Jedro

Zakonite zamudne obresti po Zakonu o obrestni meri zamudnih obresti ni mogoče prisoditi pri terjatvah, praračunanih v domačo valuto z uporabo valutne klavzule, ker je pri takih terjatvah zagotovljena ohranitev realne vrednosti terjatve z devizo kot vrednostno osnovo in bi šlo za dvojno valorizacijo, če bi se za take terjatve priznale zakonite zamudne obresti. V tem primerih so utemeljene le obresti, kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za hranilne vloge na vpogled v devizah, uporabljenih za vrednostno osnovo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba r a z v e l j a v i v izreku pod točko 1. za zakonite zamudne obresti za čas do vložitve tožbe (22.10.1992), v izreku pod točko 4. za zahtevek za uporabnino in v izreku o pravdnih stroških in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s p r e m e n i v izreku pod točko 2., tako da je toženec oziroma nasprotni tožnik S.Z. namesto zakonitih zamudnih obresti dolžan plačati obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled v DEM, v ostalem pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani, a nerazveljavljeni in nespremenjeni del sodbe potrdi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je toženec S.Z. dolžan povrniti tožniku T.P. nanj odpadajoči del stroškov za porabljeno vodo in elektriko v znesku 4.014,70 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva plačila dalje ter 2.800,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju LB d.d. Ljubljana na dan plačila, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.6.1990 dalje do plačila. Po nasprotni tožbi pa je tožniku T.P. naložilo, da povrne tožencu S.Z. del stroškov za porabljeno vodo v znesku 10.569,00 SIT, s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za uporabnino za stanovanjske prostore v znesku 370.000,00 SIT pa je zavrnilo. O pravdnih stroških je odločilo, da je toženec S.Z. dolžan povrniti tožniku 43.200,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi se pritožuje toženec S.Z. Izpodbija ugoditveni del sodbe o tožbenem zahtevku tožnika, zavrnilni del sodbe o svojem nasprotnem tožbenem zahtevku (točko 1., 2. in 4. izreka) in izrek o pravdnih stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP.

V pritožbi navaja: K odločitvi pod točko 1. Zneskov za vodo in elektriko tožniku ni pripravljen plačati, ker ima do njega nasprotno terjatev za uporabo stanovanja, garaže in drugega, kar tožnik uporablja skupaj s svojo partnerko. Zamudnih obresti od teh zneskov pa ni dolžan plačati tudi zato, ker je tožnik samovoljno plačal račune na svoje ime in mu kot lastniku hiše položnic ni predložil. S plačilom ni bil v zamudi vsaj do vložitve tožbe, zato tožniku do tega dne obresti ne pripadajo.

K odločitvi pod točko 2. Sodišče je tožniku napačno prisodilo zakonite zamudne obresti od 28.6.1990 dalje, ker je hkrati uporabilo valutno klavzulo, v kateri je že upoštevan inflacijski faktor. V takem primeru so lahko zamudne obresti le take, kakor so obresti, ki bi jih tožnik prejel v določeni valuti v tem času. Napačno je odločilo tudi o temelju zahtevka za posojilo 2.800 DEM. Med strankama je bil namreč sklenjen ustni dogovor, da tožencu tega zneska ne bo treba vrniti, ker je vsa leta dajal celo plačo tožniku in ker ob materini smrti nista naredila nobenega obračuna, čeprav je nekaj njegovega denarja gotovo ostalo.

Po materini smrti tudi ni bilo zapuščinskega postopka, v katerem bi se ugotovilo, kolikšno je bilo denarno premoženje zakoncev in kolikšen del se izloči v njegovo korist. k odločitvi pod točko 4. Nesporno je, da je hiša R. njegova last in da tožnik uporablja prostore v njej, ne da bi za uporabo karkoli plačeval. Dokler je živela njegova mati, je bil dogovor, da se vse premoženje in koristi združujejo v skupnem gospodinjstvu, po njeni smrti pa takega dogovora ni bilo več. Toženec ni zahteval plačila najemnine, temveč je uveljavljal verzijski zahtevek, ker je do neupravičene pridobitve na strani tožnika prišlo brez pravnega posla in ker je oškodovan, saj bi z oddajanjem prostorov drugi osebi prejemal najemnino. Njegov zahtevek predstavlja premoženjsko izravnavo prikrajšanja, ki mu je nastalo.

Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi pod točko 1. Sodišče druge stopnje nima nobenih pomislekov glede odločitve, da je toženec dolžan povrniti tožniku nanj odpadajoči del stroškov za elektriko in vodo, ki jih je dobavitelju poravnal tožnik. Zaradi tega, ker ima toženec nasprotni zahtevek, tega dela terjatve ni mogoče zavrniti, saj toženec svoje nasprotne terjatve ni ugovarjal v pobot, da bi sodišče lahko izvršilo pobotanje terjatev, temveč je uveljavljal terjatev z nasprotno tožbo, pri kateri sodišče odloči o vsakem zahtevku posebej, ne da bi odredilo pobotanje. V tem delu je zato pritožbo toženca zavrnilo in ta del odločitve glede glavnice potrdilo (368. člen ZPP).

Pomisleke pa ima sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo toženca glede odločitve o zamudnih obrestih, saj o tem izpodbijana sodba nima nobenih razlogov. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, zato je v izpodbijanem obsegu (zamudne obresti pred vložitvijo tožbe) izrek o obrestih razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 369. člena ZPP).

K odločitvi pod točko 2. Odločitev, da mora toženec vrniti tožniku posojilo 2.800,00 DEM v tolarski protivrednosti je po mnenju sodišča druge stopnje pravilna.

Posojilo v tej višini je dokazano s potrdilom (listina A8), da bi bil sklenjen dogovor o tem, da tožnik odpusti tožencu dolg ali da se ta terjatev kompenzira z nasprotno terjatvijo toženca iz naslova sredstev, vloženih v skupno gospodinjstvo, v postopku ni bilo dokazano.

Utemeljena pa je po mnenju sodišča druge stopnje pritožba toženca glede odločitve o zamudnih obrestih od posojila 2.800,00 DEM, ker je sodišče prve stopnje pri odločitvi o zamudnih obrestih napačno uporabilo materialno pravo. Zakonite zamudne obresti od 28.6.1990 dalje so obresti kot jih je določal Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. SFRJ 57/89) in nato Zakon o obrestni meri zamudnih obresti (Ur.l. RS št. 14/92 in 13/93), ki sta v višini obrestne mere upoštevala rast cen na drobno, torej inflacijski faktor. Take obresti ni mogoče prisoditi pri terjatvah preračunanih v domačo valuto z uporabo valutne klavzule, ker je pri takih terjatvah zagotovljena ohranitev realne vrednosti terjatve z devizo kot vrednostno osnovo in bi šlo za dvojno valorizacijo, če bi se za take terjatve priznale zakonite zamudne obresti. Po mnenju sodišča druge stopnje so zato v tem primeru utemeljene le obresti kot jih priznavajo banke v kraju izpolnitve za vpogledne hranilne vloge v DEM. V tem smislu je pritožbi toženca ugodilo in izrek o obrestih spremenilo (4. točka 373. člena ZPP).

K odločitvi pod točko 4. Sodišče druge stopnje je razveljavilo tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka toženca iz nasprotne tožbe za uporabnino za prostore v hiši R., ker je mnenja, da je odločitev preuranjena. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo predhodno raziskati, kakšen status ima tožnik glede uporabe teh prostorov, ker bi šele nato lahko napravilo ustrezne zaključke o tem, kaj je, ali bi bil dolžan plačevati lastniku za uporabo stanovanja oziroma posameznih prostorov (najemnino po Stanovanjskem zakonu ali uporabnino po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih). Do brezplačne uporabe bi bil verjetno upravičen le, če bi bila brezplačna uporaba dogovorjena, ali če lastnik za uporabo ne bi nič zahteval. Toženec pred tem sporom očitno res ni zahteval od tožnika plačevanje najemnine oz. uporabnine za prostore v hiši (kot navaja ob zavrnitvi zahtevka sodišče prve stopnje), vendar pa zahteva plačilo uporabnine sedaj v pravdi, zato zgolj iz tega razloga zahtevka za uporabnino ni mogoče zavrniti. Po mnenju sodišča druge stopnje sta glede te odločitve podana pritožbena razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in v posledici tega tudi zmotne uporabe materialnega prava, zato je ta del odločitve razveljavilo in vrnilo v novo sojenje (370 člen ZPP).

Ob delni razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje moralo razveljaviti tudi izrek o pravnih stroških v izpodbijani sodbi, da bo o njih odločilo sodišče prve stopnje ob koncu postopka glede na končni uspeh strank v postopku. Iz istega razloga je tudi odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo (4. odstavek 166.člena ZPP).