Jedro

V tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral.

Toženka (prvostopenjski organ) je z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima, le-ta pa s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, zato je bila na toženki obveznost pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata Republike Slovenije za notranje zadeve, št. ... z dne ... se odpravi in se zadeva vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponovni postopek.

Obrazložitev

Potek predhodnega postopka in izpodbijan akt

1.Prvostopenjski organ je z odločbo št. ... z dne ... (v nadaljevanju izpodbijana odločba) A. (v nadaljevanju zavezancu) odredil, da vse dokumente, označene s stopnjo tajnosti ZAUPNO, TAJNO in STROGO TAJNO, ki se nahajajo pri njem in v njegovih organizacijskih enotah (B. in C.), v 10 dneh od vročitve odločbe prenese v varnostno območje D. (1. točka izreka). D. je nadalje naložil, da mora v enakem roku za vse dokumente, ki takšne tajne podatke vsebujejo, pred njihovim prenosom na varnostno območje D., vzpostaviti sezname vpogledov, ki vsebujejo točno določene in v izreku naštete podatke (2. točka izreka). Nadalje je istemu sodišču naložil, da mora o izpolnitvi obveznosti pisno obvestiti prvostopenjski organ (3. točka izreka). Odločil je še, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (4. točka izreka) in, da posebnih stroškov v postopku ni bilo (5. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je organ v inšpekcijskem postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, ugotovil, da A. razpolaga s tajnimi podatki (hrani jih v blagajni - trezorju), pri čemer za njihovo varovanje še vedno nima vzpostavljenega varnostnega območja. Posledično je na podlagi 7. alineje prvega odstavka 42.d člena Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP) odredil nujne ukrepe za zagotovitev varovanja, in sicer z odreditvijo prenosa v varnostno območje D., ki je bilo določeno na podlagi predhodnega posveta inšpektorja s pristojnimi osebami iz Urada Vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov in E.

3.Navedena odločba je bila vročena tudi D. (v nadaljevanju tožnik), ki je vložil pritožbo, v kateri je uveljavljal bistvene kršitve postopka (kršitev pravice do udeležbe v postopku) ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (zaradi neudeležbe v postopku se niso razjasnila vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev).

4.Drugostopenjski organ je z odločbo, št. ... z dne ... tožnikovo pritožbo zavrnil in ugotovil, da stroškov pritožbenega postopka ni. V obrazložitvi se je opredelil do očitane kršitve pravice do udeležbe v postopku z navedbo, da je bil inšpekcijski nadzor opravljen 24. 11. 2021, odločba pa je bila izdana 22. 3. 2022, zato je tožnik z gotovostjo prejel ali bi vsaj moral prejeti informacijo o postopku ter bi svojo udeležbo lahko priglasil v skladu s 142. členom ZUP, upravni organ pa bi imel o tej zahtevi možnost odločiti. Ne glede na navedeno pa je prvostopenjski organ svojo odločbo vročil tožniku, s čimer mu je priznal status stranskega udeleženca in s tem tudi pravico do pritožbe. Iz obrazložitve izhaja še stališče, da četudi tožnik v postopku ni sodeloval, to ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj mora upravni organ pri vodenju postopka upoštevati načelo ekonomičnosti.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

Tožnik v tožbi uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je toženka izpodbijano odločbo, s katero se mu nalagajo določene obveznosti, izdala, ne da bi ga seznanila z inšpekcijskim postopkom in mu omogočila pravice do sodelovanja. Poudarja, da je tovrstno kršitev že uveljavljal v pritožbi, pri čemer je drugostopenjski organ zmotno navedel, da se je ob dejstvu večmesečnega trajanja inšpekcijskega postopka z njim gotovo seznanil. Dodaja, da so v postopku očitno sodelovali organi (Urad za varovanje tajnih podatkov in Ministrstvo za pravosodje), ki s prenosom in sprejemom tajnih podatkov nimajo nobenih nalog, sam pa je bil z naloženimi obveznostmi seznanjen šele z izdajo same odločbe. Poudarja, da mora organ, ki vodi upravni postopek, ves čas med postopkom po uradni dolžnosti skrbeti za to, da so v njem udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. To obveznost je kršil tako prvostopenjski organ, saj mu ni omogočil udeležbe v postopku, kot tudi drugostopenjski organ, ki je brez kakršnih koli dokazov zaključil, da je bil s postopkom z gotovostjo seznanjen. Tovrstni dokazni zaključek je napačen.

Nadalje poudarja, da sploh ni bil seznanjen z obsegom samih tajnih podatkov ter dejstvom, ali je sploh tehnično mogoče prejeti takšno količino podatkov. Hkrati se od njega zahteva, da hrambo podatkov zagotovi za nedoločen čas. Posledično ni jasno, ali bo izpodbijano odločbo sploh moč izvršiti. D. namreč nima samostojnega varnostnega območja za tajne podatke, temveč je na lokaciji a. vzpostavljeno skupno varnostno območje F., G. ter tožnika, pri čemer je primarni nosilec navedenega varnostnega območja F., ki prav tako ni bilo obveščeno o predmetnem postopku. Čeprav si vsa tri ... to območje delijo, ima vsako svojo varnostno blagajno, znotraj katere ni mogoče dodajati blagajn za več uporabnikov. Tudi sicer blagajna, ki jo ima na voljo, komaj zadošča njegovim potrebam. Prav tako tudi ne izpolnjuje pogojev za hrambo tajnih podatkov stopnje STROGO TAJNO, saj ne poseduje dokumentov s to stopnjo tajnosti, prav tako pa tudi nima javnih uslužbencev, ki bi imeli ustrezno dovoljenje za dostop do te stopnje tajnosti. Meni, da bi prvostopenjski organ tako moral najprej preučiti možnosti, ali se tajne dokumente lahko prenese v najbližje varnostno območje, ki tak sprejem omogoča. To veleva načelo učinkovitosti, sorazmernosti in tudi ekonomičnosti, saj gre za ... dokumente, ki jih ... potrebujejo za vodenje ... Prenos tajnih podatkov, ki so del ... spisa in so del odprtih ... postopkov, zagotovo ni primerna rešitev tudi z vidika varovanja tajnih podatkov. V fazi sojenja se ... dokumenti obravnavajo na dnevni bazi, kar bi posledično pomenilo, da bi morali dokumente dnevno prenašati iz a. na b. in nazaj. Meni, da je primerneje, da se tajne dokumente do vzpostavitve območja na A. prenese na njim bližje varnostno območje. Dodaja, da bi prvostopenjski organ moral v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti v postopek nedvomno vključiti F., ... varnostnega območja na a. Navedena odločba namreč nedvomno posega v samostojnost in neodvisnost sodne veje oblasti. Hkrati v odločbi niso pojasnjeni razlogi, zakaj je bilo v postopek, ki se je vodil na sodišču, vključeno E., ki ni pristojno odločati o teh zadevah (zagotavlja zgolj materialne pogoje). D. predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da ima inšpektor na podlagi 42.d člena ZTP pravico in dolžnost odrediti nujne ukrepe za zagotovitev varovanja tajnih podatkov in po potrebi tudi njihov prenos na območje ali v organ, ki ga določi nacionalni varnostni organ. Ker A. takšnega varnostnega območja nima vzpostavljenega, je inšpektor odredil prenos v varnostno območje D. Drži sicer tožnikova navedba, da je Ministrstvo za pravosodje tisto, ki mora zagotoviti prostorske pogoje za varovanje tajnih podatkov. Prav zato je pristojni inšpektor postopal ustrezno, ko je pred izdajo odločbe ministrstvo zaprosil za podatek o nosilcu varnostnega območja, ki bo določen za prenos tajnih dokumentov. Na podlagi pridobljenih informacij se je izkazalo, da je to D. Nasprotuje tudi tožbenemu očitku o kršitvi pravice do sodelovanja. Z vročitvijo odločbe je bil namreč tožniku podeljen status stranskega udeleženca, s čimer si je zagotovil pravico do pritožbe, ki jo je tudi izkoristil. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožnik v prvi pripravljalni vlogi poudari še, da mu sama vročitev izpodbijane odločbe ni zagotovila sodelovanja v postopku. Posledično prvostopenjski organ ni ugotovil vseh relevantnih dejstev ter resničnega dejanskega stanja. Tako je kot zavezanec določen tožnik, ki pa dejansko sploh ni nosilec navedenega varnostnega območja.

Sodišče je tožbo posredovalo tudi A. - prizadeti stranki (v upravnem postopku zavezanec), ki odgovora na tožbo ni podal, v vlogi z dne 26. 3. 2026, pa je izpostavil, da je pristojno E. in Urad vlade Republike Slovenije za varovanje tajnih podatkov že večkrat opozoril na okoliščine in omejitve, s katerimi se v zvezi z varovanjem tajnih podatkov sooča. Sklican je bil tudi sestanek, kar potrjuje, da postopki in dogovarjanja potekajo že dalj časa. Prilaga listinsko dokumentacijo. Dodaja, da zaenkrat ne razpolaga s tajnimi podatki, ki bi zahtevali takojšnjo ureditev lastnega varnostnega območja. To tudi ne bi bilo smotrno s finančnega vidika. Dodaja, da so se v preteklosti obrnili tudi na I., kjer pa prostor še ni dokončno pripravljen. Zavzema se, da bi se območje vzpostavilo čim bližje b., do dokončne ureditve pa se strinja, da se morebitni tajni podatki začasno hranijo na sedežu D.

Glavna obravnava in dokazni postopek

Sodišče je v zadevi 1. 4. 2026 opravilo glavno obravnavo, ki sta se jo udeležila tožnik in toženka, stranka z interesom pa ne.

Pooblaščenec tožnika je na naroku vztrajal pri dosedanjih navedbah. V dokaz, da je na lokaciji a., vzpostavljeno skupno varnostno območje, katerega nosilec je F., je predložil sklep ter načrt varovanja. V zvezi z navedbo, da mu v postopku ni bilo omogočeno sodelovanje, je predlagal vpogled v upravne spise.

Toženka je vztrajala pri navedbah, da je inšpektor ravnal v skladu s svojimi pooblastili. Dodala je, da so navedbe o blagajnah nerelevantne, saj se tajni podatki lahko hranijo kjerkoli znotraj varnostnega območja. Tudi dokumentacija se lahko prenaša iz enega sodišča na drugo.

Tožnik je dodatne navedbe prerekal.

Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa, ki sta priloga tožbe (priloga A2 in A3), sklep o določitvi varnostnega območja II. stopnje (priloga A4) in načrt varovanja za varnostno območje II. stopnje (priloga A5). Vpogledalo in prebralo je tudi vse listine v upravnem spisu zadeve ter listine, ki jih je predložila stranka z interesom (priloge C1 do C12).

Odločitev sodišča

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora ukrep inšpektorja, sprejetega v okviru inšpekcijskega nadzora, s katerim je bilo A. (v nadaljevanju zavezanec) odrejeno, da dokumente, označene z določeno stopnjo tajnosti, prenese na varnostno območje tožnika - D. Odločitev temelji na 7. alineji prvega odstavka 42.d členu Zakona o tajnih podatkih (v nadaljevanju ZTP), ki inšpektorju omogoča odreditev nujnih ukrepov za zagotovitev varovanja tajnih podatkov in po potrebi tudi njihov prenos na območje ali v organ, ki ga določi nacionalni varnostni organ (Urad Vlade RS za varovanje tajnih podatkov).

Med strankama ni sporno, da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe v postopku ni sodeloval. Udeležba mu je bila omogočena šele z vročitvijo odločbe, zoper katero se je pritožil ter se skliceval na kršitev pravice do udeležbe v postopku.

Splošno o pravici do udeležbe v postopku

V skladu s 42.a členom ZTP inšpekcijski nadzor nad izvrševanjem določb tega zakona in predpisov, sprejetih na njegovi podlagi ter na podlagi mednarodnih pogodb, opravlja Inšpektorat Republike Slovenije za notranje zadeve. ZTP vseh postopkovnih vprašanj, vključno s pravicami strank oziroma stranskih udeležencev ne ureja, v 42.b členu pa se sklicuje na subsidiarno uporabo določb zakona, ki ureja inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju ZIN) in zakona, ki ureja splošni upravni postopek (v nadaljevanju ZUP).

Po četrtem odstavku 24. člena ZIN ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke (in s tem pravico udeleževati se postopka) zgolj zavezanec. Vendar pa je Ustavno sodišče v več odločbah (npr., št. Up-3/97 z dne 15. 7. 1999, in, št. Up-257/03 z dne 2. 10. 2003) odločilo, da imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranskega udeleženca. Ker ZIN in ZTP položaja stranskega udeleženca ne urejata, je treba glede tega uporabiti določbe ZUP (drugi odstavek 3. člena ZIN in 42.b ZTP).

Po prvem odstavku 43. členu ZUP se ima pravico udeleževati postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes; pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Stranska udeležba pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec

1.Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem postopku, sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Priznanje položaja lahko doseže med samim trajanjem postopka na način, da zahteva vstop v postopek (142. člen ZUP), kar je mogoče zgolj, če je z dejstvom, da postopek teče, seznanjena. Če ni in je odločba že izdana, ji preostane možnost zahtevati vročitev odločbe v skladu s tretjim odstavkom 229. člena ZUP, kar lahko stori v roku, ki ga ima stranka za vložitev pritožbe. Če zamudi tudi to možnost, ima na voljo zgolj predlog za obnovo postopka (9. točka 260. člena ZUP).

2.Neomogočanje udeležbe v postopku osebi, ki bi morala biti stranka ali stranski udeleženec, je po ustaljeni sodni praksi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Ta kršitev namreč neposredno posega v ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

Status tožnika kot stranskega udeleženca v konkretnem primeru

3.Med strankama ni sporno, da tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe v postopku ni sodeloval, saj udeležbe ni zahteval, toženka pa ga o samem postopku tudi ni obvestila. Udeležba in s tem pravica do pravnega sredstva mu je bila tako omogočena šele po izdaji prvostopenjske odločbe, in sicer z njeno vročitvijo na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, ki je temeljila na odločitvi prvostopenjskega organa (in ne zahtevi tožnika).

4.Po presoji sodišča takšna vročitev temelji na presoji, da tožniku dejansko pripada procesni položaj stranskega udeleženca tako v materialnem kot tudi v formalnem smislu (smiselno enako kot v postopku po 142. členu ZUP). Če organ temu pritrdi, namreč ne izda posebnega akta, temveč priznanje pravice do udeležbe v tujem postopku izhaja že iz vročitve odločbe2.

5.S priznanjem statusa stranskega udeleženca tako oseba pridobi enake pravice in dolžnosti kot stranka (tretji odstavek 43. člena ZUS-1), v postopku pa varuje svoj pravni interes. Za tožnika je ta izkazan v (morebitni) obveznosti hrambe vseh dokumentov zavezanca (A.), ki vsebujejo tajne podatke stopnje tajnosti ZAUPNO, TAJNO in STROGO TAJNO, tovrstna obveznost pa je odvisna od odločitve v inšpekcijskem postopku, ki je zoper zavezanca tekel po uradni dolžnosti (primerjaj 42.a člen ZTP). V skladu s 7. alinejo prvega odstavka 42.d člena namreč lahko inšpektor zavezancu odredi prenos dokumentov, ki vsebujejo tajne podatke v drugo varnostno območje, kar je storil tudi v obravnavani zadevi. Takšna odločitev tožniku ne nalaga enakih pravic oziroma obveznosti, ki se nalagajo zavezancu v upravnem postopku inšpekcijskega nadzora, hkrati pa posledica odločitve, tj. prenos dokumentacije na drugo varovano območje, lahko vpliva na njegov bodoči pravni položaj, saj, kar izpostavlja tudi sam, lahko to zanj pomeni logistične, prostorske, varnostne in druge težave.

6.Glede na navedeno po presoji sodišča v tovrstnih postopkih obstoji obveznost toženke, da v ta postopek v skladu s 143. členom ZUP povabi osebo, za katero se je v okviru inšpekcijskega postopka izkazalo, da bo prevzemnik dokumentacije, ki vsebuje tajne podatke, česar prvostopenjski organ nesporno ni storil. Udeležbo v postopku je tožniku sicer omogočil z vročitvijo odločbe in zagotovitvijo pravice do pritožbe, pri čemer drugostopenjski organ, četudi je iz obrazložitve odločbe moč razbrati, da naj bi tožnik v takih postopkih imel pravico priglasiti udeležbo v postopku, tovrstne kršitve ni saniral. Pavšalna in dokazno nepodprta ugotovitev, da naj bi tožnik zaradi nekajmesečnega trajanja upravnega postopka, ki je potekal na povsem drugem kraju in zoper drugega zavezanca, zanj zagotovo izvedel oziroma moral izvedeti in bi svojo udeležbo lahko priglasil, ne zadošča. Pa tudi, če bi, je v tem primeru bistveno, ali je vedel oziroma moral vedeti, da bo obveznost hrambe prenesene dokumentacije naložena prav njemu. Česa takega pa drugostopenjski organ ne ugotovi. Prav tako ne zadostuje njegovo sklicevanje na načelo ekonomičnosti postopka, saj hitrost postopka ne more iti na račun nepopolne ugotovitve dejanskega stanja oziroma posegati v pravice in pravne koristi udeležencev postopka, kar nenazadnje v obrazložitvi zapiše tudi drugostopenjski organ.

7.Ob dejstvu, da je toženka (prvostopenjski organ) z vročitvijo odločbe očitno ocenila, da tožnik pravni interes za udeležbo v postopku ima ter, da le-ta s tekom postopka in izdajo določbe ni bil seznanjen prej, je bila na njej obveznost, ki izhaja iz 143. člena ZUP. Po navedeni določbi je dolžan upravni organ pred začetkom ugotovitvenega postopka k udeležbi v postopku povabiti osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku. Tako bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe, zlasti pa po sprejetju odločitve, da se bo dokumentacija prenašala k tožniku, slednjega obvestiti o začetku navedenega postopka, ga seznaniti z odgovorom Urada Vlade RS za varovanje tajnih podatkov in E. ter morebitnih drugih dokazih, mu omogočiti, da se o njih izjavi ter predloži svoje dokazno gradivo. V obravnavanem primeru do takega povabila ni prišlo, kar je tožnik izpostavil tako v pritožbi, kot tudi v tožbi. Ker toženka tega ni storila, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 2. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

8.Sodišče je posledično tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo zaradi kršitve pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem je ta vezan na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ker je bilo tožbi potrebno ugoditi že iz gornjega razloga, se sodišče vsebinsko ne opredeljuje do tožbenih ugovorov. Dejstvo pa je, da je bilo zaradi neupoštevanja pravice do udeležbe v postopku tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno3, zato sodišče, ki je sicer tožniku z izvedbo glavne obravnave omogočilo izjaviti se o spornih dejstvih, kršitve ni moglo odpraviti samo. Kljub izvedbi naroka namreč ni bilo pogojev za zavrnitev tožbe4.

9.Toženka bo tako morala v ponovnem postopku upoštevati vse navedbe tožnika v predmetni tožbi ter navedbe zavezanca, se do njih opredeliti ter po tako izvedenem kontradiktornem postopku o zadevi ponovno odločiti. Pri tem bo morala še pred izdajo novega upravnega akta v skladu s tretjim odstavkom 9. člena ZUP strankam v postopku in morebitnim drugim osebam, ki bodo v skladu s 43. členom in 44. členom ZUP izkazale pravni interes za sodelovanje v postopku5, na učinkovit način zagotoviti možnost sodelovanja v upravnem postopku, skladno s standardi, izoblikovanimi na podlagi 22. člena Ustave, še zlasti kar zadeva navajanja dejstev in dokazov, njihovo dokazno vrednost in dokazno oceno pa obrazložiti v skladu z zahtevami zakonodajalca po 8. in 10. členu ZUP. Tako se bo med drugim morala opredeliti do navedb, da tožnik sploh ni upravljavec varnostnega območja,6 da prenos dokumentacije ni mogoč oziroma v praksi izvedljiv (tožnik izpostavlja neobstoj ločene blagajne ter specifike poslovanja s spisom, ki lahko zahteva dnevne vnose in preglede dokumentacije) ter ustrezno konkretizirati, zakaj prenos dokumentacije na območje, ki bi bilo bližje zavezancu, ni izvedljiv.

10.Ker povrnitev stroškov postopka ni bila zahtevana, sodišče o njih ni odločalo.

------------------------------- 1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča I Up 239/2023 z dne 21. 8. 2024. 2 E. Kerševan, Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, stran 535. Prim. tudi sklep VSRS I Up 249/2017 z dne 7. 3. 2018 in sklep VSRS I Up 27/2016 z dne 20. 4. 2016. 3 Na kar pravilno opozarja tožnik v tožbi. 4 Primerjaj T. Steinman, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 360. 5 Bodisi na povabilo toženke ali same. 6 Tožnik trdi, da je to Vrhovno sodišče.