Jedro

Do preoblikovanja delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas pride predvsem zaradi razlogov, ki ob sami sklenitvi delovnega razmerja za določen čas sploh še niso nastali. Ni pa mogoče izključiti tudi možnosti, da delavec šele po sklenitvi delovnega razmerja zve, da za delovno razmerje za določen čas sploh ni bilo zakonskih pogojev. Zato ni sprejemljivo stališče, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas, če takega varstva ni uveljavljal ob sklenitvi delovnega razmerja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi in sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas od 1.7.1993 dalje ter izstavitev listine za vpis delovne dobe do pravnomočnosti sodbe. S sodbo pa je zavrnilo denarna tožbena zahtevka: za plačilo mesečne plače oziroma podrejeno šest mesečnih bruto plač in odpravnino. Presodilo je, da je bila tožba vložena po poteku prekluzivnega roka, šteto od dneva prejema sklepa o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas in podpisa pogodbe o zaposlitvi. Denarni zahtevki so vezani na ugotovitev obstoja delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice (in tožene stranke zoper sklep o stroških) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Navaja, da je bilo v sklepu o izbiri opredeljeno, da se delovno razmerje sklepa za določen čas v skladu s 4. točko prvega odstavka 17. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Zato ni bilo dejanske podlage za preoblikovanje delovnega razmerja v delovno razmerje za nedoločen čas in tudi ni bilo razlogov za izvajanje postopka reševanja trajno presežnih delavcev.

Zoper pravnomočno sodbo in sklep, izdana na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo. Meni, da je stališče obeh sodišč o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas napačno in da omejuje pravico enakosti pri pridobivanju pravic iz delovnega razmerja, "kakor je to navedeno v določilih Ustave Republike Slovenije". S podaljševanjem delovnega razmerja za določen čas, kar je trajalo več kot šest let, je bila tožnica oškodovana. Po mnenju tožnice je bila na podlagi 18. člena ZDR (1990) v delovnem razmerju za nedoločen čas, zato ji je delovno razmerje prenehalo kot presežni delavki in ima s tem povezane pravice. Navaja še, da je "prišlo do bistvenih kršitev določb na drugi stopnji", da pritožbenih razlogov sodišče v izpodbijani sodbi sploh ne navaja tako, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva. Tožena stranka naj bi bila z načinom zaposlovanja tožnice tudi neupravičeno obogatena, zaradi česar je na podlagi 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninsko odgovorna. Navaja, da gre za bistveno kršitev določb postopka in napačno uporabo materialnega prava obeh sodišč, "kakor je to analogno navedeno v določilih člena 370 ZPP, drugi in tretji odstavek".

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2000 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in predlaga njeno zavrnitev.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ali sklep preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je glede na naravo revizije kot izrednega pravnega sredstva, omejeno le na tisti okvir izpodbijanja, ki je bil sporen na drugi stopnji. Predmet izpodbijanja je namreč le drugostopna pravnomočna sodba (1. odstavek 367. člena ZPP) oziroma sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ta se lahko po določbi 370. člena ZPP izpodbija zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena tega zakona (1. točka 1. odstavka 370. člena) ali zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena tega zakona v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka 1. odstavka 370. člena) ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka 1. odstavka 370. člena). Revizija je pri navajanju revizijskih razlogov pomanjkljiva in nejasna. Nedvomno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, na kar sicer pazi revizijsko sodišče že po uradni dolžnosti - vendar le v okviru revizijskih navedb in razlogov.

Bistvene kršitve določb pravdnega postopka mora revident izrecno uveljavljati tako, da jasno navede, katere kršitve uveljavlja in iz kakšnih razlogov. Tožnica izrecno ne uveljavlja nobenega revizijskega razloga iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, revizijo utemeljuje s sklicevanjem na "analogno navedbo" določil drugega in tretjega odstavka 370. člena ZPP. Kaj misli z analogijo ni jasno, morebitne prekoračitve tožbenega zahtevka v postopku pred sodiščem druge stopnje z ničemer ne utemelji, ni pa razumljivo zakaj se sklicuje na nedovoljen revizijski razlog.

Kolikor tožnica smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP je ta podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe tega zakona ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Med sodbo in kršitvijo procesnih določb mora torej obstajati vzročna zveza, ki pa je revident ne zatrjuje niti ne pojasnjuje. Gola revizijska trditev o relativni bistveni kršitvi postopka, ki ni konkretizirana in obrazložena, ne zadošča za preizkus njenega obstoja.

Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno. Pri tem je treba izhajati iz odločitve sodišče prve stopnje, ki je tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, zavrglo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk za vsebinsko odločitev o tožbenem zahtevku. Ob taki odločitvi so brezpredmetne vse navedbe in utemeljitve o vsebini spornega razmerja v pritožbi tožnice in njeni reviziji, pa tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe in sklepa (ki je sicer v tem delu odgovarjala le na pritožbene navedbe). Bistveno je, da je sodišče druge stopnje potrdilo sklep sodišča prve stopnje in se s tem strinjalo z uporabo materialnega prava, kot ga je obrazložilo prvostopno sodišče (prvi odstavek na tretji strani obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa).

Stališče sodišča prve stopnje (prvi odstavek na 5. strani obrazložitve prvostopne sodbe in sklepa) je sicer pravilno, kolikor se nanaša na sklep o sklenitvi delovnega razmerja za določen čas. Toda predmet spora v tej zadevi ni ta sklep, pač pa zahtevek za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas.

Po določbi drugega odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerje (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR) se delavcu obvezno vroči pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njegovih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. Po določbi 102. a člena ZDR (1990) pa mora imeti dokončna odločba (sklep) o prenehanju delovnega razmerja delavca pravni pouk o pravici do sodnega varstva ter kako in kje delavec uveljavi pravice, ki jih ima v primeru brezposelnosti. Zakon ne loči med konstitutivnimi in deklaratornimi sklepi. Tudi če sklep le ugotavlja, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja zaradi poteka časa, za katerega je bilo sklenjeno, bi moral delodajalec izdati sklep z ustreznim pravnim poukom. Če delodajalec ne izda takega pisnega sklepa, temveč le obvestilo ali pa delavcu le vroči zaključeno delovno knjižico, ima delavec na podlagi prvega odstavka 80. člena ZTPDR pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, in kasneje tudi zahtevo za sodno varstvo.

Delovno razmerje se sklene praviloma za nedoločen čas, za določen čas pa le v primerih, ki so z zakonom vnaprej določeni (prvi in drugi odstavek 12. člena ZTPDR in 17. člen ZDR (1990)). Delovno razmerje sklenjeno za določen čas pa lahko preide v delovno razmerje za nedoločen čas v primerih, kot jih določata prvi in drugi odstavek 18. člena ZDR (1990): gre za pravno domnevo, da je bilo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom, ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati, oziroma če, delavcu, ki se je nadomeščal z začasno zaposlitvijo preneha delovno razmerje ali če delo izgubi naravo začasnosti. S to določbo so sankcionirana navidezna delovna razmerja za določen čas oziroma sklepanje delovnih razmerij za določen čas tudi v primerih, ko za to ni (več) zakonsko predpisanih razlogov. Iz navedene ureditve je jasno, da do preoblikovanja delovnega razmerja pride predvsem zaradi razlogov, ki ob sami sklenitvi delovnega razmerja za določen čas sploh še niso nastali. Ni pa mogoče izključiti tudi možnosti, da delavec šele po sklenitvi delovnega razmerja zve, da za delovno razmerje za določen čas sploh ni bilo zakonskih pogojev. Zato že iz tega razloga ni sprejemljivo stališče, da delavec ne more zahtevati varstva pravic pri delodajalcu in sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja za določen čas, če takega varstva ni uveljavljal ob sklenitvi delovnega razmerja.

Tožnici je delovno razmerje prenehalo 31.12.1998, z vlogo z dne 5.1.1999 pa je zahtevala izdajo sklepa o obstoju delovnega razmerja za nedoločen čas. Vloga je po vsebini zahteva za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, vložena v roku iz drugega odstavka 80. člena ZTPDR. Tožena stranka je na vlogo odgovorila z dopisom z dne 8.1.1999, s katerim je smiselno zavrnila zahtevo tožnice. Procesna predpostavka predhodnega varstva pravic pri delodajalcu je torej podana (drugi odstavek 83. člena ZTPDR). Kdaj je bila vloga vročena pooblaščencu tožnice, iz podatkov v spisu ni jasno. Tožnica v tožbi navaja datum 21.1.1999, na kopiji vloge v prilogi A3 je napisan datum 12.1.1999, sodišče v zvezi s tem ni izvajalo nobenih dokazov. Ali je zoper to ravnanje (vlogo) tožene stranke tožnica pravočasno uveljavljala sodno varstvo (tožba je bila vložena 29.1.1999), bo zato mogoče presoditi šele po dopolnitvi dokaznega postopka. Prav tako se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je dopis pomočnice generalnega direktorja tožene stranke z dne 8.1.1999 sploh mogoče šteti za odločitev pristojnega organa o zahtevi za uveljavljanje pravic, ali pa gre za primer nedokončne odločitve (105. člen ZDR (1990)).

Ker po presoji revizijskega sodišča za zavrženje tožbe iz razlogov, kot jih navaja sodba sodišča prve stopnje, ni bilo zakonske podlage, je reviziji ugodilo in razveljavilo obe sodbi nižjih sodišč (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku na podlagi izvedenega dokaznega postopka - kolikor bo ugotovilo, da je bila tožba zoper ravnanje tožene stranke vložena pravočasno - odločiti po vsebini o (ne)utemeljenosti tožbenega zahtevka. Šele v tem primeru bo za odločitev pomembno, ali so obstajali razlogi za sklenitev delovnega razmerja za določen čas ali ne.

Izrek o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.