Jedro

Zdravljenje tožnice do izdaje dokončne odločbe še ni bilo zaključeno. Ker zdravljenje tožnice do relevantnega datuma še ni bilo zaključeno, niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2.

Pooblaščenec tožnice je na naroku soglašal, da se izpoved šteje za prebrano, saj bi se z branjem na glas izgubljalo čas, nato pa ugovarjal zavrnitvi neposrednega zaslišanja s sklicevanjem na 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Stranka se mora konkretizirano opredeliti do potrebe po neposrednem zaslišanju (npr. zakaj je potrebno priči postaviti dodatna vprašanja, …), česar pooblaščenec tožnice ni navedel.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 8. 2020 in z dne 25. 2. 2020, da se tožnico razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do invalidske pokojnine, oziroma da se odpravi odločba toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 8. 2020 in ostane v veljavi odločba z dne 25. 2. 2020, oziroma da se odpravita odločbi toženca št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 19. 8. 2020 in z dne 25. 2. 2020 ter se zadeva vrne tožencu v ponovni postopek. Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče ni postavilo izvedenca ustrezne specialnosti. Na novo bi moralo postaviti izvedenca psihiatrične stroke, ortopedske stroke in morebitne druge medicinske stroke. Specialnost zdravnika "medicine dela" ni vseobsegajoča specialnost. Sodišče se mora do pridobljenega mnenja kritično opredeliti, tudi glede na druge dokaze v spisu. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do nasprotujočih ugotovitev med lečečimi zdravniki in postavljenimi izvedenci. Postopanje sodišča nasprotuje ustavni določbi o enakem sodnem varstvu oziroma pravici do izjave in pravici do poštenega sojenja (sklep ll Ips 333/2016). Da sodišče v konkretni zadevi ni (ponovno) zaslišalo predlaganih prič (lečečih zdravnikov tožnice) predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Ker sodišče ni ponovno zaslišalo priče dr. A. A. pred sodečim senatom, je kršilo načelo neposrednosti. Z zaslišanjem predlaganih prič bi tožnica lahko dokazala pomanjkljivosti in napake v izvedenskem mnenju. Sodišče je kršilo 247. člen ZPP, saj o izločitvi izvedencev, ki jo je na naroku v končni besedi podal tožničin pooblaščenec, ni odločilo s sklepom, pač pa je to vprašanje (delno) naslovilo le v obrazložitvi sodbe. Podana je kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP. Izrek sodbe je v nasprotju z razlogi vsebovanimi v njej oziroma se v tem delu sodne odločbe ne da preizkusiti. Dr. A. A. je ob zaslišanju izpovedala diametralno nasprotno kot izvedenka, in sicer, da tožnica ni sposobna za delo. Odgovorila je, da bi bilo njeno mnenje identično tudi v primeru, če bi bila v tem postopku postavljena za izvedenko. Vrednost dokaza z izvedencem ni večja v primerjavi z drugimi listinskimi dokazi in pričami, ki jih sodišče ni zaslišalo in so tožnico zdravile ter njeno zdravstveno stanje bolje poznajo. Treba je postaviti novega sodnega izvedenca, ki ni povezan s tožencem. Med izvidom in mnenjem zunanjih strokovnjakov na eni strani ter izvedenskim mnenjem na drugi strani obstaja tako nasprotje, da se ga z morebitnim novim zaslišanjem izvedencev ne da odpraviti. Izvidov ortopeda in psihiatra, ki menita, da tožnica ni zmožna za delo sodišče dokazno ne oceni. Treba bi bilo zaslišati lečeče zdravnike oziroma jih soočiti z mnenjem sodnega izvedenca oziroma soočiti izvedenca in izvedene priče, če bi vsak od njih vztrajal pri svojem strokovnem stališču. Specialistična znanja lečečih zdravnikov aplicirajo na pacienta oziroma na samo tožnico. Sodišče ustrezno ne argumentira neupoštevanja zdravniških spričeval oziroma strokovnih mnenj, zato je kršilo 8. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Taka nasprotja utrjujejo dvom v pravilnost izvedenskega mnenja. Tožnica je o tem, kako naj bi potekal izvedenski pregled, izpovedala drugače kot so to izpovedali izvedenci, zato je predlagala soočenje z izvedenci. Predlagala je tudi soočenje priče dr. A. A. s sodnimi izvedenci. Argumentacija sodišča, zakaj teh dokazov ni izvedlo je skopa in pravno zmotna. Soočenje stranke z izvedenci je bilo predlagano zaradi diametralno nasprotnih opisov poteka pregleda pri izvedencih, predvsem glede odnosa do tožnice in nekorektnega obravnavanja, kar polni pravni standard dvoma v nepristranskost izvedencev. Izpovedi izvedencev je treba dokazno ovrednotiti in razlogovati zakaj sodišče verjame izvedencem ne pa tožnici. Gre za zaznave, za katere ni potrebno nobeno posebno strokovno znanje. Po vsebini gre za dokazovanje istih dejstev, tj. potek pregleda ne le v strokovnem smislu pač pa glede odnosa do tožnice. Za isto dokazno "temo" gre tudi pri dokazovanju tožničine nezmožnosti, ki izvira iz njenih zdravstvenih težav. Tožnica namreč z zdravniškimi spričevali in zaslišanji prič, ki so ta spričevala izdali (sodišče je zaslišalo le eno izmed njih, njenega mnenja pa ni upoštevalo), neposredno konkurira izvedenskemu mnenju. Zaslišanja izvedencev sodišče ni želelo posneti, kot je to storilo ob njihovem prvem zaslišanju, predvsem pa jih v nasprotju z ustaljeno prakso drugih sodišč ni zaslišalo ločeno, tako, da je bilo onemogočeno razločevanje izvedenskih mnenj glede na njihovo specialnost in preverjanje resničnosti izpovedi. Tako postopanje je v nasprotju z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. členom Ustave in 6. členom EKČP. Ustavno sodišče RS je že zavzelo stališče, da ni v skladu s pravico do enakega varstva pravic oziroma pravico do izjave in poštenim sojenjem, če stranka nima možnosti dokazovanja, ki nasprotuje sodno izvedenskemu dokazovanju. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti in tudi ne do kršitve 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 19. 8. 2020 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 2. 2020. Z odločbo z dne 25. 2. 2020 je bilo odločeno, da je tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji priznana pravica do dela na delu na katerem dela, tj. "učiteljica razrednega pouka", s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 20. 2. 2020 dalje. Po pritožbi tožnice in njenega delodajalca je toženec z dokončno odločbo z dne 19. 8. 2020 obe pritožbi zavrnil in v reviziji spremenil odločbo z dne 25. 2. 2020 ter odločil, da tožnica nima pravic iz invalidskega zavarovanja. Odločitev je oprl na mnenje Invalidske komisije II. stopnje, da tožnica potrebuje nadaljnje zdravljenje, ki lahko vpliva na spremembe v zdravstvenem stanju, zato pri njej invalidnost še ni ugotovljena, ker zdravljenje ni izčrpano.

6.Skladno s prvim odstavkom 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) je invalidnost podana, če se zavarovancu zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene v skladu s tem zakonom, zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje.

7.Delovno zmožnost tožnice je sodišče ugotavljalo s pomočjo izvedenskega organa Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri B. fakulteti Univerze v C., v sestavi specialista medicine dela, prometa in športa, specialista revmatologije in specialistke psihiatrije. Po proučitvi razpoložljive medicinske dokumentacije in po opravljenem osebnem pregledu tožnice je izvedenski organ ocenil, da pri tožnici do dne izdaje dokončne odločbe z dne 19. 8. 2020 ni mogoče ugotoviti invalidnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, ki je oprto na mnenje izvedenskega organa, da zdravljenje tožnice do izdaje dokončne odločbe še ni bilo zaključeno. Iz strokovno prepričljivega izvedenskega mnenja izhaja, da je zdravljenje še vedno potekalo, kar nenazadnje izhaja iz predloga dr. A. A. za nadaljnjo obravnavo tožnice na inštitutu D. Ker zdravljenje tožnice do relevantnega datuma še ni bilo zaključeno, niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 63. člena ZPIZ-2.

8.Sodišče prve stopnje o predlogu za izločitev članov izvedenskega organa danega na zadnjem naroku za glavno obravnavo ni odločilo s sklepom kot to določa 247. člen ZPP. Ker je sodišče v obrazložitvi sodbe pojasnilo, zakaj ni sledilo predlogu za izločitev, okoliščina, da ni izdan pisni sklep, da se predlog zavrne, ne predstavlja relativne bistvene kršitve določb postopka, saj neizdaja pisnega sklepa, ni vplivala na njegovo zakonitost in pravilnost. Zoper sklep, s katerim se zahteva za izločitev izvedenca zavrne ni posebne pritožbe (peti odstavek 247. člena ZPP), tožnica pa je v pritožbi zoper sodbo lahko izpodbijala odločitev o izločitvi, kar je tudi storila. Tožnici je bila dana možnost vsebinskega obravnavanja predloga za izločitev članov izvedenskega organa in se izpodbijano sodbo v tem delu, da preizkusiti. Očitek o bistveni kršitvi 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave in 6. člena EKČP, je glede na obrazloženo neutemeljen. Tožnica je dvom v njihovo nepristranskost utemeljevala z načinom obnašanja in "pregledovanja" pri izvedencih (po 6. točki 70. člena ZPP). Pravilna je ugotovitev sodišča, da kratek osebni pregled in nepripravljenost izvedencev, da tožnici svetujejo o nadaljnjem zdravljenju, ne predstavljajo okoliščin, ki bi vzbujale dvom v njihovo nepristranskost. Neutemeljena je tudi pavšalna pritožbena navedba, da naj sodišče postavi novega sodnega izvedenca, ki ni povezan s tožencem.

9.O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev odloči sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot nepotreben. Dokazovanje z drugim izvedencem mora sodišče ponoviti le v primeru, če je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno, nepopolno, samo s sabo v nasprotju ali v nasprotju z raziskanimi okoliščinami ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvoma pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (254. člen ZPP). Namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je ravno tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni. Postavitev novega izvedenca bi bila tako utemeljena le v primeru, ko bi se sodišču porajal razumen dvom v strokovnost oziroma pravilnost že podanega mnenja. Razumen dvom v pravilnost ugotovitev izvedenskega organa tudi po presoji pritožbenega sodišča v tem primeru ni podan.

10.Tožnica zmotno nasprotuje dokazni oceni in se zavzema za drugačne dejanske ugotovitve. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP, navedlo je prepričljive argumente s katerimi je dokazno vrednotilo posamezen dokaz in ga primerjalo z ostalimi dokazi ter upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri invalidnosti gre za trajnejše spremembe, ki so povezane s predhodno izvedeno diagnostiko in zdravljenjem ter nato s postopkom pri tožencu. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da strokovne ugotovitve lečečih specialistov v dokaznem postopku nimajo enake teže kot ugotovitve izvedenca. Strokovna mnenja posameznih lečečih zdravnikov, katerih naloga je zdravljenje zavarovancev, glede delazmožnosti niso zavezujoča in imajo tako kot mnenja predpravdnih izvedencev značaj navedb strank, usmerjenih v preverjanje pravilnosti podanega izvedenskega mnenja.

11.Po stališču pritožbenega sodišča gre za strokovno utemeljeno in jasno izvedensko mnenje, kateremu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Člani izvedenskega organa so odgovorili na vsa dodatna vprašanja strank, na način, da so izvedensko mnenje najprej dvakrat pisno dopolnili, nato pa jih je sodišče še zaslišalo. Mnenje so podali izvedenci različnih medicinskih strok skupaj, in ne le izvedenec medicine dela, kot to skuša prikazati pritožba, s tem, ko izpostavlja, da medicina dela ni vseobsegajoča specialnost. Izvedenec medicine dela, prometa in športa ocenjuje delazmožnost zavarovanca glede na njegovo zdravstveno stanje in glede na obremenitve iz delovnega okolja, člana izvedenskega organa pa sta bila še specialist revmatologije in specialistka psihologije, vsi člani pa so, upoštevajoč zdravstvene težave tožnice, tudi izvedenci ustrezne stroke. Ker so člani izvedenskega organa mnenje izdelali skupaj (skupaj so tožnico tudi pregledali) ni utemeljeno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče izvedence zaslišati ločeno. Zoper sklep sodišča sprejet na naroku dne 22. 9. 2023, da bodo člani izvedenskega organa zaslišani hkrati, tožnica niti ni ugovarjala.

12.Imenovani sodni izvedenski organ je pri podaji izvedenskega mnenja upošteval ugotovitve lečečih specialistov in jih strokovno ocenil. Člani izvedenskega organa so pojasnili, da je bila tožnica v psihiatrični ambulanti pregledna dvakrat, obakrat brez opisa psihične simptomatike. V mnenju so se opredelili do izvida psihiatrinje dr. A. A. z dne 4. 3. 2020 iz katerega izhaja, da pri tožnici izboljšanja ni pričakovati, ker gre za kronično stanje po somatski bolezni. Pojasnili so, da psihiatrinja v izvidu ni navedla narave kroničnega stanja, diagnoze in tudi ne simptomatike izražene duševne motnje. Po mnenju izvedenskega organa pri tožnici tudi ni bilo opaziti simptomov, ki bi zadostili kriterijem za duševno motnjo. Pojasnili so, da v medicinski dokumentaciji ni zapisa o predhodni antidepresivni terapiji, niti katerih antidepresivov ni prenašala in kje se je psihiatrično zdravila.

13.V okoliščinah konkretnega primera je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče v spremenjenem senatu

ni spoštovalo načela neposrednosti (4. člen ZPP), ker je kljub nasprotovanju tožnice, zapisnik o zaslišanju priče dr. A. A. prebralo in je ni zaslišalo znova. V primeru, ko se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava začeti znova. Vendar pa sme senat, potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Pooblaščenec tožnice je na naroku dne 17. 5. 2024 soglašal, da se izpoved šteje za prebrano, saj bi se z branjem na glas izgubljalo čas, nato pa ugovarjal zavrnitvi neposrednega zaslišanja s sklicevanjem na 22. člen Ustave in 6. člen EKČP. Stranka se mora konkretizirano opredeliti do potrebe po neposrednem zaslišanju (npr. zakaj je potrebno priči postaviti dodatna vprašanja, …), česar pooblaščenec tožnice ni navedel. Sodišče je ravnalo na podlagi tretjega odstavka 302. člena ZPP in je bila tožnici dana možnost izjave.

Sodna izvedenka je, tako kot psihiatrinji, tožnico videla le enkrat, vendar pa je sodna izvedenka imela na razpolago celotno medicinsko dokumentacijo, medtem ko lečeči psihiatrinji s tem nista razpolagali. Psihiatrinja dr. A. A. je ob pregledu (4. 3. 2020) predlagala nadaljevanje psihoterapevtske obravnave na inštitutu D. Gre za program namenjen bolnikom s kronično bolečino, vključno s klinično psihološko obravnavo. Iz izvida inštituta D. z dne 2. 10. 2020 (ki je bil izdan ob zaključku programa) je razvidno, da je z njihove strani zdravljenje tožnice zaključeno in nadaljnje psihoterapevtske obravnave pri njih pa niso ne izvedljive, ne indicirane, in prav tako ne pričakujejo, da bi kakršnakoli psihoterapevtska obravnava lahko vplivala na delazmožnost tožnice, ki je okrnjena, zato so svetovali ponovno predstavitev pred Invalidsko komisijo.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče ni opravilo soočenja tožnice in izvedencev ter izvedene priče in izvedencev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da soočenje ni dokazno sredstvo oz. dokazni predlog, temveč le metoda zaslišanja. Odločitev o soočenju je sklep procesnega vodstva. Sodišče je zaslišalo tožnico, izvedeno pričo in izvedence ter je njihove izpovedi dokazno ocenilo. Do izpovedi, ki se nanašajo na opravljen pregled se je opredelilo in kot ustrezen ocenilo način in trajanje osebnega pregleda. Ker sodišče ni opravilo soočenja, tožnici ni odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, niti izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bo mogla vplivati. Ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo lečečih specialistov in je dokazni predlog za njihovo zaslišanje obrazloženo zavrnilo in je z izvedenskim mnenjem dejansko stanje dovolj razčistilo, postopek na prvi stopnji ni obremenjen z zatrjevano kršitvijo pravil postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbo je moč preizkusiti, tožnici pa sodišče ni odvzelo možnost sodelovanja v postopku ter posledično ni kršilo njene pravice do izjave (22. člena Ustave) in pravice do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

Tožnica kot kršitev zmotno izpostavlja vodenje glavne obravnave, na kateri je sodišče prve stopnje zaslišanje izvedencev sprva zvočno snemalo, nato pa na kasnejših narokih izpovedi povzemalo na zapisnik. Prvi odstavek 125.a člena ZPP določa, da predsednik senata lahko odredi zvočno snemanje celotnega naroka ali dela naroka. To pomeni, da odločitev o snemanju glavne obravnave sprejme predsednik senata in zato ni podana kršitev procesnih pravil.

Kasnejši izvidi lečečih specialistov na pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb ne morejo vplivati. Glede na izvid fiziatra iz inštituta D. z dne 2. 10. 2020 in psihiatra z dne 26. 3. 2021 je po oceni izvedenskega organa pri tožnici po izdaji dokončne odločbe utemeljena III. kategorija invalidnosti zaradi posledic bolezni. Tožnica (od 2. 10. 2020, ko je bila pregledana na inštitutu D.) ni več zmožna s polnim delovnim časom za delo, na katerem dela, tj. "učiteljica razrednega pouka", s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko, je pa zmožna opravljati delo na drugem delu z omejitvami (lažje fizično, psihično manj zahtevno delo). Tožnica tako lahko pri tožencu zahteva ponovno odločanje o invalidnosti in priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi že omenjene nove medicinske dokumentacije.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Da člani izvedenskega organa niso povezani s tožencem na način, da bil podan dvom v njihovo nepristranskost, je sodišče prve stopnje pojasnilo v sklepu z dne 14. 11. 2023, s katerim je zavrnilo tožničin prvi predlog za izločitev članov izvedenskega organa.

2Glavna bolezen tožnice, ki bistveno vpliva na invalidnost je sindrom fibromialgije.

3Zaradi izločitve sodnice porotnice je bil zamenjan en član senata.

4Prim. sodba VSRS III Ips 4/2021 z dne 25. 8. 2020.

5V psihiatrični ambulanti je bila tožnica pregledana dvakrat.

6Povzet v mnenju Invalidske komisije II. stopnje.

7Tudi iz dopolnilnega mnenja IK II. stopnje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, izhaja da so pri tožnici od 2. 10. 2020 dalje strokovno utemeljene časovna in vsebinske razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti.