Jedro

Ob določitvi višine preživnine je potrebno spoštovati načelo otrokove koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu odločilo, da je toženec kot oče tožnice dolžan prispevati k njenemu preživljanju po 62,59 EUR prej 15.000,00 SIT in sicer od 23. 9. 2005 dalje. Ugotovilo je, da se tožnica redno šola, kljub temu, da je že polnoletna. Ugotovilo je, da toženec k njenemu preživljanju ne prispeva od leta 2005, ko se je redno šolala. Ugotovilo je njene potrebe mesečno na okoli 750,00 EUR in je ugotovilo, da znašajo njeni prihodki 360,00 EUR. Zato je ob uporabi čl. 129 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) odločilo, da je toženec dolžan prispevati prej omenjeni znesek k preživljanju tožnice, na način kot je to odločeno v tč. 1 sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji.

Zoper odločitev, vsebovano v tč. 1 je podala pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi je najprej navedla, da je center za socialno delo odmeril tožnici otroške dodatke v višini 42.746,00 SIT, poleg tega naj bi prejemala tudi denarno socialno pomoč v znesku 544.286,00 SIT in še prejemke kot študent v znesku 243.549,00 SIT. To je bilo za leto 2005. V letu 2006 pa naj bi dobivala socialne pomoči v znesku 44.681,00 SIT in štipendijo in še prejemke kot študent skupaj 62.594,00 SIT mesečno. Dohodki tožnice naj bi torej v času od vložitve tožbe dalje znašali najmanj 101.000,00 SIT mesečno. Trditev tožnice o njenih potrebah pa so pretirane in so povsem v neskladju z dejstvom, da mora tožničin oče preživljati še dva mld. otroka, ki pa res nimata prav nobenih možnosti za kakšne dodatne dohodke. Pretirana je tudi trditev tožnice, da mora vsak mesec k frizerju in da to stane 6.500,00 SIT mesečno in da so nepotrebni stroški v zvezi z registracijo vozila tožene stranke. Sodišče bi moralo odločiti, da bo dolžnost preživljanja prenehala najkasneje decembra 2007. Sodišče pa sploh ni tehtalo potreb mld. otrok in premoženjskih zmožnosti toženca. Po drugi strani se je sodišče zadovoljilo z zaključkom, da ima toženec dva lokala, od katerih se eden oddaja in to pa ni dovolj za njegov zaključek, da ima dohodkov toliko, da bo tožnici plačeval 62,59 EUR mesečno. Sodišče bi moralo jasno zapisati, kakšne dohodke pripisuje tožencu. Tako se pokaže, da sodišče svojega stališča o dohodkih, ki da jih ima toženec sploh ni obrazložilo, kljub temu, da so v spisu zbrani podatki tudi o tem dejstvu. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je preživninski zahtevek vložila tožnica pri starosti 24 let, prej pa se je šest let sama preživljala. Njene pravice do preživnine niso oživele. Dejstvo je, da prav noben otrok, ki je polnoleten in pridobiva samo socialno pomoč v višini 42.000,00 SIT ni upravičen zahtevati zase preživnine od staršev. Tožnica je boljšem finančnem položaju kot povprečno nezaposlen polnoletni otrok, pa naj bi imela zaradi tega še pravico do preživnine. Takšen namen Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih prav gotovo ni imel ob njegovi uveljavitvi, saj bi sicer zapisal, da je obveznost staršev, da preživljajo svoje otroke do 26. leta starosti, ne glede na to, kaj ti otroci počno. Priglasila je še pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 123. čl. ZZZDR so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti tako, da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotavljajo življenjske razmere, potrebne za razvoj otroka. Če pa se otrok redno šola, pa tudi če redno šola vpisan na izredni študij, so ga starši dolžni preživljati tudi po polnoletnosti, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov kot prvi odločilni pogoj za določitev preživnine ugotovilo, da se tožnica od vložitve tožbe dalje redno šola. To izhaja iz njenih potrdil o vpisu v V. k. š. v C. Teh dejstev pritožnica s svojimi pritožbenimi razlogi ni uspela izpodbiti. Tako je tudi po zaključku sodišča druge stopnje izpolnjen prvi pogoj za to, da je toženec dolžan prispevati k preživljanju sedaj polnoletne tožnice. Dikcija prej omenjene določbe ZZZDR je povsem jasna in tožnica je izkazala, da se celo redno šola in torej pritožbene trditve, ki neutemeljeno izpodbijajo takšno odločitev sodišča prve stopnje, nimajo opore ne v dejanskem in ne v pravnem pomenu.

V nadaljevanju je bilo sodišče prve stopnje pri določitvi preživnine uporabiti določbo čl. 129. a ZZZDR. Sodišče prve stopnje je to določbo sicer spregledalo, uporabilo je samo določbo čl. 129 ZZZDR, po kateri se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca. Pomembna pa je določa, ki jo sodišče prve stopnje sicer ni uporabilo, to je določba čl. 129 a ZZZDR, vendar pa izhaja iz izvedenih dokazov, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje tudi v smeri uporabe tega materialnega predpisa, tej določbi pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Preživnina mora zajemati stroške življenjskih potreb otroka zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo stroške življenjskih potreb otrok, ti so nekoliko specifični glede na dejstvo, da se je tožnica v letu 2005 vpisana na redni študij in je s tem izgubila določene dohodke, kot jih je imela prej kot nezaposlena oseba. Njene preživninske oz. življenjske potrebe niso bile v celoti pokrite glede na dejstvo, da toženec ni prispeval takoj ob pričetku rednega šolanja k njenemu preživljanju. Zato se je bila tudi sama primorana pomagati sebi z dodatnim delom preko študentskega servisa. Pri tem je potrebno poudariti, da je prvenstvena dolžnost staršev, da preživljajo svoje otroke, če se le-ti redno šolajo in jim s tem omogočiti zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja. Zlasti pa je potrebno pri vsem tem upoštevati otrokovo korist. Le-ta se ne konča s polnoletnostjo otroka, ampak traja v primeru rednega šolanja še naprej. Sodišče prve stopnje je ocenilo potrebe tožnice povprečno na znesek 750,77 EUR. Pritožbene trditve delno grajajo takšno odločitev sodišča prve stopnje, vendar če bi od teh ugotovljenih potreb že sodišče prve stopnje odštelo nekatere v pritožbi izpostavljene nepotrebne stroške, bi na drugi strani del nepokritih potreb še vedno presegal sedaj izpodbijani znesek 62.59 EUR. Zato tudi ta pritožbeni razlog ni upošteven. Kot neutemeljene se izkažejo pritožbene trditve tožene stranke, da je tožnica v tem obdobju prejemala kar 42.000,00 SIT otroškega dodatka. To dejstvo ni resnično in ga neutemeljeno v pritožbi navaja pritožnik. Iz dopisa C. z. s. d. Š. p. J. izhaja, da je od 1. 10. 2005 prenehala pravica tožnice iz naslova nezaposlenih oseb. Od oktobra 2005 je prejemala mati tožnice socialno pomoč za otroka v znesku 14.094,00 SIT, trenutno pa znaša 14.419,00 SIT. Poleg tega pa znašajo otroški dodatki od 1. 10. 2005 do 30. 9. 2006 v skupni višini 42.746,00 SIT mesečno, vendar prejemata otroški dodatek, obe hčerki matere tožnice in sicer B. D. in M. S. Tako se izkaže, da pritožbena trditev o tem, da je celoten znesek otroškega dodatka namenjen za tožnico, ni utemeljen. Tako se izkaže za povsem utemeljeno, da tožnica s svojimi prihodki ne uspeva zagotoviti vseh življenjskih potreb za preživljanje. Tudi dodatni dohodek, ki ga s svojim delom zasluži preko študentskega servisa je seveda odvisen na drugi strani od njenega lastnega prizadevanja za dodatni zaslužek. Do tega zaslužka je bila primorana zato, ker toženec svojih obveznosti ni izpolnjeval že od leta 2005 dalje. Prej izkazani dohodki, to je socialna pomoč, otroški dodatek in prispevek matere pa niso zadoščali za pokrivanje njenih življenjskih potreb, tudi ne v minimalni višini. Toženec je namreč bil tisti, ki je bil dolžan v razliki prispevati preživnino za tožnico in ni bila tožnica dolžna z lastnim delom skrbeti za svojo preživetje, saj je prvenstveno bila njena naloga, da se redno šola, kar je tudi izkazala tekom tega pravdnega postopka.

Ne držijo trditve, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo prihodkov toženca. Le te vidi sodišče prve stopnje v oddajanju enega lokala v najem, za katerega prejema po 300,00 EUR mesečno najemnino in s prometom v drugem lokalu v znesku od 9,000.000,00 do 10,000.000,00 takratnih tolarjev. To so prihodki toženca, ki pa seveda niso odvisni od njegovega končnega prikaza uspešnosti preko davčnih organov. Toženec na drugi strani priznava, da plačuje preživnino ostalima dvema otrokoma, katere še ima in bi torej v nasprotnem primeru bila tožnica prikrajšana in v neenakopravnem položaju nasproti ostalima dvema otrokoma toženca. Tako je sodišče prve stopnje pravilo odločilo, da bo otrokova korist, ki jo vidi v preživljanju, torej v zagotavljanju sredstev za preživetje tožnice varovana že z minimalno preživnino v znesku 62,59 EUR. Torej sodišče druge stopnje nima pomislekov v to, da toženec ne bo zmogel plačevati takšne mesečne preživnine tožnici, dokler se bo le-ta redno šolala, oziroma ko bo dopolnila 26 let starosti. Zato tudi ni potrebno, da bi sodišče prve stopnje že v izreku svoje odločbe opredelilo datum, do kdaj bo toženec dolžan plačevati preživnino. Preživninska obveznost bo namreč prenehala ex lege, kot je prej bilo omenjeno v zvezi s citiranjem določbe 123. čl. ZZZDR.

Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe čl. 353 ZPP, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je ugotovilo, da se sodišču prve stopnje niso pripetile tiste bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo prej cit. materialno pravo in sicer določbe ZZZDR, ki urejajo dolžnost preživljanja staršev svojih otrok in kriterije za varovanje otrokovih koristi.

Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške.