Jedro

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh povrniti revizijske stroške v višini 988,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka** _Uvodno_

1. Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je bila tožnica (tretja udeleženka v izvršilnem postopku) lastnica nepremičnine v času, ko je toženka (upnica v izvršilnem postopku) na tej isti nepremičnini pridobila prisilno zastavno pravico. Tožnica si, opirajoč na sodno poravnavo, sklenjeno med njo in dolžnico iz izvršilnega postopka, prizadeva utemeljiti, da je bila takrat ona dejanska lastnica.

2. Tožnica je na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Tolminu In 10/2010 z dne 8. 10. 2019 zoper toženko vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da izvršba na nepremičninah ID znak parcele ..., ... in ... ni dopustna. Navedene nepremičnine naj bi bile v lasti tožnice že vse od 29. 10. 1999 (vpis sklepa o povečanju osnovnega kapitala v sodni register) oziroma najkasneje od 19. 7. 2009 (ko se je iztekla priposestvovalna doba, ki je začela teči 19. 7. 1999, ko je bil sprejet sklepa o povečanju osnovnega kapitala).

_Oris dejanskega stanja_

3. Bistvene dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, na katere je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so: - A. d. d. Ljubljana (dolžnica v izvršilnem postopku In 10/2010 Okrajnega sodišča v Tolminu) je 19. 7. 1999 kot edina družbenica sprejela sklep o povečanju osnovnega kapitala tožnice s stvarnim in denarnim vložkom, pri čemer je stvarni vložek med drugim obsegal nepremičnini ID znak parcela ... in ..., iz katere so v letu 2018 nastale nepremičnine z ID znak parcele ..., ... in ...

- Sklep o povečanju osnovnega kapitala je bil vpisan v sodni register 29. 10. 1999. - Okrajno sodišče v Tolminu na nepremičninah vodi izvršilni postopek In 10/2010 že od leta 2010. Na podlagi sklepa o izvršbi je bila v zemljiški knjigi pri nepremičninah 12. 3. 2010 vpisana zaznamba izvršbe in vpisana prisilna hipoteka v korist toženke (upnica v izvršilnem postopku).

- Tožnica je v postopku izvršbe vložila ugovor tretjega udeleženca, ki ga je Okrajno sodišče v Tolminu zavrnilo s sklepom z dne 8. 10. 2019 in tožnico napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da izvršba na predmetnih nepremičninah ni dopustna.

- Pred vpisom zaznambe izvršbe in prisilne hipoteke v zemljiški knjigi overjeno zemljiškoknjižno dovolilo ni bilo izdano. Tožnica pred tem datumom v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot lastnica nepremičnin. Poročilo o stvarnem vložku v zvezi z dokapitalizicijo ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila. Zemljiškoknjižno dovolilo vsebuje šele sodna poravnava, sklenjena 13. 9. 2021 v zadevi Okrožnega sodišča v Novi Gorici I P 152/2019. - Med tožnico in dolžnico v izvršilnem postopku je bila v pravdnem postopku I P 152/2019, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, 13. 9. 2021 sklenjena sodna poravnava, s katero sta stranki sodne poravnave: (1) ugotovili, da je tožnica na podlagi povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom od dne 29. 10. 1999 lastnica nepremičnin z ID znakom parcele: ..., ... in ..., do celote, (2) dolžnica v izvršilnem postopku je na navedenih nepremičninah tožnici dovolila vknjižbo lastninske pravice v njeno korist. - B. je v letu 1999 še pred sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala (sklep 19. 7. 1999) pri pristojnem upravnem organu vložila zahtevo za vrnitev podržavljenega premoženja.

- Z Delno odločbo Upravne enote Tolmin št. 464-5/99 z dne 13. 4. 2005 je bila v delu, kjer so bivši člani B.zahtevali vračilo nepremičnin parc. št. 1220 in 1225/2, obe k. o. ..., zahteva zavrnjena. Odločba je postala pravnomočno dne 16. 2. 2007. - Tožnica je v trenutku nastanka prisilne hipoteke imela kvečjemu zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Ker pa zaradi denacionalizacijskega postopka pravni promet z nepremičninami v času izvedene dokapitalizacije ni bil dopusten, tožnica zanj pri dokapitalizaciji ni dobila veljavnega zavezovalnega pravnega posla. Družba A. d. d. je imela nepremičnine še v letu 2005 zavedene kot lastna sredstva.

_Odločitev sodišča prve in druge stopnje_ _Nosilni razlogi sodišča prve stopnje_

4. Sodišče prve stopnje je tožničin zahtevek zavrnilo. Glede zatrjevane pridobitve lastninske pravice na nepremičninah z ID znaki parcela ..., ... in ... je presodilo, da je bil zaradi tedaj veljavnega 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zavezovalni posel - sklep o povečanju osnovnega kapitala, ničen. ZDen je določil, da z dnem njegove uveljavitve ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Tedaj veljavni 410. člen Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) je določal, da se morajo stvarni vložki v celoti izročiti pred prijavo za vpis v register, vendar golo dejstvo vpisa stvarnega vložka v sodni register (ki pa ni obsegal le spornih nepremičnin) samo po sebi še ne dokazuje izročitve nepremičnin oziroma obstoja razpolagalnega posla. V zvezi z načinom izročitve je treba upoštevati še predpise glede vpisa v zemljiško knjigo, pri čemer je treba šteti, da je bila izročitev veljavno opravljena, ko družba na temelju ustrezne listine pridobi možnost vpisa v zemljiško knjigo. Takšno možnost daje overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim tožnica, kot je sama priznala, v trenutku vpisa stvarnega vložka v sodni register ni razpolagala. Da z zemljiškoknjižnim dovolilom tožnica ni razpolagala niti v trenutku postopka registracije dokapitalizacije niti v trenutku pridobitve prisilne hipoteke s strani toženke, izhaja tudi iz vsebine druge točke sodne poravnave z dne 13. 9. 2021, v kateri je bilo prvič zapisano zemljiškoknjižno dovolilo. Zapis v sodni poravnavi, v kateri sta tožnica in dolžnica iz izvršilnega postopka zapisali, da je tožnica lastnica spornih nepremičnin že od 29. 10. 1999, zlasti zaradi 88. člena ZDen lahko ustvarja učinke zgolj med strankama sodne poravnave, ne pa tudi do tretjih. Da je dolžnica iz izvršilnega postopka štela nepremičnine za svoje, izhaja tudi iz delne odločbe Upravne enote Tolmin, po kateri je še v letu 2005 imela sporne nepremičnine razvrščene med sredstva. Sodišče prve stopnje je posledično zavrnilo ugotovitev, da je tožnica do trenutka pridobitve prisilne hipoteke na nepremičninah pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem.

_Nosilni razlogi sodišča druge stopnje_

5. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V bistvenem delu je pritrdilo sodišču prve stopnje, da sodna poravnava ustvarja učinke le med strankama, ki sta jo sklenili. Toženke izid pravde I P 152/2019 ne veže, saj v njej ni sodelovala. Nadalje je pritrdilo sodišču prve stopnje, da sporne nepremičnine v stvarnopravnem smislu niso bile izročene s sprejemom sklepa o povečanju osnovnega kapitala oziroma njegovim vpisom v sodni register, in še, da do vpisa prisilne hipoteke niso bili izpolnjeni pogoji za priposestvovanje.

**Postopek s predlogom za dopustitev revizije**

6. Revizija tožnice je bila dopuščena s sklepom III DoR 83/2022 z dne 14. 9. 2023.1

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena glede vprašanja, ali je sodišče v primeru, ko prekine postopek do rešitve predhodnega vprašanja v drugem sodnem postopku, vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem sodnem postopku, s katero je bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

**Povzetek navedb strank v revizijskem postopku** _Navedbe tožnice v reviziji_

9. Tožnica v obširni reviziji v bistvenem zatrjuje, da odločanje o obstoju pravice, ki preprečuje izvršbo, predstavlja predhodno vprašanje. ZPP glede predhodnega vprašanja uvaja kombiniran sistem, pri čemer lahko sodišče predhodno vprašanje reši samo, ali pa postopek prekine in počaka, da bo vprašanje rešeno na matičnem področju. Če se odloči, da predhodnega vprašanja ne bo samo reševalo, je sodišče na odločitev, sprejeto na matičnem področju, v vsakem primeru vezano. Ko je vprašanje na matičnem področju že rešeno, pridobi takšna odločitev status _res iudicata._ Kljub dejstvu, da je sodišče prve stopnje postopek prekinilo prav z namenom, da bo odločitev, sprejeta v pravdnem postopku I P 152/2019, neposredno vplivala na odločitev v tej zadevi, pa je nato sodišče ravnalo ravno nasprotno.

10. Najpomembnejši učinek sodne poravnave je, da ima le-ta značaj pravnomočne sodbe z vsemi pravnimi posledicami. Sodna poravnava ima tudi dva pozitivna učinka, in sicer, da je treba vzeti za resnično to, kar je v njej ugotovljeno ter dejstvo, da ureja pravno razmerje med strankama, pri čemer je zadnji učinek relativiziran v primerih, ko učinkuje zoper vse naslovnike. Ključno je vprašanje, ali ima v zvezi s predhodnimi vprašanji sodna poravnava enake učinke kot sodna odločba. Če je odgovor pritrdilen, potem je tudi odgovor na revizijsko vprašanje pritrdilen. Odgovor je pritrdilen, saj bi v nasprotnem primeru, torej v primeru, če bi sodišče v okviru tožbenega zahtevka odločalo o zadevi, o kateri sta se pravdni stranki že sodno poravnali, s tem neposredno poseglo v pravnomočno sodno poravnavo in kršilo 308. člen ZPP. V sodni poravnavi je navedena pravnomočna ugotovitev, da je tožnica od 29. 10. 1999 dalje lastnica spornih nepremičnin. Okrožno sodišče v Novi Gorici v pravdnem pravdnem postopku P 152/2019 namreč ni ugotovilo, da bi bila vsebina sodne poravnave v nasprotju s kogentnimi normami. Je pa to storilo sodišče prve stopnje, s čimer je na dejanski ravni prekršilo določbe o prepovedi sojenja v isti zadevi.

11. V praksi so nujni primeri, ko pravnomočnost sodne odločbe učinkuje tudi proti tretjim. V tej povezavi se vprašanje subjektivne vezanosti sodišč na pravnomočne odločbe pojavlja tudi v zvezi z reševanjem predhodnih vprašanj. S tem, ko je sodišče sklenilo, da sodna poravnava ne more vplivati na izid tega postopka, je poseglo v jamstva tožnice, ki izhajajo iz 2. in 22. člena Ustave RS. Poseženo je bilo v pravno varnost, saj o določenem vprašanju obstajata dve odločitvi z različno vsebino. Odločitev pa je tudi v nasprotju z načelom pravne predvidljivosti, saj je iz ravnanja sodišča prve stopnje ves čas izhajalo, da bo odločitev iz drugega pravdnega postopka merodajna glede odločitve o predhodnem vprašanju. Tožnica se je sklicevala na dejstvo, da je imela toženka možnost udeležbe v pravdnem postopku P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, saj to predstavlja podlago za širjenje subjektivnih mej pravnomočnosti sodne poravnave. Toženka bi lahko kot intervenient vstopila v pravdni postopek P 152/2019 na podlagi 199. člena ZPP. Na voljo je imela tudi vložitev tožbe na razveljavitev sodne poravnave, če je menila, da je bila sklenitev sodne poravnave kakor koli nezakonita. Takšno tožbo lahko vloži vsakdo, ki ima zanjo pravni interes.

_Navedbe toženke v odgovoru na revizijo_

12. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da Okrožno sodišče v Novi Gorici v pravdni zadevi I P 152/2019 ni vsebinsko odločalo, saj sta stranki sklenili sodno poravnavo. Ta ima res učinek sodbe, a zgolj med pravdnima strankama tamkajšnjega postopka (_inter partes_), ne pa do tretjih (_erga omnes_). Gre za sporazum med strankama, ki pa nikakor ne more vplivati na pridobljene in zakonsko varovane pravice tretjih, kakršna je tudi zastavna pravica toženke. Tožnica bi lahko s svojim lastninskopravnim upravičenjem imela prednost pred toženko zgolj v primeru, če bi pred trenutkom vpisa zastavne pravice toženke v zemljiško knjigo, razpolagala z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim poslom, s čimer pa ni razpolagala. Ker v postopku, zaradi katerega je sodišče prve stopnje prekinilo postopek, ni prišlo do vsebinske sodne odločitve o predhodnem vprašanju, sodna poravnava, sklenjena v drugem sodnem postopku, tudi ni mogla zavezovati sodišča prve stopnje v smislu rešenega predhodnega vprašanja.

**Presoja utemeljenosti revizije**

13. Revizija ni utemeljena.

14. Obseg preizkusa revizijskega sodišča je omejen z zatrjevanim revizijskim razlogom bistvenih kršitev pravil postopka. V bistvenem tožnica navaja, da bi sodišče ob pravilni uporabi 13. člena ZPP izdalo ugodilno sodbo, saj je bilo pri odločitvi o nedopustnosti izvršbe vezano na ugotovitev iz sodne poravnave, sklenjene med tožnico in dolžnico iz izvršilnega postopka in v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica lastnica nepremičnine od 29. 10. 1999, torej tudi v trenutku, ko je toženka dobila prisilno hipoteko. Sodišče prve stopnje pravnega pravila iz 13. člena ZPP ni spoštovalo in je samo odločalo o predhodnem vprašanju. S tem je kršilo 13. člen ZPP.

_Procesna izhodišča_ _Glede tožbe za nedopustnost izvršbe_

15. Pravno podlago tožbe zaradi nedopustnosti izvršbe predstavlja tretji odstavek 65. člena v povezavi s prvim odstavkom 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tretji udeleženec mora izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Pravica je lahko po svoji naravi stvarnopravna, obligacijska ali druga absolutna pravica.2 Smisel ugovora tretjega in tožbe za nedopustnost izvršbe je v tem, da tretji ohrani tiste pravice, ki bi po opravljeni izvršbi ugasnile.3 V primeru kot je ta, je pomembno, kdaj je tretja udeleženka pridobila pravico, ki preprečuje izvršbo - pred trenutkom, od katerega se šteje, da je upnica pridobila prisilno hipoteko, ali po tem trenutku. V izvršilnem postopku upnik pridobi prisilno hipoteko z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi (drugi odstavek 170. člena ZIZ). Skladno s pravilom 5. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) vpisi pravic in pravnih dejstev učinkujejo od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za vpis, oziroma ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo listino, na podlagi katere o vpisu odloča po uradni dolžnosti, če zakon ne določa drugače. Kasneje pridobljena prisilna hipoteka po ustaljeni ustavnosodni4 in sodni praksi5 nima prednosti pred originarno pridobljeno lastninsko pravico tretjega udeleženca oziroma pred pravico, ki preprečuje izvršbo - mednje po ustaljeni sodni praksi spada tudi lastninska pravica v pričakovanju.

16. Situacijo, ko dolžnik iz izvršilnega postopka prereka obstoj zatrjevane tožnikove pravice, ki preprečuje izvršbo, ureja ZIZ v četrtem odstavku 65. člena. Ta določa, da je dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, lahko zajet s tožbo za nedopustnost izvršbe za ugotovitev te pravice.

_Glede predhodnega vprašanja_

17. V 13. členu ZPP je opredeljeno predhodno oziroma prejudicialno vprašanje. Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. V pravdnem postopku je torej odločitev o utemeljenosti dajatvenega ali oblikovalnega tožbenega zahtevka odvisna tudi od tega, ali obstaja pravno razmerje, iz katerega naj bi izvirala pravica, ki jo tožnik uveljavlja s tožbo. Ker je od obstoja tega pravnega razmerja odvisna odločitev o zahtevku, ga imenujemo prejudicialno pravno razmerje, vprašanje obstoja tega pravnega razmerja pa predhodno vprašanje, s čimer ga ločimo od "glavnega vprašanja" v pravdi, to je vprašanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka.6 Za predhodno vprašanje torej gre, če gre za vprašanje, na katerega moramo nujno odgovoriti, da lahko odločimo o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Predhodno vprašanje ni del tožbenega zahtevka, temveč njegove podlage, torej del tistega, kar mora sodišče zbrati, da lahko odloči o utemeljenosti zahtevka. V pravnem silogizmu, v katerem odločitev o tožbenem zahtevku pomeni sklep, tvori odločitev o prejudicialnem pravnem razmerju le del spodnje premise in ima s tem isti položaj kot odločitve o dejstvih.7 _Glede sodne poravnave_

18. Obstoj oziroma neobstoj katerega koli dejstva, je vezano na njegov objektivni obstoj v določeni časovni točki oziroma določenem časovnem intervalu. Če gre za pravno relevantno oziroma odločilno dejstvo, je treba obstoj tega dejstva v pravdnem postopku najprej zatrjevati ter ga v nadaljevanju tudi dokazovati. Dokazno breme glede obstoja takšnega dejstva je na stranki, ki ga zatrjuje (7. člen v povezavi z 212. členom ZPP). Stranki si za to prizadevata, da bi v postopku uspeli, torej tožnik zato, da bi utemeljil upravičenost svojega tožbenega zahtevka, toženec pa zato, da bi izkazal utemeljenost svojih ugovorov, ki naj privedejo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Naloga sodišča je, da v okviru zbranega procesnega gradiva, ki mu ga v pravdnem postopku priskrbita pravdni stranki, ugotovi obstoj pravno relevantnih oziroma odločilnih dejstev ter na njihovi podlagi ob hkratni uporabi pravilne uporabe prava, bodisi s sodbo ali sklepom odloči o (tožbenem) zahtevku. Katera dejstva sodišče šteje za dokazana, sodišče ugotovi na podlagi dokazne ocene, ki mora biti skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

19. Zgoraj omenjeno ugotavljanje pravno pomembnih dejstev odpade v primeru, kadar stranki skleneta sodno poravnavo. Stranki lahko med postopkom pred pravdnim sodiščem kadar koli skleneta sodno poravnavo, sodišče pa veže dolžnost, da ju na to možnost opozarja ter si prizadeva, da do poravnave pride, pri čemer mora paziti, da se poravnava ne sklene glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati (306. člen ZPP). V primeru sklepanja sodne poravnave je torej vloga sodišča omejena na preverjanje, ali gre za razpolaganja strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom, v okviru pomoči strankam pri poravnavanju pa sodišče pazi tudi na to, da je formulacija vsebine sodne poravnave pravno pravilna. V primerih sklepanja sodne poravnave gre torej za bistveno drugačno vlogo sodišča kot v primerih, kadar sodišče odloči s sodno odločbo (sodbo ali sklepom).

_Stvarnopravna in zemljišknjižno pravna izhodišča_

20. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 130. členu določa, da zastavna pravica lahko nastane na podlagi pravnega posla, zakona ali odločbe sodišča. Hipoteka je zastavna pravica na nepremičninah (138. člen SPZ). Hipoteka, ki nastane na podlagi sodne odločbe je t. i. prisilna hipoteka. Ta nastane na podlagi sodne odločbe z vpisom v zemljiško knjigo (143. člen SPZ) in učinkuje od začetka zemljiškoknjižnega postopka (5. člen ZZK-1). ZIZ določa, da v izvršilnem postopku upnik z zaznambo sklepa o izvršbi pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ).

_**Presoja okoliščin konkretnega primera**_

21. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave). Pravnomočne odločbe torej načelno zavezujejo. Zgolj načelno zato, ker jih je treba povezati z vidikom subjektivnih mej pravnomočnosti, ki ga izraža tudi rek, da pravnomočna odločitev ustvarja pravo za stranki (_res iudicata facit ius inter partes_).

22. Kljub pravilu o subjektivnih mejah pravnomočnosti, lahko nastopi položaj, da pravnomočna odločba predstavlja novo dejstvo v svetu prava, ki učinkuje _erga omnes_. Takšne so zlasti oblikovalne odločbe, s katerimi se ustanavlja neka absolutna pravica, kakršna je tudi lastninska pravica. Primer takšne odločbe, na katero je sodišče vezano, je denacionalizacijska odločba kot podlaga za pridobitev lastninske pravice. O tem problemu je odločalo Ustavno sodišče v zadevi Bucik,8 ki je odločitev o razveljavitvi sodbe, ki tega ni spoštovala, utemeljilo z naslednjim nosilnim stališčem: "Načelo pravnomočnosti zagotavlja nespremenljivost pravnih razmerij, urejenih s posamičnimi upravnimi in sodnimi akti, predvsem zato, da bi se varovale pridobljene pravice. Poseg v lastninsko pravico, ki temelji na pravnomočni oblikovalni odločbi pristojnega organa, ne da bi bila ta odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena iz razloga in po postopku, določenem z zakonom, oziroma ne da bi bili po takšnem postopku drugače odstranjeni njeni učinki, je kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave."

23. Sedaj presojana zadeva se od pravkar omenjene zadeve razlikuje v bistvenem, in sicer, da tožnica vezanost na rešitev predhodnega vprašanja ne veže na odločitev pristojnega organa o predhodnem vprašanju, temveč na sodno poravnavo, sklenjeno v pravdi na podlagi tožbe za ugotovitev lastninske pravice. Sodna poravnava pa ima drugačne subjektivne meje njenega učinkovanja, kot bo Vrhovno sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

24. Tožnica kakšne materialnopravne podlage, zaradi katere bi sodna poravnava toženko zavezovala, v reviziji ne zatrjuje. Zato pa zatrjuje procesni razlog, zaradi katerega meni, da sklenjena sodna poravnava toženko zavezuje in bi jo zato sodišče v tej zadevi moralo upoštevati na podlagi 13. člena ZPP. Sklicujoč na 199. člen ZPP smiselno uveljavlja intervencijski učinek sodne poravnave (primeroma navedbe na 22. strani revizije). V bistvenem zatrjuje, da je toženka vedela za postopek I P 152/2019, vanj bi lahko vstopila kot intervenientka, saj je imela neposredni pravni interes za izid tega postopka. Ker tega ni storila, jo sodna poravnava zavezuje.

25. Takšno revizijsko stališče je zmotno. Vrhovno sodišče je v regresnem sporu že odločilo, da v primeru sodne poravnave ni intervencijskega učinka. Nosilno stališče Vrhovnega sodišča je, da sodna poravnava, katere stranka ni intervenient, le-tega v kasnejši pravdi ne zavezuje. Tožnica se z argumenti Vrhovnega sodišča v tej reviziji ne sooča, sámo Vrhovno sodišče pa tudi ne vidi okoliščin, ki bi v tem sporu utemeljevale drugačno stališče. Tako je torej Vrhovno sodišče že razsodilo, da sodišče, da bi v drugi pravdi lahko razsodilo, mora ugotoviti pravno relevantna dejstva in izreči iz njih izhajajočo pravno posledico. Če se prva pravda zaključi s sodbo, je vezano na dejanske ugotovitve in pravno presojo iz te sodbe. Oboje je razvidno iz razlogov sodbe. Ni pa tako, če se prva pravda zaključi s sodno poravnavo. Sodna poravnava ni rezultat sojenja, pač pa razpolaganja z zahtevkom; ni objekta vezanosti (dejanskih ugotovitev in sodbe), zato poravnava iz prve pravde nima intervencijskega učinka v drugi pravdi, v kateri ima intervenient iz prve pravde položaj pravdne stranke. Toliko bolj mora to veljati, če intervenienta sploh ni bilo.9 Nadalje je Vrhovno sodišče v podobni zadevi, kot je sedaj presojana, opozorilo na zlorabo sodne poravnave, sklenjene v pravdi med tretjo udeleženko in dolžnikom, ter povedalo, da v tožbi za nedopustnost izvršbe ni mogoče varovati pravic, pridobljenih z zlorabo.10

26. S tem se pokaže kot neutemeljen tudi revizijski argument, da bi toženka lahko vložila tožbo za razveljavitev sodne poravnave, pa je ni, zato jo sodna poravnava zavezuje. Sicer pa je zaradi zavzetih materialnopravnih stališč v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, ki jih tožnica v reviziji niti ne izpodbija, to pa so, da je bil zavezovalni pravni posel zaradi postopka denacionalizacije ničen, razpolagalni pravni posel pa je bil sklenjen šele s sodno poravnavo, kar pa je bilo po zaznambi sklepa o izvršbi, tudi zmotno revizijsko stališče, da ima toženka pravni interes za izpodbijanje sodne poravnave. Glede na zgoraj povzete določbe 5. člen ZZK-1 in drugega odstavka 170. člena ZIZ pravnega interesa nima.

27. Pravkar povedano ima v tem sporu naslednjo posledico. Če pravno razmerje, na podlagi katerega naj bi tožnica postala lastnica spornih nepremičnin, ni obstajalo pred pridobitvijo prisilne hipoteke, logično ni mogoče govoriti o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja in s tem tudi ne o razrešitvi predhodnega vprašanja. V resnici torej v obravnavani zadevi sploh ni šlo za predhodno vprašanje, temveč je tožnica le ustvarila videz, da gre za predhodno vprašanje, s tem ko se je sklicevala na v sodni poravnavi zapisano ugotovitev, da je do prenosa lastninske pravice na spornih nepremičninah prišlo že 29. 10. 1999, in sicer na podlagi vpisa sklepa o povečanju osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v sodni register. Gre za zlorabo instituta sodne poravnave pod ugotovitveno krinko, da je tožnica lastnica že od 1999 leta dalje, kar pa zaradi prepovedi iz 88. člena ZDen ni mogla postati. Dejansko stanje sodbe daje podlago za ugotovitev, da je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico); to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (drugi odstavek 170. člena ZIZ).

**Odgovor na dopuščeno vprašanje in odločitev o reviziji**

28. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje se glasi, da v okoliščinah konkretnega primera sodišče prve stopnje, ki je prekinilo postopek do rešitve predhodnega vprašanja v pravdnem postopku I P 152/2019 pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici, ne more biti vezano na sodno poravnavo, sklenjeno v tem drugem sodnem postopku, s katero naj bi bilo odločeno o predhodnem vprašanju.

29. Revizija tožnice ni utemeljena (378. člen ZPP), kar terja njeno zavrnitev (I. točka izreka).

**Odločitev o revizijskih stroških**

30. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica v reviziji ni uspela, zato mora toženki povrniti stroške, ki jih je ta imela v revizijskem postopku. Podlago za odmero stroškov predstavljajo določila veljavne Odvetniške tarife (OT). Toženka je upravičena do povračila stroška nagrade odvetnika za sestavo odgovora na revizijo v višini 1.350 točk, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 810,00 EUR (tar. št. 22/3 OT), skupaj z 22 % DDV (12. člen OT) pa 988,20 EUR. Ta znesek mora tožnica povrniti toženki v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

**Sestava senata in glasovanje**

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu vrhovnih sodnic in sodnikov, ki so navedeni v uvodu te sodbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče je enako vprašanje med istima strankama dopustilo tudi s sklepom II DoR 474/2022 z dne 11. 1. 2023. O reviziji je odločeno s sodbo VSRS II Ips 31/2023 z dne 6. 12. 2023. 2 Odločbi Ustavnega sodišča U-I-110/03 in Up-631/03 z dne 14. 4. 2005. 3 Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-189/21 z dne 26. 5. 2022, 12. točka obrazložitve. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27.1.2005 v zvezi z originarno pridobitvijo lastninske pravice in odločba Ustavnega sodišča Up-438/04-28 z dne 6.7.2006 v zvezi s pravnoposlovno pridobitvijo lastninske pravice. 5 Sodba VSRS II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012, sodba VSRS II Ips 132/2009 z dne 12. 7. 2012 ter druge. 6 Glej mag. A. Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, Zbornik znanstvenih razprav - LVI. Letnik, 1996, stran 59. 7 Ibid. 8 Odločba Ustavnega sodišča št. Up-457/09-21 z dne 28. 9. 2011. 9 Sodba VSRS II Ips 78/2016 z dne 7. 2. 2018. 10 Sklep VSRS II Ips 36/2022 z dne 11. 1. 2023, 13. točka obrazložitve.