Jedro

Sodišče prve stopnje je sporno zadevo pravilno presojalo po določbah ZPIZ-2. Bistveno je, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo z dne 3. 6. 2013, in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1, oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem nadomestila za invalidnost v višjem znesku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2014 in št. ... z dne 20. 6. 2014 ter da se tožnici prizna nadomestilo za invalidnost v višjem znesku od 31. 12. 2012 dalje.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo. V njej navaja, da bi bilo potrebno pri presoji upoštevati mnenje invalidske komisije druge stopnje, po katerem je pri njej od 22. 10. 2012 dalje podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela v višini 50 % in posledic bolezni v višini 50 %. S tem v zvezi pa bi bilo potrebno upoštevati tudi določbe tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1) , ne pa da je sodišče prve stopnje pri presoji upoštevalo 85. člen novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(2). Tožnica uveljavlja, da se ji nadomestilo prizna po določbi 60. člena ZPIZ-1 od 22. 10. 2012 dalje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, ki so bistvena za odločitev in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(3) pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 21. 10. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 20. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je bila tožnici priznana pravica do nadomestila za invalidnost v znesku 260,52 EUR na mesec od 1. 1. 2013 dalje. Tožnici je bilo nadomestilo priznano in odmerjeno po določbah ZPIZ-2. 6. Glede na pritožbene navedbe je v zadevi sporno, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, torej ali je tožnica upravičena do nadomestila za invalidnost po določbah ZPIZ-1, kot to uveljavlja tožnica, ali po določbah ZPIZ-2, kot je to odločilo sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi že tožena stranka.

7. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sporno zadevo potrebno presojati po določbah ZPIZ-2. Bistveno je namreč, da je bila tožnici pravica do premestitve priznana z odločbo št. ... z dne 3. 6. 2013 in sicer od 1. 1. 2013 dalje. Z navedeno odločbo je bilo tudi odločeno, da bo o pravici in višini nadomestila odločeno s posebno odločbo. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, je navedena odločba postala pravnomočna. Tožnici je bila torej pravica iz invalidskega zavarovanja priznana že po določbah novega zakona, torej po določbah ZPIZ-2, saj je le-ta 1. 1. 2013 že veljal. Na pravico do premestitve pa je vezana tudi pravica do nadomestila za invalidnost. V prvem odstavku 85. člena ZPIZ-2 je namreč določeno, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec s priznano pravico do premestitve ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev. Ker je bila tožnici pravica do premestitve priznana po določbah ZPIZ-2 s 1. 1. 2013, tako ni nobene pravne podlage, da bi se uporabile določbe ZPIZ-1 oziroma da bi se upošteval datum nastanka invalidnosti. Za odločitev namreč ni odločilno mnenje invalidske komisije, temveč je odločilna pravnomočna odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je preizkusilo tudi pravilnost odmere tega nadomestila, kar vse je ustrezno pojasnilo v obrazložitvi sodbe. Pritožbeno sodišče navedene ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti sprejema. Nenazadnje tožnica v pritožbi niti ne navaja, da bi bila odmera nepravilna, torej da bi bilo nepravilno ugotovljeno dejansko stanje.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami

(2) ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami

(3) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami