer je nov pravilnik o napredovanju zaposlenih tožene stranke pričel veljati 11. 12. 2010. Tožena stranka novih ocen ni izdala v roku do konca februarja, tako da je tožnica podala zahtevo za preizkus ocene. Tožnica je bila z dnem 4. 4. 2011 ocenjena s 3895 točkami, posredovana ji je bila nova pogodba o zaposlitvi, s katero je bila uvrščena v 44. plačni razred, 5. 10. 2011 pa je podala zahtevo za napredovanje za tri plačne razrede. Po določilih ZSPJS lahko visokošolski učitelji napredujejo vsake tri leta za en ali dva plačna razreda, če izpolnjujejo pogoje, pri čemer se preverjanje pogojev določi s splošnim aktom, ki ga izda predstojnik, za visokošolske zavode pa je pristojen organ univerze oziroma visokošolskega zavoda, s soglasjem sveta za visokošolstvo Republike Slovenije.

9. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je v napredovalnem obdobju tožnice od 10. 12. 2012 sicer veljal pravilnik iz leta 1999, vendar pa ne njegove odločbe, ki so v nasprotju z Zakonom o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj., ZSPJS). Po novem pravilniku o napredovanju zaposlenih Univerze A. je bilo napredovanje za največ dva razreda možno le ob ustreznem predlogu odgovorne osebe ob zagotovljenih finančnih sredstvih. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da ni pravilno pritožbeno zavzemanje tožnice, da bi morala tožena stranka v celoti uporabiti pravilnik iz leta 1999, saj je mogoče pravilnik iz leta 1999 upoštevati le toliko, kolikor ni v nasprotju z ZSPJS. Pravilnik je sicer nižji pravni akt od zakona in ne more prevladati nad kogentnimi določbami višjega akta (zakona) in bi bila po oceni pritožbenega sodišča drugačna razlaga contra legem, ker morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni.

10. Tožnica je tako od 10. 1. 2011 upravičena do napredovanja za en plačni razred, tako da je upravičena do uvrstitve v 44. plačni razred, glede na to, da je bila izvoljena v naziv izredni profesor in je napredovala s 1. 7. 2010 v 46. plačni razred. Posledično je torej upravičena do uvrstitve v 47. plačni razred od 10. 1. 2011 dalje in od 1. 12. 2015 dalje do uvrstitve v 51. plačni razred, saj javni uslužbenec, ki napreduje v naziv, prenese dosežena napredovanja v plačne razrede.

11. Glede na podane pritožbene navedbe tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno dovolilo spremembo tožbe, saj 184. člen ZPP določa, da tožeča stranka lahko do konca glavne obravnave spremeni tožbo, pri čemer je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega. Tožba pa ni spremenjena, če tožeča stranka spremeni pravno podlago tožbenega zahtevka, če zmanjša tožbeni zahtevek ali ga spremeni, dopolni ali popravi posamezne navedbe, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen. Ko je tožba vročena toženi stranki je za spremembo potrebna njena privolitev, kar uveljavlja tožena stranka v pritožbi, vendar pa lahko sodišče dovoli spremembo, čeprav se tožena stranka temu opira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev ravnanja med strankama. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da tožnica ni spremenila istovetnosti zahtevka, pač pa ga je le povečala na isti dejanski in pravni podlagi, pri čemer je bilo z vložitvijo tožbe 11. 6. 2011 pretrgano zastaranje, kot to določa 365. člen Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj. - OZ), ki določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da gre zaradi dejstev, ki so nastopila po vložitvi tožbe, smiselno za priviligirano spremembo tožbe, pri čemer po določilih 186. člena ZPP privolitev tožene stranke ni potrebna, če stranka spremeni tožbo tako, da zahteva zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage drug predmet ali denarni znesek, ali če uveljavlja vmesni ugotovitveni zahtevek po tretjem odstavku 181. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča tako ni utemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da bi moralo sodišče uporabiti glede zastaranja 336. člen OZ, ki sicer določa, da zastaranje prične teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno drugače. V konkretnem primeru je namreč relevantno to, da je tožnica uspela v postopku revizije, ki jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pod opr. št. VIII Ips 286/2015 z dne 8. 3. 2016 in v kateri je tožnica uspela s svojim tožbenim zahtevkom, da se ugotovi, da je tožnica pri toženi stranki na delovnem mestu "izredni profesor" z dnem 4. 4. 2011 napredovala v 44. plačni razred, pri čemer je seveda napredovanje v kasnejših obdobjih v plačnih razredih odvisno od te odločitve. Tako ni upoštevno pritožbeno navajanje, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da se zastaranje pretrga le za del obveznosti, ne pa tudi glede celotne obveznosti (opr. št. II Cp 3173/2015, opr. št. II Ips 74/98, opr. št. II Cp 526/2009).

12. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper drugi odstavek I. točke in drugi odstavek II. točke izreka (zavrnilni del) ter pritožbo tožene stranke zoper prvi odstavek I. točke in prvi odstavek II. točke (ugodilni del) zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

13. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspeli. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.