Jedro

Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi prvega odstavka 160. člena DZ sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po uradni dolžnosti začasno spremenilo stike, ki so bil določeni z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II N 1063/2024 z dne 3. 12. 2024 (I) ter hkrati zavrnilo predlog nasprotne udeleženke za spremembo začasno določenih stikov (II).

2.Zoper navedeno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožuje nasprotna udeleženka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo obravnavo s stroškovno posledico.

3.Izpostavlja, da je sklep nekoherenten, saj uvodoma navaja, da gre za sklep o predlogu nasprotne udeleženke za izdajo začasne odredbe z dne 11. 2. 2025, v samem izreku pa v I. točki navaja, da se začasna odredba izdaja po uradni dolžnosti.

Sodišče bi se moralo o njenem predlogu opredeliti pred pričetkom izvajanja sobotnih stikov, glede na to, da je imel predlagatelj predhodno določene stike pod nadzorom CSD, in ne šele sedaj, ko je njen predlog iz razloga poteka časa že povsem brezpredmeten.

Sodišče brez izvedeniškega mnenja o povečanju stikov ne more odločati, še posebej ne po uradni dolžnosti, zaradi česar meni, da je glede na 1. odstavek 339. člena v povezavi z 243. členom ZPP ter 42. členom ZNP-1 podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Nadalje meni, da ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti, zlasti pa je izrek sklepa nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sklepa oziroma sklep sploh nima razlogov.

Sodišče lahko izreče ukrep za varstvo koristi otroka le v primeru, če ugotovi, da je otrok ogrožen (1. odstavek 157. člena DZ). V sklepu ni obrazloženo, kakšno škodo naj bi utrpel otrok, oziroma ni obrazložene verjetnosti, da naj bi mu škoda nastala, prav tako ni obrazloženo, kako naj bi se škoda pri otroku odražala. Strokovna delavka pristojnega CSD A. A. je na naroku 22. 4. 2025 na vprašanje sodnice, ali je otrok ob trenutnem izvajanju stikov ogrožen, odgovorila: "škoda mu sigurno ne nastaja s takim obsegom, kot je sedaj", zato je v izpodbijanem sklepu o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V razlogih izpodbijanega sklepa ni navedeno in obrazloženo, da je predlagatelj dlje časa ogrožal varnost mladoletnega otroka s tem, ko ga je prevažal v jahaču namesto v avto sedežu.

Prvostopenjsko sodišče bi bilo ob uporabi določbe 154. člena DZ dolžno uporabiti test sorazmernosti in omejevanje pravic staršev oziroma poseg države v pravice staršev tudi ustrezno obrazložiti. Meni, da začasne odredbe niso sredstvo za uveljavljanje vsakršne volje prvostopenjskega sodišča oziroma sodnika. Ni podana verjetna ogroženost, če otrok pri očetu ne prespi oziroma če stik ne traja tekom celotnega vikenda.

4.Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Udeleženca postopka sta starša B. B., rojenega ... 2019.

7.Sodišče je na predlog očeta dne 1. 7. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je odločilo, da osebni stiki med očetom in otrokom začasno potekajo v prostorih CSD C., in sicer vsako drugo in četrto sredo v mesecu pod nadzorom strokovnega delavca CSD. Z začasno odredbo z dne 3. 12. 2024 je bil nato otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo materi, ureditev stikov z očetom, določena s sklepom o začasni odredbi z dne 1. 7. 2024, pa je bila spremenjena tako, da je bilo določeno, da stiki med očetom in otrokom potekajo vsak četrtek, ko oče prevzame otroka pred vrtcem D. ob 15ʰ in ga pripelje nazaj pred vrtec ob 17:30 uri, stik poteka v C., s tem, da se prvi stik izvede 12. 12. 2024. Določeno je bilo, da od marca 2025 dalje stiki potekajo tudi vsako drugo in četrto soboto v mesecu, tako da oče prevzame otroka ob 10ʰ pred vrtcem D. do 17ʰ, ko ga mama prevzame na železniški postaji E., na sobotnih stikih v mesecu marcu 2025 so prisotni strokovni delavci CSD, predvidoma v trajanju od ene do dveh ur.

8.Nasprotna udeleženka je 12. 2. 2025 vložila predlog za spremembo zgoraj navedene začasne odredbe, ker po njenem mnenju predlagatelj nima zadovoljivih starševskih kapacitet in ne pozna potreb otroka, predvsem pa nima uvida v primerno ravnanje glede otroka ter v samo izvedbo kakovostnih stikov. Predlagala je, da se izvajanje sobotnih stikov zamakne v april 2025, na katerih naj bodo prisotni delavci CSD.

9.Sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki utemeljujejo izpodbijano odločitev, zato pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ni utemeljen.

10.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje o spremembi začasne odredbe odločati šele po pridobitvi izvedenskega mnenja kliničnega psihologa. Ker je v postopku zavarovanja postopek hiter in skrajšan in ker se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, sodišče ne odloči šele po izvedbi vseh dokazov, ampak ugotovi, katere trditve udeležencev v postopku so verjetnejše, zato za odločitev o spremembi začasne odredbe sodišču ni potrebno čakati na izvedensko mnenje. Gre namreč za začasno ureditev stikov, ki bodo dokončno urejeni po izvedbi vseh potrebnih dokazov.

11.Pritožba zmotno meni, da sodišče ni imelo pravne podlage za spremembo že izdane začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na podlagi 1. odstavka 160. člena Družinskega zakonika (DZ) sodišče po uradni dolžnosti ali na predlog izreče ukrepe za varstvo koristi otroka, odloči o prenehanju ukrepa, če so prenehali razlogi zanj, izreče drug ukrep za varstvo koristi otroka, če se med izvajanjem ukrepa izkaže, da slabo vpliva na otrokovo zdravje, razvoj ali premoženje, odloči o podaljšanju izrečenega ukrepa ali ukrep ponovno izreče. Sodišče mora odločitve spremljati in nadaljnje odločitve glede načina in obsega stikov prilagajati v nadaljevanju postopka ugotovljenim okoliščinam na podlagi poročil CSD oziroma glede na ugotovitve iz nadaljnje izvedbe dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo glede na ugotovljene dejanske okoliščine, ki so mu narekovale, da izda začasno odredbo po uradni dolžnosti, ne glede na trditveno podlago in predloge strank, saj nanje ni vezano (7. člen ZNP-1).

12.Pravica do stikov otroka z obema staršema, kot je pravilno izpostavilo že sodišče prve stopnje, je ena temeljnih otrokovih pravic, ki je konkretizirana v 141. členu DZ, ki določa, da ima otrok pravico do stikov z obema od staršev in oba od staršev imata pravico do stikov z otrokom. Poseg v pravico do stikov je dopusten le, ko je to potrebno zaradi varovanja koristi otroka, upoštevajoč načelo najmilejšega ukrepa (156. člen DZ). Pritožba zato pravilno opozarja, da lahko sodišče v pravico otrok do stikov s starši poseže le v primeru, če so ti za otroka ogrožajoči. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo pravilno izpostavlja, da je navedba strokovne delavke A. A., da s takim izvrševanjem stikov škoda mladoletnemu B. B. ne nastaja, vzeta iz konteksta. Če bi namreč sodišče ugotovilo, da otrok ni več ogrožen, bi po uradni dolžnosti razveljavilo začasno odredbo z dne 3. 12. 2024, s katero so bili stiki otroka z očetom omejeni. Ogroženost otroka je treba presoditi z vidika okoliščine, ki vplivajo na njegov celovit osebnostni razvoj. Sodišče prve stopnje je v 16. točki obrazložitve sklepa v nasprotju s pritožbeno navedbo jasno navedlo, da je zaradi okrnjenega obsega stikov otrokova korist dolgoročno ogrožena, kar je terjalo spremembo začasne odredbe. Razširjen obseg stikov s prenočitvijo otroka pri očetu ob koncu tedna bo omogočil razvoj kakovostnih interakcij in vzdrževanje odnosa med njima. Iz predloženega poročila CSD in izpovedbe strokovne delavke ne izhaja, da bi imel oče pomanjkljive starševske kapacitete, kot mu to očita pritožnica. Iz mnenja CSD izhaja, da je otrok na očeta navezan, stike z njim pozitivno sprejema ter da širši obseg stikov ustreza otrokovim potrebam. Stiki se morajo namreč povečevati v obsegu, ki omogoča otroku postopno prilagajanje, saj ima po zakonu pravico do rednih in obsežnih stikov z obema staršema.

13.Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 141, 141/1, 154, 156, 157, 157/1, 157/2, 160, 160/1, 163, 163/1 Zakon o nepravdnem postopku (2019) - ZNP-1 - člen 7, 42 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 243, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.