Jedro

Ker je bilo z odločbo z dne 4.5.1994 odločeno le o spremembi investitorjev, ne pa tudi o pogojih gradnje, določenih z gradbenim dovoljenjem z dne 22.1.1990, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je treba objektivni rok petih let šteti od vročitve odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 22.1.1990, ne pa od vročitve odločbe z dne 4.5.1994, s katero je bilo spremenjeno samo ime investitorjev. Pridobitev geotehničnega mnenja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne predstavlja predhodnega vprašanja, ampak je tako mnenje sestavni del lokacijske dokumentacije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 22.10.2001. Z njo je tožena stranka odpravila sklep Upravne enote Maribor z dne 16.7.1998, s katerim je bil po uradni dolžnosti obnovljen postopek izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjske hiše na parc. št. 30 k.o. ..., končan z odločbo z dne 22.1.1990 in spremembo te odločbe z dne 4.5.1994 na ime novih investitorjev B. in C.K. Prvostopni upravni organ je navedeni postopek obnovil zaradi novih dokazov - geotehničnega mnenja o stabilnostnih razmerah in možnostih gradnje na parceli 30 k.o. ..., ker je treba dopolniti projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja za zaščito gradbene jame.

Tožena stranka je sklep prvostopnega organa odpravila, ker je ugotovila, da je za obnovo navedenega postopka že pretekel petletni objektivni rok iz 3. odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986), v katerem bi bila možna obnova predmetnega postopka. Postopek za izdajo gradbenega dovoljenja je bil namreč končan z odločbo z dne 22.1.1990, odločba z dne 4.5.1994 pa pomeni le spremembo imena investitorja. Zato pogoj pravočasnosti za obnovo postopka v tem primeru ni podan.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke. Strinja se sicer z navajanjem tožnikov, da je možno zoper odločbo z dne 4.5.1994, s katero je bilo spremenjeno ime investitorjev gradnje, dovoljene z gradbenim dovoljenjem z dne 22.1.1990, vlagati tako redna kot izredna pravna sredstva. Vendar je možno pravna sredstva vlagati oziroma v tem primeru obnovo postopka začeti samo glede tistega, o čemer je bilo s to odločbo odločeno. Za obnovo postopka je namreč potrebna istovetnost prejšnje in nove upravne stvari, pri tem pa je stališče tožnikov, da vsebuje odločba z dne 4.5.1994 vse elemente gradbenega dovoljenja z dne 22.1.1990, zmotno. Iz izreka odločbe z dne 4.5.1994 izhaja, da se s to odločbo spreminja gradbeno dovoljenje z dne 22.1.1990 za graditev stanovanjske hiše na zemljišču parc. št. 30 k.o. ... tako, da se namesto dosedanjega investitorja vnese novi investitor z imenom B. in C.K. Nadalje pa je bilo še odločeno, da ostali pogoji in določbe, navedene v gradbenem dovoljenju z dne 22.1.1990, ostanejo v veljavi. Iz obrazložitve odločbe z dne 4.5.1994 pa izhaja, da je do spremembe investitorja prišlo zaradi spremembe lastnika na navedeni nepremičnini. Z odločbo z dne 4.5.1994 je bilo torej odločeno le o spremembi investitorja, ne pa tudi o gradbenih projektih oziroma pogojih gradnje, določenih z gradbenim dovoljenjem z dne 22.1.1990, kar je sedaj predmet obnove postopka. Glede na to, da prvostopni organ ni uvedel obnove postopka v delu, ki bi se nanašal na vprašanja v zvezi z investitorji predmetne gradnje, temveč na pogoje gradnje, ki so določeni z gradbenim dovoljenjem z dne 22.1.1990, je tožena stranka pravilno ravnala, ko je objektivni petletni rok za obnovo postopka štela od vročitve tega gradbenega dovoljenja strankam, ne pa od vročitve odločbe o spremembi investitorja z dne 4.5.1994. Tožnika vlagata zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo iz vseh v 1. odstavku 72. člena ZUS navedenih pritožbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je kršilo 50. člen ZUS, ker ni opravilo glavne obravnave. Napačno je stališče prvostopnega sodišča, da je možno vlagati pravna sredstva samo glede tistega, kar je bilo odločeno v izpodbijani odločbi. Sporna odločba je samostojna odločba, zoper katero je možno uporabiti vsa redna in izredna pravna sredstva. Ugotavljata, da je bil v tem postopku napačno uporabljen obnovitveni razlog, saj je geotehnično mnenje, ki ga je izdelal Inštitut za geologijo, geotehniko in geofiziko šteti kot predhodno vprašanje, ki se v bistvenih točkah bistveno razlikuje od predhodno pridobljenega mnenja. Ta obnovitveni razlog pa ni vezan na petletni objektivni rok in tako ni ovir za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Gradnja stanovanjske hiše, na katero se nanaša sporno gradbeno dovoljenje bi bila glede na zaključek poročila zelo vprašljiva in bi pomenila zelo tvegan poseg v prostor. O tem pa se tožena stranka niti sodišče prve stopnje sploh nista izrekla, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Menita tudi, da je podan razlog za ničnost izpodbijane odločbe tožene stranke, saj bi bilo z njeno izvršitvijo lahko povzročeno kaznivo dejanje opredeljeno v 318. člena Kazenskega zakonika - povzročitev nevarnosti pri gradbeni dejavnosti. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka in stranka z interesom v tem upravnem sporu, investitorja B. in C.K. na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih v izpodbijani sodbi pri tem navaja, so pravilni in imajo podlago v določbi 3. odstavka 252. člena ZUP 1986, ki je bil v veljavi v času odločanja o obnovi predmetnega postopka pri upravnemu organu prve stopnje.

Iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih je razvidno, da je prvostopni upravni organ obnovil predmetni postopek za izdajo gradbenega dovoljenja po uradni dolžnosti. Postopek je obnovil iz obnovitvenega razloga po 1. točki 249. člena ZUP 1986, pridobitev novega dokaza - geotehničnega mnenja o stabilnostnih razmerah in možnosti gradnje na parceli investitorjev. Tožena stranka je postopala pravilno, da je navedeni sklep o uvedbi obnove postopka kot nezakonit odpravila, saj je v času odločanja upravnega organa prve stopnje že potekel objektivni rok petih let iz 3. odstavka 252. člena ZUP 1986. Odločba o gradbenem dovoljenju je bila izdana dne 22.1.1990, sklep o obnovi postopka pa dne 16.7.1998. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da odločba z dne 4.5.1994 pomeni le spremembo odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 22.1.1990 in sicer le v delu, ki se nanaša na imeni investitorjev. Ostali pogoji in določbe navedene v gradbenem dovoljenju z dne 22.1.1990 pa so ostali nespremenjeni in v veljavi. Ker je bilo z odločbo z dne 4.5.1994 odločeno le o spremembi investitorjev, ne pa tudi o pogojih gradnje, določene z gradbenim dovoljenjem z dne 22.1.1990, je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje in pred njim tožene stranke, da je treba objektivni petletni rok za obnovo postopka v tem primeru šteti od vročitve odločbe o gradbenem dovoljenju z dne 22.1.1990, ne pa od vročitve odločbe z dne 4.5.1994, s katero je bilo spremenjeno samo ime investitorjev.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev pritožbenega sodišča morejo vplivati. Ugovor, da v tej zadevi ni bil uporabljen pravilen obnovitveni razlog, ker bi moral biti uporabljen obnovitveni razlog po 5. točki 249. člena ZUP 1986, ki glede na določbo 4. odstavka 252. člena ZUP 1986 ni vezan na petletni objektivni rok. Ta ugovor je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pridobitev geotehničnega mnenja v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne predstavlja predhodnega vprašanja, ampak je tako mnenje sestavni del lokacijske dokumentacije. Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tudi ugovor tožnikov, da naj bi bil v obravnavanem primeru podan razlog za ničnost odločbe tožene stranke. Izpodbijana odločba tožene stranke, ki odpravlja le procesni sklep prvostopnega organa o uvedbi obnove postopka s svojo izvršitvijo ne more povzročiti kakšnega kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje ni kršilo 50. člena ZUS, ker v zadevi ni opravilo glavne obravnave. Tožnika v tožbi glavne obravnave nista izrecno zahtevala. Pa tudi sicer se je v tem upravnem sporu presojala le procesna odločitev tožene stranke, da je prvostopni upravni organ uvedel obnovo postopka po uradni dolžnosti prepozno. Zato neoprava glavne obravnave v ničemer ne bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS). Pritožbeno sodišče je presodilo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 154. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).